Tema: Kraja človeškh ribic iz Postojnske jame pred
V Hermanovi jami v Nemčiji živi danes sedem človeških ribic, ki so velika atrakcija. Tja so jih naselili umetno, vse pa izvirajo iz Postojnske jame in so leta 1956 izzvale afero, ki je odmevala v Jugoslaviji in Nemčiji. Wolfgang Reichel je leta 1952 prosil Upravo Postojnske jame za nekaj živih človeških ribic za raziskovalne namene. Uprava Postojnske jame je Reichlovo pismo posredovala Inštitutu za raziskovanje krasa SAZU. Predstojnik inštituta dr. Savnik je dopisovanje prekinil zaradi spornih postopkov eksperimentov. Takrat je dovoljenja za izvoz živih človeških ribic izdajal Biološki inštitut v Ljubljani. Kasneje je Reichel navezal nove stike z Društvom za raziskovanje jam Slovenije, s katerim se je dogovoril za obisk v Postojni, kamor je prišel novembra 1956. S pismom, ki ga je dobil od dr. Savnika se je odpravil k upravniku Postojnske jame rekoč, da lahko dobi žive človeške ribice le v znanstvene namene. Upravnik ni bil preveč pozoren na vsebino pisma in datum na njem in je naročil naj za Nemca ujame nekaj močerilov. Tako je decembra istega leta Upravi Rübelandskih jam z darilno listino podaril trinajst postojnskih močerilov, ki so jih vložili v Hermanovo jamo. Dogodek bi lahko hitro utonil v pozabo, če ne bi novica o odtujitvi močerilov prišla v javnost. Jugoslovanski časopisi so krivdo zvalili na Inštitut za raziskovanje krasa, zato je dr. Savnik kot njegov predstojnik naslednji dve leti posvetil zbiranju dokumentov. Pri tem mu je pomagal tudi Združenje nemških raziskovalcev jam in krasa s sedežem v Münchnu, ki je sprožilo preiskavo zoper Wolfganga Reichla. Na sestanku v Nemčiji so decembra 1957, na katerem sta bila navzoča tudi dr. Savnik in Reichel, je bilo dogovorjeno, da Reichlu onemogočijo nadaljnje raziskovalno delo s človeškimi ribicami, ter od uprave Rübelandskih jam zahtevajo, da na svojih prospektih jasno napiše, da so primerki človeške ribice iz Postojnske jame. Čeprav je komisija SAZU ugotovila, da dr. Savnik ni vpleten v afero je moral prekiniti službene stike s tujino, tudi delo profesorja gimnazije in se leta 1962 predčasno upokojil. Reichelova žena, Ingeburg Reichel, je kasneje leta 2016 v intervjuju za časopis Volksstimme zanikala govorice, da sta z možem ukradla močerile iz Postojnske jame. Arhiv RS je nedolgo nazaj objavil pisma, ki sta si jih nemški biolog in predstojnik inštituta napisala. Človeška ribica ( Proteus anguinus ) je vodni močerad, ki živi izključno v jamah, ki jih najdemo v Evropi. V nasprotju z večino dvoživk je, spi in se razmnožuje pod vodo. Živi v podzemnih rekah jam v Dinarskem gorstvu, ki podzemno teče skozi obsežno apnenčasto podlago krasa v Sloveniji, jugozahodni Hrvaški ter Bosni in Hercegovini . Človeška ribica se prvič pisno omenja Janez Valvasor v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske (1689) kot zmajevega mladiča . Obilno deževje v Sloveniji bi ribice odplavilo iz podzemlja, kar je rodilo vražo, da v jamah v Krasu živijo veliki zmaji, ribice pa so še nerazviti potomci teh mitskih zveri. Prvi raziskovalec je bil idrijski zdravnik in raziskovalec Janez Anton Scopoli , ki je mrtve primerke in risbe poslal kolegom in zbirateljem. Šele ob koncu 18. stoletja se je Ritter von Schreibers na Dunaju začel ukvarjati z anatomijo te živali. Primerke mu je poslal Žiga Zois. Schreibers je svoje ugotovitve leta 1801 predstavil Kraljevi družbi v Londonu in v Parizu. Kmalu je človeška ribica začela pridobivati široko prepoznavnost in pritegniti veliko pozornosti, zaradi česar so na tisoče živali poslali raziskovalcem in zbirateljem po vsem svetu. Človeška ribica je bila v Sloveniji prvič zavarovana leta 1922, vendar je nastal velik črni trg, ki so ga kasneje preprečili s pomočjo Evropske Unije. Raziskave o človeški ribici v Sloveniji je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja naredila Lili Istenič. V Evropi je še danes več jamskih laboratorijev v Franciji, v Belgiji, na Madžarskem, v Nemčiji in v Italiji, v katere so bile vnesene in preučevane človeške ribice. Prispevek Kraja človeškh ribic iz Postojnske jame pred je za Vas napisal/a Luka Mamic preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .