Vir: Javnost.si
četrtek, 2. november
Pred vami je posnetek slovesnosti v čast petdesetletnice karateja v Trbovljah, ki je potekala v Delavskem domu Trbovlje. Pol stoletja je zagotovo dolgo obdobje (čeravno je klub star še dve leti dlje), v katerem so se tako posamezniki kot klub razvijali, rasli in ustvarjali dragocene spomine. Predvsem pa poskrbeli, da so vzgojili več generacij odličnih športnikov, ki niso uspeli le na športnem področju, ampak mnogi tudi v izobraževalnem sistemu, kasneje na poklicni poti in si vsak po svoje ustvarili prijetno družinsko okolje. https://www.youtube.com/watch?v=8K_gHSp5RHM&t=3s “Petdeset let je le začetek. Nestrpno pričakujemo prihodnost in nove izzive. Odločeni smo, da bomo še naprej gradili na naši bogati dediščini,“ je med drugim povedal predsednik kluba Bogdan Simerl. Ob teh priložnosti so se v klubu zahvalili tudi mnogim svojim uspešnim športnikom, ki so osvajali najvišja odličja, športnim delavcem v klubu, brez katerih ne bi bili tako uspešni in tudi vsem tistim nečlanom kluba, ki so tako ali drugače prispevali k večji prepoznavnosti kluba in karateja. Igor Gošte Vsebina 50 LET KARATEJA V TRBOVLJAH, posnetek slovesnosti objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
Podjetnik Aleš Krančič: '' Vedno znova sem presenečen, kako uspe nekaterim prepričati ljudi, da glasujejo proti samim sebi. '' Vrednote se v ''drobnem tisku'' razlikujejo od posameznika do posameznika. Spominjam se sogovornikov, mnogi so se rodili še v prvi polovici 20. stoletja, ki so mi razlagali o svojih izkušnjah pa tudi o vrednotah. Njihov odnos do njih je bil zanimiv, morda celo vreden posnemanja. Prve so bile takšne, da se jih je bilo treba držati in niso trpele ne ugovora ne kompromisov, pri peščici pa so bili pripravljeni sesti za mizo in pomožvati o razlogih za in proti. Ali je pravično od soseda sredi noči, ko nihče ne vidi, odpeljati brano, ki ti jo je ta sosed ukradel? Ali si oče, ki te je vse otroštvo zverinsko pretepal, zasluži spoštovanje, kot ga veleva četrta božja zapoved ''Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji''? Kot pijanec plota Ljudje se svojih navad, so dobre ali slabe, po navadi držimo ''kot pijanec plota''. Ne zavedamo se, da s tem hote ali nehote vplivamo tudi na družbo, v kateri živimo in posredno na celotno človeštvo. O vrednotah sem že večkrat pisala. Za osnovo nam služi ''deset zapovedi'', ki so hkrati tudi nekakšen seznam moralnih in etičnih zapovedi. Po krščanskem verovanju so bile te zapovedi dane Mojzesu na gori Sinaj. Med njimi so tudi takšne, ki bi se jih morali držati vsi, smo verni ali ateisti: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji! Ne ubijaj! Ne nečistuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne želi svojega bližnjega žene! Ne želi svojega bližnjega blaga! Pa se jih ne! Zato je tako, kot je. Še huje: če ljudje začutijo, da bi imeli od teptanja vrednot koristi, mirno pogledajo skozi prste. Zakaj vrednote sploh obstajajo? Vrednote, ne glede na to, kakšne so, nam služijo kot notranji kompas, ki usmerja naše odločitve in dejanja. Pomagajo nam določiti, kaj je za nas pomembno in kako naj bi živeli, da bi nam bilo dobro na zemlji. Pomagajo nam razumeti, kaj je prav in kaj narobe. Odločilno prispevajo k medsebojnemu razumevanju. Tam, kjer si delijo podobne vrednote, se lažje povežejo, sodelujejo in razumejo. Vrednote so pomemben del kulture in identitete ne le družine, tudi vaške in mestne skupnosti, ne nazadnje tudi narodov. Nobena skrivnost ni, da so vrednote iz Evrope bistveno drugačne od vrednot v državah, kjer je, na primer, odnos do žensk še zmeraj enak kot v 15. stoletju. Kaj polagamo na srce otrokom ? Pravijo, da kar se Janezek do 12 leta starosti nauči, to vse življenje zna. Zato je še kako pomembno, da mu v tem zgodnjem obdobju položimo na srce tiste vrednote, ki mu bodo pomagale, da bo, ko bo odrasel, dober in pravičen človek. Prav je, da ne pozabimo niti na spoštovanje temeljnih vrednot, kot so človekove pravice, enakost in pravičnost. Otrok se mora že zgodaj naučiti, da je ena večjih vrednot, s katero ga opremimo za življenje ta, da se bo znal pogovarjati in poslušati drugače misleče, da ne bo zaverovan le v svoj prav. Ker takšne, zelo egoistične ''vrednote'', ki so danes popularne, vodijo v maloro. Je evtanazija vrednota ali zlo? Pogosto, zlasti zadnje čase, se sprašujem, zakaj, za vraga, so si vrednote, ki jih imamo, tako različne med seboj. Kar je, po mojem, skregano z vsako logiko, saj ne morem razumeti, da obstajajo ljudje, ki bi tiste, ki so bolni, ostareli, ki so ''nekoristni'' invalidi, z lahkoto poslali v smrt. Prepričana sem, takšna je pač moja vrednota, da je vsakršno pospeševanje smrti etično nesprejemljivo, da je vsako življenje dragoceno, zato ga je treba spoštovati. Z evtanazijo pa bi kršili tudi božjo zapoved "ne ubijaj." Družba, v kateri živimo, je že tako in tako polna zlorab, manipulacij, prepletena je s sociopati. Zato obstaja tudi utemeljen strah, da bi se evtanazija lahko zlorabljala v zle namene. Si tega res želimo? Zavedam se, da ima slehernik pomemben vpliv na oblikovanje vrednostnih sistemov. Vrednote, ki se prenašajo skozi generacije, se kalijo skozi družino, vero, odnosu do svobode, do enakosti v družbi, pred zakonom, itd. Ste se že kdaj vprašali, kakšen vpliv imajo na vaše vrednote tudi mediji? Televizija? Resničnostni šovi? Všečni politiki, zlasti takšni, ki vam obljubljajo med in mleko, potem pa vas s kolom po glavi? Se znotraj družine pogovarjate o vrednotah? Veste, katere od njih so pomembne vašim otrokom? Vsebina KOLUMNA: Vrednote objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
petek, 13. oktober
» Kako naj si zategnem pas, če žena nosi hlače ?« je eden izmed pregovorov, ki jih lahko v vsakodnevnem življenju slišimo neštetokrat. Prav tako so se, verjetno le moškim, zapisale nekatere misli, ki so že ponarodele, ob njih se radi nasmehnemo, včasih privoščljivo, včasih sarkastično, včasih pa nam sploh ni do smeha. " Zakaj je na svetu več žensk kot moških?" "Ker je po svetu več za čistiti kot za misliti!" "Ženska je res čudno bitje. Kar naprej gleda v ogledalo, samo takrat ne, ko z avtom vozi nazaj!" "Kaj dela ženska, ko bulji v prazen list papirja?" "Bere svoje pravice!" Dve ženski živita v miru le takrat, ko je ena slepa,druga pa gluha. Ženske so kot gobe: lepše, kot so, bolj so strupene. Približno v času, ko so predniki kupili prvi radio in televizijo, so bile ženske prisiljene sleči krila in navleči nase kavbojke, saj so veliko bolj praktične pri štihanju vrta, mešanju malte, udarniških akcijah … Ženske so bile včasih, po drugi strani, prisiljene tudi umreti. Da je to res, dokazuje Katarina. Celo življenje je bila vajena, da je oče ubogal njeno mamo na besedo. Pa ne samo to. Mami je prinašal v posteljo zajtrk in jo tudi drugače razvajal. Uboga Katarina je bila prepričana, da bo tudi njen Polde počel podobno. Žal se je zmotila. Malo prej, preden se ji je zazdelo, da bo umrla od lakote, je vzela v roke pero in list papirja in pisala časopisni svetovalki: »Spoštovani, imam zanikrnega moža, ki ne ve, kako se ravna z ženskami. Danes je že šesti dan, kar sva poročena, njemu pa še ni padlo na misel, da bi mi prinesel zajtrk v posteljo. Prav tako je skril daljinca, da ne morem gledati svoje omiljene mehiške nadaljevanke. Kaj naj storim?« Znano je, da smo Slovenci narod pesnikov. Znano je tudi, da ljubimo dobro kapljico. Dejstvo je tudi, da smo nori na popotništvo, vrtičkanje, hribolazništvo in vsakdo vam bo pritrdil, da smo obsedeni s politiko. Dokazano je tudi, da smo ljubitelji samomorilstva in v vsaki Guinessovi knjigi bi moralo pisati, da napišemo več knjig, kot jih preberemo. »Zakaj bi torej ne mogli biti še narod copatarjev?« sem razmišljala nekega sončnega dne, medtem ko sem opazovala rdeče, rumene, rjave liste, ki so, že malo uveli, šumeli pod mojimi koraki. No, če povem po pravici, mi tale stvar s copatarstvom ni povsem jasna. Vem, na primer, kdo je in kaj počenja Muca Copatarica. Nekako bi se strinjala, da so copati pomemben del naše garderobe, zlasti jeseni in pozimi. Doma jih imamo vsaj deset. Četudi so pošvedrani, se od njih stežka ločim. Pa ne vem, zakaj je tako. Trenutno uživam v mehkih in udobnih, ki sem jih dobila za rojstni dan. Tisti, ki mi jih je kupil, je pozabil odlepiti ceno. Kljub temu da so mi za številko preveliki, sem sklenila, da jih obdržim. Samo še kraljice si lahko privoščijo copate za 35, 34 evrov! Danes, že zarana, se mi je po glavi motalo malce naivno vprašanje: imajo tudi moški radi copate? Hihihihi, ali lahko takšnim brez zlonamerne slabe vesti rečem - copatarji? Tako kot so ljubitelj čokolade - čokoladarji, ljubitelj kruha kruharji ali ljubitelj makaronov -makaronarji. Je pa zanimivo; moška oblika ''biti copatar'' ima dokaj negativen prizvok, nasprotno pa so ''copatarice'' nekaj ljubkega, prijaznega, muckastega, ustrežljivega, mar ne? Za Patti Smith bi težko rekla, da je copatarica. Kot zelo uporna punca je že leta 1993 zapisala: " Celo otroštvo sem se upirala vlogi zmedene kikle opremljene z etiketo junakinje. Namesto tega sem iskala nekoga, ki bi križal te spolne meje. Nikoli si nisem želela biti Wendy, temveč bolj Peter Pan ." Nosila je hlače, namesto 50 krinolin, sovražila je ženske sobe, trudila se je, da zatre vsako žensko vedenje, ki se ga je naučila od svoje mame. Ne glede na to in kljub temu, da so bili vsi njeni vzori in heroji moški, je Patti Smith formulirala feministično verzijo življenja na robu rock’n'rolla z njeno svobodno formo in njeno vizijo sebe kot ženskega Mesije. Žal se je v nekem prelomnem trenutku upognila pod težo vzdrževanja te možačaste osebe … Človek ne more verjeti, da se je čez noč prelevila v žensko, ki neskončno ljubi materinstvo in gospodinjstvo. Zakaj se moški in ženska sploh privlačita? Mar drži, da so na splošno moški z ženskami zato, ker jim te lahko ponudijo nekaj, česar sami nimajo? Jih ženske privlačijo zato, da se z njimi lahko uravnovesijo, ljubijo in rastejo? So ženske z moškimi zato, ker v njih vidijo določeno stabilnost in varnost, napredek, delovanje, akcijo, disciplino? Poleg vsakodnevnega seksa, seveda. Roko na srce: enako nemogoče mi je v popolnosti razumeti ženske in moške danes, kot mi jih je bilo nemogoče dojeti leta 2006, ko je tole pisanje nastalo. Vsebina KOLUMNA: Hlače, Ženske in Tavčar z ”MED GORAMI” objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
nedelja, 1. oktober
Pred časom sem zaradi zdravstvenih težav obiskala zdravnika - specialista. Zelo prijazno me je sprejel, potem pa, ko sva se usedla, mi je prepustil besedo: «Povejte, kaj vas teži.« Iz izkušenj, bolj ali manj bridkih, sem vedela, da je zdravnikov čas zlato, zato sem svoje težave stlačila v nekaj kratkih in jedrnatih misli. »Imava čas, nikar ne hitite!« me je prekinil in hkrati spodbudno pokimal z glavo. Mislim, da sem mu v dvajsetih minutah, ko sem potem govorila, povedala še tisto, kar nisem nikomur pred njim. V tej mimobežni, a zelo zgovorni osebni izkušnji se skrivajo razlogi, zakaj so bili tudi pogovori, ki sem jih imela v skoraj štiridesetih letih, vsebinsko bogati in zelo izpovedni. Za sogovornika si je treba vzeti čas. Redki so, ki bi se lahko odprli v trenutku, še redkejši so tisti, ki bi v nekaj besedah povedali vse, kar bi nas zanimalo. Bogatejše, kot so izkušnje, več časa potrebujemo, da jih slišimo. Pomembno je, da pripovedovalcu ne skačemo v besedo, da ne polemiziramo z njim, ne dvomimo v povedano. Med pogovorom (poslušanjem) se izogibajmo komentarjem, ker z njimi odvračajo sogovornika. Če sogovornik trpi zaradi občutka manjvrednosti, ki ga dobiva od domačega okolja, ga med pogovorom primimo za roko; daj mu vedeti, da nam je mar zanj. Brzdajmo se po najboljših močeh, če je sogovornik ideološko na drugem bregu kot mi. Ne podcenjujmo sogovornika, zlasti če so starejši in če so na videz bolj preprostega duha. Imajo izkušnje, ki jih mi nimamo. Pokažimo hvaležnost ob povedanem, četudi v sebi nismo najbolj zadovoljni. Človekova intima je nekaj svetega, nedotakljivega. Zato se mi zdi prav, da je ne izpostavljamo pod pravimi imeni. Pa tudi, zakaj bi jo? Pomembni so zgodbe, doživetja, izkušnje in ne, kdo stoji za njimi. Včeraj sem enemu od urednikov, s katerim sodelujem, poslala zgodbo o neki ženski. Na videz s(m)o jo poznali vsi, o njej s(m)o vedeli ''vse'', a očitno je nihče od nas ni niti približno poznal. Moj urednik mi je, ko je zgodbo prebral, poslal tole: "Milena, hvala, končno si poslala, sem brž prebral, lepo se bere, z veseljem objavim. N. sem poznal le na videz, zdaj jo bolj cenim.'' Vsebina KOLUMNA: Z zaupanjem razkrivati prikrito objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
četrtek, 21. september
Na portalu 24 ur med drugim berem: « V torek smo poročali o desetmesečni Aishi Nur Kolupčić in osemmesečnem Luki Smajiću. Oba sta se rodila s hudo srčno napako, oba so zdravili v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru – dokler na Centru za bolnike s prirojenimi srčnimi napakami ni zmanjkalo otroških kirurgov. Zato so oba napotili na operacijo v tujino, v Izrael. Tam sta poleti, v razmaku dveh dni, oba umrla. Njuni starši pravijo, da bi bila zgodba obeh, če se na otroški srčni kirurgiji na UKC Ljubljana ne bi zapletalo na vsakem koraku, popolnoma drugačna. Prvi zapleti so se začeli, ko sta otroka potrebovala operacijo. Več operacij, pravzaprav. Prvo sta pri obeh dojenčkih izvedla kardiokirurga Miha Weiss in Roman Gebauer. A ko sta otroka potrebovala nadaljnje operacije, je iz UKC Ljubljana najprej odšel Gebauer, kmalu za njim še Weiss. Vladala je zmeda, zdravniki se niso mogli dogovoriti, kdo bo operiral. Prerekali in pregovarjali so se tudi pred starši. Poleg neprimerne komunikacije starši pravijo, da so zdravstvene delavce velikokrat sami opozarjali, da je z njihovim dojenčkom nekaj narobe. Med drugim pogosto niso izvajali osnovne nege, kot je menjava plenic, naštevajo. O najtežji izkušnji njihovega življenja so, pravijo, spregovorili samo zato, da se nikoli več ne bi ponovila.