Tema: Makigami Koichi - Tokyo Taiga

2010, Tzadik Tako na pamet in na hitro, za večino naroda je to dovolj, je Makigami Koichi mešanica Toma Waitsa in Bobbyja McFerrina. Zakaj? Tako kot to velja za McFerrina, je tudi Makigami vokalno neverjetno prezenten, domiseln in seveda tudi dovršen. Waitsovski karakter pa se kaže v njegovem izjemnem smislu za tradicijo ter reinterpretacijo, improvizacijo in splošno vpletenost v druge umetnosti, konkretno teater. Da se razumemo, govorimo o karakterni analogiji, žanrsko je Makigami Koichi v popolnoma svojem filmu. Ta se na albumu Tokyo Taiga vleče od - the clue is in the title - sibirsko-mongolskih step pa do japonske kabuki tradicije in, res je, poslušajte le skladbo Tsumuji, zvokov drobovja slot mašin iz zabačenih pachinkov največjega svetovnega megalopolisa. Na videz bizarna kombinacija vas v začetku lahko celo odvrne, vendar melodičnost in poslušljivost celotnega izdelka pritegneta: Magikami Koichi in gostujoči muzikantje imajo preprosto povedano občtutek za zvok; zavedati se je treba, da je zelo verjetno velik delež tonov čista improvizacija. In izkupiček je vrhunski: gostota glasbenih barv ima dejansko sibirske razsežnosti, kar je na prvi prisluh folk, ljudsko, se izcimi v moderno in izvirno reinterpretacijo: ja, grleno petje ja lahko izredno kul in neverjetno prodorno (Yume). Seveda vrhunski glasbeniki niso dovolj za takšen izplen, zato bi še izpostavil en dober občutek, ki se kaže na albumu - za ostale inštrumente. Uigranost in pripravljenost prisluhniti okolici - če takole pomislim, tepci tako ali tako ne snemajo takih plošč - izstopata. In to bolj kot sama interpretacija (improvizacija, pestrost, melodičnost itd.). Verjetno je tudi to eden izmed razlogov, da so se glasbeniki z albuma povezali v skupino. Album kot celota je intenziven, pronicljiv in tudi zaheven: lahko zveni preprosto lepó, nakar se vam v naslednjem trenutku lahko pod težo tonov vse skupaj...