Vir: Vipavska

Včeraj

Regionalne novice > GoriškaVipavskapred 21 urami in 30 minutami
Težko najdeš širšo in močnejšo senco na tem svetu, kot je – bratova. In ti ljubi bratec Andrej si se v Petrovi prezebel do kosti. Pa čeprav si ti prvi srečal Kristusa. Pa čeprav si ga pravzaprav ti zvlekel k njemu. Če gre seveda verjeti Janezovemu zapisu v evangeliju. Kajti tudi Janez je imel brata. Le da se je v tem primeru brat Jakob hladil v Janezovi senci. Drugi evangelisti so vas dali vštric. Je pa to tako ali tako nesmiselna debata, saj je Jezus kasneje v svojih prilikah pomembnost tega kdo je prej in kdo kasneje popolnoma zrelativiziral, ko je rekel »da bodo poslednji prvi in prvi poslednji«! Oprosti, ker tako po slovensko delam špetir med vama s Petrom, a je čutiti neko rivalstvo med vama. Kako naj si sicer drugače razložim tvoj izpad iz bratovske četverice? Kar nekajkrat je v evangelijih zapisano, da je Jezus posebej vzel Petra, Jakoba in Janeza, le enkrat samkrat piše, da si bil tudi tu zraven. Kje si bil? Verjetno se nisi branil Jezusove družbe in si se tako izogibal bratove? In to vajino rivalstvo se je nadaljevalo še po vajini smrti. Na zahodu se je s tvojim bratom kot »prvo postavljenim apostolom« bahal Rim, na vzhodu pa se je Carigrad oklical za »drugi Rim«, kajti v njem naj bi Cerkev ustanovil ti, ljubi sveti Andrej, kot »prvo poklicani apostol«! Morda pa so to vse skupaj le zlobna natolcevanja in je med vama vladala pristna bratovska ljubezen. Taka kot mora biti. Vsaj jaz iz prve roke vem, kako prijetno je imeti brata, ki ga še zdaj, ko sva oba že srečala Abrahama, še vedno pokličem, ko potrebujem nasvet ali pomoč. Kar pa se senc tiče … sem bil v otroštvu bolj jaz njegova senca, in sem mu sledil na vsa potepanja in se me ni in ni mogel znebiti, pa čeprav se je zelo trudil. In to moje bratovsko razmišljanje ima vendarle pomembno težo, saj v Cerkvi neprestano govorimo o »bratovski« ljubezni. In če ne zmoremo ljubiti brata po mesu in krvi, kak bomo zmogli ljubiti brate po duhu? Da o sestrah sploh ne izgubljam besed? Mimogrede: a sta vidva s Petrom imela kakšno sestro? Ljubi moj sveti Andrej! Ko rečemo, da smo naredili križ čez kakšno stvar ali celo človeka imamo pa vedno v mislih tvoj križ, Andrejev križ, iksasti … ki nas opozarja tudi na železniško progo in vlake. In si vsaj tu premagal brata Petra, ki je vse skupaj postavil na glavo. Sveti Andrej Ne zameri mi tega čvekanja, ljubi moj sveti Andrej. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Andrej! objavljena na Vipavska.eu .

sreda, 29. november

Regionalne novice > GoriškaVipavskapred 1 dnem, 21 urami in 30 minutami
Kadar se kdo čudno vede, mu njegovi bližnjiki znamo zabrusiti, da je »za luno«. Tudi kadar je kaka situacija čudna in nenavadna radi rečemo, »da je tole pa za na luno.« Vsaj jaz tako rečem. Ne vem pa, kaj naj rečem ob pogledu na današnji zapis na svetniškem koledarju?! Čeprav je situacija brez dvoma »za na luno«, bi bilo mogoče primerneje in pravilneje reči, da je »za Saturn«? Kajti na današnji dan se Cerkev spominja dveh svetnikov – kar samo po sebi ni nič nenavadnega in posebnega, saj se na sleherni dan na koledarju gnete precejšnje število zlato obsijanih glav. A Cerkev se na današnji dan spominja dveh svetnikov, ki se nista poznala in ki ju – razen vere v Boga in svetniške drže – nič ne povezuje – kar zopet ni nikakršna posebnost, saj sem tudi na take svetniške pare oziroma dvojice že naletel. Kar je posebno, nenavadno in za na luno je to, da se Cerkev danes spominja dveh svetnikov, ki imata identično ime! To pa je vsaj malce nenavadno in ker vama je ime Saturnin, ni le za na luno, ampak kar za na Saturn. Res sem v zadregi, saj ne vem ali naj se pogovarjam zgolj z enim od vaju ali z obema, kajti na koledarju je zapisan en sam – in res ne vem kateremu od vaju je pripadla ta čast. Ali pa se morda izmenjujeta: vsako leto eden? Ampak kateri je potem letos na vrsti, da ne bom zagrešil kake neumnosti? Čeprav večje neumnosti, kot je tole moje klobasanje, si že skorajda ni mogoče izmisliti. Res govorim in se obnašam »za na luno.« Eden od vaju je bil rimski duhovnik, doma iz Kartagine, zaradi svoje vere obsojen na prisilno delo, med katerim je še vendarle ohranjal toliko moči, da je sotrpine spreobračal h krščanski veri, kar ga je na koncu stalo glave, drugi pa je bil približno ob istem času – to je konec 3. stoletja –  iz Rima poslan misijonarit v Galijo in je postal prvi škof v francoskem Toulusu, v času Valerijanovega preganjanja kristjanov pa so ga naščuvani meščani privezali podivjanemu biku na rep in ga vleki po mestnih ulicah. Berem še, da je sveti Saturnin – zgolj eden ali oba, to mi ni jasno – priprošnjik proti glavobolu in omotici, proti nadležnim mravljam in smrtnemu strahu. Kakorkoli … Ljuba moja sveta Saturnina! Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas, da bomo čim manj za na luno, in čim bolj za v nebesa! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Saturnin! objavljena na Vipavska.eu .

torek, 28. november

Regionalne novice > GoriškaVipavskapred 2 dnevoma, 21 urami in 30 minutami
Ne zameri, toda popolnoma razumem tvojega samostanskega spovednika, da ti ni kar takoj verjel, da se ti je prikazala Božja Mati Marija. Ne le zato, ker sem, kljub veri, ki jo izpovedujem, vedno malo skeptičen do raznoraznih sporočil in prikazovanj, ki so se, vsaj tako se mi zdi, v zadnjem času zelo namnožila, ampak predvsem zato, ker je tvoja življenjska zgodba, ki je bila gotovo poznana tudi spovedniku, pravzaprav kliše za točno tako namišljeno prikazovanje. In še enkrat: oprosti. Stara si bila devet let, ko ti je umrla mama, in tedaj si menda potisnila stol do stene kjer je stal Marijin kip, splezala na stol, objela Mariji noge in dejala: »Od zdaj si ti moja mamica!« In potem si svojo pot naravnala - jasno, kam drugam kot – v samostan. Kamor pa ti oče dolgo ni pustil. Šele štiriindvajsetletna si dosegla svoje in tam v samostanu neprestano molila, da bi videla Mater Božjo, svojo mamico. Vse to si verjetno zaupala svojemu spovedniku … ki si je pobožno mislil svoje. In ko si mu nekoč povedala, da se je to res zgodilo, da te je obiskala Brezmadežna Devica, in še več, da te prosi, da daš kovati svetinjico z Njeno podobo po kateri bo delila milosti in čudeže, ali si ni upravičeno mislil, da ti jo je zagodla tvoja pobožno pregreta glava. Oprosti, ljuba sveta Katarina, da izkazujem toliko sočutja do spovednika, ki je kar dve leti zadrževal tvoje in Marijine načrte, ampak res ga razumem. Pobožnost gor ali dol, človek pač  ne pričakuje, da se bodo Nebesa odpirala prav vsakemu, ki si bo tega zaželel in košček svetega apostola Tomaža se skriva v vsakem od nas. »Vsi, ki jo bodo z vero in zaupanjem nosili, bodo deležni velikih milosti.« je rekla Marija, ko ti je naročila svetinjico. Jaz, priznam, je ne nosim okoli vratu – zaradi narave mojega poklica, ki zahteva neprestano preoblačenje, ne nosim nobenega nakita. Celo poročni prstan je več kot petnajst let počival v predalu in sem si ga nadel šele potem, ko sem pustil službo. Morda je torej prišel čas, da si tudi svetinjico obesim okoli vratu? Kakorkoli … jo pa  imam stalno pri sebi. Stiska se med drobižem  v moji denarnici in ničkolikokrat že so mi jo blagajničarke v trgovini vračale, večinoma nevedoč, kaj to sploh je, rekoč da to pač ni veljavno plačilno sredstvo. Kaj po vem?! Upam, da ko pridem »gor« ne bom »gor plačal« zaradi svojih dvomov in nevere. Pa te že sedaj prosim, ljuba sveta Katarina, da pri Mamici prosiš zame, negodnika. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga – po svetinjici in brez nje - vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Katarina Labouré! objavljena na Vipavska.eu .

ponedeljek, 27. november

Lahko si upravičeno užaljen, da ti Slovenci, kljub temu, da smo ti podelili doneč naslov »apostol Karantanije«, nismo zgradili in posvetili nobene cerkve. Pa kako boš užaljen ti, blagi in svetniški mož, ki si v svoji še bolj blagi in še bolj sveti ljubezni, Slovence oziroma v tvojih časih še Slovene, označil za »dobre, plemenite, gostoljubne in pogumne«? Te štiri pridevnike človek res težko poveže z našim narodnim značajem in seveda se prikrade misel, da si se blag in svet, kot si bil, ljubi sveti Virgil, zmotil in si besede namenil kakemu drugemu narodu. A si v isti sapi dodal, da smo »vdani petju in igri«. To pa smo in potemtakem si s svojim opisom ciljal prav na nas. Ali smo taki včasih res bili ali si nas take zgolj ti videl? Kdo bi vedel. A dejstvo je, kot poudarjajo po vrsti vsi zgodovinarji,  da si bil v svojem misijonskem poslanstvu zares blag in mil, in nikakor nisi hotel, da bi se nauk ljubezni širil »z ognjem in mečem«, kot so to imeli navado germanski misijonarji. Ni čudno, da si se kmalu z njimi zapletel v spor. Bolj čudno je, da stasi v tem sporu nasproti stala s tvojim svetniškim kolegom svetim Bonifacijem, ki se kiti z nazivom »apostol Nemčije«! Seveda pri sporu z Bonifacijem ni šlo zgolj za teologijo, temveč predvsem za geografijo, in ne čudim se, da je sveti Bonifacij najpogosteje upodobljen s sekiro v roki, sem pa vseeno, firbčen kot sem, pobrskal, o čem točno sta se sprla in spor zvlekla pred samega papeža. Bonifacij je trdil, da so krsti, ki jih je opravil nek v latinščini slabo podkovan duhovnik, neveljavni, ker so bile besede pri obredu napačno izgovorjene, ti pa si nasprotno trdil, da je krst veljaven, ker je bil podeljen s pravim namenom. »Švabska birokratska natančnost,« če smem pripomniti in tedanji papež Zaharija se je strinjal z menoj in teboj. In seveda bi bilo vse skupaj zgolj zabavna anekdota, ko se »švabski« princip razumevanja urejanja odnosov med človekom in Bogom na krilih janzenizma ne bi obdržal vse do danes. In ne le  obdržal. Ti, ki razmišljajo po nemško in govorijo po latinsko so vse glasnejši in ne bi bilo slabo, ko bi se Nebesa odločila in nam poslal kakega novega Virgila, kajti Bonifacijev kar mrgoli! Ljubi moj sveti Virgil. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo vsaj malo spet dobri in plemeniti in pogumni in gostoljubni. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Virgil! objavljena na Vipavska.eu .

nedelja, 26. november

Ko je Pij XI . ustanovil praznik Kristusa Kralja v svetem letu 1925, ni storil drugega, kot da je priznal »skupno čustvo«, ki je bilo v Cerkvi, zlasti med cerkvenimi oblastmi prisotno že od časa Leona XIII. oziroma od konca prejšnjega stoletja.Ta skupni občutek je zaznal napredek neke vrste »katoliškega sekularizma« (kot je Pij XI. zaznal sekularizem, značilen za evropske države tiste dobe: sekularizem, ki je težil k izključitvi Boga in vere iz družbe, razumljene kot družbenopolitične in gospodarske strukture. Sekularni katoličani zagotovo niso izključili Boga iz svoje verske prakse, vendar so se nagibali k temu, da so "božje stvari" in evangelijske nauke izrinili iz vsega, kar je predstavljalo aparat družbenega, političnega in gospodarskega življenja: v praksi je bilo eno življenje vere in verske prakse ter družbenopolitičnega in gospodarskega življenja, kar je bilo treba izvajati v popolni avtonomiji od evangeljskih načel. Idealne razmere bi bile namreč ustvarjene, ko Cerkev – razumljena predvsem kot institucija in hierarhija – ne le da ne bi nasprotovala liberalni politiki, ampak bi jo celo odobravala in blagoslavljala ter tako branila nove politične moči, ki so se takrat vzpostavljali: oblasti, ki bi – ob neodvisnem delovanju – zagotavljale Cerkvi ohranitev njenih privilegijev. Posledice teh idej bi lahko bile (in so dejansko bile) škodljive: ta prevladujoči sekularizem, ki mu mnogi katoličani ne le niso nasprotovali, ampak so mu celo privolili, je dejansko privedel do vzpostavitve totalitarnih režimov (s kakršno koli barvno ali politično konotacijo), zaradi česar sta Evropa in ves svet padla v brezno obeh svetovnih vojn. Zato je bilo razumljivo, da je papež Pij XI. liturgično leto pod varstvom Kristusa Kralja vesoljstva pomenilo spomniti vernike, da ni druge moči na svetu, na vseh področjih družbe, razen Kristusove moči, ki je edini Suveren, ki mu kristjani lahko podredimo svoja življenja. Kakšen pomen lahko še naprej dajemo temu praznovanju danes, več kot stoletje po ustanovitvi? Vsekakor pa sekularistični kontekst sploh ni izginil, nasprotno, v nekaterih pogledih se je celo razbohotil: kajti »katoliški sekularizem« tiste dobe se je prelevil v »sekularizem« in to je to, ali še huje, nekateri bi to navlako prenesli celo v strankarsko obnebje, ko se kitijo s krščanstvom, pa so daleč od tega. Torej v popolni apatiji, nenaklonjenosti in brezbrižnosti do »božjih stvari«, »stvari vere«, evangelijskega sporočila, ki je jasno in apolitično in je stvar človekove konkretne vere. Seveda je to govor, ki ga ne bi smel imeti pred verniki, ki so kot vsako nedeljo povabljeni k obhajanju bogoslužja, kajti tisti, ki pridejo v cerkev, upam, da imajo še najmanj sekularnega občutja. Vendar smo tudi mi, ki bolj ali manj marljivo sodelujemo pri nedeljski liturgiji, otroci našega časa, ki ga prežema sekularizem in seveda tudi postmodernizem, ki Boga, Jezusa Kristusa in evangelij izključuje iz svojih podstati; in ni tako nenavadno, da se sami pogosto znajdemo pri odločitvah in vedenjih, ki Jezusa ne postavljajo v središče našega življenja, ki ga ne delajo za Kralja in Gospoda naših dni in naših del. To vidimo zlasti v prelomu – včasih prav hudem – med našo versko prakso, ki je prizadevna, stalna in tudi zelo resnična in iskrena, ter našim vsakdanjim življenjem, kjer se naše krščansko čustvo ne zmore postaviti v službo Kristusa.  Kajti postaviti se njemu v službo pomeni – pravi današnji evangelij – dati se v službo drugim: ne pa »drugim« v splošnem pomenu, niti tistim, ki sodijo v generično kategorijo »bližnjega«. »Drugi«, ki jim moramo služiti (kajti služiti jim pomeni služiti Kristusu Kralju), so pravočasno in prejasno našteti v odlomku iz Matejevega evangelija, ki ga s tem branjem pozdravljamo v njegovi družbi: drugi so tisti, ki so lačni, žejni, tujci, ne oblečeni, bolni in ujetniki. Lahko bi dodali še marsikaj drugega, res je: toda današnji evangelij nam govori, da bo o teh vprašanjih izvršena končna sodba pred našim Kraljem in Gospodom, ki bo ocenil, če smo kristjani, saj se sam Jezus sprašuje, ali bo še našel vero na zemlji, ko pride in pride zagotovo. Objava Nedeljska misel: Bližnji – priložnost za konkretno ljubezen objavljena na Vipavska.eu .
»Nomen est omen!«, pravijo. Pri naši hiši se po domače reče »pri mežnarju« in jasno je, da naša hiša stoji tik ob cerkvi. Tako me glasno zvonjenje, vsak petek ob treh popoldan spomni, da je Jezus umrl. Da je umrl zame. Priznam pa, da me zvonjenje kdaj pa kdaj tudi spravi ob živce – ko sem ravno sredi kakšnega pomembnega ali vsaj zanimivega telefonskega razgovora, pa zvonjenja odpihne slišnost in razumljivost ter preglasi besede in včasih celo misel. In v svoji nervozi seveda pozabim, da je Jezus umrl zame. In - glej, no, glej - nisem vedel, da si za to glasno navado odgovoren in zaslužen ti, sveti Leonard, ki pa nisi od nekdaj nosil tega imena. Pa če pustim pri miru tvoje krstno ime – Paolo, Pavel – ki pomeni »majhen« … tvoj priimek je bil Casanuova.  Opala … O Casanovi pa smo slišali marsikaj. A če je tvoj neprimerno bolj znan sopriimenjak osvajal srca in telesa deklic, gospodičen in dam … si ti – kot pravi božji Casanova – osvajal duše ljudi … za Jezusa! Ki je dal svoje srce in telo zame. Zato si priporočal in širil pobožnost križevega pota. Menda si pridigal – tako piše - s tako vnemo in tako prepričljivo, da so bili ljudje pretreseni, da so navzoči poslušalci jokali  in da so se še tako zakrknjeni grešniki spreobrnili! O, Leonard, takih potrebujemo. Danes pri pridigah ljudje jokajo predvsem zaradi dolžine, spreobrnjenja potekajo v nasprotno smer, pretrese pa nas tako ali tako nič več! Verjamem, da so podobe križevega pota v tvojih časih ljudi ganile … danes pa že pri popoldanskih poročilih na televiziji lahko vidiš takšne grozote … tolikšne rane, kri in krivice … a smo se nanje – malo zaradi naše brezčutnosti, malo pa zaradi količine filmov v katerih se godijo grozodejstva in teče kri … seveda ne za res  - tako navadili, da nas filmi ganijo bolj kot pravo življenje, predvsem pa slike križevega pota ob slikovitosti pravega življenja in groznih filmih izpadejo kot petkov popoldanski sprehod! Pa vendar: verjeli ali ne, verovali ali ne … vsakdo od nas nosi svoj križ. Tisti, ki so močni … tisti, ki verjamejo in verujejo, pa si iz ljubezni do bližnjega naložijo tudi križ bližnjega … ali pa ga vsaj – kot Simon iz Cirene – pomagajo nositi, ali pa  - kot Veronika – blažijo bolečine … Jaz, mežnar, ki ga zvonjenje včasih vrže iz tira, priznam, da se mi moj zdi včasih prevelik in pretežak. Dragi moj sveti Leonard, obilo žegna ob tvojem godu! Pa nam ga vrni in razlij na nas! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi sveti Leonard! objavljena na Vipavska.eu .

sobota, 25. november

Nisi edina svetnica v nebesih s tem imenom in naše Katarine, Katre, Katice in Katke imajo kar pester izbor. A ko prebiram legendo o tvojem mučeništvu, se mi zdi, da si »šimel« po katerem Bog ustvarja »gajstne babe« … ali kot jim tako pogovorno rečemo: Katre. Kar pobrskajte po slovenskem slovstvu: kar je pridnih in pobožnih so Marije, kar je mičnih in predrznih so Urške, kar pa je možačastih in klepetavih so pa Katre! Legenda, ki so jo v naše kraje prinesli križarji, pripoveduje, da si bila kraljevega rodu. Da si se uprla poganskemu cesarju, ki je ukazal darovati malikom. Ker ti sam ni bil kos, je poklical filozofe in govornike, da bi te prepričali in spreobrnili. A z jezikom, ki ga – če ne od rajskega vrta, pa vsaj od tebe dalje – znajo vrteti tebi podobne »Katre«, si učenjake dala v koš in ti njih prepričala in spreobrnila! Cesar ni odnehal. Vrgel te je v ječo, brez jedače in pijače … A kaj je to, za eno tako »Katro«?! Če kaj, znate za zaprtimi vrati kuhati mulo in jesti kot ptiček. In mimogrede: tebi je skozi rešetke hrano nosil ptiček – golobček! Nato te je cesar obsodil na smrt s kolesi. Piše  sicer, da so bili na kolesih nekakšni ostri noži, ki naj bi te razrezali … a ostanimo pri kolesarjenju. Vidim kar dosti zakonskih mož, ki skušajo svoje »Katre« utišati in ukrotiti tako, da jih posadijo na bicikl. Verjetno si mislijo, da če bodo ženo spravili ob sapo, da bodo prišli do besede. Pa še nisem videl zmagovalca. Možaki potem v upanju na uspeh presedlajo na plezanje, na tek, pa tek na smučeh, pink-ponk, tenis … in kar je še teh »dualnih« športov … a vse kar dosežejo je zdravje in kondicija … ki seveda omogočata daljše življenje. In tudi ti, moja ljuba sveta Katarina, si preživela. »Če ne gre zlepa, gre pa zgrda!« si je verjetno mislil cesar, ko ti je nato dal odsekati glavo. A namesto krvi je iz presekanega vratu brizgnilo mleko. Prileteli so angeli in tvoje truplo (legenda ne pove ali z glavo ali brez) odnesli na Sinaj, kjer še danes stoji znamenit samostan, iz tvojega groba pa naj bi kar nekaj časa tekla mleko in olje. In se potemtakem ne gre čuditi, da so te neobičajne »Katre« običajno izvrstne kuharice … in zato z njimi radi potrpimo. Vsaj kar nas je ješčih in sladkosnednih! Kaj pa je par kozjih molitvic v primerjavi s telečjo obaro ali potico?! Ljuba moja sveta Katarina Aleksandrijska! Redno si omenjena v naših družinskih litanijah, saj si zavetnica učencev in študentov. Pa tudi deklet, zakonskih žena in učiteljev, ter vseh poklicev, ki imajo opraviti s kolesi in noži. Si priprošnjica proti bolečinam v jeziku in za srečno zadnjo uro … in če zaradi drugega ne, se ti zaradi slednjih dveh »patronatov« iskreno priporočam! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Katarina Aleksandrijska! objavljena na Vipavska.eu .

petek, 24. november

Drevi je napovedano omizje o medijih, na katerem bodo o tem govorili trije vipavski novinarji: novinar in režiser na TVS dr. Jože Možina, urednik ajdovskega portala Lokalne Ajdovščina Matjaž Jazbar in novinar in urednik tednika Domovina Tino Mamić. Vsi trije so odraščali na Vipavskem, kjer imajo še vedno tudi stalno bivališče, čeprav Možina živi največ v Ljubljani, Mamić pa v Kopru. Slednji je tudi ustanovitelj in odgovorni urednik portala Vipavska.eu, zato na tem mestu podajamo na kratko nekaj informacij o njem. ABC: Tino Mamić Rojen v Šempetru (1972), odraščal v Šturjah, sin Hrvata, gradbenika in nekdanjega poslanca Ivana Mamića (NSi), diplomiral iz zgodovine in novinarstva. S soprogo Mojco, ekonomistko, s katero vodita družinsko podjetje za izdelovanje družinskih dreves (www.tinomamic.eu), imata pet otrok. Bil je urednik na reviji Ognjišče in Radiju Ognjišče (1997), nato je delal na Uradnem listu EU v Luksemburgu (2002) in kot politični novinar na Primorskih novicah (2005). Pol leta je bil odgovorni urednik Primorskih novic in kot edini urednik doslej dnevniku dvignil naklado (2006). Ustanovil je portal in brezplačnik Vipavska (2014), nato pa ustanovil tednik Domovina, ki ga ureja (2021). Za svoje delo je dobil Meškovo priznanje (2012), drugič pa ga je prevzel še kot odgovorni urednik tednika Domovina (2022). Objava Novinarji o medijih (nocojšnje omizje v Ajdovščini) objavljena na Vipavska.eu .
Priznam, da me je zamikalo, da bi zapisal »sveti Andrej Dung-Lac & Co«,  pa sem se prestrašil, da bom koga po nepotrebnem vznemiril. Čeprav je res, da »& Co« pravzaprav pomeni čisto isto kot » in tovariši«. Kompanija je tovarišija … če seveda oboje razumeš v žlahtnem oziroma prvotnem pomenu besede, tako kot se ju je dalo razumeti preden so raznorazne gospodarske kompanije in predvsem politične tovarišije umazale besede, svet in duše. Pa se, ljubi moj sveti Andrej, najprej pomeniva kakšne vrste kompanija so tile tvoji tovariši. Gre za množico vietnamskih mučencev 17., 18. in 19. stoletja, in ko vas je leta 1988 Janez Pavel II. razglasil za svetnike, so vas našteli 117: 11 španskih dominikancev, 10 francoskih misijonarjev in 96 domačinov, Vietnamcev. Ali še drugače: 8 škofov, 50 duhovnikov in 59 laikov vseh stanov in starosti. Ti, ljubi moj sveti Andrej Dung-Lac, ki so te na prošnjo vietnamskih škofov postavili na čelo te svete skupine in tvoje ime dali zapisati na koledar, spadaš v dve rubriki: si domačin in duhovnik. Lahko bi zdaj zapisal še tisto nekaj malega, kar je znano o tvojem življenju in smrti, pa se mi, oprosti, ne zdi potrebno. Pogumno si pričeval za Kristusa in ker ga nisi zatajil pred ljudmi, te tudi on ni zatajil pred Očetom. Mučeniška palma v tvoji roki in svetniški sij, ki ti zlati obraz, sta  krvavo zaslužena. Dobesedno. Razmišljam pa o množici mučencev na naših tleh. Res je, da so umirali dobro stoletje kasneje kot vi, res je, da je njihovi smrti v prvi vrsti botrovala vojna in od vojne zasvojeni,  zaslepljeni in pozverinjeni ljudje, res pa je tudi, da so se strani v tej vojni – vsaj na naših tleh – izvečine izbirale po ključu »za  Kristusa« ali pa »proti Njemu«. In v množici brez sodbe pobitih je bilo mnogo, premnogo popolnoma nedolžnih, ki strani v vojni sploh niso izbirali, ampak so jim jo, po ključu »za Kristusa«, enostavno določili. In jih poslali v prav tako mučeniško smrt, kot je bila, ljubi moji vietnamski tovariši, vaša. In kar je hudo in žalostno in hudo žalostno, je dejstvo, da so se tisti, ki so vse te, ki niso pripadali pravi strani, imenovali – tovariši. Sveti Andrej Dung-Lac Ljubi moj sveti Andrej Dung-Lac in sveta kompanija. Obilo žegna ob vašem godu. Pa nam ga vrnite in razlijte na nas … da se ne bo nikdar več ponovilo, kar se je dogodilo vam in nam. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Andrej Dung-Lac in tovariši! objavljena na Vipavska.eu .

četrtek, 23. november

Čeprav ne v ožjem ne širšem sorodstvu naša družina v času mojega otroštva ni premogla nobenega Klemena (zdaj enega imamo), je bilo to ime mnogokrat izgovorjeno in slišano v naši hiši. Če sem natančen, ni šlo za katerokoli, ampak prav za tvoje ime. Moj oče se je namreč na vso moč trudil, da bi dokazal tezo, da cerkvice posvečene tebi, ki so posejane po naših krajih, označujejo pot, po kateri sta v devetem stoletju sveta brata Ciril in Metod potovala v Rim in s seboj nosila tvoje relikvije. Bi kar verjel. Ne le zaradi začrtane poti, ampak tudi zaradi imen in priimkov, ki so izpeljani iz tvojega imena in so med Slovenci posejani še bolj na gosto, kot tvoje cerkve. A »Rimski« nisi zato, ker je po dolgi poti iz Vzhoda na Zahod tvoje telo našlo zadnji počitek v Rimu, temveč ker si bil kot Klemen Prvi, tretji naslednik apostola Petra na sedežu rimskega škofa. Četrt papež, torej. Pa bo kdo vprašal, kako si se potem znašel tako daleč na Vzhodu. A táko in takó naivno vprašanje lahko postavi samo kdo, ki se spreneveda in tudi danes trdi, da kristjani nismo preganjani. Res je, da nam, na tem koščku sveta, ni tako hudo, da bi se bali in trepetali za življenja, kot se to na žalost dogaja našim sestram in bratom po svetu, se pa zato zakoni, ki se dotikajo »verske svobode«, zelo svobodno tolmačijo. Pa da ne bom zašel v dnevno in vsakdanjo politiko: bil si  preganjan in izgnan v mesto Herson, na današnjem polotoku Krim. Tam si delal v kamnolomu in skupaj s sotrpini trpel strahotno žejo. V molitvi si prosil Boga za pomoč, in On ti je – kot nekdaj Mojzesu v puščavi – dal vodo iz skale. Potoček je odžejal in spreobrnil mnoge, razjezil pa pogane, ki so te držali v ujetništvu. Kot pripoveduje legenda, so ti okrog vratu privezali sidro in te vrgli v morje. Bog ni – kot v Mojzesovi časih – razdelil morja, ampak je tvojo dušo takoj sprejel v Obljubljeno Večno deželo, tvoje telo pa je, kot rečeno, potovalo nazaj v Rim. Sveti Klemen Rimski Ljubi moj sveti Klemen Rimski. Pomagaj nam, da bomo znali krotko in milo sprejemati vsa mala vsakodnevna preganjanja. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in milostno, kot vodo iz skale, izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Klemen Rimski! objavljena na Vipavska.eu .

sreda, 22. november

Pravijo, da smo Slovenci - zaradi številnih cerkva postavljenih Bogorodici v čast -  Marijin narod, spet drugi nas - zaradi Cankarja in njegove pikre besede - označujejo za Šentflorjance, glede na količino vina, ki ga iztočimo in popijemo, bi se lahko imeli tudi za »Martinčke«, a meni se zdi, da smo še najbolj tvoji, ljuba moja sveta Cecilija, kajti pregovor pravi: »En Slovenec – en Slovenec, dva Slovenca – dva Slovenca, trije Slovenci – pevski zbor!« In ker petje, ne le cerkveno, spada pod tvoj patronat, in ker se sleherna fara v naši deželici ponaša z vsaj enim pevskim zborom, in ker se še naše najvišje politično predstavniško in zakonodajno telo imenuje Državni zbor, po službeni dolžnosti bdiš nad nami, pa čeprav naše petje dostikrat ni posebej ubrano, včasih zaradi »martinovanja«, včasih pa zaradi popolne odsotnosti posluha! In to slednje leti predvsem na Državni zbor. Ki bi moral pravzaprav po defoultu in po ustavi zveneti v večglasju, pa se vedno znova hočejo vrniti na enoglasne in enoumno viže, predvsem pa se državnozborci, naši slavni parlamentarci, namesto petja odločajo za nerazumljivo, včasih pa celo nerazumno mrmranje v slogu Zbora Donskih kozakov. A ker jim še vedno zadostno število ljudi ploska, je kakor je! A priznam: malo sem zašel. Kot pač lahko zaide človek, ki blodi brez luči po mračnih in temačnih hodnikih podzemnih katakomb. V enih takih – v tako imenovanih Kalistovih katakombah – so l. 1854 poleg kripte papežev našli tudi tvoj grob. Pa se niso vznemirjali, kako to, da počiva mlada devica med škofi, spoznavalci in mučenci, temveč so bili veseli, ker so tako dobili dokaz za tvoj zgodovinski obstoj, ki so ga prej imeli bolj za legendo temelječo na starodavnem pasijonu. Je pa treba priznati, da zgodba tega pasijona res zveni bolj kot legenda: kako si svojemu poganskemu ženinu Valerijanu na poročno noč razodela, da angel bdi nad tvojo deviško čistostjo, in da se je Valerijan dal krstiti, da bi mogel videti tega angela, in ko ga je krščen uzrl je videl, da te angel venča z lilijami in vrtnicami. Da je Valerijan umrl kot mučenec, mučeniška smrt pa je čakala tudi tebe. Zažgali so te, pa si iz peči prišla nepoškodovana, rabelj te je skušal obglaviti, a si živela še tri dni in v tem času svoje imetje razdelila revežem. In kje je v tej legendi in poeziji petje? Menda si med poročno slovesnostjo v srcu prepevala Bogu in tako so te postavili čez petje in glasbo. Se pa bežno spominjam, ko sem v svojih pubertetniških letih poromal v Rim in smo med drugim obiskali tudi tvoj grob, da nam je takrat vodič razlagal, da je šlo za napako pisca, ki je opisoval tvoje življenje: za zamenjavo glagola peti in goreti ali nekaj podobnega. Pa ne vem … Nikoli kasneje nisem zasledil vsaj podobnega podatka, tako da gre lahko za izmišljijo dotičnega vodiča ali pa za disharmonijo v mojem spominu. Ljuba moja sveta Cecilija. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo čim manj fušali … na vseh področjih našega življenja, ne le pri petju. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Cecilija! objavljena na Vipavska.eu .

torek, 21. november

Menda si bil v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov kar trikrat ujet, zaprt in strašno mučen, in trikrat so se tvoji mučitelji – kaj? – naveličali? Odnehali z mučenjem morda začudeni ali celo prestrašeni nad tvojim pogumom ali zgolj visokim pragom bolečine? Nad tvojo vero? Ali pa je bilo to, da so te trikrat spustili na svobodo, prav tako del mučenja? So vedeli, da te lahko kadarkoli spet ujamejo? So čakali, da boš pobegnil? So morda upali, da boš pobegnil? In je seveda na mestu vprašanje, ljubi moj sveti Agapij, zakaj nisi pobegnil? Še Jezus je v dejal, tako je zapisal evangelist Matej: »Kadar vas bodo preganjali v enem mestu, bežite v drugo.« Ti pa nisi bežal ne v drugo, ne v tretje, pa so te zato prijeli še četrtič! In te zaprli skupaj z medvedom. Ne vem, zakaj je bil zaprt medved? Verjetno ne zato, ker bi bil kristjan. Kaznovan pa je bil, medved, in ga niso hranili. Niso mu dajali obrokov, so mu pa v celico dali tebe. Da bi mu bil obrok. V mnogih opisih mučenj zgodnjih kristjanov je zapisano, da so jih vrgli divjim zverem, a se jih te niso dotaknile. No, tale tvoj medved ni bil tako zadržan in se te je, sestradan kot je bil, lotil. A tudi on ti, ljubi moj sveti Agapij, ni prišel do živega. Ali bi morda moral reči, da ti ni prišel do mrtvega, kajti naslednji dan, si bil na presenečenje tvojih mučiteljev še vedno živ. Komajda, a vendarle. Pa so ti privezali na noge težke kamne in te vrgli v morje, da si postal hrana ribam. Verjetno se kdo čudi blago norčavemu tonu mojega besedičenja, tebi ljubi moj sveti Agapij, pa je v blaženi svetniški vednosti že vse jasno. Tvoje ime, Agapij, brez dvoma izhaja iz besede agape, ki seveda pomeni čisto, brezpogojno, nesebično in razdajajočo ljubezen, Sinovsko ljubezen do Očeta in ljubezen do Boga in bližnjega, a hkrati pomeni tudi pogostitev . Še vedno pa  mi ni jasno, zakaj nisi bežal? Jaz rad in hitro ubežim bolečinam in že ob najmanjši slutnji napovedajočega se glavobola preventivno vzamem kak tablet. Kaj šele, ko bi se mi napovedovala kakšna hujša bolečina, povezana recimo z natezalnico, vročim železom ali kleščami … kot si morda nekoliko filmsko predstavljam mučenje. Ti si ostal in nastavil še drugo lice. In si ga nastavil še tretjič in četrtič, in sem prepričan, da bi ga nastavil tudi petič, ko bi imel priložnost. Sveti Agapij Ljubi moj sveti Agapij. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. In upam, da so ti svetniški sošolci ob godu pripravili vsaj majcen agape. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Agapij! objavljena na Vipavska.eu .

ponedeljek, 20. november

Komaj petnajstleten si bi že okronan za kralja. Če pomislim kaj mi je – petnajstletnemu pubertetniku - rojilo po glavi ali če pogledam svoje mulce, ne bi ne njim ne samemu sebi, petnajstletnemu, zaupal niti vodenja Društva za mirno rast trave, kaj šele, da bi si oziroma jim v roke potisnil žezlo in rekel: »Vladaj!« Še zdaj, v letih, ko si lahko na prsi, kot medalje, brez nevarnosti,  da bi se kdo pretirano zgražal ali ugovarjal, pripnem nekaj častitljivih pridevnikov, kot na primer: moder, zrel, preizkušen … me prav nič ne mikajo vodstvene funkcije, ne v Društvu za mirno rast trave, še manj državne. Res pa je, da živim v deželici, kjer se me vse pogosteje zdi, da nam vladajo nedorasli otročaji – in na žalost ni prav nič drugače tudi ko so ozrem nekolikanj čez planke. Tudi ti, ljubi moj sveti Edmund, se verjetno nisi prav nič tepel za krono. Posadili so ti jo na glavo, ker si bil, kot kraljevi sin, na vrsti in komaj razglasijo, da je kralj mrtve, že tudi vzklikajo: »Živel, kralj!« Kljub mladosti si bil menda zrel, odlikoval si se z modrostjo, pogumom, pravičnostjo, usmiljenjem in, kot se za bodočega svetnika spodobi, s pobožnostjo. Lahko bi mirno in srečno vladal do konca svoji dni, ko bi krono prepustil kateremu od svoji potomcev, a Anglija v devetem stoletju ni poznala prav veliko »happyendov«. V petnajstem letu tvojega vladanja so deželo napadli danski morski roparji. Legenda pripoveduje, da so vikingi najprej napadli nek ženski samostan, kjer so si redovnice, zato, da bi morda vendarle ušle podivjani moški nravi in ohranile svojo čast, prerezale ustnice in nosove. Pohotni skandinavci pa so jim odsekali glave in opravili svoje. Z zbrano vojsko si hitel branit svojo deželo pred podivjano hordo roparjev, pa so zajeli tudi tebe. Hoteli so te prisiliti, da bi zatajil svojo vero in prestopil na njihovo stran – tako bi si najlaže  pokorili vse tvoje podložnike – pa si ostal stanoviten, svojo zvestobo kraljestvu in Bogu pa plačal z življenjem. Legenda govori, da so našli tvoje obglavljeno truplo s puščicami pribito na drevo, glavo pa je nedaleč stran čuval volk. Ko so glavo položili  k truplu se je le-ta zopet zarasla s telesom. Oživel sicer nisi, kot bi človek lahko pričakoval v legendi, je bil pa to prvi v nizu čudežev povezanih s tabo, tako da te je ljudstvo še pred uradno razglasitvijo častilo kot svetnika. Ljubi moj sveti Edmund! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da ne bomo brezglavo bežali pred dolžnostmi in obveznostmi ter da se bomo upali vpisati med legende. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Preljubi sveti Edmund! objavljena na Vipavska.eu .

nedelja, 19. november

Pogosto slišimo ljudi, ki razmišljajo na tak način, na splošno legitimen, spoštljiv, zelo prisoten tudi v običajnem občutku; utemeljitev, ki smo jo zagotovo včasih podali tudi mi: »Namesto da nekaj naredim in delam napake, raje ostanem miren in naredim, kar lahko, ne da bi si preveč uničil življenje. Opravim svoje dve ali tri malenkosti, v tuje zadeve se ne vtikam - tako kot nočem, da se drugi vtikajo v moje stvari - in na ta način živim mirno. Tudi zato, ker si, če nekaj narediš, deležen veliko opazk in kritik; če narediš drugo ravno nasprotno, jih prejmeš ravno toliko... na tej točki sem se naučil ostati miren in sem sprejel filozofijo 'živi in ​​pusti živeti', zato živim bolje. Nikomur ne jemljem prostora, nikomur ničesar ne jemljem in sem pomirjen sam s seboj, z drugimi in z Bogom.« Da je pomirjen sam s seboj, tega ne oporekam; da je tudi z drugimi tak, lahko domnevam, glede na to, da nikomur ne dela škode; glede tega, da je pomirjen z Bogom, pa glede na to, kar sem slišal v današnji prispodobi, še malo dvomim... Oh, ja: ker logika »živi in ​​pusti živeti« ne sodi v perspektivo božjih stvari; veliko manj kot "Nikogar ne poškodujem, zato sem v redu". Morda je tako, da smo vsake toliko časa, ko na začetku maše prosimo Boga odpuščanja z besedami »priznam«, pozorni na vse načine priznanja greha: »misli , besede, dela« in predvsem »izpusti«, torej vse tisto, kar bi imeli možnost narediti in nismo storili. Dobro, očitno: narobe, morda; s številnimi netočnostmi, vsekakor; včasih malo uniči naša življenja, ni dvoma... navsezadnje, če ne narediš ničesar, si lahko prepričan, da ne boš nikoli naredil napake. Razen ene stvari: v opustitvi ali - preprosto - v tem, da tega nisem storil. Vsaka priložnost za dobro delo, ki je izpuščena, je zamujena priložnost in se nikoli ne vrne; vsako dobro delo, ki bi ga lahko storili in ga nismo storili – naslednjo nedeljo nam ga bo evangelij neusmiljeno vrgel v obraz – ne bo samo ostalo nedokončano, ampak bo prispevalo k podpisu naše obsodbe. Kakšen stavek? To, da dosežemo konec življenja in ugotovimo, da smo ga zapravili nekoristno, namesto da bi ga živeli z intenzivnostjo do konca, pa naj bo to malo ali veliko. Ker je zaman kriviti Boga za našo lenobo in nedejavnost! Bog nas gotovo odrešuje s svojo Milostjo, prej in neodvisno od naših del; toda jasno znamenje, da smo sprejeli njegovo Milost in da deluje v nas, da je naša zavzetost za izgradnjo Božjega kraljestva, ne glede na to, ali smo zmogli ali zmoremo tako malo ali toliko, kot pač lahko! Nehajmo se opravičevati pred Bogom in celim svetom in prevzeti slog zadnjega služabnika v prispodobi: »Gospod mi ni dal toliko kot drugim, nisem imel te sreče, nimam vseh teh darov. in ti talenti - razen tega, da je talent takrat ustrezal okoli trideset kilam zlata ... -; Gospod je prezahteven, z njim se ne smeš šaliti, ne moreš delati stvari samo zato, da bi jih naredil ...; in potem, Bog te vedno malo prestraši, ne gre za to, da te preveč spodbuja k dobremu, glede na to, da je vedno pripravljen presoditi, kaj počneš...; in med drugim ima rad samo določeno kategorijo ljudi, ki ji daje veliko dobrih lastnosti in talentov, mene pa ni ravno upošteval ...«. »Duhovna žrtev«, kjer Boga krivimo za svoje nesposobnosti, je eden najhujših občutkov, ki jih lahko doživimo v življenju vernikov. Kajti namesto da bi se smilili sami sebi, kaj zmoremo ali ne moremo, kaj zmoremo ali ne, nekaj ali veliko talentov, ki nam jih je dal Gospod, ne zavihamo rokavov in se ne lotimo gradnje božjega kraljestva, ki nam ga je med drugim izrecno zaupal? Za kateri razlog? Zaradi strahu pred napakami? Koliko zamujenih priložnosti ... koliko priložnosti, da pokažemo svojo ljubezen do Boga in naših bratov smo zapravili samo zaradi strahu pred tveganjem ... koliko priložnosti, da živimo svoje življenje v polnosti, samo zato, ker smo prepričani, da Bog ni bil z nami velikodušen kot z drugimi ... Ne sedimo križem rok, ne kopljimo luknje v zemljo, da bi skrili sebe in to, kar imamo, prepričani, da bomo tako za vedno ostali neoporečni: množimo raje ljubezen v toliko, kolikor jo zapravljamo za druge, da dobimo nagrado v kolikor ne sedimo brez dela! In lepo je, da Cerkev kdaj pa kdaj opusti svoj prevladujoči šovinizem in po liturgiji vzame ženo za vzor delavnosti in marljivosti za nebeško kraljestvo; če je moški služabnik iz prilike o talentih simbol brezdelnega in lenega vernika, je marljiva ženska iz knjige Pregovorov v prvem berilu povzdignjena kot simbol tistih, ki ne sedijo brez dela in čakajo na Kraljestvo. . "Njena vrednost je veliko večja od biserov", in četudi sta lepota in čar minljiva in iluzorna, je sad njegovih rok razlog za hvaležnost in hvalo. Ni zanikati: dobra lekcija za nas fante! Vendar ne pustimo poguma, kajti – ne glede na to, ali je moški ali ženska – nobenemu kristjanu ni dovoljeno zaspati in pustiti, da se priložnosti za dobro delo izmuznejo: nekega dne se bo gospodar vrnil in od nas zahteval, da poravnamo račune. In ne bo dovolj, če mu odgovorite: "Nič nisem naredil narobe"! Objava Nedeljska misel: Kaj delam narobe? objavljena na Vipavska.eu .
Ob omembi tvojega imena marsikoga spreleti srh, saj smo Slovenci ime, ki ga nosiš povezali s samo božjo deklo. Pa ne z »blaženo vedno devico božjo materjo Marijo, ponižno božjo deklo«, temveč s »sestro smrtjo«, kot jo je z otroško preprostostjo poimenoval tvoj svetniški kolega in po letih skorajda sošolec iz višjih letnikov Frančišek Asiški. Belemu okostnjaku smo v roke potisnili še koso, s katero neusmiljeno kosi v ranem jutru  in v poznem večeru … in kadarkoli in kjerkoli vmes … in ji – ne vem: da bi se je bolj ali manj bali – nadeli ljubko ime: Matilda. Morda že zaradi imena samega … ki pomeni »močna v boju«? In res se največ ljudi s smrtjo – z Matildo, torej – sreča prav v boju. In zaradi boja je v resnici povezano tvoje lepo ime s smrtjo. In so zato krivi partizani. Ki so mitraljezu, ki je sejal smrt, dali ime: Matilda! In je mitraljez kosil sovražnike … in še vse tiste, ki so si jih za sovražnike naredili ali pa jih sovražnike zgolj imenovali, da so se jih lahko znebili … Kakorkoli … Tvoje ime nam je torej znano … precej manj znana je tvoja življenjska zgodba. Že kot mala deklica si zahrepenela po samostanskem življenju in svoje življenje posvetila Bogu. Ki si ga častila s petjem. V tvojem življenjepisu berem, da so te zaradi čudovitega glasu in lepega petja imenovali »Kristusov slavček«. In čeprav je tvoj glas, kot piše, izžareval radost in veselje, si v svojem življenju neizmerno trpela prav zaradi pomanjkanja radosti in veselja … Zaradi pomanjkanja »osrečujoče Božje bližine« si se bojevala z veliko žalostjo in pobitostjo. Tako piše. Ne vem, če so temu stanju v tvojem času že rekli »depresija«, ampak v našem, času, ki je mimogrede, precej »deprast«, temu rečemo tako. In bi te Sveta mati Cerkev mirno lahko razglasila tudi za zavetnico estradnikov, pevcev, igralcev in kar nas je še te in take umetniške in polumetniške vrste: Ko Bog talentu, ki je mnogim v radost, veselje, užitek in tudi zavist, pridruži trn črnoglednosti, pomanjkanja samozavesti, smisla in slabe samopodobe. Depra, skratka! In se mi v misel vriva hecna primerjava, da si ena taka srednjeveška Edith Piaf: Tebe so imenovali »slavček«, njo »vrabček«, ti že kot otrok v samostanu, podobno kot mala Terezika iz Lisieuxa, ki je mali Edith Piaf, vzgojeni v bordelu uslišala prošnjo in jo obvarovala pred slepoto …  Obe sta peli kot »angel« in trpeli … zaradi pomanjkanja osrečujoče Božje bližine … Zdaj pa, tako sem trdno prepričan, kot odličen duet z angelskimi backvokali prepevata Bogu v čast! Ljuba sveta Matilda, prosi za nas, depresivce, še posebej za umetnike. Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba sveta Matilda objavljena na Vipavska.eu .

sobota, 18. november

Kljub temu, da se dobro zavedam, da nikoli ne bi zmogel držati in zdržati stroge samostanske discipline, zgodnjega vstajanja, neprestane molitve in dela, posta in pokore, samote samostanske celice in kar si takega bolj ali manj romantičnega slikamo o meniškem življenju … priznam, da mi srce vsake toliko zahrepeni po – reciva temu – puščavništvu. Zakaj? Zato, ker moje pestro življenjsko dogajanje vključuje: plačevanje položnic in vsega, kar je potrebno, da te položnice sploh lahko plačaš … komunikacijo z otroki, ki mora biti vzgojna, potrpežljiva, nepopustljiva in ne preglasna … kar je dokaj težko, saj otroci rastejo in skupaj z njimi rastejo skrbi in pa seveda stroški in vsaj polovica že omenjenih položnic je povezana z otroki in njihovim brezplačnim šolanjem … komunikacijo z ženo, ki si ji obljubil, da ji boš »zvest v sreči in nesreči, bolezni in zdravju ter da jo boš ljubil vse dni življenja« in ki je seveda v veliki meri kriva, da imaš otroke s katerimi moraš vzgojno, potrpežljivo, nepopustljivo in ne preglasno komunicirati … in je tudi odgovorna za dobro polovico druge polovice že omenjenih položnic … stik z množico ljudi, za katere bi bilo boje, ko jih ne bi nikoli poznal, nikoli videl in ki bi jih, ko bi jih mogel, poslal nekam, da jih ne bi nikoli več videl … In ko 5. k vsemu temu pripneš še občutljivo katoliško dušico, kakršna se mi zdi, da sem …  ki se sekira in izprašuje vest zaradi mnogovrstnih medčloveških občutij, ki jih dnevno doživlja … je logično, da mi srce zahrepeni po samostanski samoti … kjer bi vse svoje misli, delo, skrbi in seveda stroške lahko preložil v druge roke! Pa se čez pet minut zavem, da bi tam izza samostanskih zidov hrepenel prav po tem, od česar bi ta hip rad zbežal. Ni kaj … zdržati bo treba. Ti, ljubi moj sveti Odo, si bil prvi v nizu svetih opatov iz znamenitega benediktinskega samostana v Clunyju … In tudi če si kdaj - pa četudi le za pet minut – zahrepenel po posvetnih skrbeh, tega nisi pokazal. Reda in pravil si se držal tako natančno, da bi te z veseljem posvojil. Menda si nekoč v roki še držal nekaj kruha, da bi ga zaužil … pa je že padel »amen« v molitvi po jedi, in ker nisi želel kršiti reda in pravil, koščkov kruha nisi ne pojedel ne zavrgel … in so se v tvoji dlani spremenili v bisere. Koliko biserov naša družina zmeče stran in svinjam, ker se ne držimo reda! Ljubi moj sveti Odo. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Odo! objavljena na Vipavska.eu .

petek, 17. november

Prav nič nenavadno ni, da so te razglasili za zavetnico KARITAS-a, ko pa že ob sami  omembi tvojega imena vsak pošten in pošteno lačen človek pomisli na salamo, in kako lepo bi bilo, ko bi mu kdo pripravil en sendvič … z ogrsko! Jaz zase povem, da se sendviča ne branim ob nobeni uri. Pa nisem »uporabnik« KARITAS-ovih uslug. Čeprav bi bilo prav, da bi bil. Reden uporabnik KARITAS-ovih uslug! Kajti žalostno in pomanjkljivo napačno je, da ob besedi KARITAS, ki vendarle pomeni »ljubezen« in to dejavno, čutečo ljubezen, običajno pomislimo na ljudi, ki so potrebni pomoči in ljubezni, le redko pa na ljudi, ki ljubijo in zato pomagajo! Kot dober in pošten kristjan, bi seveda rad ljubil vse ljudi … tudi svoje bližnje. A ker bi to … z ljubeznijo … rad dobro in pošteno opravil – ne le na pol, ker polovičar pa nisem – previdno in preudarno izbiram, koga bom ljubil … In tako ljubezen postane izbirčna in ljubezen do bližnjega le ena od izbir, ki so mi na voljo. Ljubezen pa ne izbira! Ker ljubezen ni izbira! Ljubezen je – ne nazadnje – zapoved! Prva in največja! In nova! Koga naj torej ljubim? In kako? Vse to so legitimna in logična, čeprav nekoliko farizejska vprašanja. Jezus je na vprašanje, kako doseči nebesa, odgovoril: »Ljubi Boga in svojega bližnjega!«, na podvprašanje: »Kdo je moj bližnji?«, pa odgovoril z zgodbo o usmiljenem Samarijanu. A vse naše življenje je na nek način pot »iz Jeruzalema v Jeriho«, in na tej poti ali pademo med razbojnike, ki nas ranijo in pustijo na pol mrtve ali pa smo Samarijani, ki tem – na pol mrtvim – pomagajo. Lahko smo seveda tudi razbojniki, tisti torej, ki rane povzročajo, lahko smo duhovniško in levitsko brezbrižni, ter rane in ranjene prezremo, lahko smo gostilničarji, ki ranjene sprejemajo, lahko smo celo živinčeta, torej osli, ki vse to prenašamo, hočem reči, da pomagamo … Kdo je komu bližnji v tej zmešani poti iz Jeruzalem v Jeriho? Res le Samarijan »nekemu človeku« ali vsi vsem? »Pojdi in tudi ti tako delaj!« Izkazuj usmiljenje vsakemu in vsem. Od osla dalje … Ljuba moja in sveta Elizabeta Ogrska! Ti si delala tako. Po zgledu Kristusa in svetega Frančiška, ter po zgledu usmiljenega Samarijana! Ko si bila otrok in ko si bila žena, ko si bila mati in ko si bila kraljica, ko si bila na dvoru in ko si bila v pregnanstvu … si »delala tako«! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da po tvojem zgledu zasije dobro iz vsakega srca! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja Elizabeta Ogrska! objavljena na Vipavska.eu .

četrtek, 16. november

V nebeškem zboru se vas je nabralo svetih Marjetic za kar lep pušeljc: sveta Marjeta Škotska, če začnem pri tebi, pa sveta Marjeta Antiohijska, sveta Marjeta Marija Alakok, sveta Marjeta Ogrska, sveta Marjeta Kortonska, Sveta Marjeta niže Ptuja in še in še in naj končam, da me ne bo zaneslo v pretiravanje. In priznam, da ne vem in da se mi ni dalo brskat in raziskovat, katera Marjeta se je pri vseh Šmarjetah, ki jih poznamo, pri nas Slovencih, najbolj prijela. Meni, ki sem Gorenjc, se mi ti še najbolj dopadeš … saj nam je Gorenjcem in Škotom menda skupna lastnost, po kateri slovimo: mi po vsej deželi, vi pa po celem svetu. In to je  - škrtost, skopost. Ali – vohrnost, če rečem, po škotsko. A Gorenjci smo vse prej kot vohrni. Smo zadrti, zadirčni, zaplankani, trdi in grčasti in še kaj … vohrni pa smo čisto na koncu. Smo pa varčni, to pa … a o tem kdaj drugič. In tudi ti, ljuba moja in sveta Marjeta, nisi bila prav nič škrta, še manj pa škart … saj sploh nisi bila Škotinja. Rojena si bila na Ogrskem, kamor je tvoj oče, angleški kralj, zbežal po porazu z Danci. Ko so Danci odšli in ste se vrnili v Anglijo, so vdrli Normani in ste spet bežali, beg pa se je zaradi brodoloma končal na Škotskem, kjer te je zasnubil tamkajšnji kralj, kar ni nič čudnega, saj Bog pri tebi menda ni skoparil z lepoto. Ti pa tudi nisi skoparila ne z ljubeznijo do moža, kateremu si povila kar osem otrok, ne z njegovimi financami in si brez sleherne skoposti skrbela tako za družino, kot za narod, predvsem za bolne in revne, ki so – tako piše, »dobivali enako hrano, kot je prihajala na kraljevsko mizo.« V tvojem kraljestvu je torej revež jedel kot kralj ali pa je, če se pošalim na račun škotske škrtosti, kralj  jedel kot revež, in mi ne zameri te šale, saj oba veva, kako je bilo. Sveta Marjeta Škotska Če Bog pri tebi ni skoparil z lepoto, je bil morda malo bolj skop z leti, saj si umrla še preden si srečala Abrahama. In po smrti si morala še enkrat bežati. Ko so Škoti zapustili katoliško vero, so namreč tvoje posmrtne ostanke prepeljali v Španijo. Ljuba moja sveta Marjeta Škotska. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga radodarno vrni, in izlij na nas, da ne bomo ne gorenjsko zadrti ne škotsko škrti. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Marjeta Škotska! objavljena na Vipavska.eu .

sreda, 15. november

Ni prav veliko svetnikov, ki jim je Mati Cerkev pridela vzdevek »Veliki«, še manj pa je učenjakov – vsaj jaz ne poznam nobenega drugega – ki bi se ponašali s takim imenom, pa se je skozi zgodovino nabralo kar nekaj velikih odkritij. O tebi, ljubi moj Albert Veliki, berem, da si se bavil z logiko, filozofijo, psihologijo, antropologijo, fiziologijo, zoologijo, botaniko, geografijo, meteorologijo, geologijo, mineralogijo, kemijo, muzikologijo in seveda teologijo, saj si bil ob vsem delovanju vendarle pripadal dominikanskemu redu in si bil duhovnik in kasneje še škof. Ni, da ni, torej … In vsega te ga nisi počel za hobi, ampak si bil znamenit profesor, Doctor universalis, vsestranski učenjak in mož za vse čase. Tudi - oziroma predvsem - za današnje, ko se že vsak, ki ima dostop do interneta in odprt FB račun, razglaša za vsestranskega učenjaka. Ti si prebiral in pisal knjige, se poglabljal v skrivnosti narave in izsledke znanosti, in kljub temu ohranil ponižno srce in vero v Boga, medtem ko je danes vse več takih, ki ne verjamejo ne v Boga ne v znanost. Kar se mi, po kratkem premisleku, ne zdi pravzaprav nič nenavadno: ko človek preneha zaupati v Boga, ne bo zaupal več nikomur. Še sebi ne. Ali pa samo še sebi. Kar pa je verjetno najslabša možnost. Gledam in poslušam pametnjakoviče, ki prisegajo na eko in bio, na svojih hišah pa so lesena okna zamenjali z aluminijastimi. Iz ljubezni do lesa mogoče? Isti ljudje bodo se bodo šli zavzemat za vse vrst človekovih pravic, ki so jim bojda kratene, oblečeni v cunjice, ki so jih na drugem koncu sveta za mizerno plačilo sešili in v kemikalijah pobarvali otroci - brez kakršnih koli pravic. A tega ne morem gledati ne poslušati. Ljudje zavračajo zdravila in cepiva – ker se menda ne ve, kaj vse vsebujejo in ker pri tem mastno služi le farmacevtska industrija -, odišavljeni in naličeni s kozmetiko s katero še bolj mastno služi druga veja te iste farmacevtske industrije, in jim zadostuje stavek na embalaži, da produkt ni bil testiran na živalih in da je veganskega izvora! Človek pač zaupa takrat ko mu to ustreza in v to kar mu ustreza … in se za nekaj procentov popusta konča vsa naša »vsestranska učenost«! Sveti Albert Veliki Oprosti, ljubi sveti Albert Veliki, moji pikrosti in cinizmu, a kot nekdo, ki je res veliko vedel, znal in spoznal, ne verjamem, da si kdaj prišel do konca človeški neumnosti, ki je verjetno nisi načrtno raziskoval, si je pa prav gotovo veliko videl, saj se ljudje v vsej svoji zgodovini nismo kaj prida spremenil. Predvsem pa se ne spreminjamo v kaj prida. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da se nas oprime kakšna pametna misel. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Albert Veliki! objavljena na Vipavska.eu .

torek, 14. november

Ko bi danes prebral med novicami, da so trije frančiškani na muslimanski praznik Kurban-Bajram poiskali največjo mošejo v mestu in skušali spreobračati k molitvi prihajajoče muslimanske vernike, bi brez dvoma rekel,  da gre za nepotrebno izzivanje in težko bi našel koga, ki se ne bi strinjal z mano. Še tako goreči, da ne rečem, militantni kristjani vedo, da s privrženci preroka Mohameda ni dobro češenj zobati. Toliko manj je primerno in pametno, da jim s češnjami mahaš pred očmi v času, ko jih zaradi posta sploh ne smejo zobati. Zato nekako ne vem, kaj naj ti sploh rečem, ljubi moj sveti Nikolaj, saj si točno to, resda ne v naših politično korektnih časih, pač pa konec 14.stoletja, skupaj še s tremi sobrati, Štefanom, Deodatom in Petrom, naredil v samem Jeruzalemu. Kar je sledilo, je bilo, če grdo rečem, logično in, oprosti mi, verjetno ne moreš reči, da tudi vi sami niste tega pričakovali. Morda ste se prav iz želje po mučeništvu odločili za politično nekorektnost. Morda pa sploh niste razmišljali ne o politiki ne o korektnosti, ampak vas je vodila resnična in čista želja po spreobrnitvi bratov, ki še niso spoznali Edinega in Pravega Odrešenika? Morda pa je ta naša politična korektnost samo lepo zakrinkana mlačnost in polovičarstvo? Morda pa smo se že tako zelo pomešali s svetom, da smo se spridili … kot sol iz Jezusove prilike: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo.« (glej Mt 5,13) Oprosti, ljubi moj sveti Nikola, nikar ne misli, da se mi v razmislek o tebi, vriva senca dvoma. Nikakor. Jezus je brez dvoma naročil, naj gremo po vsem svetu in oznanimo evangelij vsemu stvarstvu. In če upravičeno slavimo misijonarje, ki odpotujejo v daljne kraje poganom in nevernikom oznanjat edino pravo vero, zakaj bi drugače gledali in sodili tiste, ki misijonarijo po ulicah naših brezbožnih, poganskih in nevernih mest?! Sveti Nikolaj Tavelić Konec koncev si zgolj sledil zgledu svetega ustanovitelja vašega reda, Frančiška Asiškega, ki je v svoji misijonarski želji prišel na dvor samega sultana, se od tam tudi živ vrnil, sicer brez uspeha, pa vendarle. Vam štirim ni bil dan povratek, ste si pa zato utrli z bližnjico pot v nebesa. Ljubi moj sveti Nikolaj Tavelić! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo goreči. In slani. Predvsem pa Božji. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Nikolaj Tavelić! objavljena na Vipavska.eu .