Vir: Slovenski rod
ponedeljek, 30. oktober
Nekdanji ameriški profesor ekonomije, diplomat in vzgojitelj španskega kralja dr. Karl Bonutti (95) je včeraj umrl. Pred leti je napisal knjigo, v kateri je veliko zgodovinskih drobcev in osebnosti z Vipavske. Knjiga Karla je vzbudila precej radovednosti, saj govori o mnogih zgodovinskih osebnostih na drugačen način. Zato je Bonutti že v preteklosti bil deležen mnogih kritik tako z leve kot z desne. Knjiga Med izbiro in zgodovino je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. V Bukovici rojeni oče šestih otrok, upokojeni diplomat in zaslužni profesor univerze v Clevelandu Karl Bonutti je v svojem dolgem življenju doživel ogromno. Kljub težavam, ki so mu jih povzročili najprej fašizem, nato pa vojna in begunstvo, je ostal pokončen in optimističen. V ameriškem Clevelandu, kjer je začel delati v tovarni svedrov, si je ustvaril veliko družino, premoženje in bleščečo univerzitetno kariero. Osebno je dobro poznal ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, ki mu je po vojni pomagal zbirati denar za kulturni dom v Gorici. "To je svetniška osebnost, ki se mu godi zgodovinska krivica," je povedal v Ljubljani in omenil celo vrsto laži, ki se še vedno širijo o njem. Veliko piše tudi o goriškemu škofu Carlu Margottiju in njegovemu kanclerju, Vipavcu Francu Setničarju. Kljub pritiskom fašistov je Setničar ostal njegova desna roka. Bonutti se ga dobro spominja kot odličnega glasbenika in izredno načitanega "narodno zavednega slovenskega duhovnika, Ajdovca po rodu", ki ga je navdušil nad planinstvom. "Zlasti kot pianist je bil izvrsten, med najboljšimi v Treh Benečijah," se spominja Bonutti. Setničar, ki je bil rojen v Ajdovščini leta 1875 je umrl ob ameriškem bombardiranju Gorice 8. aprila 1945 pod ruševinami v svojem stanovanju. Bonutti ima na zalogi tudi precej anekdot o Setničarju, ena je v knjigi tudi opisana. Velikokrat je omenil tudi svojo pokojno soprogo in vse življenjske dogodke opisoval v dvojini. Prispevek Odšel je dr. Bonutti, vzgojitelj španskega kralja je za Vas napisal/a Tino Mamić preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
Umrl je dr. Karl Bonutti (1928-2023), izseljenec, ki se je vrnil iz ZDA in postal slovenski diplomat
Včeraj je umrl dr. Karl Bonutti (95), profesor ekonomskih znanosti, diplomat in intelektualec. Za osebni prispevek k mednarodnemu priznanju Republike Slovenije in njenemu ugledu v ZDA je na pobudo frančiškanskega samostana na Kapeli iz rok predsednika države Boruta Pahorja prejel red za zasluge. Uradna obrazložitev Karl Bonutti se je rodil leta 1928 v Bukovici v Vipavski dolini. Po maturi na gimnaziji v Gorici leta 1947 je odšel v Italijo in Švico, kjer je magistriral iz političnih ved in ekonomije. Leta 1951 je emigriral v Združene države Amerike in leta 1957 v Clevelandu najprej magistriral iz ekonomije, nato pa opravil doktorat iz socialne ekonomije. Na clevelandski državni univerzi in drugih univerzah v Ohiu je predaval ekonomijo, v času županovanja Georga Voinovicha pa nekaj let deloval v mestni upravi v Clevelandu. V svojem skoraj petdesetletnem bivanju v Clevelandu je s strokovnim in javnim delovanjem vztrajno potrjeval svojo privrženost strpnemu dialogu in sodelovanju med različno mislečimi. Leta 1975 je bil soustanovitelj in pozneje deset let predsednik organizacije American Heritage Foundation, ki je povezala predstavnike slovenske predvojne in povojne emigracije ter organizirala pouk slovenskega jezika na clevelandski univerzi ter številne kulturne dogodke. Dr. Bonutti je bil pobudnik sporazuma med clevelandsko in ljubljansko univerzo, na podlagi katerega so na clevelandski univerzi gostovala številna znana imena, ki so pozneje sooblikovala politično in akademsko podobo Slovenije. Dr. Karl Bonutti se je leta 1991 aktivno vključil v dogajanje, povezano z vzpostavljanjem samostojne in neodvisne Slovenije. Sodeloval je pri ustanovitvi Odbora ameriških Slovencev, ki je podprl Majniško deklaracijo, in kot delegat prisostvoval ustanovitvi Svetovnega slovenskega kongresa junija 1991 v Ljubljani. Z osamosvojitvijo Slovenije je leta 1992 postal prvi častni konzul v Clevelandu in je to delo opravljal do imenovanja na mesto veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu leta 1998. Dr. Bonutti je pomembno prispeval k urejanju številnih vprašanj med novonastalo neodvisno Slovenijo in rojaki v Združenih državah Amerike, ter utrjeval vezi med obema državama. Za svoje delo je prejel več priznanj in odlikovanj. Leta 2015 je pri Goriški Mohorjevi družbi izdal knjigo spominov z naslovom Med izbiro in zgodovino. Po zaključku diplomatske kariere se je dr. Karl Bonutti vrnil v Slovenijo. Ta se mu za njegovo delo zahvaljuje z redom za zasluge. Prispevek Umrl je dr. Karl Bonutti (1928-2023), izseljenec, ki se je vrnil iz ZDA in postal slovenski diplomat je za Vas napisal/a Urednistvo preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