« Odlomek, ki je v srce segajoč in že samo zaradi predstav, kaj se je na tem otroškem oddelku, kjer ležijo najbolj ranljivi, v resnici dogajalo, človeka zmrazi. Prepričana sem, da je takratni minister - da o zdajšnjem ne govorim - vedel, kaj se dogaja. Zakaj se ni nič ukrepalo? So se odgovorni izven bolnišnice obračali stran od težav zato, ker so bili nemočni ali zato, ker jim je bilo vseeno? Ali v tej nadvse žalostni zgodbi, ki pa ni edina, sploh kdo čuti kaj samo-odgovornosti ? Ali je imel kdo od vpletenih po smrti teh dve otrok vsaj kakšno noč nočne more? Včeraj je premier posnel aboten filmček z Ano in tremi zvezdicami. Nisem pa zasledila, da bi staršem izrazil vsaj sožalje ali se kako drugače posul s pepelom. V Italiji Sergij je na Twiterju objavil tole: «Italijan, oče štiri otrok, neutruden delavec v družinskem podjetju obsojen na dolgoletno zaporno kazen, ker je streljal na enega (bili so ilegalni migranti), ki so ponoči vdrli v njegovo hišo. Mattarella zavrnil pomilostitev. Žena in otroci stojijo pred zaporom.« Kaj bi vi storili na njegovem mestu? Bi se branili ali pa bi vlomilce ''prijazno'' povabili, naj komu od bližnjih storijo kaj hudega? Da se ne bi zamerili oblasti? Osebna odgovornost je temelj zrele in funkcionalne družbe. Hočemo ali ne, ta temelj je dejstvo! Vsak posameznik mora prevzeti odgovornost za svoja dejanja in njihove posledice! Že če se mi zasmodi kosilo, ne morem kriviti sosede, odgovornost za smrad v kuhinji in uničeno posodo, prevzamem sama. Kaj pomeni "biti odgovoren"? Biti odgovoren pomeni, da sprejmemo posledice svojih dejanj, ne glede na to, ali so dobre ali slabe. To vključuje zmožnost priznati napake in se iz njih učiti. Pomeni tudi, da razumemo svojo vlogo v družbi in spoštujemo pravila in norme, ki jo oblikujejo. Zavedam se, da je v prostoru, kjer živimo, včasih težko določiti, kje se začne in konča odgovornost posameznika. Kadar celo politiki ali poslovneži ne prevzamejo odgovornosti za svoja dejanja, lahko to ustvari občutek, da odgovornost ni pomembna ali potrebna. V slovenski družbi se pogosto soočamo z iskanjem drugih krivcev za težave, namesto da bi tisti, ki so zanje odgovorni, sami prevzeli odgovornost. Posredna odgovornost Posredna odgovornost se, po mojem skromnem, nestrokovnem mnenju, nanaša na odgovornost za dejanja drugih, čeprav nadrejeni morda neposredno ni sodeloval pri spornih dejanjih. Na primer, vodja oddelka je lahko posredno odgovoren za napake svoje ekipe, tudi če je napako storil nekdo drug. Enako velja za predsednika države. Sprejemanje posredne odgovornosti pomeni, da razumemo, da so naše vloge in dejanja v družbi medsebojno povezane in lahko vplivajo na druge, tudi če nismo neposredno vpleteni. Zakaj je vedno manj osebne- posredne in neposredne odgovornosti? Ali premalo spodbujamo kritično razmišljanje, samozavedanje in razumevanje posledic naših dejanj? Premalo poudarjamo vrednote, kot so odgovornost, poštenost in integriteta? Ali človeka, ki bi se moral vsaj opravičiti, če že ne sprejeti odgovornost, lahko peče vest? Kakor kdaj. ''Slaba vest'' je notranji občutek krivde ali obžalovanja, ki ga lahko človek čuti zaradi dejanj, ki jih je storil ali ni storil. Rečeno po domače: to je zelo intimen, zelo čustven odziv, ki je posledica naše samopodobe, vrednot in moralnih prepričanj. Žal obstajajo ljudje, ki iz različnih razlogov ne bodo nikoli priznali krivde. Takšnih primerov iz ne tako oddaljene preteklosti imamo precej. Je v naši državi danes tako, kot je, tudi zato, ker je na odgovornih položajih preveč ljudi, ki nimajo vesti? Ali pa takšnih, ki z lahkoto izustijo: «Če nimate za kruh, pa jejte potico!« Če ste vsaj mičkeno samoodgovorni, boste odgovore hitro našli tudi sami. Vsebina KOLUMNA: Ljudje brez vesti objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
sreda, 13. september
Alojz Miklavčič se je zapisal v zgodovino borilnih veščin. Najprej je bil sam uspešen borec v različnih zvrsteh borilnih veščin, tudi nemški državni prvak, uspešen je bil na mednarodnih prizoriščih, potem pa je borilno veščino Pon-Do-Kwan pripeljal še v Slovenijo, jo tu uveljavil in s svojim bogatim znanjem vzgojil vrsto svetovnih in evropskih kikboksarjev. V oddaji boste slišali, kako se je kalil v borilnih veščinih, marsikaj o Klubu borilnih veščin Zagorje, ki ga je dolga leta vodil, o sorodnem izlaškem klubu, o srečanjih z Danielom Pondom, ustanoviteljem omenjene borilne veščine in tudi o glasbenih formah. V začetku oddaje boste slišali, zakaj je bila njegova družina v času druge svetovne vojne izseljena iz Hrastnika. Do konca vojne so preživeli kar nekaj nacističnih taborišč. Veliko je povedal o svojih koreninah, o očetu, ki se je rodil v Nemčiji, o tem, kaj vse je sam delal v Nemčiji, ko je tam služil, denar. Slišali boste tudi, zakaj se je z družino iz Nemčije preselil nazaj v Zagorje, kjer še vedno živi. Tako kot sam, sta se vrsto let z borilnimi veščinami ukvarjala tudi njegov sin Sašo in hči Sabina. V zadnjem delu pa boste slišali, kako se že od svojega 55 leta bori s pljučnim rakom. Še vedno ne more brez športa, čeravno je že na pragu 80. rojstnega dne. Skoraj vsak dan, če mu le zdravje dopušča, kolesari. Tako kot njegova starejša sestra in nekoč njegov oče, se je tudi sam že mlad zapisal glasbi. https://www.youtube.com/watch?v=77iJ7UwxNag Več pa si lahko ogledate v tem zanimivem pogovoru. Vsebina SLEDI KORAKOV: ALOJZ MIKLAVČIČ, LEGENDA BORILNIH VEŠČIN objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
Mateja Kralj je na FB portalu ''Bilo je nekoč'', objavila poročno fotografijo svojih starih staršev. Prisotni se držijo zelo resno, nihče se ne smeji. Nekdo od komentatorjev je potem vprašal, zakaj takšna resnost. Nihče ni vedel. Pa bi lahko, če bi vsaj mičkeno poznali navade naših prednikov. Za resnost na takšnih, zelo pomembnih fotografijah, je bilo več razlogov. Eden od njih tiči tudi pregovoru, ki pravi ''danes smeh, jutri jok''. Ljudje so se samoiniciativno obnašali, zavedajoč se, da se ni dobro smejati, da se ženin in nevesta ne bosta v zakonu preveč jokala. Drugi je bil pa čisto praktičen: Veliko ljudi ( dentisti, oziroma zobozdravniki, so bili zelo zelo redki in strašno dragi ) je imelo že ob poroki precej neurejeno zobovje, iz katerega je največkrat tudi hudo smrdelo. Zato, da teh ''škrbin'' ne bi kazali tudi na fotografiji, so ustnice tiščali skupaj. Stari, dobri časi Danes pogosto slišimo, kako lepi časi so bili nekoč! Napaka! Že od Eve in Adama naprej so bili ljudje ''krvavi pod kožo''! Tudi naši (pra)dedje in (pra)babice so počeli marsikaj, kar jim danes, ko jih gledamo vse krhke in nebogljene, ne bi mogli niti pripisati. V Gorenji vasi so pred drugo svetovno vojno imeli župnika, ki je s prižnice rad grmel nad dekleti, ki niso bile več nedolžne, ko so se poročile. Nekoč se je ena v takšni pridigi prepoznala. Sklenila je, da bo župnika tožila za odvzeto čast in dobro ime. Na sodišču se je – tudi s pomočjo prič – izkazalo, da se župniku ni niti sanjalo, da je dekle že izgubilo svoj krancelj . Sodnik je bil strog gospod in ji je naložil denarno kazen, pa še opravičiti se je morala. Irenca se je na žirovski konec priselila s Tolminskega. Od moža je bila nekaj let starejša, zato je bila še toliko bolj ljubosumna na vsako lepšo in mlajšo. Nekoč se ji je zazdelo, da se pevka na koru, s katero se nista najbolj marali, spogleduje z njenim možem. Ko je prišla domov, ji je napisala ogorčeno pismo, v katerem je bilo mogoče prebrati, da ''iz zanesljivih virov ve, da je njenega moža že trikrat prosila za spolno občevanje''. Za kazen, ker