Iskanje: Poezija
petek, 12. april
Zagledam te med cvetočimi češnjevimi vejami. Objame me tvoj pomladni obraz. Rada sem s teboj. (V.R.; za mojo mami)
Piše: C. R. Slovenska matica in Glaserjev salon vabita na literarni večer s pesnikom slovenske domovinske in domoljubne poezije Tonetom Kuntnerjem in podelitev nagrad natečaja za najboljšo pesem o domovini Sloveniji, ki bo v petek, 19. aprila 2024, ob 17. uri v Glaserjevem salonu z galerijo (Župnija sv. Peter pri Mariboru, Malečnik 32, Malečnik). V letu 2024 se […] The post (VABILO) Literarni večer in podelitev nagrad natečaja za najboljšo pesem o domovini Sloveniji appeared first on Demokracija .
četrtek, 11. april
Iz germanske je prišel dežele, spustil se na pisto letališko, ko zagleda spodaj Miki Miško, ki obuta je v copate bele. »Mar narobe tokrat smo pristali?« vprašal nejeverno je pilota, bil odgovor je, da ni pomota, ko so telefon mu v roke dali. »Halo, je vse v redu?« se glasilo je vprašanje tam na drugi strani. »Ste pohodniki zdaj vsi že zbrani, na planinsko torej greš kosilo?« Nejeverno je v slušalko gledal, videl je na drugi strani sliko, sivoglavec mu je na veliko mahal, rad bi nekaj še povedal. »Ste mar tam, sprejeli me ne boste? ga popotnik je prav vljudno vprašal, se na gostoljubnost je zanašal, če v deželi tej imajo goste. »Ni problema, ti kar k nam pohiti, kaj obiraš se na letališču, na planinskem čakam te plesišču, smo že okrepčani vsi in siti.« Tujec čudil se je, kaj dogaja vendar se, dobil je pojasnilo, nekaj se je bojda pripetilo, a da naj nikamor ne uhaja. Bi gostitelj, kakor je obljubil, ga pričakal, toda zadržan je, zdaj rešuje glavno se vprašanje, kje identiteto je izgubil. Ta pa, ki mu zdaj telefonira, ni njegov gostitelj, ta ni pravi, a naj vendar kar vse z njim opravi, tudi če igra, zgolj imitira. Pravi je zares na neki fešti, a naj tega ne pripoveduje, šel domov je, kajti rad potuje, je na letu proti Bukarešti. Objava Oli Šolcar: Ali je vse v redu (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 10. april
Med jožefovim in materinskim dnevom v Cerkvi obeležujemo teden družine. V Čemšeniku so ob prazniku v soboto, 23. marca, pripravili prireditev v sodelovanju s tamkajšnjo šolo in Rdečim križem v Prosvetnem domu. Pripravili so pester program. Praznovanje se je nadaljevalo v kapeli pri večerni maši. Pred mašo so imeli redno mesečno molitveno srečanje Molitvenih 15 minut. Tokrat so prisluhnili zgodbi o pomenu razumevanja med generacijami. Ob koncu maše so navzoči lahko prisluhnili poeziji o sveti in naši družini ter molili za vse starše in stare starše.
Zrli judje deklico so stati tam ob zidu za objokovanje, kaj pahnilo jo je v takšno stanje, zlepa da ne neha se jokati? Judinja ni, précej prepoznajo, dosti bolj jo k muslimanom vleče, kaj je krivo tolikšne nesreče, kaj naj ji v tolažbo vendar dajo? Zid objokovanja ji opora je edina, da se nanj naslanja in obenem ves čas take zganja, kot da muči težka jo pokora. To da Palestina ni priznana, razlog pač ne bo za težke solze, kremži se, kot da jo kakšen molze, kot da v sužnost bi bila prodana. Kaj je, se usmili jud pravični in obzirno vso zakrito vpraša, kaj je krivo, da tako obnaša ves čas se, mar kriv je svet krivični? Dvigne glavo deklica solzava in pove, kar pravkar izgubila, stara judovska bila je vila, jo zato boli na vso moč glava. Ne le vila, vsa ji je lastnina, ki bila ni njena, izpolzela, je pred zidom golim izvisela, sama je postala zgodovina. Zrli judje deklico jokati so z usmiljenjem, potem dejali, če so tvoji te na hladno dali, Alah ti ne more pomagati. Objava Fata Ibn Al Fayon: Zid objokovanja (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
Izšla je prva antologija slovenske slamovske poezije
Mladinski kulturni center (MKC) Maribor že leta goji in spodbuja poseben pesniški žanr, slamovsko poezijo. Pri slamu gre za specifičen način odrskega izražanja skozi poezijo, ki zlasti med mladimi spodbuja ustvarjalnost, razmišljanje, druženje,...
torek, 9. april
V klubu BarCoda v Vetrinjskem dvoru bodo danes predstavili prvo antologijo slovenske slamovske poezije Tri minute, ki jo je izdal Mladinski kulturni center (MKC) Maribor. V knjigi so zbrane najboljše pesmi po izboru Petre Kolmančič, ki jih je bilo mogoče slišati na slovenskih slamovskih odrih v zadnjih osmih letih.
Bil je ptič, je vsepovprek obljubljal, mene le držite se za krila, ta vas bodo vsakokrat rešila, plešasti vas je samo oskubljal. Bil je ptič in temu so verjeli, ker imel je skodrane peruti, mislili so si, ta zna še pluti, če valovi kdaj bi nas ujeli. Bom zajadral, čivkal je, v višave, vsi za mano, res bo nekaj stalo, a nazadnje vsem se bo splačalo, stran vsi dvomi pa skrbi, skušnjave. Bil je ptič, v njem videli galeba so še tisti, ki razum jim pravi, da golob navaden je, postavi on na čelo se, kakor je treba. Kaj če zmoči voda nas, vprašali so ga vendar malce nejeverni, nehajte, ne bódite čemerni, bomo pa na vodici plesali. In prišli naposled so valovi, stavkale so nadnaravne sile, niso ga ubogale, vodile v drugo smer so in ne po njegovi. Je bilo prepozno prepoznati, kakšna je razlika med galebom in golobom, še pod vedrim nebom ki ne zmore s krili zaveslati. Ne pripada ptičji vrsti plovni, je postalo jasno, ko zmočilo vse je in že pol je potonilo, ko odnašal ga je val stavkovni. Objava Bob Galeb: Bom zajadral (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 8. april
Nas in Rusov je čez sto milijonov, svojčas so se Črnogorci drli, Turke bomo skupaj zlahka strli, bil je to še čas brez telefonov. Niso Rusi dosti na to dali, v tistem še breztelefonskem času, le nasmihali so kdaj se v špasu, malim bratcem se posmehovali. Mi in Rusi, derejo Slovani neki drugi se, majhni podobno, da je slišati prav nespodobno, vsak pa misli si, saj so pijani. Tole slišati je, ko so sami in klic telefonski se ujame njihov na pomoč, da iz osame reši jih kak Rus, tak, ki »je z nami«. »Smo za mir, ne pravimo za Ruse, mir naj se vzpostavi v Ukrajini, to zdaj širimo po domovini, razne s tem izvajamo poskuse. Ja, poskuse, da bi kdo nasedel naši bratsko-bratski propagandi, pa četudi opice v Ugandi, kdo smo, da bi končno kdo izvedel. Nas in Rusov skupaj da ogromno je na svetu, to da se dojame, da nas končno kakšen resno vzame, vsaj povoha da nas kak Rus skromno.« Objava Evtanazij Milanovič Ljubljankin: Nas in Rusov (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 7. april
Šla je tista, saj se ve, katera, šla po cesti, a le virtualno, zmogla peš ni, ker preveč brutalno zanjo bi bilo, prav vse ovira. Šla je virtualno, se jezila, da zaplinjanja nikjer ne čuti, da premalo so redarji kruti, uporabljena nobena sila. Šla je mimo, jezik je stegnila, le zakaj nihče me ne ozmerja, komaj čakam, dajte no, hudirja, saj sem toliko vam zla storila. Šla je virtualno dalje tista, ni bilo ji prav, smeti nobene, pa zažgane lutke pretepene, cesta po dogodku skrajno čista. Le kaj mislijo si, kaj za vraga, kakšen je protest to, maltretira da nihče nikogar, brez prepira teče vse, sta tu le red in snaga. Tja, kjer trg je poln, šla bi besno, pa tja ne prebije se s pedali, tudi če bi vsi ji prostor dali, umaknili v levo se in desno. Šla bi sama tja in kaj storila, bi bila pozornosti deležna, zdaj pa tukaj sama, vsa betežna tarnam, si je reva govorila. Šla bi, pa bi ne prišla do mesta, kjer je gneča in protest dostojen, ni prehod bil revici usojen, zanjo je bila preozka cesta. Objava Kika Kolač: Ozka cesta, poln trg (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 6. april
Nič ni sporno, kar je socialno in pa demokratično, dejali prodajalci so, ki kupovali prej so na veliko, kolosalno. Tole bajtico vam odprodamo, ki smo pred propadom jo rešili, so lastniki se menda utopili ali kaj, detajlov ne poznamo. Za pet tisočakov po kvadratu, kaj oklevate, od nas kupite, boljšega gotovo ne dobite v tem in tudi v drugem ne mandatu. Hiša ta je namreč zgodovinska, fronta sicer ni osvobodilna domovala tukaj, a nosilna bajta je, na zunaj že starinska. Z nje odpada, tudi to ji daje patino potrebno, pohitite, saj za tako ceno ne dobite boljšega, podvizajte se raje. Takemu smo priča barantanju, sklepajo ko posli se prevzemni kot na kakšni moskovski podzemni, ki v podobnem je rušljivem stanju. Z Moskvo nekaj hišo povezuje, če nič drugega lastnik nekdanji, ki zamolčal bi ga rad sedanji, ta, ki socialno prekupčuje. Socialno in pa demokratsko, kar kot demokratično razlaga, da zakrila bi se vsa nesnaga s proceduro kvazibirokratsko. Hkrati se ponuja za prodajo ena še razlaga, barantači ker so Palestincev pomagači, vila jim smrdi, iz rok jo dajo. Kar drži se Judov, kot je znano, je sumljivo, kaj še, je nevarno, so zato pustili vso nemarno hišo, kakor sami razcapano. Objava S.D.: Barantanje (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 5. april
V Centru za poezijo Tomaža Šalamuna je v četrtek zvečer potekal pogovor s pisateljico Bredo Smolnikar. Spregovorila je o svoji najnovejši knjigi Pisma (2005-2020), o dolgotrajnem sodnem procesu, ki je proti njej potekal zaradi romana Ko se tam gori olistajo breze, pa tudi o svojem prijateljstvu s pesnico in prevajalko Jolko Milič.
Glinastega dobro smo spoznali, saj je vendar neke vrste športa, zraven še obilo je eskorta, ki so mu za spremstvo ga dodali. Glinasti golobi šport vrhunski so bili določen čas in v modi, toda danes komaj kak še blodi, kot da je sesut sistem imunski. Prej glinen ves, gladek, samopašen, zdaj nikjer ni gline, komaj perje se oskubljeno drži ga, štirje ga držijo, ker je ves prestrašen. Ni bilo pred tarčo ga, pojasnil, da bi kaj o genih, o strukturi bistva svojega, prišel ob uri ni, se raje skril je, se ugasnil. Prej če bil za tarčo je postavljen, ni okleval, na ves glas je krilil, saj je vedel, da bo strelec škilil, stran bo ciljal že vnaprej pripravljen. Ko pa so stvari se obrnile, jasno mu je, da ta športna sreča, goljufija kajpak, opoteča je močno, ugašajo ji sile. Kaj se z glinastim godi, hudiča? Ni nikjer ga, tarča pa sameva, eden večja je kot drugi reva, kaj od sivega ostaja ptiča? Medijsko se šport slabo pokriva tale z glinastimi, druga klima je prišla, z njo medijska je zima, ki zanimanje vse bolj odriva. Ni več z glinastim kot na strelišču, saj ni šport to, s čimer se ukvarja, rezultat nam jasno ponazarja, da golob vse bliže je smetišču. Objava Dagobert Logob: Glinasta mantra (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 4. april
Tretjega aprila je minilo sto let od rojstva pesnice Ade Škerl (1924–2009), ki je, kot so obletnici na rob zapisali pri Slovenski tiskovni agenciji, »šele v zadnjih desetletjih obveljala za ženski pol znamenite zbirke Pesmi štirih. Svojo prvo intimistično zbirko Senca v srcu, s katero se je zoperstavila kolektivnemu revolucionarnemu doživljanju sveta, je izdala že leta 1949, a je njen glas v času t. i. lopatarske poezije ostal neslišan.«
(KOLUMNA) Pomladna pesem
Verjamem, da poezija kot ena od človekovih temeljnih naravnanosti ne bo nikoli zares presahnila, kljub njeni večni ogroženosti. Več na Vestnik.si
Transparentna naša policija vedno je bila in še ostaja, kot v Butalah redno se dogaja in bo naša še naprej vizija. Zbirali so se pri nas z napisi, so prišli od vsepovsod na plano, zbali smo se, množico ker zbrano spremljali so kar najslabši vtisi. Zbirali so se kot na kongresu, trg bil poln je, da nas skrbelo je, še preden se je sploh začelo, s strahom vsi sledili smo procesu. So nevarni zlasti, ker so mirni, smo zato poslali policaja, da preveri, ali ne obstaja kdo moteč, saj vsi so neprimerni. Transparentno naš se je postavil policaj pred tistega z napisom, ki posmehoval se našim frisom je gotovo in resnico pravil. Nas Butalce s transparentom smešil, saj ni važno, če ga razumeli niti nismo, a kot grožnjo vzeli stvar smo, policaj pa nas je rešil. Je prepisal s table si vsebino, transparentno na očeh navzočih, naj se ve, da varuh je plešočih nas Butalcev vedno in edino. Je popisal fanta transparentno, ker lahko da je na hrbtni strani table kaj, kar nas več ne obrani pred polomom nujnim konsekventno. Objava Radko Redaršek: Transparentno (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 3. april
Pigeon Island, otok sredi morja, kjer rdeči le žive golobi, endemit v vsej svoji je podobi in za vsa svetovna s tem obzorja. Je pa huda grožnja otoplitev zanj globalna, zlasti še spomladi, jasno to ni le otoški vladi, splošna dana je že potrditev. Pigeon Island se nevarno ziblje, vodo raste vsak dan čez bregove, sam podira še pri tem zidove, zemlja pleše, se v globino giblje. Na otoku tem ko strah zavlada, je na prvem mestu solidarnost, ni tedaj jim mar za lastno varnost, druga jih skrbi država mlada. Ta še ni priznana, Filisteja, tej je nujno treba pomagati, jo na daleč še ta hip priznati, določiti, kje je njena meja. Kaj nam mar naš otok je domači, ki potaplja se, nam za rešitev Filisteje gre, za utrditev njenih mej, se po zobeh zdaj vlači. Filisteja, tudi Palestrina, kot se tista reč tam imenuje, pa od vsega najmanj pričakuje, da pomoč ji da Golobovina. Kdor se namreč sam tako potaplja kot se Pigeon Island, ta v globino druge še potegne, Palestrino, je potrebna le čez rob mu kaplja. Da kapljá otoški vladavini, tone da dežela marginalna in z njo njena vlada kolonialna, zdaj vedo celo že v Palestrini. Objava Yasser Robertat: Pigeon island in Filisteja (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 2. april
So najlepše pesmi že napisane
Ob svetovnem dnevu poezije so v Knjižnico dr. Toneta Pretnarja Tržič povabili na literarni večer z naslovom So najlepše pesmi že napisane, posvečen stoti obletnici rojstva tržiškega pesnika Franca Pavčiča - Rada.
Firma nova komunikacijska uredi vam v hipu vse zadeve, tudi tiste najbolj bedne, leve, njena je metoda policijska. Takšna kratka firme predstavitev se glasi, ponoči in podnevi, pod večer se slišijo odmevi, vsaka v njih poudarjena trditev. Novi stari je komunikator, a se mu drugače zdaj svetuje, da samo še bolj naj pametuje, saj je vendar znan manipulator. Dolgo ni nikjer se tam pojavljal, kjer lahko zašel bi še v zadrego, ampak tam le, kjer se za natego je celoten štab za njim postavljal. Zdaj se le pojavil je v odmevih, kot Münchhausen na leteči krogli, rekel, pacienti obnemogli da sanirani so v dveh, treh dnevih. Formulo je čudežno izumil, fizikalno novo količino za čakalno vrsto – čakarino, o njej komunikacíjsko glumil. Vrsta daljša ni, le povečuje bolnih čakajočih se število, kar pa čisto drugo je merilo, na način drugačen se pojmuje. Se znebil rešitve je strokovne, ki zdrži vse teste, vse prestaja, štrajk naj po njegovem kar še traja, le aktivnosti nič več stavkovne. Tudi to se zlahka uresniči, čolni reševalni s Titanika ladjo dvignejo z dna brez dotika, v zrak da gre, kot poletijo ptiči. In pokazal trik je čarodejni, kakó škatlo votlo se zavija, upal, ne opazi da žirija, tepec kdo je, tvorec tu idejni. Da je gol, četudi zatrjuje, nova da zdaj nosi oblačila, treba prav res ni mu potrdila, dvorni norček skratka cesaruje. Objava Gabber & partner: Nova komunikacija (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
Ivanušič je poosebil našega največjega generala vseh časov (FOTO)
Igralec in šansonjer je uglasbil poezijo generala in pesnika, ki se ga skladatelji radi lotevajo.