ponedeljek, 4. september
V Hermanovi jami v Nemčiji živi danes sedem človeških ribic, ki so velika atrakcija. Tja so jih naselili umetno, vse pa izvirajo iz Postojnske jame in so leta 1956 izzvale afero, ki je odmevala v Jugoslaviji in Nemčiji. Wolfgang Reichel je leta 1952 prosil Upravo Postojnske jame za nekaj živih človeških ribic za raziskovalne namene. Uprava Postojnske jame je Reichlovo pismo posredovala Inštitutu za raziskovanje krasa SAZU. Predstojnik inštituta dr. Savnik je dopisovanje prekinil zaradi spornih postopkov eksperimentov. Takrat je dovoljenja za izvoz živih človeških ribic izdajal Biološki inštitut v Ljubljani. Kasneje je Reichel navezal nove stike z Društvom za raziskovanje jam Slovenije, s katerim se je dogovoril za obisk v Postojni, kamor je prišel novembra 1956. S pismom, ki ga je dobil od dr. Savnika se je odpravil k upravniku Postojnske jame rekoč, da lahko dobi žive človeške ribice le v znanstvene namene. Upravnik ni bil preveč pozoren na vsebino pisma in datum na njem in je naročil naj za Nemca ujame nekaj močerilov. Tako je decembra istega leta Upravi Rübelandskih jam z darilno listino podaril trinajst postojnskih močerilov, ki so jih vložili v Hermanovo jamo. Dogodek bi lahko hitro utonil v pozabo, če ne bi novica o odtujitvi močerilov prišla v javnost. Jugoslovanski časopisi so krivdo zvalili na Inštitut za raziskovanje krasa, zato je dr. Savnik kot njegov predstojnik naslednji dve leti posvetil zbiranju dokumentov. Pri tem mu je pomagal tudi Združenje nemških raziskovalcev jam in krasa s sedežem v Münchnu, ki je sprožilo preiskavo zoper Wolfganga Reichla. Na sestanku v Nemčiji so decembra 1957, na katerem sta bila navzoča tudi dr. Savnik in Reichel, je bilo dogovorjeno, da Reichlu onemogočijo nadaljnje raziskovalno delo s človeškimi ribicami, ter od uprave Rübelandskih jam zahtevajo, da na svojih prospektih jasno napiše, da so primerki človeške ribice iz Postojnske jame. Čeprav je komisija SAZU ugotovila, da dr. Savnik ni vpleten v afero je moral prekiniti službene stike s tujino, tudi delo profesorja gimnazije in se leta 1962 predčasno upokojil. Reichelova žena, Ingeburg Reichel, je kasneje leta 2016 v intervjuju za časopis Volksstimme zanikala govorice, da sta z možem ukradla močerile iz Postojnske jame. Arhiv RS je nedolgo nazaj objavil pisma, ki sta si jih nemški biolog in predstojnik inštituta napisala. Človeška ribica ( Proteus anguinus ) je vodni močerad, ki živi izključno v jamah, ki jih najdemo v Evropi. V nasprotju z večino dvoživk je, spi in se razmnožuje pod vodo. Živi v podzemnih rekah jam v Dinarskem gorstvu, ki podzemno teče skozi obsežno apnenčasto podlago krasa v Sloveniji, jugozahodni Hrvaški ter Bosni in Hercegovini . Človeška ribica se prvič pisno omenja Janez Valvasor v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske (1689) kot zmajevega mladiča . Obilno deževje v Sloveniji bi ribice odplavilo iz podzemlja, kar je rodilo vražo, da v jamah v Krasu živijo veliki zmaji, ribice pa so še nerazviti potomci teh mitskih zveri. Prvi raziskovalec je bil idrijski zdravnik in raziskovalec Janez Anton Scopoli , ki je mrtve primerke in risbe poslal kolegom in zbirateljem. Šele ob koncu 18. stoletja se je Ritter von Schreibers na Dunaju začel ukvarjati z anatomijo te živali. Primerke mu je poslal Žiga Zois. Schreibers je svoje ugotovitve leta 1801 predstavil Kraljevi družbi v Londonu in v Parizu. Kmalu je človeška ribica začela pridobivati široko prepoznavnost in pritegniti veliko pozornosti, zaradi česar so na tisoče živali poslali raziskovalcem in zbirateljem po vsem svetu. Človeška ribica je bila v Sloveniji prvič zavarovana leta 1922, vendar je nastal velik črni trg, ki so ga kasneje preprečili s pomočjo Evropske Unije. Raziskave o človeški ribici v Sloveniji je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja naredila Lili Istenič. V Evropi je še danes več jamskih laboratorijev v Franciji, v Belgiji, na Madžarskem, v Nemčiji in v Italiji, v katere so bile vnesene in preučevane človeške ribice. Prispevek Kraja človeškh ribic iz Postojnske jame pred je za Vas napisal/a Luka Mamic preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .