Vir: Družina
sreda, 10. april
Kamnik se s ponosom imenuje Maistrovo mesto. To vseskozi dokazuje z različnimi dejanji, kot so: podelitev častnega meščanstva, poimenovanje pomembnih stavb in ulic po njem, postavitev prvega javnega spomenika v njegovo čast na Slovenskem ter ne nazadnje razglasitev njegovega rojstnega dne za kamniški občinski praznik in delovanje njegove rojstne hiše kot posebne enote Medobčinskega muzeja Kamnik.
Predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK), novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje, je ob zaključku islamskega svetega meseca ramazana čestital muftiju Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji mag. Nevzetu Poriću.
Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco premišljeval o kreposti, ki »nam omogoča, da vztrajamo v težavah in si vztrajno prizadevamo za dobro«: »Pogum nam omogoča, da se odzovemo na zlo v svetu in mu izrečemo jasen ne.«
Prihajajoči meseci prinašajo posebno veselje, saj se bliža posvečenje štirih novomašnikov: Mela Kovica, Luke Jesenka, Gregorja Markelca in Matjaža Vente. Ti bodoči mladi duhovniki iz različnih župnij in redovnih skupnosti so danes obiskali Družino, si ogledali prostore, nas spoznali in ob tem z nami delili nekaj misli.
V Španiji in sosednji Italiji so v zadnjem času znova precej prahu dvignile oglaševalske kampanje, ki k nakupu izdelkov vabijo s simboliko katoliške vere: z oglasom za krompirjev čips in s pomladno kampanjo španske modne verige Zara.
Papež Frančišek je brez napovedi preklical spremembo, ki jo je v času svojega pontifikata leta 2005 uvedel njegov predhodnik Benedikt XVI. (2005-2013): med nazivi papežev bo odslej znova spet zgodovinski naslov »patriarh Zahoda«.
Vnuček: »Babi, a mi poveš zgodbico za lahko noč?«
Babi: »A nimaš raje, da ti dedi pove zgodbo za lahko noč?«
Vnuček: »Ne, njegove so preveč strašne. Včeraj mi je pripovedoval zgodbo o njegovi prvi kolonoskopiji.«
Na policijski postaji zvoni telefon. »Na pomoč! Gre za življenje in smrt! V sobi je mačka, brž pridite!!« »Kdo to govori?« »Papagaj. Na pomoč!«
V trgovini z živalmi: »Rad bi kupil govorečo papigo.« »Žal trenutno nimamo nobene. Imamo pa žolno.« »A žolna govori?« »To ne, pač pa obvlada Morsejevo abecedo.«
Blagoslovljena si, o, Marija, tiha priča velike noči!
Ti, Mati Križanega in zdaj Vstalega, ki si v uri bolečine in smrti ohranila goreč plamen upanja, uči tudi nas,
da bomo v protislovjih sedanjega časa
prepričane in vesele
priče večnega sporočila življenja in ljubezni,
ki ga je svetu prinesel
vstali Odrešenik.
sv. Janez Pavel II.
Verniki z zaskrbljenostjo spremljamo pomanjkanje novih duhovnikov. Še posebej zato, ker so mnogi duhovniki stari že čez osemdeset let. Mnoge župnije so ostale brez stalnega duhovnika. Lansko leto smo tako imeli le tri novomašnike, medtem ko jih je bilo na Hrvaškem čez štirideset. Čez pet let se bo situacija še bolj spremenila, saj se upokojujejo najbolj številčne generacije duhovnikov. Namen tega vprašanja ni črnogledost, temveč gledanje, kako naprej. Kaj lahko storimo verniki, kako naj se organiziramo na duhovni in gospodarski ravni? So smiselna redna mesečna molitvena srečanja po osamljenih vaških cerkvah? Škoda je gledati cerkve zgolj kot kuliso razglednic. Kakšna prihodnost nas čaka in kako naj se nanjo pripravimo? Kakšno vizijo imajo škofije za ta izziv in kako se na to odzivajo v tujini? Zdi se, kot da prihajamo v čas prvih kristjanov. Marija
Krščanstvo se šele začenja. Tako je zatrdil Aleksander Men (1935–1990), ruski duhovnik, ena najvidnejših osebnosti pravoslavja v postalinski Sovjetski zvezi. Številnim je pomagal odkrivati krščanstvo, med drugim s predavanji, poučevanjem kristjanov »v podzemlju«, pisanjem knjig – med njimi je najbolj znana Sin človekov, nekakšen Kristusov portret, po katerem ga poznamo pri nas – in krščevanjem, tudi do sto ljudi na teden.
Menova trditev o krščanstvu, ki da se komaj začenja, vzbuja začudenje. Kot da bi odmislil stoletja bogate duhovnosti, vpliv krščanstva na družbo, umetniške mojstrovine, od katedral do Bacha … Toda on vztraja: »V resnici je krščanstvo storilo šele prve korake, plašne korake v zgodovini človeštva.« Kot meni, »nam veliko Kristusovih besed še vedno ostaja nerazumljivih. Medtem ko je strelica evangelija uperjena v večnost, pa smo mi še vedno neandertalci duha in morale.« Potencial, ki nam ga ponuja Kristus, je neizmeren, a mi smo ga le skromno izkoristili, je mogoče raz...
Britanski kontraadmiral John Franklin, ki se je v mladih letih udeležil znamenite bitke pri Trafalgarju, pozneje pa vodil več arktičnih odprav, je maja 1845 z ladjama Terror in Erebus odrinil na dolgo pot čez Atlantski ocean. Bil je trdno odločen, da s 129 možmi do konca razišče Severozahodni prehod – plovno pot med Atlantskim in Tihim oceanom skozi Kanadski arktični arhipelag. Ladji so zadnjič videli julija 1845, potem se je za njima izgubila vsaka sled.
Ko sem se lotil pisanja, sem ugotovil, da sem se o vrsti ptice razpisal celo pod isto zaporedno številko članka v rubriki že lani. Ptič, ki je značilen predstavnik gozdnih pernatih prebivalcev, je predmet mojega opazovanja v neposredni bližini doma že desetletja, pa me vedno znova preseneča. Tudi tokrat ima glavno besedo gnezditev, ki se letos za tega zapriseženega samotarja odvija posebej nenavadno.
Brglez (Sitta europaea) je tipična območna ptica, ki svoj okoliš brani pred vsiljivci. Pari živijo v trajni zvezi, pri čemer so zvesti tudi mestu gnezdenja, kadar je to seveda mogoče. V našem sadovnjaku in gozdu okrog hiše so nekatere gnezdilnice brglezu služile tudi šest let zapored. Rivalstvo med pari je izraženo vse leto, saj lahko že v zimskem času v krmilnici opazujemo njihovo prerekanje. Tveganje, da bo prišlo do prepira, se torej izplača. Napetost med pticami pa še naraste v času gnezditve. V tem času samec z območno pesmico opozarja druge, da je tu glavni on. Letos se je domačem...
V lepem vremenu je težko ostati ravnodušen in ne posaditi kakšne nove cvetlice. Podnevi je že prijetno toplo, a kaj, ko so noči še tako hladne, da bi poškodovale marsikatero rastlino. Pa vendar obstajajo tudi takšne, ki jih lahko sadimo že zelo zgodaj.
Prve med njimi so vse sorte pelargonij. Tudi sama sem zelo navdušena nad novimi sortami, ki so vse bolj barvite in odporne na vročino. Zaznamuje jih zgodnje cvetenje in samoočiščevanje cvetov. Sorte Marcada, Two in One (dve v eni), Flower Fairy (cvetlična pravljica) združujejo dve pomembni lastnosti: velike cvetove in prevešajočo rast, ki obujajo lastnosti starih klasičnih pelargonij, ki so jih na balkone sadile naše babice. Z njimi lahko že zelo zgodaj napolnimo cvetlična korita in viseče košare. Odlično se znajdejo na cvetličnih gredicah, kjer bi običajno sadili enoletnice. Ne moremo spregledati dejstva, da v tej vsakdanji tekmi s časom obstajajo »samočistilne« sorte. Odmrli cvetovi sami odpadejo ali jih odpihne veter in tako ročno...
Rižota s hobotnico
Hobotnico očisti tako, da z eno roko primeš glavo z lovkami, z drugo vrečico in potegneš. Drobovina se drži glave. Odstrani drobovino, usta in glavo, prereži, da odstraniš črnino in prozorni hrustanec. Odstrani oči, na sredi glave pod lovkami je zob (usta), tega izreži. Drobovino zavrzi. Spodnji del je vrečica, to temeljito izperi. Hobotnico do mehkega skuhaj v osoljenem kropu. Vodo prihrani. Odstrani povrhnjico. Ohlajeno nareži na manjše kose. Eno lovko pa pusti za okras. Olje segrej, dodaj čebulo, por in praži, da uvene. Dodaj na majhne kocke narezan korenček, prilij malo vode in duši, da se korenček zmehča. Potem stresi zraven riž, nekaj časa ga mešaj, da postekleni. Prilij prihranjeno vodo in vino, osoli, primešaj maslo in kuhaj 25 do 30 minut. Občasno premešaj in proti koncu dodaj hobotnico. Okrasi z lovko.
Izobraževalno društvo žena Kamnica je na cvetno nedeljo pripravilo velikonočno razstavo. K sodelovanju vsako leto povabijo tudi druga lokalna društva. »Na razstavi predstavimo velikonočni zajtrk, del razstave pa namenimo različnim temam. Letos smo pripravili Zajčkovo deželo in razstavne mize so se šibile od vsemogočih izdelkov iz različnih materialov pridnih in spretnih rok,« je povedala predsednica društva Petrina Pivec. Krajani prostovoljci so tudi letos postavili pred kulturnim domom veliko okrašeno butaro. Na razstavo pa je pred vhodom v Kulturni dom Kamnica vabilo razstavljeno velikonočno jajce Kolpingovega društva Kamnica, ki ga je poslikal Bresterničan Aleksander Anđelović in na njem upodobil vse tri cerkve kamniške župnije (cerkev sv. Martina v Kamnici, sv. Križa na Gaju in sv. Urbana nad Kamnico).
Tradicija izdelave presmecev po župnijah in različnih društvih postaja iz leta v leto vedno bolj živa. V župniji sv. Jakoba v Jakobskem Dolu so lani po več letih obudili izdelavo velikega presmeca. Tako so letos očetje birmancev poskrbeli za zelenje, ki ga je bilo potrebno veliko, in izdelali okrog deset metrov visok presmec, okrasili so ga s cvetočimi breskovimi vejicami, na vrhu pa je v pomladnem pišu ponosno plapolala slovenska zastava. Otroci pa so na oratorijskem dnevu pred cvetno nedeljo skupaj z animatorji izdelovali manjše presmece.