razdira zakonsko srečo, ji je preklela živino v štali ter dodala, naj jim crknejo vse kokoši, če ne bo nehala z nadlegovanji. Irenca ni računala, da bo obtoženka pokazala pismo župniku, ta jo je napotil k advokatu v Škofjo Loko, prišlo je do tožbe in Irenca je zaradi žaljenja časti plačala dvesto dinarjev kazni. Nasploh so imele ženske včasih zelo bogat besedni zaklad različnih kletvic in zmerljivk. Tako je Johana , dekla na večji kmetiji, v pijanosti ozmerjala gospodinjo: ''Prekleta baba hudičeva, ničvredna kuzla, se samo kurbaš , pocestnica, prekleta čarovnica, jalovka pokvečena , ti boš meni očitala dva štamperla šnopca , ti!'' Izrečene besede je gospodinja nemudoma zapisala, Johana pa si je z njimi zaprla vrata na marsikateri spodobni kmetiji. Kratko je potegnil tudi Lovrenc . Dekletu, ki ga je zavrnilo, je očital, da je graničarska kurba . Nesojena tašča pa mu ni ostala dolžna in mu je vrgla pod nos, naj si naštima eno ključavnico na curaku pa eno na gobcu, da ne bo kot govedo otresal z njima. Polona je zanosila, pa ni vedela točno, ne s kom, ne kako. Odločila se je, da bo obdolžila kar gospodarja, ki je res nekajkrat prišel k njej, v podstražnico, v vas. Spet je moral župnik odigrati vlogo razsodnika. Polona mu je razložila, kako jo je gospodar šlatal in jo grabil z rokami za sase (prsi). Pa jo je župnik vprašal, če je tudi tisto reč vtaknil v njeno špranjo . Dekle je odgovorilo, da ne, ker ni bilo časa. Kdo pa je bil tisti, ki mu je uspelo spraviti šurka v luknjo ? Polona je menda stegnila roko in začela s pomočjo prstov naštevati imena, ki so bila tudi župniku zelo domača … Slavka si je, če je le mogla, šla hladit živce na vas. Je že našla katero, ki ji je prisluhnila! Nekoč je raztrobila naokoli, kako se ga je Jože napil, motil nočni mir in žalil župana ter njegovo ženo pod njunim oknom. Klevete so prišle na ušesa Jožetovi ženi, ki je nemudoma izpustila delo iz rok, ravnokar je zaklala piščanca. Stekla je do Slavke, začela kričati nanjo in jo zmerjati, potem sta si ženski skočili še v lase, krvavi sledovi piščanca pa so našli mesto tudi na obrazu in vratu nasprotnice. Radovedneži, ki so prišli bliže, so se ustrašili, da je kri prava, poklicali so orožnika, ki je obe odpeljal v svojo pisarno in jima zagrozil z ječo, če ne bosta dali miru. Spomladi leta 1954 je Pepca zmerjala Francko s partizansko kurbo, češ da si je privilegije pridobila z ritjo in kurbanjem. Pepca se je morala še istega dne zglasiti na Postaji milice v Kranju, kjer so jo zasliševali do treh zjutraj. Kaznovana je bila z enomesečnim zaporom. Nekaj let kasneje je Lipe za tiste, ki so šli od nedeljske maše, izjavil, da so cerkvene pokveke. Posledic ni bilo nobenih, le ljudski glas si je besede, kot kaže še danes, za vse večne čase zapomnil. Danes? Današnji besedni zaklad težkih zmerljivk je zelo plitek. Začne se s ''kurbo'' in konča s ''prasico''. Vmes je še nekaj uvoženih iz ''južnih krajev'', ki pa jih ne bom naštevala. Ima pa ta moj ''včasih'' velik plus: če so preklinjali otroci, so jih dobili po ustih. Nekateri starši so celo vztrajali (četudi sami niso bili za zgled), da si morajo jezik umiti z milom. Menda je vsaj za nekaj časa zaleglo. Moj ded Luka, rojen konec 9. stoletja, denimo, je bil zelo gajsen mož. Bil je prepričan, da so ženske njegova ''pravica''. In če ni dobil doma, je šel drugam. Preklinjal pa nikoli ni. Ker preklinjanje pa je bilo zanj velik greh! Drugi časi, druge navade! A nekoč in danes velja enako: preklinjanje je zelo grdo! Vsebina KOLUMNA: Drugi časi, druge navade objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi