Vir: Vipavska

Regionalne novice > GoriškaVipavskapred 14 urami in 20 minutami
Znašla sta pandurja se v središču, pač pozornosti, če razumljivo ni morda, hodila bojazljivo kot ponoči po pokopališču. Ni bilo tako načrtovano, mislila sta, da bo vse drugače, saj pandurja sta, nosita hlače, njima je povsod prav vse postlano. Juš in Bošta, dva pandurja znana, sta v obhod odšla vse do obrobja, ker doma premalo je udobja, ker pretesna zanju je Ljubljana. Na obrobju nama bo udobno, na izlet odpraviva se družno, sta sklenila, nista pa šla južno, ampak v vzhodno občino obrobno. Tam zagodla bova jo občanom, ki čez nas pandurje godrnjajo, ko postaviva jim dom z ograjo, s takim sta odpravila se planom. Marginalna stvar bo to za naju in obenem dnevnica v žep kane, saj prišla sva vendar iz Ljubljane, da red narediva v tistem kraju. Res prišla sta, a sta pot zgrešila, znašla sta v središču se nenadno, kjer postavili so ju na hladno, komaj kožo celo sta rešila. Kot rečeno, ni izšla se zgodba, kot sta Juš in Bošta si želela, naglo spet domov sta odbrzela, mačja ju pospremila je godba. Objava Juš Pocukar: V središču pozornosti (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .

Včeraj

Regionalne novice > GoriškaVipavskapred 1 dnem in 11 urami
Četrta velikonočna nedelja je opredeljena kot nedelja Dobrega pastirja, saj nam besedilo Janezovega evangelija predstavlja to pomenljivo podobo, s katero se Jezus predstavlja svojim učencem vseh časov. On je tisti, ki skrbi, vodi in brani svojo čredo in jo mora zaščititi pred vsemi oblikami agresije in razpada. Ko se sveti Janez osredotoči na to podobo, izhaja iz dejanskega opazovanja, kako so Judje živeli v Palestini. Večinoma so bili pastirji. Pravzaprav so bili tudi pastirji, ki so prvi prispeli v betlehemsko jamo, da bi veselo sprejeli novorojenega Odrešenika, in postali prvi misijonarji v tem kontekstu pričakovanja in upanja za vse judovsko ljudstvo. Jezus si prilasti to podobo, ki je med ljudmi običajna in znana, da bi razumeli pomen njegovega poslanstva. Sam sebe zato imenuje dobri pastir. Ta »jaz sem dobri pastir« nas napotuje na samo identiteto Boga, ki je to, kar je. Jezus pogosto uporablja ta izraz, tako med svojim javnim delovanjem kot po svojem vstajenju: Jaz sem, ne bojte se,« večkrat izjavi. Ko je pastir tam, ovce varno in hitro hodijo na prave pašnike, kjer lahko črpajo moč in energijo vseh vrst in kjer se lahko potikajo po pašnikih, da živijo ljubezen in dobrodelnost. Jezus sam pojasnjuje ta izraz v svojem govoru o samopodobi, o osebnem priznanju pred svetom in tistimi, ki ga želijo sprejeti. Pravi, da je najpomembnejše, kar lahko naredi dober pastir, to, da da življenje za ovce. Poverilnica dostopa dobrega pastirja do človekovega srca je sposobnost darovati samega sebe in dati svoje življenje za čredo. Pomen tega je za nas vernike zelo jasen in je tesno povezan s cerkveno stvarnostjo, v katero smo potopljeni po daru krsta. Ker je Cerkev skupnost vernikov, vidnih in duhovnih hkrati, potrebuje vodnike in voditelje, da ne vodijo vojn in se borijo za prevlado nad drugimi, ampak da služijo in dajejo življenje, kot to počne vsak pravi pastir pred nevarnostmi ki se dviga nad njegovo čredo. Sklicevanje na preroško poslanstvo tistih, ki jih Gospod izbere za vodenje svetega Božjega ljudstva, odrešenega z njegovo najdragocenejšo krvjo, je očitno. Njegovo življenje, ki je bilo dano za nas, je zgled vsakega darovanja, še posebej za tiste, ki so bili po poklicanosti in ne po interesu in postavitvi poklicani, da vodijo Božje ljudstvo na različnih ravneh in z različnimi nalogami v Cerkvi. Jezus je vrhovni pastir naših duš in v njem drugi pastirji dobijo vrednost, pomen in globino, začenši od vrhovnega papeža in se povzpnejo do drugih pastoralnih osebnosti v katoliški Cerkvi; škofje, duhovniki, diakoni in verniki laiki, ki sodelujejo na različnih področjih župnijske in škofijske pastorale. V očitnem nasprotju z dobrim pastirjem se dramatično pojavi lik plačanca, čeprav je bil poznan v trgovskih in gospodarskih krogih Jezusovega časa in pred njim. V nasprotju z dobrim pastirjem je pravzaprav ta nezanesljivi subjekt, ki je najemnik. Jezus želi poudariti to nasprotje in to nasprotje ne samo podob, temveč resničnega življenja, ko reče, da najemnik - ki ni pastir in mu ovce ne pripadajo - vidi prihajajočega volka, zapusti ovce in zbeži proč, in volk jih ugrabi in razkropi; ker je najemnik in mu ni mar za ovce.” Dejstvo je, da če človek ali stvar ne pripada nam, je ne čutimo za svojo, je ne doživljamo kot svojo, ampak jo zapustimo in je ne zaščitimo pred nevarnostmi. To je vedenje najemnika, kar dobesedno pomeni tisti, ki se prodaja za denar. On je pravzaprav tista oseba, ki opravlja svoje delo za plačilo. Običajno se nanaša na dejavnosti in storitve, ki bi se morale izvajati liberalno, brezplačno ali pri katerih plačilo ne bi smelo biti glavni interes, za kar izraz predvideva a je konotacijo skrajnega prezira. S temi besedami Jezus resnično želi obtožiti tega “plačanca”, hladnega in preračunljivega v lastnih interesih, ki pred prihodom grabežljivih volkov pobegne in zapusti čredo. Na koncu se mu ne zgodi nič, saj gre za plačano delo in je zato svobodno prepuščen tveganju in nevarnosti. Jezus pa, ko se srečuje s podobnimi temami, ogroženimi z denarjem, ponavlja, da je on dobri pastir in da pozna svoje ovce. Po drugi strani pa ovce dobro poznajo svojega pastirja. In v svojem govoru dodaja, da »tako kot Oče pozna njega in on pozna Očeta, tako pozna vsako svojo ovco. Znanje, ki vodi do najvišjega darila samega sebe. Spoznanje ni nič drugega kot polna in popolna ljubezen, h kateri mora stremeti vsako bitje po vzoru Kristusa, dobrega pastirja. Ta ljubezen in spoznanje nista omejena na vlaganje v tiste, ki to ljubezen vračajo z darom vere in so torej del Kristusove črede, ampak se razteza na vse. Nihče ni izključen iz te pozornosti s strani Odrešenika. Zato Jezus pravi, da ima še druge ovce, ki ne prihajajo iz njegovega hleva, in da mora tudi njih voditi na pašnike večne odrešitve. Hkrati pa Jezus zaupa v človečnost in s sporočilno preprostostjo pravi, da bodo druge ovce, ki niso v njegovi staji, poslušale njegov glas in postale ena čreda, en pastir. To je v veliki želji in upanju Boga in tistih, ki verujejo vanj. Edinost človeštva pod okriljem besede, ki odrešuje in ki je Kristus in nihče drug. Ljubezen, ki jo Oče izkazuje Sinu, se potrjuje v tem, da Jezus daruje svoje življenje za zveličanje sveta. Jasno sklicevanje na trpljenje, smrt in vstajenje, ki zadevajo samo in izključno Kristusa in v katerih vsaka človeška oseba, predvsem pa vsak kristjan, dobi pomen in vrednost. Čutiti in živeti kot bratje je apostolska in misijonska naloga vsakega dobrega pastirja, pa naj bo to papež, škof, duhovnik, župnik, redovnik, redovnica, laik, politik, upravitelj, ekonomist ali drug poklic ali človeška dejavnost. Zgodovina je imela veliko plačancev v vseh okoljih. Zdaj je čas, da smo pastirji s srcem in občutljivostjo Kristusa, dobrega pastirja, ki nas je vse naredil za brate v svojem trpljenju, smrti na križu in vstajenju. Evangelist Janez sam to ponavlja v besedilu drugega nedeljskega berila, vzetega iz njegovega prvega pisma: »Preljubi, vidite, kakšno veliko ljubezen nam je dal Oče, da se imenujemo Božji otroci, in res tudi smo! Zato nas svet ne pozna: ker ni poznal njega." Sin, ki ga ljubi Oče, je velik Božji dar človeštvu. Kristus nas je pripeljal v stanje, da smo Božji otroci, prav zdaj. Ta absolutna resnica vere nas prisili, da pogledamo onkraj sedanjosti in nas spodbudi, da jo čakamo v veri, upanju in ljubezni. Pravzaprav »še ni razkrito, kaj bomo. Vemo pa, da ko bo ponovno prišel, mu bomo podobni, ker ga bomo videli takšnega, kot je.« Čakanje na prihod Gospoda drugega in dokončnega adventa bo razkrilo vse, česar danes, omejeni pri vstopanju v skrivnosti Boga in vere, ne moremo vedeti. Naj bo to, kar danes beremo v odlomku prvega berila, povzetega iz Apostolskih del, v katerem se sveti Peter sooči s tistimi, ki želijo ovirati njihovo delovanje oznanjevanja in širjenja evangelija, ki ne poteka le z besedo, ampak tudi s čudeži, ki jih vstali in vnebohodni Gospod še naprej dela po svojih učencih: »Voditelji ljudstva in starešine, glede na to, da nas danes sprašujejo o koristih tega bolnika, to je, po čem naj se reši. , naj bo znan vsem vam in vsemu ljudstvu Izraelovemu: v imenu Jezusa Kristusa iz Nazareta, ki ste ga vi križali in katerega je Bog obudil od mrtvih, stoji ta človek pred vami ozdravljen.« Peter tako na eni strani poudarja Kristusovo delo, ki se nadaljuje v Cerkvi in ​​v svetu, na drugi strani pa se tisti, ki so bili odgovorni za Jezusovo smrtno obsodbo, soočajo s svojo odgovornostjo in z močjo, Peter, poln Svetega Duha , pravi, da je »Ta Jezus tisti kamen, ki ste ga vi, zidarji, zavrgli in je postal vogelni kamen«. Izraz, ki izraža bistvenost in nepogrešljivost Kristusa za vsako duhovno in zgodovinsko gradnjo tudi za Izrael, začenši od vogelnega kamna slavnega templja svetega mesta. In ponavlja tisto, kar je bilo zdaj osrednje jedro apostolske kerigme: »V nikomer drugem ni odrešenja«, če ne v Jezusu Kristusu. "Kajti pod nebom ni danega ljudem nobenega drugega imena, po katerem bi se potrdilo, da smo odrešeni." Ljudje 3. tisočletja moramo biti prepričani o vsem tem in kot kristjani narediti vidno skrivnost Kristusovega odrešenja s svetostjo in dobroto našega življenja. Objava Nedeljska misel: Poverilnica Dobrega pastirja za dostop do človekovega srca objavljena na Vipavska.eu .
Regionalne novice > GoriškaVipavskapred 1 dnem, 14 urami in 20 minutami
Na ekranu da je klokotanje, rekel mož je ženi, naj pritisne že na gumb, klokot da več ne pisne, ker neznosno je postalo stanje. Klokočarjenje? ga je vprašala, pa seveda žena ni naglušna, ji delujejo čutila slušna še kako, se zraven je smejala. Klokotanje vendar, saj ti pravim, kje daljinec je, kam si ga dala? Stvar nevdržna zdavnaj je postala, kot da sebe sam s klokotom davim. Kaj jeziš se, kaj le klokočariš? Saj si sam izbiral med programi, hotel si prav to, zdaj pa kot v drami afne guncaš, se jeziš, tožariš. Šumi so samo, se mu smejala žena je, ki bodo spet minili, mar ne vidiš, revica se sili, da kaj pametnega bi zjecljala. Niso šumi, huje je, drugotne so težave, ni le klokotanje, tole je že patološko stanje, to kar vidimo, so hude motnje. Treba torej bo po serviserja? Ne, to je še najmanj, sam opravim, a ne vem, kam motnje naj prijavim, veš morda za kakšnega dreserja? Objava Marcela Zupančič: Šumi in motnje (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
Regionalne novice > GoriškaVipavskapred 1 dnem, 14 urami in 20 minutami
Da se ne pozabi Mineva 120 let od rojstva Odila Globočnika, enega največjih krvnikov delno slovenskega rodu v zgodovini človeštva in enega izmed največjih krivcev za izvedbo holokavsta oz. načrtnega pomora Judov med drugo svetovno vojno. Priimek Globočnik med ljudmi, tudi pri nas, upravičeno vzbuja nelagodje. Odilo Lothar Ludovicus Globočnik (1904–1945) je po mnenju številnih zgodovinarjev eden izmed najbolj brezvestnih zločincev druge svetovne vojne, njegovo ime pa pomeni nekaj izjemno krutega, zloveščega in zverinskega, nekaj kar pooseblja absolutno zlo. Toda, marsikdo v Sloveniji še danes ni slišal zanj, kaj šele, da bi vedel, da je bil ta vojni zločinec celo slovenskega rodu, saj njegova družina po očetovi strani izvira iz Tržiča na Gorenjskem, mati pa je bila iz narodnostno mešane nemško-češke družine iz Vršca v Banatu. Odilo Globočnik se je rodil 21. aprila 1904 v skromni hiši v ulici Via Giulia v Trstu. Dečka so krstili 19. julija istega leta v župnijski cerkvi pri Sv. Ivanu. V krstni knjigi so ga vpisali kot »Globočnik« na ime Odilo Lothar Ludovicus. Krstil ga je kaplan Anton Čok, sicer doma iz znane narodnobuditeljske družine iz Lonjerja pri Trstu. Jeseni 1910 je začel Odilo obiskovati 1. A razred osnovne šole v nemškem jeziku, ki je imela vhod iz Ul. Sv. Frančiška (Via San Francesco) v Trstu. Ob popisu prebivalstva leta 1910 je družina kot občevalni jezik navedla nemščino. Tudi otroci so med sabo komunicirali zgolj v nemščini. Družina Globočnik je po prvi svetovni vojni živela v Celovcu. V mladih letih je bil Odilo ilegalen nacistični pretepač na Koroškem. Zagnanost in skoraj fanatična lojalnost nacistični viziji sta mu prinesli hitro napredovanje znotraj nacistične stranke. Višek njegove politične kariere, ki pa se je zaradi korupcije hitro končala, je bil med majem 1938 in januarjem 1939, ko je bil gavlajter Dunaja. Ob izbruhu druge svetovne vojne septembra 1939 se je Globočnik kot podčastnik Waffen-SS udeležil bojev na Poljskem. Po posredovanju vplivnih prijateljev med voditelji nacistične stranke in SS, predvsem tedanjega koroškega gavlajterja Friedricha Rainerja in državnega vodje SS in nemške policije Heinricha Himmlerja, je bil Globočnik kmalu rehabilitiran. Novembra 1939 se je vmešal sam Himmler, ki je Globočnika pogosto ljubkovalno nazival kar »Globus«. Pomilostil ga je in povišal v čin SS-Brigadeführer, kar bi ustrezalo činu generalmajorja. Poslal ga je na Poljsko, kjer je Odilo postal načelnik SS in policije (SS- und Polizeiführer) za okrožje Lublin v t. i. Generalni guberniji, ki je obsegala večino predelov Poljske, ki so jih zasedli Nemci. Spomladi 1942 se je začela "Aktion Reinhard", v okviru katere so nacisti pod Globočnikovim poveljstvom pobili skoraj dva milijona Judov na zasedenem Poljskem. Septembra 1943 je bil SS-Gruppenführer Globočnik poslan v Trst kot višji vodja SS in policije v Operativni coni Jadransko primorje, kjer je nadaljeval svoje kruto početje, tako z Judi kot s pripadniki odporniških gibanj. Pripadniki njemu podrejenih enot so zagrešili tudi hude zločine v tržaški Rižarni. Najprej se je Globočnik naselil v tržaški ulici Nizza, danes ul. Coroneo, potem pa si je našel razkošno bivališče v vili Ara na griču Škorklja, last bogatega judovskega zavarovalničarja Angela Are. Ob koncu vojne, v noči z 29. na 30. april 1945, se je skozi Furlanijo z najožjimi sodelavci umaknil na Koroško, kjer je ob britanskem zajetju 31. maja 1945 storil samomor. Britanci so ga zakopali v Špaterjanu (Paternion) na občinskem travniku, imenovanem Svinjska trata. Precej let po končani vojni so po svetu zaokrožile nikoli potrjene domneve, da je Odilo Globočnik preživel povojno iskanje in zasledovanje tako zaveznikov kot tudi judovskih organizacij. Britanci naj bi ga izročili Američanom, ki naj bi ga rekrutirali za svoje vohunske potrebe med hladno vojno. Te zgodbe seveda niso resnične, dokazujejo pa žalostni sloves Globočnika in zanimanje zanj. Konec koncev sta neposredno po smrti na Koroškem nastali dve fotografiji njegovega trupla. Odilo Globočnik tako ostaja eden največjih krvnikov delno slovenskega rodu v zgodovini človeštva in eden največjih krivcev za izvedbo holokavsta oz. načrtnega pomora Judov med drugo svetovno vojno. Težko je danes racionalno pojasniti Globočnikovo skoraj popolno odsotnost iz slovenske spominske zavesti, čeprav je šlo za visokega nacističnega zločinca, odgovornega tudi za smrt številnih Slovencev (Rižarna, ulica Ghega). Fotografiji: Odilo Globočnik pred pravosodno palačo v Trstu leta 1944. Sam Odilo se je podpisoval s črko "č", kar dokazuje tudi njegova izjava ob vstopu v SS leta 1932. Dokument sem posnel leta 2012 v arhivsko-muzejsko-dokumentacijskem centru Yad Vashem v Jeruzalemu. Objava 120 let od rojstva Odila Globočnika objavljena na Vipavska.eu .

sobota, 20. april

Regionalne novice > GoriškaVipavskapred 2 dnevoma, 14 urami in 20 minutami
Skušnja šolska je bila pred kratkim, tista, kjer pokaže rezultate se pred vsemi, javno, saj poznate, tista s palico, s korenčkom sladkim. Tudi on, predsednik naš razreda, naj pokazal svoje bi dosežke, jih iz šolske je prebral beležke, da bolj resno cela stvar izgleda. Ko je bral, so gledali postrani, le od kod številke mu, podatki, osladkani, premočno vsi sladki, da želodec kos ni taki hrani. Bi verjel, ko druge sem poslušal, zinil fant je, da sem brez dosežkov, a ko gledam v zvezek, kup presežkov najdem v njem, jih strniti bom skušal. Je prebral na kratko, da obvlada ne le snov, še tisto, kar poraja komajda se v glavah, ne obstaja, njemu prvemu da v glavo pada. Je prebral, da vedno dobro dela, a ocen da tu ne bo navajal, ker preveč sam sebi bi ugajal, da kar tresla bi se šola cela. Ker preveč bilo je vsega branja, zvezek je čez čas samo zaprl, se po zbranih naokrog ozrl, bil deležen sladkega hahljanja. Kaj smejiste se? Tu res ni šmenta, zvezek moj vam vendar dokazuje, da me razred nujno potrebuje, zrel da za mandat sem repetenta. Objava Robi Norčič: Iz zvezka (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .

petek, 19. april

Bližajo se vseevropske igre, boj za novo blizu je prvenstvo, se pomerilo bo moštvo, ženstvo, vsak poslal bo v boj najboljše tigre. Na svobodi tigrov nam ne manjka, grulili so ptiči podalpinski, prvič v dobi bomo zgodovinski, v borbo z njimi šli, s ciljem obstanka. Ni doslej bila še ta postava v boju, saj je komajda nastala, dve je leti, odkar se je zbrala, zdaj priložnost tu je, da zaplava. Vodil kot kapetan bo ekipo fant, ki se spozna na hospitale, saj ne bodo v boju izostale žal poškodbe, sam bo vozil kripo. Pomočnikov bo imel obilo, ki bodo prenašali nosila, ko nesreča se bo pripetila, kar se bo nedvomno dogodilo. Zlasti bo nevarno pri naletu, zdrsne tekmovalki ko najtežji, in če se naboj zaplete v mreži za koruzo. Kje? Pri puškometu. Ne računajo nikakor k sreči, puškomet da bi prišel v finale, vse moči so se vnaprej že zbrale, da kaj takega se mu prepreči. Sluga vdano bo po tleh pobiral, kar od moštva slednjič bo ostalo, če pobrati sploh se bo kaj dalo, duh ko športni v mukah bo zamiral. Duh svobode, ki mu vse uhaja, gibanje ki športno uprizarja, tu lahko odlično ponazarja, kaj zgodi se, ko se sam razkraja. Na prvenstvu nastopili bodo drugi resni, uigrani timi, in ne bo prostora v takšni klimi za nešportno gibanja svobodo. Objava Sandi Nosilšek: Evropsko prvenstvo (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .

četrtek, 18. april

Je prišla na kratko tja in sedla, kjer bil govor je o zgodovini, rada znašla bi se na sredini, pa bila promocija je medla. Niso dali mesta ji visoko, da bila bi videti bolj pristna, da bi zdela se ljudem koristna, posadili so jo bolj globoko. Roke vtikala je v žepe vidno, menda da si s čim jih ne umaže, zlasti če prekmalu se izkaže, za ravnanje kakšno gre perfidno. Je sedela tam vsa kratkonoga, kakor jo pregovor označuje, zlasti ko z resnico se srečuje, še bolj je pritlehna in uboga. In ko slednjič je spregovorila, sedem in pa petdeset da njena srečna je številka, se je scena vsem brez slepomišenja razkrila. Sedem in pa petdeset v višino in dodatnih sto v resnici meri, kratkonoga stvar, ki izneveri vsem se, ko potvarja zgodovino. Vedno znova sebe promovira, pa čeprav še sebi ne verjame, v lastne se abotnosti ujame, Laž, ki vse bolj v zemljo se udira. Objava Milka Ščukanc: Sedeminpedeseta(Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .

sreda, 17. april

Na veseli festival v soboto šlo naj bi se, tja, kjer teče Sava, kjer je vodna energija zdrava, tam opravili naj bi raboto. Šlo se je ležerno in svobodno, rekli so, da se ljudi bo trlo, čisto vse na savski breg bo drlo, pa še vreme bo zelo ugodno. In so šli na festival veselo, kjer bilo, če drugo ne, prostorno je nadvse, a čisto iluzorno, da jih več kot dvesto bo prispelo. Cirkuški ostal je šotor prazen, tu in tam so po klopeh sedeli, videti nič slavnostni, veseli, festival, na kratko, prav porazen. Po areni kljuse je skakalo, šarec, sem in tja, ki naj zabava, množico bi, a je revež taval, ko pozornosti se ni mu dalo. Cirkuški potem nastopil sluga s svojo točkico je teatralno, vdan upravi cirkusa fatalno, sicer violina dvesto druga. Ko direktor cirkuški razkladal ravno je o malti in opeki, zmanjkalo jim toka je ob reki, festivalski duh močno upadal. Da bila bi družba bolj vesela, Mažija še, klovna so privlekli, v komisarja urno ga oblekli, mu obleka je z ramen visela. Čast pred celim svetom da rešuje, se nazadnje je direktor hvalil, gostom pa se kamen je odválil, ko bilo ni še veliko huje. Sreča res, da toliko se zbralo nas samo je, so potem dejali, saj bi se nam sicer razbežali, ko bi videli to skropucalo. Objava Tomaž Zbiljšek: Veseli festival (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .

torek, 16. april

Župnik Virgil Šček je dal leta 1927, v času hudega fašizma, na fresko v cerkvi naslikati Kristusovega mučitelja z obrazom Mussolinija. Ker se je po drugi svetovni vojni zelo boril za slovensko zahodno mejo, ga je tržaški škof suspendiral, Vatikan pa laiciziral. Ščeku je posvečen večer 24. aprila ob 20.h pri Sv. Ani v Kopru, na katerem bosta gosta znana zgodovinarja dr. Renato Podbersič in dr. Matic Batič. Vstop na prireditev v poslopju frančiškanskega samostana je prost. Večer bo povezoval zgodovinar in novinar Tino Mamić. »Virgil Šček (1889–1948) spada med najbolj izstopajoče primorske duhovnike prve polovice 20. stoletja in predstavlja osrednjega predstavnika narodnoobrambnega gibanja primorskih Slovencev v času italijanske oblasti. Bil je aktiven na različnih področjih; poleg duhovniškega dela je opravljal tudi funkcijo poslanca v italijanskem parlamentu (1921–1924), deloval je kot pisec in urednik, organizator političnega in kulturnega življenja ter zbiralec etnografskega gradiva. Prepletanje dušnopastirskega, političnega, socialnega in kulturnega delovanja moramo razumeti kot neločljivo celoto dela za slovenski narod,« piše v uvodu nove knjige Ščekov dnevnik, ki sta ga izdali Goriška Mohorjeva družba in Študijski center za narodno spravo. Več o Ščeku v članku na portalu Domovina.je: KLIK Objava Podbersič in Batič o Ščeku v Kopru objavljena na Vipavska.eu .
Nuška dela, torej le pustite jo pri miru, da bo naredila, kot se je za danes namenila, uresniči da vse želje skrite. Nuška dela, ostro nadzoruje, da bi kje ne šlo za packarijo, spravi nadnjo z vso se averzijo, dobro ve, kje naj jo pričakuje. Nuška dela, deli čisti biti morajo vsi, členi vsi v kolesju, da deluje delček v ravnovesju sleherni, še tisti najbolj skriti. Nuška dela, a umazanije je po njenem vse preveč nastlane, nanjo se odziva besno, plane, brž ko sumi, da se kaj razlije. Nuška dela, je pooblaščena za ta dela, ki ne mara zanje drug nihče, saj ni potrebno znanje, da lahko so sproti postorjena. Nuška dela, a vse več navlake okrog nje, čistilke, se nabira, ne dojame, sama producira največ tega, kar maši kloake. Objava Ančka Delavec Zatrl: Nuška dela (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .

ponedeljek, 15. april

Bojda z bajalico vodo išče, tale strokovnjakinja je vodna, njena so iskanja vedno plodna, najde sleherno napajališče. So tako predstavili jim Tanko, ki za pričo so jo povabili, informacijo da pridobili bi o vodnih najdbah bolj natanko. Je prišla in je spregovorila, redkih je bila besed in kratkih, ni odgovorov dajala gladkih, bi najraje se kar v zemljo skrila. Pa saj strokovnjakinja ste, glejte, tudi tole stvar ste podpisali, vodo da ste našli, preiskali, torej nam podrobnosti povejte. Smrkala je, drgnila po nosu in okvirjih je očal vseskozi, pri prisilni kakor se nervozi običajno vidi, kdo je v zosu. Slednjič nonšalantno je priznala, vode da sploh videla ni v živo, slabo vreme da bilo je krivo, orosila so se ji očala. Nauk je zgodbe, s takimi previdno, vsak izgovor namreč prav jim pride, a na koncu stvar se ne izide, kar počno, počnejo kratkovidno. Objava Tanka Kocen: Kratko (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .

nedelja, 14. april

Ko sem bil majhen, sem imel starejšo sorodnico, ki je rekla, da vidi svojega moža, ki je že zdavnaj umrl, vsako noč, ko se pojavlja v njeni sobi. Vizija, ki je trajala nekaj sekund in nato izginila. In jaz sem kot otrok z začudenimi očmi in široko odprtimi ušesi ostal začuden poslušal te zgodbe in si predstavljal prikaze duhov. Tudi kasnejših letih, sem večkrat slišal zgodbe o prikazovanjih prednikov v obliki duhov ali duhov in več ljudi mi je priseglo, da so jih res videli. Zgodba o videnjih in prikaznih ni nedavni pojav, temveč sega v zelo starodavne mitološke in literarne zgodbe. Homer nam pripoveduje o Odiseju, ki se je spustil v Had in komuniciral s svojo materjo Anticlea in drugimi umrlimi grškimi junaki ter srečal svojega popotnega spremljevalca Elpenorja, ki je bil že mrtev. V Iliadi nam pripoveduje o žalostnem Ahilu, ki vidi duha svojega ljubljenega prijatelja Patrokla. Vergilij opisuje Enejevo srečanje z očetom Anhizom in številnimi drugimi dušami pokojnika med njegovim obiskom podzemlja. V mnogih starodavnih kulturah, kot so to Rimljani, Grki, Kitajci, Egipčani, so prakticirali vedeževanje, nekromantijo (posvetovanje z mrtvimi), uporabo orakljev ali medijev ali celo obredno povzročene sanje in vizije. Tudi v nordijski in keltski mitologiji, tako kot pri avstralskih aboriginskih ljudstvih ali ameriških staroselcih, najdemo različne sage junakov, ki komunicirajo z duhovi prednikov in mitskimi liki. V krščanski veri imamo poleg videnj vstalega Jezusa, o katerih bomo takoj spregovorili, učence na Taboru, ki vidijo Elija in Mojzesa, ter svetega Janeza apostola, ki v Apokalipsi dobi videnja duhov, ki komunicirajo z njim. Skozi zgodovino Cerkve imamo veliko zgodb o prikazovanjih Marije, svetnikov ali samega Jezusa, kot je bil primer sestre Favstine Kowalske. Zgodbe o videnjih mrtvih najdemo v srednjem veku in renesansi po vsej Evropi. V literaturi poleg legende o kralju Arturju in vitezih okrogle mize imamo več Shakespearovih likov, ki imajo vizije mrtvih, kot je princ Hamlet, ki vidi svojega očeta, Macbeth, njegov nekdanji prijatelj in tekmec Banquo, ki ga je ubil, hčerka kralja Leara Cordelia, Julij Cezar se prikaže svojemu sinu Brutu. In še mnogo drugih primerov. Na prvi pogled bi lahko padli v skušnjavo, da bi Jezusova prikazovanja zamenjali s tistimi zgodbami, o katerih smo uvodoma govorili, so z izjemo krščanskih, literarne izmišljotine ali plod domišljije in avtosugestije. Jezusovi apostoli in učenci, tako kot apostoli iz Emavsa in žene, ko so zagledali vstalega Jezusa, niso videli duha, ampak človeka iz mesa in krvi, čeprav so sprva verjeli, da vidijo duha, kot pravi nedeljski evangelij, ki nam pove: »Šokirani in polni strahu so mislili, da vidijo duha.« Tisti učenci niso imeli domišljije ali avtosugestije, saj so videli in se dotaknili nekoga resnično živega Jezusa, prisotnega v telesu in ne samo v duhu: »Poglejte moje roke in moje noge: to sem res jaz! Dotakni se me in poglej; duh nima mesa in kosti, kot vidite, da jih imam jaz." Nato Jezus sede k jedi: »pravi duh« ne jé, kot vemo. Ko torej razmišljamo o vstalem Jezusu, si ne smemo predstavljati nečesa duhovnega, eteričnega ali neko idejo, temveč Boga, ki je postal meso in ki je tudi po smrti vzel nazaj isto telo, ki je bilo na križu: »pokazal jim je roke in noge." Tomažu je rekel: »Daj prst sem in poglej moje roke; iztegni roko in jo položi v mojo stran.« Jezusovo je fizično, resnično telo, a hkrati vstalo telo, ki gre skozi stene zadnje večerje, se pojavlja na različnih mestih in se dviga v nebesa. Naša krščanska vera ne temelji na mitoloških zgodbah, sagah ali literarnih bajkah, temveč na veri v pričevanje tistih, ki so živeli z Bogom, ki je postal meso, umrl in vstal z njegovim telesom in ki so jih videli in se jih dotaknili. Naša krščanska vera se vsak dan ali vsako nedeljo hrani ne le z duhovnimi stvarmi, ampak tudi z Gospodovim telesom in krvjo. V krščanski tradiciji poleg netelesnih prikazovanj svetnikov in mučencev obstajajo tudi telesna prikazovanja, ki so v interakciji z verniki, kot na primer pripoveduje legenda o svetem Frančišku Asiškem, ki se fizično prikaže svojim tovarišem Ruffinom, Leonejem in njegovemu življenjepiscu Tomažem Čelanskim. Tudi sveti Janez Bosko in sveta Katarina Sienska ter drugi so imeli telesna prikazovanja svetnikov, Marije in Jezusa. Tudi v drugih verskih tradicijah obstajajo pripovedi o telesnih prikazovanjih božanstev, duhovnih figur ali nadnaravnih bitij, kot v budizmu, džainizmu, novodobnih tradicijah in šamanizmu. V hindujski tradiciji npr. obstajajo bitja, imenovana Avatarji (izraz, ki je postal znan po hollywoodskih filmih), poslana, da opravijo določeno nalogo, kot je ponovna vzpostavitev kozmičnega reda ali zaščita človeštva. So neposredna manifestacija vrhovnega božanstva na zemlji. Najbolj znani avatarji v hinduizmu so Višnu, Rama in Krišna. Rudolf Steiner, utemeljitelj antropozofije in duhovne znanosti, ezoteričnih disciplin, vključenih med psevdoznanosti, je Jezusa opredelil kot "velikega avatarja" kot božansko bitje, ki je doseglo vrhunec človeške evolucije in se utelesilo na zemlji, da bi človeštvu prineslo novo duhovno obdobje. Jezus za Steinerja ni le duhovni učitelj, ampak tudi kozmično bitje, ki je vplivalo na usodo celotnega vesolja. Opredelitev Jezusa kot »velikega avatarja« je definicija, ki sledi drugim omejenim poskusom inkulturacije Jezusa, kot je definicija »velikega prednika« na afriški celini ali »neznanega boga« na atenskem areopagu. Toda največjo definicijo Jezusa je dal sam, ko se je opredelil kot Pot, Resnica in Življenje. In če res želimo govoriti o avatarjih, bi nas kristjane lahko prijetno imenovali za "avatarje" Jezusa. Toda za razliko od avatarjev iz hollywoodskega filma, ki so jih ljudje poslali na Pandoro, luno, naseljeno z nezemljansko raso, imenovano Na' vi in ​​jih je človeštvo koloniziralo, da bi izkoriščalo njegove naravne vire, namesto tega je Jezus poslal kristjane v svet, da bi oznanjali "spreobrnjenje in odpuščanje grehov vsem ljudstvom". Kristjani smo »avatarji« zaljubljeni v Jezusa s poslanstvom da vzljubimo ves svet vanj, ki nam edini kaže pravo pot k Očetu vnebesa. Objava Nedeljska misel: Veliki avatar objavljena na Vipavska.eu .
Gospodarsko smo nadvse uspešni, se nekdo spet javno je odrezal, kaj v podrobnosti bi silil, drezal, s temi bi bili vprašanji smešni. Mar ne vidite, da zdaj svobodno gibljejo lahko se tržne cene? Redno kakor mesečeve mene, gibanje je torej res ugodno. Se pri tem pojavljajo očitki? Dajte no, svobodni trg določa, da so dviganja lahko tekoča, vsi ugovori so skrajno plitki. Govori zato se o svobodi, ta je kakor vsaka stvar merljiva, je empirično ugotovljiva, z njo zeleni vštric gredo prehodi. Ekonomska da svoboda vlada, potrjuje lestvica, kjer naša cifra vedno višje se prenaša, nominalno raste in ne pada. Da to ni kazalec, mu povejo, kajti če je cifra vedno više, to pomeni, da se slabše piše, širi skratka bedasto idejo. On pa pravi, tega mnenja kriva, ki združljivo ni z njegovim mnenjem in ne z vladajočih pač stremljenjem, vaša je obratna perspektiva. Objava Umberto Goriziano: Svoboda po gospodarsko (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .

sobota, 13. april

Od nekod se znova je prikazal, ko docela bil je že pozabljen, objektivno rekli bi odrabljen, kot ostanke zadnje bi pomazal. Lipov bog, predobro znana firma, se imel je svojčas za božanstvo, videl v sebi namreč je poslanstvo, kakor škof, obhaja ki in birma. Daleč od škofovskega poklica vedno bil je, takšna primerjava je celo žaljiva, nak, ni prava, ko imamo pred seboj spet strica. Za mirovnika se zdaj razglaša, mir mu, pravi, čisto vse pomeni, najbolj pa od vsega bojda ceni, žrtev če zanj prosi, po njem vpraša. Med mirovnike zato se sili, rad bi mednje dal se izvoliti, da za mir bi mogel več storiti, ker agresor se mu silno smili. Res kot lipov bog, o njem dejali so opazovalci, po imenu, delovanju in še bolj namenu, bi jokali ali se smejali? Kot malik, ki sebe malikuje, lipov pač, zato pomilovanja vreden, ko agresorjem se klanja in ko prav leseno pametuje. Objava Šuro Pušilček: Lipov (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .

petek, 12. april

Da v zavezništvo nekoč vstopili so Butalci tudi, zgodovina davna je že, oh, kakšna brzina, dvajset let je, kar so to storili. Znašli so s Tepanjčani se družno in še z mnogimi v skupni družini, kaj še, povezali dve celini s tem so in pa kraje od njih južno. Ob obletnici pomodrovali v svoji znani stari so maniri, da če to zavezništvo se širi, nujno ni, da v njem bi še ostali. Treba ob obletnici bo vzeti zopet malce pamet zdravo v roke, povprašali svoje so preroke, kaj jim torej je odslej početi. Bi ostali zraven, ko ostali so tako številni, da je gneča? To za nas lahko je le nesreča, najmodréjšim so besedo dali. Nas ni treba, saj dovolj je zbranih, sklenil modrec je butalski glavni, pravijo Levičnik mu Preslavni in je eden pameti predanih. Nam povsem zadoščajo pravila, ki se vsakdo mora jih držati, kdor se tukaj po Butalah klati in pa kogar pot bo k nam vodila. Kaj nam mar zavezniške so sile, so dovolj napisi »Ni prehoda« za vse tiste iz smeri zahoda, jih že črke bodo prepodile. Turke če nekoč tako spodili smo spred praga naše domovine, tudi zdaj k nam vstop sovraga mine, takšno prakso bomo ponovili. Rekli so Tepanjčani, obnese res ta stvar v Butalah se nemara, preizkušena modrost je stara, pametnega da od tam odnese. Objava Pepče Levičar: Zavezništvo Butale (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .

četrtek, 11. april

Iz germanske je prišel dežele, spustil se na pisto letališko, ko zagleda spodaj Miki Miško, ki obuta je v copate bele. »Mar narobe tokrat smo pristali?« vprašal nejeverno je pilota, bil odgovor je, da ni pomota, ko so telefon mu v roke dali. »Halo, je vse v redu?« se glasilo je vprašanje tam na drugi strani. »Ste pohodniki zdaj vsi že zbrani, na planinsko torej greš kosilo?« Nejeverno je v slušalko gledal, videl je na drugi strani sliko, sivoglavec mu je na veliko mahal, rad bi nekaj še povedal. »Ste mar tam, sprejeli me ne boste? ga popotnik je prav vljudno vprašal, se na gostoljubnost je zanašal, če v deželi tej imajo goste. »Ni problema, ti kar k nam pohiti, kaj obiraš se na letališču, na planinskem čakam te plesišču, smo že okrepčani vsi in siti.« Tujec čudil se je, kaj dogaja vendar se, dobil je pojasnilo, nekaj se je bojda pripetilo, a da naj nikamor ne uhaja. Bi gostitelj, kakor je obljubil, ga pričakal, toda zadržan je, zdaj rešuje glavno se vprašanje, kje identiteto je izgubil. Ta pa, ki mu zdaj telefonira, ni njegov gostitelj, ta ni pravi, a naj vendar kar vse z njim opravi, tudi če igra, zgolj imitira. Pravi je zares na neki fešti, a naj tega ne pripoveduje, šel domov je, kajti rad potuje, je na letu proti Bukarešti. Objava Oli Šolcar: Ali je vse v redu (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .

sreda, 10. april

Zrli judje deklico so stati tam ob zidu za objokovanje, kaj pahnilo jo je v takšno stanje, zlepa da ne neha se jokati? Judinja ni, précej prepoznajo, dosti bolj jo k muslimanom vleče, kaj je krivo tolikšne nesreče, kaj naj ji v tolažbo vendar dajo? Zid objokovanja ji opora je edina, da se nanj naslanja in obenem ves čas take zganja, kot da muči težka jo pokora. To da Palestina ni priznana, razlog pač ne bo za težke solze, kremži se, kot da jo kakšen molze, kot da v sužnost bi bila prodana. Kaj je, se usmili jud pravični in obzirno vso zakrito vpraša, kaj je krivo, da tako obnaša ves čas se, mar kriv je svet krivični? Dvigne glavo deklica solzava in pove, kar pravkar izgubila, stara judovska bila je vila, jo zato boli na vso moč glava. Ne le vila, vsa ji je lastnina, ki bila ni njena, izpolzela, je pred zidom golim izvisela, sama je postala zgodovina. Zrli judje deklico jokati so z usmiljenjem, potem dejali, če so tvoji te na hladno dali, Alah ti ne more pomagati. Objava Fata Ibn Al Fayon: Zid objokovanja (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .

torek, 9. april

Bil je ptič, je vsepovprek obljubljal, mene le držite se za krila, ta vas bodo vsakokrat rešila, plešasti vas je samo oskubljal. Bil je ptič in temu so verjeli, ker imel je skodrane peruti, mislili so si, ta zna še pluti, če valovi kdaj bi nas ujeli. Bom zajadral, čivkal je, v višave, vsi za mano, res bo nekaj stalo, a nazadnje vsem se bo splačalo, stran vsi dvomi pa skrbi, skušnjave. Bil je ptič, v njem videli galeba so še tisti, ki razum jim pravi, da golob navaden je, postavi on na čelo se, kakor je treba. Kaj če zmoči voda nas, vprašali so ga vendar malce nejeverni, nehajte, ne bódite čemerni, bomo pa na vodici plesali. In prišli naposled so valovi, stavkale so nadnaravne sile, niso ga ubogale, vodile v drugo smer so in ne po njegovi. Je bilo prepozno prepoznati, kakšna je razlika med galebom in golobom, še pod vedrim nebom ki ne zmore s krili zaveslati. Ne pripada ptičji vrsti plovni, je postalo jasno, ko zmočilo vse je in že pol je potonilo, ko odnašal ga je val stavkovni. Objava Bob Galeb: Bom zajadral (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .

ponedeljek, 8. april

Nas in Rusov je čez sto milijonov, svojčas so se Črnogorci drli, Turke bomo skupaj zlahka strli, bil je to še čas brez telefonov. Niso Rusi dosti na to dali, v tistem še breztelefonskem času, le nasmihali so kdaj se v špasu, malim bratcem se posmehovali. Mi in Rusi, derejo Slovani neki drugi se, majhni podobno, da je slišati prav nespodobno, vsak pa misli si, saj so pijani. Tole slišati je, ko so sami in klic telefonski se ujame njihov na pomoč, da iz osame reši jih kak Rus, tak, ki »je z nami«. »Smo za mir, ne pravimo za Ruse, mir naj se vzpostavi v Ukrajini, to zdaj širimo po domovini, razne s tem izvajamo poskuse. Ja, poskuse, da bi kdo nasedel naši bratsko-bratski propagandi, pa četudi opice v Ugandi, kdo smo, da bi končno kdo izvedel. Nas in Rusov skupaj da ogromno je na svetu, to da se dojame, da nas končno kakšen resno vzame, vsaj povoha da nas kak Rus skromno.« Objava Evtanazij Milanovič Ljubljankin: Nas in Rusov (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .

nedelja, 7. april

Namišljeni a tudi resnični dialogi med katerim koli duhovnikom in katerim koli kristjanom, v kateri koli župniji na kateremkoli delu sveta (namenoma rečem "kateri koli" in ne "kateri koli", da ne bi bil obtožen "kakršnega koli"), v kateri koli dobi, po možnosti sodobni: "G.župnik ... Izgubil sem vero ali pa jo vsaj izgubljam." "Oh ja? Oprostite ... in zakaj? Se je kaj zgodilo?”. "Ne. Ali pa morda ja. No, nič več ne razumem. Rečem ne v smislu, da ni nič posebnega, zaradi česar sem to izgubil, in pravim da, ker se vsak dan zgodi veliko malenkosti, zaradi katerih rečem, da nas je morda Bog zapustil, da je Bog pozabil na nas. Potem pa se zavem, da govorim nekaj, kar spominja na bogokletje, in potem sklenem, da sem jaz tisti, ki je izgubil vero … če sem jo sploh kdaj imel.« "In kaj je teh 'mnogih malenkosti', ki se zgodijo, da izgubiš vero v Boga?" »No, vsega po malo ... marsikaj, kar se dogaja v svetu in v vsakdanjem življenju. Vzemite samo ta strah pred vojno, ki je na našem pragu, za katero se zdi, da je kar že tukaj pred našimi vrati, kar nas duhovno izčrpava, iz česar se ne moremo več rešiti in ki ubija bolj iz obupa kot zaradi resne nevarnosti. Toda poleg te situacije še marsikaj drugega: ljudje, ki zbolijo in umrejo, ne da bi sploh bili bolni, morda pustijo družinske člane ali celo majhne otroke same; ljudje, ki trdo delajo za preživetje ali ki poskušajo spoštovati pravila in se znajdejo preobremenjeni in se iz njih norčujejo običajni pametnjakoviči; katastrofe, ki se dogajajo v svetu in ki po naključju vedno prizadenejo najrevnejša in najbolj prizadeta območja planeta ... lahko bi našteval v nedogled. Preveč, preveč stvari, zaradi katerih se sprašujem, ali res obstaja Bog nad vsemi nami, ki mu je mar za vse to. Trudim se tudi, da še naprej prihajam k maši, da poskušam prisluhniti besedi upanja: vse je dobro, dokler si v cerkvi, potem pa, ko greš ven in se znajdeš v ostri realnosti vsakdanjega življenja ... tvoje roke padejo na tla!" "Ja, dogovorjeno: ampak poglej, nekatera vprašanja so normalna, človeška, vsi si jih zastavljamo!". »Ne, ni res. So ljudje, ki o teh stvareh niti ne dvomijo; ali bolje rečeno, morda se tudi sami sprašujejo, vsekakor pa je jasno, da imajo neomajno vero, saj se v vsaki situaciji in v vseh okoliščinah še vedno zaupajo Bogu, češ da moramo veliko moliti, kljub  utrujenosti, da svetu ne gre slabo zaradi Boga, ampak zaradi ljudi, ki ne molijo k njemu, da če bi vsi več molili in več hodili v cerkev, bi bil svet boljši... No, tem ljudem zavidam. Zavidam jim, ker se zdi, da je tak človek prepričan, neomajen v svoji veri. Res, ne vem, kako jim to uspe: rad bi bil kot oni, pa res ne vem, kako bi imel vsaj en gram, eno zrno njihove vere!« »Ti lahko nekaj povem, čisto iskreno? Spoštujem in cenim njihovo neomajno vero in se prepogosto počutim krivega v primerjavi z njimi: vendar imam raje vašo vero, vaša vprašanja, vaše dvome in vaše negotovosti." »Daj no, župnik ... ne pretiravaj! Kako lahko rečeš kaj takega?”. »No, povem ti, da so ljudje z neomajno vero v meni vedno zbujali mešanico občudovanja in strahu. Občudovanja, kot sem vam že povedal, zaradi njihove notranje moči in strahu, morda zaradi te iste moči. Tudi zgodovinsko gledano so skozi stoletja tisti, ki so trdili, da imajo neomajno vero, ne glede na to, o katerem bogu ali božanstvu že govorimo, gotovo podpirali usodo države ali skupnosti ljudi z vidika verniške identitete; pogosto pa je tudi ustvarilo temelje za nekaj zelo nevarnega, kar je imelo in ima zelo malo opraviti z vero. Križarji v Sveti deželi, osvajalci novih dežel v čezmorskem Novem svetu, diktatorji na vseh zemljepisnih širinah, fundamentalisti vseh ver, ki so v imenu svojega boga napadali življenja drugih, so bili tudi varuhi neomajne vere. ... In ne da bi prišli do teh, morda skrajnih, a vseeno resničnih primerov, smo vsak dan priča prizorom velike in male nestrpnosti, ponosa, vzvišenosti (prikrite ali očitne) s strani ljudi, ki v imenu svoje vere, se bolje počutijo do drugih, dovolijo si, da jih obsojajo, se imajo za srečneže vsaj v primerjavi s tistimi, ki po njihovem zavržejo svojo dušo, ne da bi jih skrbelo za lastno odrešitev. In to morda samo zato, ker se ti »drugi«, ti »neverujoči«, tisti, ki zelo malo hodijo v cerkev in le takrat, ko se to zgodi, sprašujejo o pomenu verovanja in o resnični prisotnosti Boga v našem življenju. Povem vam zato, da ne zapadete v isto zmoto kot pravilno misleči ljudje, ki obsojajo druge, in zato ne obsojajte ali zaničujte njihove domnevne dobre vere, ker je v mnogih primerih resnično iskrena in pristna vera; ampak prav tako vam pravim, da nikoli ne nehajte spraševati, dvomiti, dvomiti v to, v kar verjamete, ker te stvari kažejo vašo voljo, da napredujete, da vedno čutite iskanje, da se nikoli ne počutite zadovoljni v svojih pogledih, ki zadevajo Boga. Vedite, da imate v tem mrzličnem in dvomljivem iskanju Boga vzornika in skoraj bi lahko rekel pokrovitelja: tistega Tomaža, imenovanega Didimus, ki nam že iz njegovega vzdevka daje razumeti njegovo »dvojnost«, njegov dvojni odnos do Boga, ki ga sicer ljubi in spoštuje, do katerega pa izraža nekaj dvomov in celo kaj več o njegovem vstajenju in vrnitvi v življenje po tako krvavi smrti. Kar so mu drugi povedali o Jezusu, mu ni bilo dovolj; ni se ustrašil obračuna z Judi in tisti večer ni želel ostati v tisti sobi za zaprtimi vrati; hotel je videti Učitelja na lastne oči; želel je odgovore na svoja vprašanja, saj takšno verovanje, iz čiste vere, ni bilo zanj. Seveda je Učitelj izziv sprejel, seveda: ni se bal Tomaževih dvomov. Pokazal mu je, da je poleg njegovih legitimnih vprašanj on tam: in najboljši način, da ga sreča, je, da položi roke v znake njegovih ran, to je, da se potopi v edino stvar, ki je pomembna glede Boga ali znamenja njegove ljubezni do nas. Ljubi in dovoli, da te Bog ljubi, in spoznal ga boš takšnega, kot je, tvoj Gospod in tvoj Bog." »Torej, čeprav pogosto dvomim in Bogu postavljam nekoliko bogokletna vprašanja, ali hočete reči, da lahko še vedno prejmem obhajilo, če grem k maši?« »Ti lahko povem še zadnjo stvar? Morda je ravno takrat, ko imaš preveč gotovosti in nikoli ne dvomiš o svojem odnosu z Bogom, dobro, da se za trenutek ustaviš, preiščeš svojo vest in nato natančno oceniš, ali se počutiš v občestvu z Bogom ali ne, predvsem pa s svojimi brati. In spomni se, da je Tomaž, 'sveti' Tomaž, s svojimi dvomi in negotovostmi na koncu dal svoje življenje za svojega Gospoda in svojega Boga.« "Torej, ali se lahko imenujem kristjan kljub svojim dvomom?" “Tukaj pa zares velja kot pribito, da ti rečem: “Brez sence dvoma!”. Objava Bela nedelja: “Brez dvoma!” objavljena na Vipavska.eu .