Vir: Slovenski rod
petek, 3. maj
Dr. Peter Gregorčič in profesor dr. Matej Avbelj sta pripravila pobudo za presojo ustavnosti novele Zakona o RTV Slovenija. Ta mesec mineva leto dni, odkar je slovensko ustavno sodišče povozilo pravo in se podredilo aktualni politični oblasti. Novela Zakona o RTV Slovenija, ki ga je pripravila vlada Roberta Goloba, še vedno čaka na vsebinsko presojo, čeprav gre za absolutno prednostno zadevo. Z začudenjem sta ugotovila, da je v presojo tega zakona ponovno vključen ustavni sodnik dr. Rok Čeferin, ki je bil zaradi nasprotja interesov v tej zadevi sicer izločen. Na svetovni dan svobode medijev tako z obžalovanjem ugotavljata, da slovensko ustavno sodišče ni več sposobno zavarovati svobode izražanja, ki je prvi temelj svobode medijev. Zaradi suma kršitve določb o nasprotju interesov za presojo ustavnosti ZRTVS-1B danes tega sodnika ustavnega sodišča dr. Roka Čeferina sta prijavalika Komisiji za preprečevanje korupcije. Prijava je priložena v galeriji. Prispevek Pobuda za presojo ustavnosti novele Zakona o RTV je za Vas napisal/a Urednistvo preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
sobota, 6. april
Vredno spomina ob stoletnici V nedeljo, 6. aprila 1924, so v Kraljevini Italiji potekale zadnje kolikor toliko svobodne volitve, temeljile pa so na volilnem zakonu iz leta 1923. Fašizem je bil že poldrugo leto na oblasti. Na teh volitvah je veljala potrditev proporcionalnega volilnega zakona z večinskim dodatkom, t. i. zakon Acerbo, ki je ime dobil po državnem podtajniku Giacomu Acerbo (1888–1969), ekonomistu in politiku. Na podlagi tega zakona bi politična sila, ki bi prejela relativno večino glasov (in najmanj 25 %), dobila 2/3 sedežev v poslanski zbornici. Prav tako je omenjeni zakon določal, da morajo stranke predložiti kandidatne liste v vsaj dveh volilnih okrožjih. To je bil razlog, da so se Južni Tirolci ter Slovenci in Hrvati povezali za skupni nastop. Kljub vsem zakonskim določbam in favoriziranju vladajoče stranke je predvolilni boj spremljal fašistični teror, zato lahko volilni rezultat za Slovence ocenimo sorazmerno ugodno. Na državni ravni je sicer Mussolinijeva (fašistična) koalicijska Nacionalna lista (Lista Nazionale) prejela 64,9 % glasov in s tem dvotretjinsko večino v poslanski zbornici. Slovenci in Hrvati v Julijski krajini so tudi leta 1924 nastopili združeno s tako imenovano slovansko narodno listo. Skupna slovansko-nemška lista (Slavi e Tedeschi) je prejela skoraj 62.500 glasov. Jugoslovenska narodna stranka, ki je tako uspešno nastopila na volitvah maja 1921 (in prejela pet mandatov), je sicer kmalu nato razpadla in se razdelila na tri ločena in neodvisna politična društva za Goriško, Tržaško in Istro. Duhovnik in politik Virgil Šček ni več kandidiral, kar je javno utemeljil s poslabšanim zdravstvenim stanjem in družinskimi zadevami, je pa pred volitvami podprl krščansko-socialnega kandidata Engelberta Besednjaka, češ da je »človek, ki je bil vzgojen v trdi borbi z življenjem in ki je vseskozi socialnega mišljenja in čustvovanja.« Po napornih pogajanjih sta tržaška liberalna in goriška krščansko-socialna struja političnega društva Edinost sklenili enoten nastop na parlamentarnih volitvah aprila 1924 (27. legislatura) s Slovansko listo, na kateri so bili na 1., 3. in 5. mestu liberalni kandidati, na 2., 4. in 6. pa krščanski socialci. Izvoljena sta bila prva dva: dr. Josip Vilfan in dr. Engelbert Besednjak, ki sta bila hkrati tudi nesporna voditelja svojih struj oziroma društev Edinost. Besednjak je celo dobil nekaj sto preferenčnih glasov več kot Vilfan. Izvolitev dveh poslancev namesto petih iz leta 1921 je pomenila velik poraz slovensko-hrvaškega narodnega bloka, tem bolj, ker je tudi komunistična lista dobila dva mandata, kakor leta 1921, predvsem s slovenskim glasovi. Izvoljen je bil Jože Srebrnič iz Solkana. Poleg fašistične volilne geometrije in terorja so na nizke rezultate in predvsem na abstinenco slovenskih in hrvaških volilcev vplivali izrazi lojalnosti Mussoliniju in ne nazadnje nezadovoljstvo tudi z medstrankarskimi spopadi. Poslanca sta v rimskem parlamentu nastopala složno, akcije glede šolstva sta izpeljala skupaj s poslanci južnotirolskih Nemcev. Če je bil Vilfan bolj diplomat in v neposrednih stikih z vladnimi krogi v Rimu in s samim Mussolinijem, pa je bil Besednjak vehementen in obtožujoč govornik. Znamenita sta bila Besednjakova govora 3. aprila 1925 o ekonomskem vprašanju v Julijski krajini, ki je izšel v samostojni brošuri, in 13. maja 1926, ko je med drugim rekel, da so Slovenci in Hrvati pripravljeni ubogati državo in spoštovati njene zakone, toda nikoli se ne bodo pustili poitalijančiti, kajti če ne dobe šol v materinem jeziku, se bo vsaka družina spremenila v šolo in vsi družinski očetje in matere bodo postali učitelji. V zadnjem govoru 23. marca 1927 pa je med drugim zagrozil, da se bodo ljudje uprli in če so prenesli stoletni germanski pritisk, bodo prestali tudi italijanskega. Javne obtožbe režima, ko je bil ta že trdno v sedlu, so bile zelo pogumne, saj je take obsodbe socialistični poslanec Giacomo Mateotti (1924) plačal z življenjem. Aventinski opoziciji nefašističnih strank, ki je sledila Mateottijevemu umoru, pa se slovenska poslanca nista pridružila, češ da je fašizem notranji italijanski problem, narodna manjšina pa da se mora zavzemati za svoje specifične probleme. Zadnje t. i. volitve v Kraljevini Italiji so se odvijale 24. marca 1929, znane tudi kot fašistični plebiscit. Na glasovnicah za te volitve ni več navedenih strank, saj je fašistična oblast v vmesnem obdobju prepovedala vse nefašistične stranke. Po novem zakonu je bila vsa Italija eno samo volilno okrožje, ki je volilo 400 poslancev. Volivci so imeli možnost samo z »da« ali »ne« odgovoriti na vprašanje: »Se strinjate z listo poslancev, ki jih je določil veliki fašistični državni svet?«. V malokateri deželi so fašisti prejeli manj kot 98% glasov! Ostalo je zgodovina... Slika: Volilna simbola Nacionalne liste in Slovansko-nemške liste za italijanske volitve aprila 1924. Pri slednji gre za zelo izviren preplet lipovega lista s planiko. Prispevek 100-letnica zadnjih svobodnih volitev v kraljevini Italiji je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
torek, 26. marec
Da se ne pozabi Danes mineva 140 let, odkar je v Trstu umrl Jovan Vesel - Koseski, pravnik, pesnik in prevajalec (1884). Rodil se je 12. septembra 1798 na premožni kmetiji v Spodnjih Kosezah pri Moravčah. Izobraževal se je v Ljubljani, Celju, na Dunaju in v Gradcu, kjer je tudi dokončal študij prava. Večinoma je deloval v državni finančni službi na Primorskem, in sicer v Trstu, Tolminu in Gorici. S pesništvom se je ukvarjal že v gimnaziji, zlasti ga je navduševal nemški pesnik Schiller. Pozneje je tudi veliko nemških pesmi prevedel v slovenščino. Leta 1818 so natisnili njegov sonet Potažba, ki velja za prvi sonet v slovenski literaturi. Zatem se Koseski dolga leta ni več oglašal. Leta 1844 je Koseski objavil pesem Slovenja, ki je dolgo veljala za prvo tiskano omembo Slovenije. Gre za mogočno odo takratnemu cesarju Ferdinandu ob njegovem prihodu v Ljubljano, opeva pa zgodovino naših krajev od Rimljanov dalje. Vsako kitico je zaključil s stihom: "Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencev ne gane." V svojih pesmih, prežetih z domoljubjem in zvestobo do Habsburške monarhije, je Koseski ustvarjal v duhu romantike. Primer: "Biti slovenske krvi, bodi Slovencu v ponos!" Zato ne čudi, da so dele njegovih pesmi pogosto navajali slavnostni govorniki med slovenskim narodnim prebujanjem. Koseski je sicer pesnil v menda slabi slovenščini, toda njegove narodnobuditeljske pesmi so pomembne za tedanji čas. Janez Bleiweis in njegov krog sta ga povzdigovala celo nad Prešerna. Kot zanimivost: vnuk J. V. Koseskega, sicer sin hčerke Julije, je bil slavni gornik in planinski pisatelj dr. Julius Kugy (1858-1944). Pogreb Koseskega, 28. marca 1884, ki je krenil od pesnikovega stanovanja na Ul. Ghega 6, je bil prava nacionalna manifestacija tržaških in primorskih Slovencev. Danes njegov grob sameva na tržaškem pokopališču pri Sveti Ani. Tržaški nemški dnevnik Triester Tagblatt je ob smrti Koseskega zapisal, da je bil pokojnik zadnji član slovenskega pesniškega triumvirata, kamor je postavil še Valentina Vodnika in Franceta Prešerna. Prispevek 140.-letnica smrti Jovana Vesela je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
sobota, 23. marec
Da se ne pozabi Danes mineva 270 let, odkar se je v Zagorici pri Dolskem rodil baron Jurij Vega, slovenski matematik, fizik astronom, topničarski častnik in prostozidar. Izhajal je iz revne kmečke družine, v Ljubljani je obiskoval jezuitsko gimnazijo. Leta 1780 je začel služiti v topničarskih enotah avstrijske vojske, kmalu je začel tudi poučevati matematiko na topničarski šoli in pisati strokovne učbenike. Takrat je tudi spremenil svoj priimek Veha v Vega. Pozneje je služil na balkanskem bojišču proti Osmanom (Turkom) pod poveljstvom feldmaršala Laudona. Prav poveljevanje avstrijskega topniškega častnika J. Vege je pripomoglo k padcu beograjske trdnjave. Pozneje se je boril proti francoskim revolucionarjem. Leta 1794 je v Leipzigu izšlo njegovo najpomembnejše delo "Zakladnica vseh logaritmov" (Thesaurus logarithmorum completus). Prvi je izračunal število Pi (3,14) na 140 decimalnih števil, izračunal je tudi dneve praznovanj velike noči do leta 2000 in se zavzemal za uvedbo enotnega merskega sistema. S svojim delovanjem in življenjem, med drugim je bil član prostozidarske lože, si je nakopal številne sovražnike, ki so mu stregli po življenju. Leta 1800 je prejel najvišje avstrijsko vojaško odlikovanje, Viteški križec reda Marije Terezije. Avgusta 1800 je dobil dedni baronski naslov (Freiherr) in pravico do lastnega grba. V nikoli pojasnjenih okoliščinah je Jurij baron Vega umrl 26. septembra 1802 v Nussdorfu pri Dunaju. Po nekajdnevnem iskanju so njegovo truplo našli v Donavi, policijska preiskava pa je izključila možnost nesreče. Po osamosvojitvi Slovenije se je njegov lik znašel na bankovcu za 50 tolarjev. Prispevek 270 let je odkar se je rodil baron Jurij Vega je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
ponedeljek, 18. marec
Da se ne pozabi Vasi na Goriškem, predvsem Miren z okolico, so svoj »sodni dan« doživele na današnji dan pred osemdesetimi leti. Zavezniška letala so v soboto, 18. marca 1944 s tremi eskadriljami ciljala predvsem vojaške objekte nemških okupatorjev na bližnjem letališču Roje pri Gorici. Nemci so namreč na poljih okrog letališča zgradili velike hangarje, da so lahko vanje skrili vojaška letala. Ameriški in britanski zavezniki so hoteli popolnoma uničiti letališče, zato so odvrgli bombe na široko območje, ki je zajelo vasi Gabrje, Rubije, Sovodnje, Peč, Rupo, Miren, Orehovlje, Bilje, Vrtojbo, Štandrež in polje v bližini letališča. Že zjutraj tistega dne je bil na letališču sprožen nemški alarm za zračni napad, vendar so ga okrog 10. ure preklicali. Malo pred 11. uro pa je sledilo presenečenje. Po pripovedovanju starejših prebivalcev na goriškem podeželju so se v smeri Mirenskega Gradu nenadoma pojavila zavezniška bombniška letala, ki so jih spremljali lovci. V vsaki ekskadrilji je bilo okrog osemnajst letal. Bombardiranje se je začelo že pri Rubijah in se nadaljevalo proti severu, v smeri Mirna, Vrtojbe in Šempetra. Letala so odvrgla tudi bombe-šrapnele, ki so se razpršile v manjše smrtonosne drobce. Na samem letališču je prišlo do velikega razdejanja, saj je umrlo precej vojakov in bilo je uničenih več letal. Na Rojah je gorelo. Ob cesti, ki pelje v Gorico, je ležalo vse polno žrtev. Na poljih je bilo ubitih ali ranjenih veliko kmetov, ki so v tistem času ravno sadili zgodnji krompir. Bombardiranje je na Goriškem zahtevalo nad 150 človeških življenj in okrog 300 ranjencev. Pobita in ranjena je bila tudi živina na poljih. Zbegane živali so mukale in brezglavo bezljale na vse strani. Bil je grozljiv prizor. Nebo se je potemnilo in zaradi eksplozij so se dvigali celi oblaki prahu in zemlje. Tisti dan je umrlo in bilo ranjenih tudi več civilnih delavcev na letališču, povečini Furlanov, nasilno mobiliziranih v nemško delovno organizacijo Todt, ki je gradila nasipe in bunkerje v bližini tega letališča. V tem bombnem napadu je bil tudi Miren zelo prizadet, saj je umrlo trideset ljudi, 27 mrtvih domačinov in dva vaščana iz Peči ter eden iz Ločnika. Devet ljudi je umrlo ob samem bombardiranju, drugi pa so pozneje podlegli ranam v goriški bolnišnici. Nekatere družine so izgubile po več članov. Domačini so ranjence prinašali v mirensko cerkev, ležali so na slamnjačah pod cerkvenim korom. Tam je mirenski dekan Oskar Pahor (1888–1964) te nesrečneže tolažil in s solznimi očmi podeljeval poslednje zakramente. Ranjenci so stokali in prosili duhovnika, naj pride tudi k njim. Medtem je pred cerkev pripeljal nemški tovornjak, ki je naložil ranjence in jih odpeljal v goriško bolnišnico. Težavo je predstavljal požgan most čez reko Vipavo, ki je povezoval zgodnji in dolnji del Mirna, vendar so ga že sredi septembra 1943 zažgali partizani, da bi upočasnili nemško napredovanje po kapitulaciji Italije. Zato so partizani ranjence iz dolnjega Mirna kar z vozovi pripeljali do mostu čez Vipavo v Gabrjah, kjer so jih naložili na nemške tovornjake in jih odpeljali v bolnišnico v Gorico. Na te tragične dogodke je ostal žalosten spomin, saj je umrlo tudi pet otrok, mlajših od deset let (Pavel Frančeškin, Jurij Klančič, Peter Kosič, Lovrenc Štanta, Silvester Ušaj). Najmlajši žrtvi bombardiranja v Mirnu sta imeli pet let, najstarejša pa 69 let. Iz mirenske mrliške knjige je razvidno, da je bilo pokopanih: dne 19. marca 1944 – 9 oseb, 20. marca – 16 oseb, 21. marca – ena oseba, dne 31. marca pa je umrla še v letalskem napadu ranjena vaščanka iz Mirna. Bombardiranje zavezniških letal je prizadelo tudi bližnjo vas Orehovlje, kjer je bilo pet mrtvih, ter precej težje in lažje ranjenih. Med orehovskimi žrtvami najdemo tudi mojo pranono Karolino Silič, rojeno Masten (1893–1944), ki je življenje izgubila med pranjem perila ob reki Vipavi. Danes na žrtve bombardiranja iz marca 1944 spominja spomenik v parku sredi Mirna. Eno zavezniško letalo, t. i. leteča trdnjava, je ob vračanju na matično letališče v Italiji strmoglavilo blizu Brestovice na Krasu. Del posadke se je rešil s padalom, trije člani pa so umrli pri strmoglavljenju. O tem je že pred leti raziskoval in pisal Mitja Močnik. Prispevek 80 let od bombandiranja Roja pri Gorici je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
nedelja, 17. marec
Da se ne pozabi Na današnji dan pred 130 leti se je v Gorici rodil dr. Engelbert Besednjak, slovenski pravnik, politik in publicist, očetu Jožefu in materi Jožefi, roj. Jež. Engelbert se je šolal v Gorici, z odliko je na goriški gimnaziji maturiral poleti 1913. Pravo je študiral na dunajski univerzi, kjer je doktoriral leta 1920. Na povabilo Izidorja Cankarja je postal leta 1919 urednik dnevnika Slovenec v Ljubljani. Naslednje leto se je vrnil na Primorsko, takrat pod italijansko zasedbo, na pobudo Virgila Ščeka je postal urednik tržaškega dnevnika Edinost. Naselil se je v Gorici, imenovali so ga za člana Pokrajinskega deželnega odbora za Goriško in Gradiščansko, med letoma 1922 in 1924 je urejal tednik Goriška straža. Bil je dejaven v politiki med Slovenci v Kraljevini Italiji in voditelj goriških krščanskih socialcev. Po napornih pogajanjih so primorski krščanski socialci in liberalci sklenili enoten nastop na italijanskih parlamentarnih volitvah aprila 1924 s Slovansko listo, na kateri so bili na 1., 3. in 5. mestu liberalni kandidati, na 2., 4. in 6. pa krščanski socialci. Izvoljena sta bila prva dva: Josip Vilfan in Engelbert Besednjak, ki sta bila hkrati tudi nesporna voditelja svojih strank oziroma društev Edinost. Besednjak je celo dobil nekaj sto preferenčnih glasov več kot Vilfan. Izvolitev dveh poslancev namesto petih iz leta 1921 je pomenila velik poraz slovensko-hrvaškega narodnega bloka, tem bolj, ker je tudi komunistična lista dobila dva mandata, kakor leta 1921, predvsem s slovenskim glasovi. Izvoljen je bil Jože Srebrnič iz Solkana. Besednjak je v rimskem parlamentu ostal do leta 1928, neumorno se je zavzemal za preganjano manjšino in pogosto protestiral pri samem Mussoliniju. Znamenita sta postala njegova govora 3. aprila 1925 o ekonomskem vprašanju v Julijski krajini, ki je izšel v samostojni brošuri, in 13. maja 1926, ko je med drugim rekel, da so Slovenci in Hrvati pod Italijo pripravljeni ubogati državo in spoštovati njene zakone, toda nikoli se ne bodo pustili poitalijančiti, kajti če ne dobe šol v materinem jeziku, se bo vsaka slovenska družina spremenila v šolo in vsi družinski očetje in matere bodo postali učitelji. V zadnjem govoru 23. marca 1927 pa je med drugim zagrozil, da se bodo ljudje uprli in če so prenesli stoletni germanski pritisk, bodo prestali tudi italijanskega. Javne obtožbe režima, ko je bil ta že trdno v sedlu, so bile zelo pogumne, saj je take obsodbe socialistični poslanec Giacomo Mateotti (1924) plačal z življenjem. Aventinski opoziciji nefašističnih strank, ki je sledila Mateottijevemu umoru, pa se slovenska poslanca nista pridružila, češ da je fašizem notranji italijanski problem, narodna manjšina pa da se mora zavzemati za svoje specifične probleme. Vendar je bil Besednjak tajno povezan z opozicijsko italijansko ljudsko stranko, ki je obljubila avtonomijo po padcu fašizma, če bo manjšina stala na protifašistični strani. Po ukinitvi parlamentarnega življenja v Italiji se je Besednjak leta 1930 preselil na Dunaj, do leta 1938 je deloval v vodstvu Kongresa evropskih narodnih manjšin. Včasih je za obveščanje o fašističnem preganjanju Slovencev (in Hrvatov) pod Italijo ubral zelo samosvojo in izvirno pot. Tako je dr. Besednjak v tridesetih letih zbral naslove 1300 škofov in cerkvenih dostojanstvenikov, vključno s papežem in kardinali, iz vsega sveta in jim poslal tiskano spomenico z zemljevidom, ki je govorila o položaju katoliške Cerkve pod fašizmom. Pisana je v latinščini, da so jo lahko duhovniki brali po vsem svetu. Pri delu mu je pomagal dr. Zdešar, ki je priskrbel naslove iz »Annuario pontifico«, ki je prihajal na škofijo v Ljubljano. Po anšlusu marca 1938 je dr. Besednjak delo nadaljeval v Beogradu, kjer je bil nekakšen posrednik za manjšinske zadeve. Jeseni 1944 ga je aretirala in zasliševala Ozna, vendar mu niso mogli naprtiti nobenega političnega "zločina". Po letu 1950 se je naselil v Trstu, kjer je ustanovil časopis Novi list. Veliko je pisal, predvsem o politični zgodovini primorskih Slovencev. Dr. Engelbert Besednjak je umrl 21. decembra 1968 v Trstu, pokopan je na pokopališču v Mirnu. Tam je bila namreč doma njegova žena Zala, hčerka Antona Vuka, znanega goriškega narodnjaka. Besednjakov doprsni kip boste našli na Erjavčevi ulici v Novi Gorici. Prispevek 130 let od rojtva dr. Engelberta Besednjaka je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
nedelja, 10. marec
Da se ne pozabi Danes mineva 210 let, odkar se je blizu Kijeva rodil Taras Grigorovič Ševčenko, ukrajinski pesnik, pisatelj, politik in vsestranski umetnik (1814). Ukrajina je bila v njegovem času del carske Rusije. Starše je izgubil že v mladih letih, sprva se je preživljal kot grajski hlapec. Mladi Taras je kazal slikarski in pesniški talent, zato ga je znani ruski umetnik Karl Briullov odkupil in tako je T. Ševčenko postal svoboden umetnik. Kasneje se je včlanil v tajno slovanofilsko društvo Ciril-Metodo bratstvo v Kijevu. Leta 1847 so ga ruske oblasti preganjale zaradi ustvarjanja v ukrajinščini in zavzemanja za ukrajinsko neodvisnost, zato so poslali v pregnanstvo. Po vrnitvi se je nastanil v Peterburgu, kjer je tudi umrl, 10. marca 1861. Taras Ševčenko velja za največjega ukrajinskega pesnika, čeprav se je najprej uveljavil kot slikar. Veljal je za izrazitega romantika, pozneje se je približal realizmu. Pisal je osebno izpovedno liriko, balade, drame in lirsko-epske pesnitve. Pri ustvarjanju se je Ševčenko opiral na ljudsko pesništvo. Med pregnanstvom se je lotil tudi romanov. Med njegovimi najboljšimi deli so zbirka pesmi Kobzar, pesnitev Hajdamaki in roman Umetnik. Mimogrede, ukrajinsko vprašanje se je v habsburški Avstriji sprožilo v času, ko so po prvi delitvi Poljske leta 1772 zahodne regije Ukrajine prišle pod oblast Avstrije in je ta postala največja evropska soseda Rusije. Kijev je bil pod oblastjo Moskve že od 17. stoletja, in do konca razsvetljenstva je Ruski imperij pridobil vso vzhodno Evropo, z večino Poljske in Varšavo. Slovenci smo Ševčenka spoznali dokaj zgodaj, predvsem po zaslugi primorskega duhovnika Jožeta (Josipa) Abrama Trentarja (1875-1938), rojenega v Štanjelu na Krasu, ki je raziskoval kulturno zgodovino Ukrajine ter veliko prevajal iz ukrajinščine. Tako je leta 1907 prevedel tudi Ševčenkovo pesniško zbirko Kobzar. Abram je zanimanje za Ukrajince, njihovo tradicijo, zgodovino in literaturo pridobil med teološkim izobraževanjem v Gorici. Tam se je začel zanimati za slovansko literaturo in v glavnem za ukrajinsko tematiko. To je še naprej spodbujal Janez Evangelist Krek, velika ikonična figura slovenske kulture, politike in zgodovine. Abram je prvič spoznal Kreka v Ljubljani leta 1892. Ta je zbiral mlade in jih navdihoval za pouk slovanskih jezikov, predvsem ukrajinščine. Dijaki so se izobraževali z vidika odločnega krščansko socialnega nauka. Abram je od Kreka dobil ukrajinsko pesmarico, zbirko narodnih in umetnih pesmi, ki je izšla leta 1888 v Lvovu, s pomočjo katere se je najprej seznanil z ukrajinskimi ljudskimi pesmimi in Ševčenkovimi deli. Krek se je sam udeležil ševčenkovskih praznovanj, ki jih je na Dunaju gostila študentska mladina. Ob večerih, posvečenih Ševčenku, je govoril v ukrajinščini. Leta 1905 je Abram predstavil Kreku zvezek Ševčenkovih pesmih, ki je izšel leta 1902 v Lvovu, kasneje pa mu posvetil svoj prevod Kobzarja. V Gorici sta bila Abramova zvesta prijatelja Anton Brecelj, ki je pozneje doktoriral iz medicine, in Ciril Vuga, tudi bogoslovec, prav tako kot Abram. Vsi trije so se združili v "kazaško pobratimstvo" Zaporoška Seč in si nadeli kazaška imena: Abram – Bajda, Vuga – Salop, Brecelj – Bogdan. Pozneje sta se jim pridružila še Krek – Ostap in goriški odvetnik dr. Fran Pavletič – Stereženko. Člani pobratimstva so si izbrali geslo "Delo za vero in dom". Ta nova dovzetnost za ostale avstrijske Slovane je namreč odprla možnost usmeritve na katoliško slovanstvo kot mogočo rešitev za slovansko in slovensko narodno vprašanje znotraj Avstro-Ogrske. V tem smislu je tudi zrastel pomen avstrijskih Ukrajincev kot grkokatolikov oz. unijatov. Zato niti ni presenetljivo, da je v katoliškem znanstvenem in kulturnem mesečniku Dom in svet leta 1905 izšel širok opis ukrajinske zgodovine izpod peresa slovenskega "Bajde Kazaka", to je Josipa Abrama Trentarja. V pregledu zgodovine Ukrajine je Abram poudaril tragedijo njene zgodovinske usode, neuspešen boj proti zunanjim sovražnikom in nenehno vztrajnost Ukrajincev pri obrambi svojega jezika in kulture. Opisuje široko časovno obdobje, tj. vse od 10. do 19. stoletja. Zanimanje za ukrajinsko zgodovino, ki je bilo predstavljeno v poljudno-literarni obliki in poenostavljeno za dojemanje povprečnega bralca, je trajalo (s presledki) skozi celotno obdobje delovanja revije, ki je med drugim objavljala ukrajinske ljudske balade, dela Tarasa Ševčenka in tudi preglede ukrajinske zgodovine in književnosti. Prispevek 210 let odkar se je rodil Taras Grigorovič Ševčenko je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
sreda, 7. februar
Da se ne pozabi Danes mineva 125 let (1899), odkar je v Skyrenu v nemški deželi Brandenburg umrl grof Georg Leo von Caprivi de Caprera de Montecuccoli, nemški plemič, general in politik s slovenskimi koreninami. Rodil se je 24. februarja 1831 v Charlottenburgu (Berlin). Njegova družina, v izvirniku zapisano Kopriva, je izvirala iz kraja Koprivnik na Kočevskem. Prvi njegov znani prednik je bil Andrej Kopriva, za katerega je znano, da je umrl okoli leta 1570. Družina Kopriva/Caprivi je bila v 17. stoletju med avstrijsko-turškimi vojnami povzdignjena v plemiški stan. Kasneje so se iz Kranjske odselili v Šlezijo. Mladi Leo je obiskoval gimnazijo v Berlinu in se že zgodaj zapisal službi v pruski vojski. Kot častnik se je bojeval v vojnah sredi 19. stoletja, ki jih je Prusija vodila z Dansko, Avstrijo in Francijo. Pri tem se je izkazal tako v miru kot v vojnah. Hitro je napredoval in dosegel čin generalmajorja, leta 1865 pa je postal član pruskega generalštaba. Grof Georg Leo von Caprivi je leta 1890 nasledil legendarnega "železnega kanclerja" Otta von Bismarcka in tako postal drugi kancler Nemškega cesarstva, ki mu je sicer vladal cesar Viljem II. Na zunanjepolitičnem področju je zavzel bolj protirusko politiko od svojega predhodnika in se začel zbliževati z Veliko Britanijo. Njegov politični ideal je bila ustavna monarhija, ki bi temeljila na krščanskih vrednotah. Na notranjepolitičnem področju pa ni žel uspehov, kmalu si je nabral številne nasprotnike in cesar Viljem II. ga je oktobra 1894 razrešil s kanclerskega položaja. Sicer je von Caprivi veljal za častnega in razmišljujočega moža ter spoštovanega člana družbe. V času, ko je bil kancler, je dosegel, da je Nemško cesarstvo obdržalo t.i. Caprivizipfel (Caprivijev pas). Gre za 400 kilometrov dolg pas ozemlja Nemške jugozahodne Afrike (Namibija), tedanje nemške kolonije, ki se nad Bocvano zajeda globoko proti vzhodu, proti Zambeziju. To ime se je ohranilo vse do leta 2013, ko je Namibija ozemlje preimenovala v Zambezijsko regijo. Prispevek 125. obletnica smrti grofa Georg Leo von Capriva je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
ponedeljek, 29. januar
Da se ne pozabi Na današnji dan pred stoletjem (1924) je bil podpisan Rimski sporazum med Kraljevino SHS (Jugoslavijo) in Kraljevino Italijo. Z njim je bila ukinjena Svobodna Država Reka (Stato Libero di Fiume). Sporazum sta podpisala Nikola Pašić in Momčilo Ninčić, predstavnika vlade Kraljevine SHS, ter Benito Mussolini, tedanji predsednik italijanske vlade. Poglejmo, kaj se je v tistih prelomnih letih po koncu prve svetovne vojne dogajalo v mestu ob Kvarnerju. Nacionalistični pesnik in vojni junak Gabriele D'Annunzio (1863–1938) je septembra 1919 z dva tisoč prostovoljci za skoraj poldrugo leto zasedel Reko (Rijeka, Fiume), ki je do konca prve svetovne vojne pripadala habsburški monarhiji (kot corpus separatum sicer del Ogrske), potem pa jo je upravljal italijanski Narodni svet. Tajni londonski memorandum iz leta 1915 sicer mesta ni prisojal Italiji. Prav D'Annunzio je s svojim slogom vladanja na Reki postavil temelje fašističnem gibanju, med drugim tudi fašistični pozdrav z iztegnjeno roko, in naslov duce (lat. dux), ki ga je nosil v mestu ob Kvarnerju. Novembra 1920 je bila podpisana Rapalska pogodba in mednarodnopravno vzpostavljena razmejitev med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS. Toda italijanski nacionalisti niso bili zadovoljni z doseženim. Zgovoren je poseg italijanske vojske na Reki decembra 1920, ko so iz kvarnerskega mesta izgnali D'Annunziove prostovoljce, da bi tako omogočila izvajanje mirovne pogodbe s Kraljevino SHS. Poseg je spodbudil silovito kampanjo proti liberalni vladi Giovannija Giolittija, obtoženi izdaje nacionalnih interesov. Začasna vlada na Reki je sicer 7. januarja 1921 izdala zakon o ureditvi Svobodne države Reka in razpisala volitve v ustavodajno skupščino. Na volitvah 24. aprila 1921 je zmagala avtonomistična stranka (Partito Autonomista), vlado pa je sestavil Riccardo Zanella (1875, Reka–1959, Rim), voditelj omenjene stranke, sicer sin očeta iz Vicenze in matere iz Kranjske, svojčas poslanec v Budimpešti. Toda krajevni fašisti so 27. aprila 1921 s silo zasedli vladno poslopje in prevzeli oblast, posledično je italijanska vlada nato na Reki vzpostavila komisariat. Na volitvah 5. oktobra 1921 so ponovno zmagali avtonomisti in R. Zanella je postal demokratično izvoljeni predsednik Svobodne države Reka. Toda demokracija ob Kvarnerju ni trajala dolgo, kajti že 3. marca 1922 so posredovali fašistično-nacionalistični nasprotniki, ki so z italijanske vojaške ladje streljali na vladno palačo. Med njimi je bil zloglasni požigalec Narodnega doma Francesco Giunta. Zanella se je s privrženci umaknil v bližnjo Kraljevico v Kraljevino SHS. Še naprej se je zaman trudil predstavljati legitimno Reško državo. Mesto Reka naj bi postalo svobodna država, tudi s svojo zastavo in grbom, ki pa ni nikoli resnično zaživela; z Rimskim sporazumom leta 1924 so njeno ozemlje razdelili med Italijo in Kraljevino SHS, ki je dobila pristanišče Sušak. S tem dejanjem je rapalska meja dobila svojo dokončno podobo. Prispevek 100 let Rimskega sporazuma je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
sobota, 27. januar
Na pomoč, končan je žičniški šov, stara kripa ne laže, da bo nov, nič ne kaže. Danes in nikoli več, bovško smučanje je preč! Vsi so pili, vsi so jedli, vsi so delali tako, vsi so vedeli za to, da tako ne bo več šlo! Vsi so mencali, da bo že šlo, vsi so zbežali, vsem se smili, da zadnjega bodo ulovili. Kanin je po krivem usran, nulafaze, roke stran! Rešitev je na dlani: oprostite, odstopite, ki ste zavozili do lani! Škoda je dni in ur, naj ga prevzame država, če je domovina prava ali Promotur! Sicer mladih ne bo več, saj skoraj, ne šele jutri-obsorej, že vse je preč! Miran Mihelič Prispevek Na pomoč (poezija) je za Vas napisal/a Urednistvo preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
nedelja, 21. januar
Da se ne pozabi! Danes mineva 40 let odkar je v Trstu umrl Franc Jeza, publicist, pisatelj, velik domoljub ter žal premalo poznani velikan ideje o slovenski samostojnosti. Vse kar je počel, je delal iz ljubezni do slovenstva. V nekih drugih časih, ko to še ni bilo samoumevno oz. je bilo celo nevarno, so se za samostojno slovensko državo poleg Jeze oz. pred njim zavzemali tudi Lambert Ehrlich, Ciril Žebot, Janez Toplišek … in mnogi drugi. Nekateri so svoj idealizem plačali tudi z življenjem! Danes zanje praktično ne boste več slišali, izginjajo iz javnega spomina. Franc Jeza se je rodil v Sp. Hajdini pri Ptuju 30. decembra 1916, končal je gimnazijo na Ptuju in študiral pravo v Ljubljani, vendar študija zaradi vojne ni končal. Med okupacijo je kot krščanski socialist deloval v OF, italijanski okupatorji so ga zato že decembra 1941 zaprli, obsojen je bil na trideset let ječe in zaprt v kaznilnici v Volterri v Toskani. Po italijanski kapitulaciji se je vrnil v Ljubljano, toda kmalu ga zaprli še nemški okupatorji, nekaj časa je preživel tudi v koncentracijskih taboriščih Dachau in Uberlinger ob Bodenskem jezeru. Junija 1945 se je vrnil v Ljubljano in se zaposlil kot časnikar pri Slovenskem poročevalcu. Toda kmalu je spoznal, da je jugoslovanski komunistični režim vzpostavil nekaj povsem drugega, za kar si je sam prizadeval in se boril. Pogrešal je predvsem svobodo govora, zato je v začetku novembra 1948 prebegnil v Italijo. Nekaj časa je delal pri zavezniški časnikarski agenciji AIS, vendar je ob prihodu Italije v Trst izgubil redno službo (1954). Preživljal se je kot sodelavec Radia Trst. Pisal je novele, drame in igre za otroke ter prevajal in urejal kulturne prispevke. Bil je ustanovitelj in sourednik revij Stvarnost ter Stvarnost in svoboda, na lastne stroške je izdajal knjige in zbornike na temo slovenske samostojnosti, sodeloval je pri večini slovenskih zamejskih revij (Mladika, Novi list, Pastirček). V zrelih letih je dokončal študij etnologije v Gradcu (A). V prispevkih, ki jih je objavljal v tujem tisku, je javnost seznanjal s stanjem v tedanji Jugoslaviji in podajal svoja stališča o nujnosti politične osamosvojitve Slovenije ter vključevanju Slovencev v evropsko skupnost. Zagovarjal je načela demokracije, slovenske državne neodvisnosti, in takrat, ko se o tem ni smelo govoriti, pisal o prednosti in nujnost lastne države v svobodi ter polemiziral s komunističnim ideologom E. Kardeljem. Čudil se je slovenskemu vodstvenemu kadru, ki ni bilo sposobno razmišljati o prihodnosti, predvsem o možnostih osamosvojitve Slovenije. Izdal je knjigo "Nova tlaka slovenskega naroda" (1959), kjer je (statistično) dokazoval, da je Slovenija v Jugoslaviji gospodarsko izkoriščana. Nikoli pa ni bil žaljiv, tudi političnim in idejnim nasprotnikom je priznal tisto, kar je bilo pozitivno. Leta 1983 je denimo preroško zapisal: "Demokracija mi pomeni svobodno življenje posameznikov in naroda kot celote. Nad tem bdi neodvisno sodstvo. Demokracija – to so razmere, kjer se državljanom ni treba bati sodržavljanov in kjer posamezniku ali skupinam državljanov ni treba imeti strahu, da jih bo kdo – ali celo država sama – oropal njihovih pravic, in kjer se lahko zanesejo na poštenost in pravičnost zakonov in sodnikov. Demokracija je tudi to, da lahko človek javno, ustno ali v tisku, kritizira, če se mu kaj ne zdi prav, tako državo in državnega poglavarja kot zadnjega uradnika ali policista, ne da bi se moral zaradi tega bati maščevanja ali celo zapora in obsodbe." Franc Jeza je bil najbrž najbolj vztrajen, predvsem pa iznajdljiv, med tistimi, ki so ves povojni čas zagovarjali potrebo po samostojni slovenski državi. Ko so se v Trst vile kolone kupcev iz Jugoslavije, je Jeza začel z domiselno propagandno akcijo zatikanja letakov za brisalce avtomobilov, ki so prihajali iz Slovenije. Na njih je jasno pisalo "Hočemo slovensko državo!". S to akcijo je rojake skušal prepričati, naj množično pritisnejo na tedanjo komunistično elito, da se osamosvoji izpod nadoblasti Beograda. V enem izmed svojih člankov je leta 1978 preroško zapisal: "Sicer pa je Jugoslaviji zapisan konec, tudi če bi mi držali križem roke ali se navduševali zanjo. Hrvaški narod je noče in nihče ga ne bo mogel za stalno prisiliti, da živi v njej. Tudi Srbi jo hočejo samo toliko časa, dokler se lahko vdajajo iluziji, da bodo lahko iz Jugoslavije napravili povečano Srbijo. Ko bodo ugotovili, da to ni mogoče, bodo hoteli lastno državo. Slovenci bi naredili najhujšo zgodovinsko napako, če bi čakali, kaj bodo drugi odločili brez nas o nas." PS - jeseni pripravljamo o Francu Jezi simpozij v Trstu. Prispevek 40-letnica smrti Franca Jeze je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
nedelja, 14. januar
Da se ne pozabi Danes mineva 190 let od rojstva goriškega nadškofa Alojzija Matije Zorna. Dolgo časa je sicer veljalo, da se je rodil leta 1837 in marsikje boste še vedno naleteli na napačen podatek. Toda Andrej Vončina je pred leti v svoji raziskavi dokazal pravo letnico rojstva 1834. Dognanja je zapisal tudi v knjigi "Goriški nadškof Alojzij Matija Zorn : Življenje in delo s posebnim poudarkom na njegovem političnem delovanju" (GMD, Gorica 2012). Velja jo vzeti v roke! Bil je prvi nadškof domačin slovenskega rodu v Gorici. Rojen v mežnarjevi hiši v Prvačini, izobraževal pa se je v Gorici in na Dunaju (doktorat iz teologije), kjer je postal gojenec znamenitega zavoda Avguštinej (Augustineum). V Gorico se je vrnil leta 1861 in opravljal odgovorne službe v domači nadškofiji (nadškofov tajnik, ravnatelj semenišča). Leta 1882 je bil imenovan za poreško-puljskega škofa (posvečen januarja 1883), že junija istega leta pa je prejel imenovanje za goriškega nadškofa, po smrti naškofa Andreja Gollmayerja. Slovesna umestitev v Gorici se je izvršila oktobra 1883. Po značaju je nadškof Zorn veljal za umirjeno, globoko čutečo in umetniško osebnost, med drugim je odlično igral na klavir. Sam pa je poudarjal predvsem svojo vlogo dušnega pastirja. Kot goriški nadškof je Zorn odigral pomembno vlogo v družbeno-političnem življenju tistega časa, njegovo vodenje goriške nadškofije je namreč sovpadalo z naglim razvojem političnega delovanja v tedanji Habsburški monarhiji. V narodnostno mešani nadškofiji (in deželi) je pomemben vidik predstavljalo prav narodno vprašanje oz. nerešeni odnosi med Slovenci in Italijani. Položaj goriškega nadškofa je torej imel veliko težo, tudi politično. Zanimivo je mnenje o nadškofu Zornu, ki ga je v svojih spominih zapisal dr. Henrik Tuma, starosta goriške liberalne in pozneje socialdemokratske politike: "Nadškof Zorn je bil sploh nervozen in se je politike ogibal, ker je vedel, da ga bodo Italijani napadali ako pride na korist slovenske delegacije v deželni zbor". Za kaj je pravzaprav šlo? Vsakokratni goriški nadškof je imel tedaj zagotovljen izbor v goriški deželni zbor (virilist). Nadškof Zorn pa se ni želel udeleževati sej tega organa, nekakšnega deželnega parlamenta, ker bi s tem porušil politično ravnovesje med slovensko in italijansko stranjo. Na svoje duhovnike se je nadškof Zorn v pastirskih listih sicer obračal v latinščini, ljudstvo pa je nagovarjal v slovenščini in italijanščini. Bogata zbirka le-teh je danes shranjena v Nadškofijskem arhivu v Gorici (Archivio della Curia Arcivescovile di Gorizia). Goriški nadškof Zorn je umrl 8. avgusta 1897 na Dunaju, kamor se je umaknil iz zdravstvenih razlogov. Pokopan je v kripti pod stolnico sv. Hilarija in Tacijana v Gorici. Njegov naslednik v Gorici (in prvi slovenski kardinal) Jakob Missia ga je ocenil kot izredno »plemenitega človeka, odličnega po duhu in po srcu, ter vzornega dušnega pastirja«. Prispevek 190 letnica rojstva nadškofa Zorna je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
sreda, 10. januar
Da se ne pozabi Danes mineva 110 let (1914), kar je v Villi Vicentini pri Ogleju umrl Josip Furlani Trnogorski, primorski duhovnik, publicist, kulturnik in narodni buditelj. Rodil se je 25. februarja 1826 v kmečki družini v Dornberku, šolal se je v domačem kraju in v Gorici, kjer je obiskoval znamenito goriško centralno bogoslovno semenišče. Kot srednješolec je pripadal skupini dijakov, ki se je zbirala pri duhovniku in narodnjaku Valentinu Staniču, kot bogoslovca pa ga najdemo v krogu bogoslovnega profesorja Štefana Kociančiča, ki je bogoslovce navduševal za slovenski jezik in jih vzpodbujal k pisanju. V duhovnika je Furlanija posvetil nadškof Luschin leta 1849. Kot kaplan je Furlani deloval v Krminu, zatem šest let v Mirnu, kjer se je še posebej navdušil za narodno ozaveščanje. Leta 1856 je postal kaplan pri sv. Ignaciju na goriškem Travniku. Toda že leta 1864 je zbolel in zaprosil za upokojitev. Prav tedaj je kneginja Napoleona Elisa Baciocchi (1806-1869) ustanovila v svojem dvorcu v Villi Vicentini beneficij »Cappella Baciocchi« za hišnega duhovnika. Goriški nadškof Gollmayr je leta 1869 določil prav Josipa Furlanija za to nadarbino. Ali kot je leta 1869 zapisal tedanji goriški tednik Domovina: »F. gre v Villo Vicentino za grajščinskega kaplana mladega cesarjeviča Napoleona«. Ja ja, prav ste prebrali, to je tista Napoleona Elisa, njena mati Maria Anna Elisa Bonaparte Baciocchi (1777-1820) je bila principessa di Lucca e Piombino, duchessa di Massa, principessa di Carrara e Granduchessa di Toscana. Po odstavitvi brata, cesarja in kralja Napoleona se je skupaj z možem Felicejem Baciocchi in dvema otrokoma (Friderik Napoleon in Elisa Napoleona) naselila na furlanskem podeželju v Villi Vicentini. Elisa Bonaparte je vilo in zemljišče po svoji smrti zapustila otrokoma, ti pa so celotno posest leta 1861 prodali svojemu bratrancu Napoleonu III. (1808-1873) in njegovi ženi Eugeniji de Montijo. Napoleona III., s polnim imenom Charles Louis Napoleon Bonaparte, najdemo na francoskem prestolu med letoma 1852 do 1870, za njegovega očeta je sicer obveljal Louis Bonaparte, Napoleonov mlajši brat. Domneva, da je Napoleonov nečak, mu je pozneje zelo pomagala. Furlani je ostal v Villi Vicentini kot beneficiat do smrti, kajti trajna invalidnost mu je onemogočila vrnitev v dušno pastirstvo. Čeprav je Josip Furlani vrsto let preživel v Furlaniji, je s svojimi spisi in pesmimi pomembno zaznamoval narodno prebujanje goriških Slovencev v drugi polovici 19. stoletja. Prispevek Da se ne pozabi: 110 let smrti Vilija Vicentija je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
sreda, 3. januar
Spet dedek Mraz bo k nam prišel; menda iz naftalina so ga vzel. Saj smo ga že skoraj pozabili, a znašli smo se v hudi sili: brezdelneži so se nam namnožili. Zato bi dobrega moža prosili, Da nam jih ukrotit pomaga, ker so postali prava zgaga. Oj, prosimo te, naš dobrotnik, naj delavec ne bo sirotnik. Naj jih v miru delati pustijo, da si pošteno plačo pridobijo. Gazda Robi, stabo ne bo nič, zadnje čase te lovi hudič. Z ljubo si veselo se potepal in na berglah v UKC prišepal. Bodi vendar MAČO, pravi moški; če omamijo te ženski joški, se večkratno pomnožijo stroški. Zdaj je v modi VEGANSKA prehrana. Kdor brez beljkovin bo stradal, mišic več ne bo obvladal. Dvigoval dajatve si na silo In za kazen staknil kilo. Ko bolniško si obilno užival, Ženski LOBI je pogum dobival. Kmeta so šokirali z ukano, odgnali tolste krave mu v neznano. Rešitev iz te bedaste zagate bi lahko bila ugodna zate: meso veganski hrani bi dodali, da te opešanega ne bi odpeljali na dopust in zraven se smejali vsem, ki v tvoji senci kozle so streljali. Vendar izboljšava se ne kaže, ker vsi smo pokvarljive baže Kot naš pisatelj modro je orisal: davno že LUKA je JEERAN zapisal: »Mi pa bi le trupla pasli, jedli, kar je dobrega, v hudobiji pak bi rasli! Prispevek Irena Venier: Primorsko pismo je za Vas napisal/a Urednistvo preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
četrtek, 28. december 2023
Da se ne pozabi Danes mineva pol stoletja (1973), odkar je na knjižne police v Parizu prišla knjiga "Arhipelag Gulag". Napisal jo je ruski pisatelj Aleksander Isajevič Solženicin (1908-2008), sicer dobitnik Nobelove nagrade za književnost leta 1970. V omenjenem delu je razkril delovanje sovjetskih gulagov, kjer je trpelo in umrlo več milijonov ljudi. Naslov knjige se nanaša na niz izoliranih prisilnih delovnih taborišč širom po tedanji Sovjetski zvezi. Gulag je namreč ruski akronim za "Glavno upravo taborišč" (rusko: "Главное управление лагерей"). Solženicin je knjigo napisal na podlagi lastnih izkušenj, saj je bil osebno osem let zaprt v sovjetskih taboriščih med letoma 1945 in 1953. Zaprli so ga zaradi kritiziranja Stalina v pismu prijatelju. Po drugi strani je avtor knjigo dopolnil s pomočjo številnih pričevanj o sistemu zaporov v SZ, posredovali so mu jih nekdanji zaporniki. Prav pričevanja dajejo knjigi pravo vrednost, pomagala so namreč razkriti trpinčenje taboriščnikov, upore in pobege. Po drugi strani pa opisujejo številne smrti zaradi lakote in mraza. S svojim zapisom si je Solženicin "prislužil" izgon iz države. Na Zahodu so menili, da je za prisilno delo v sovjetskih taboriščih odgovoren predvsem Stalin in ne direktno sovjetski režim. Toda Solženicin je v svoji knjigi dokazoval, da problem taborišč izhaja že iz časov Lenina in začetkov nastajanja t. i. socialistične oz. komunistične države. Knjiga je bila prvotno v SZ objavljena ilegalno, kot samizdat, na Zahodu pa leta 1973 v Parizu. V SZ so njeno objavo dovolili šele leta 1989, v času perestrojke. Knjiga "Arhipelag Gulag" se še danes prišteva v sam vrh svetovne književnosti, leta 1999 je po izboru francoskega "Le Monda" našla svoje mesto na popisu 100 najboljših knjig stoletja. Prispevek Renato Podbersič: Da se ne pozabi! je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
četrtek, 21. december 2023
Da se ne pozabi Mineva sto pet let, odkar se je v Spodnji Avstriji rodil Kurt Waldheim (1918), pravnik, politik, 4. generalni sekretar OZN in avstrijski predsednik med letoma 1986 in 1992. Njegov oče je bil češkega rodu, s priimkom Watzlawick, ki si ga je ponemčil ob razpadu Avstro-Ogrske. Kurt je kmalu po nemški priključitvi Avstrije leta 1938 je kot študent vstopil v nacistično paravojaško krilo SA (Sturmabteilung). V začetku leta 1941 so ga vpoklicali v redno nemško vojsko (Wehrmacht) in poslali na vzhodno fronto. Tam je bil ranjen, nekaj časa se je zdravil v vojaški bolnišnici, med letoma 1942 in 1945 je ponovno kot častnik služil v nemški vojski. Po vojni je sprožalo velike polemike njegovo delovanje v jugovzhodni Evropi, torej na Balkanu, v okviru armadne skupine E pod poveljstvom letalskega generala Alexandra Löhra (1885-1947). Zlasti so nekateri novinarji spraševali po njegovi udeležbi v akciji z imenom "Operation West–Bosnien" spomladi 1942, ki jo bolj poznamo kot bitka na Kozari. Ti boji "slovijo" po hudih zločinih nad civilnim prebivalstvom pretežno srbske narodnosti. Pomenljivo je tudi, da je sam poglavnik Ante Pavelić po koncu bojev odlikoval nekaj nemških častnikov, med njimi je K. Waldheimu kar osebno pripel srebrno medaljo krone kralja Zvonimirja s hrastovimi listi. Šlo je za eno najvišjih odlikovanj, kar jih je kot nedržavljan NDH sploh lahko prejel. Morda ni odveč dodati, da so takrat odlikovali zgolj tiste, ki so v bojih aktivno sodelovali. Kasneje naj bi Waldheim po izjavah prič sodeloval tudi v pogromu nad Judi v Solunu. Maja 1945 se je Waldheim s svojo enoto predal Britancem na Koroškem. Po vojni je dokončal študij prava na dunajski univerzi. Vrsto let je deloval v avstrijski diplomatski službi, politično pa se je udejstvoval v Avstrijski ljudski stranki (ÖVP). Leta 1972 je K. Waldheim uspešno kandidiral za generalnega sekretarja OZN. Izkoristil je poreklo iz nevtralne države in vrhunec hladne vojne, uspešno je diplomatsko lobiral in sklenil nekaj kravjih kupčij. Pot na čelo OZN mu je bila odprta. Toda večji del mednarodne javnosti takrat še ni vedel za njegovo umazano preteklost med drugo svetovno vojno. Na tem mestu je ostal do leta 1981. Verjetno bi ostal bogat upokojenec, če ne bi leta 1986 ponovno kandidiral na visoko politično funkcijo, tokrat v domači Avstriji, kjer je postal predsednik. Potem pa se je začelo, predvsem zaradi preiskovalnih novinarjev... Jugoslovanska državna komisija za vojne zločine ga je sicer že konec leta 1947 označila kot vojnega zločinca, njegov dosje je imel oznako F25572. Toda uradni Beograd ni nikoli predložil obremenilnega materiala proti Waldheimu. So že vedeli zakaj! In ti dokumenti so izginili iz arhivov, domače novinarje, ki bi želeli to preiskovati pa so utišali. O Waldheimovem položaju veliko pove že dejstvo, da so mu Američani in Britanci prepovedali vstop v svoji državi in Avstrijo je mednarodna skupnost diplomatsko izolirala. Večina državnikov se je Waldheima izogibala, Avstrijo so obiskali samo takrat, ko protokol ni zahteval srečanja s predsednikom. Kurt Waldheim je umrl 14. junija 2007 na Dunaju. Prispevek Renato Podbersič: Da se ne pozabi! je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
ponedeljek, 18. december 2023
Da se ne pozabi Mineva 160 let, odkar se je v štajerskem Gradcu rodil Franc Ferdinand (1863). Ja ja, prav tisti, čigar smrt v Sarajevu leta 1914 je predstavljala povod za začetek prve svetovne vojne. Bil je strasten lovec, nazorsko pa konzervativec, ki je zatočišče našel v vzornem družinskem življenju s češko plemkinjo Zofijo Chotek. Po smrti sina Franca Jožefa, nadvojvode Rudolfa, zaradi samomora (1889) in cesarjevega mlajšega brata Karla Ludvika (leta 1896 je romal v Sv. deželo in pil vodo iz reke Jordan, zaradi tega se je zastrupil in umrl), je vrsta za habsburški cesarski prestol prešla na Franca Ferdinanda, nečaka cesarja Franca Jožefa. Franc Ferdinand je v otroštvu bolehal, zaradi ugodnega podnebja je nekaj časa kot deček preživel celo v sončni Gorici, tedanji avstrijski Nici. Leta 1895 zbolel za tuberkulozo. Vendar jo je premagal, tudi zaradi zdravljenja v obmorskih krajih kot so bili Brioni, in ob podpori bodoče soproge Zofije Chotek. Poročila sta se julija 1900, čeprav je temu zakonu nasprotoval cesar Franc Jožef, zaradi prenizkega rodu neveste. Franc Ferdinand se je prej odpovedal nasledstvu prestola za svoje sinove, zato mu je bila poroka le dovoljena. Vendar je bila ob spoštovanju habsburškega vladarskega reda ta samo morganatična. Toda cesar Franc Jožef je nečakovo nevesto za poročno darilo vseeno povišal najprej v kneginjo Hohenberško, leta 1909 pa še v vojvodinjo. Odnos s soprogo je torej v marsičem določil tudi prestolonaslednikovo politično prihodnost. Nadvojvoda Franc Ferdinand se je 19. julija 1906 udeležil premierne vožnje na Bohinjski progi (Wocheinerbahn), ki je potekala med Jesenicami in Gorico, bila pa je del širše železniške povezave med Prago in Trstom, torej med Srednjo Evropo in Jadranskim morjem. Dela na progi so se po dobrih treh letih gradnje sicer zaključila že novembra 1905, a so počakali na visok obisk z Dunaja za slovesno odprtje proge. Tistega dne, točno ob 16.20, se je sredi 85 metrov dolgega osrednjega loka solkanskega kamnitega mostu ob cviljenju zavor ustavil poseben vlak, ki je prihajal z Jesenic. Tri ure je vlakovna kompozicija vijugala po ozkih dolinah in predorih v povsem hribovitem svetu. Na oknu svečano okrašenega vagona-salona se je prikazal prestolonaslednik in pomahal zbranim funkcionarjem, železničarskim uslužbencem in domačinom. Franca Ferdinanda je namreč pričakala množica Solkancev z županom na čelu. Slovenske zastave so plapolale v rahlem vetriču. Po dvanajstih minutah postanka se je vlak premaknil proti Gorici, kjer so ga pred Severno postajo (Transalpina) pričakali predstavniki deželnih, cerkvenih in mestnih oblasti Goriško-Gradiščanske. Toda v Gorici, za razliko od vseh ostalih postaj, ki so nosile poleg glavnega nemškega imena tudi ime kraja v krajevnem jeziku, se je znašel zgolj italijanski zapis, brez slovenskega. Tedanje italijansko-liberalne občinske oblasti v deželnem glavnem mestu niso želele dopuščati slovensko govorečim meščanom pravice do javne rabe materinega jezika. Prestolonaslednik Franc Ferdinand bi si v primeru zasedbe habsburškega prestola nadel ime Franc II. Bil je popularen pri slovenskih politikih, zlasti pri privržencih (večinske) Vseslovenske ljudske stranke. Številni so prestolonasledniku pripisovali načrte za bodočo trialistično reformo države, vendar so upe prekinili usodni streli v Sarajevu, ki jih je sprožil Gavrilo Princip. Nadaljevanje zgodbe pa že poznate... Prispevek Renato Podbersič: Da se ne pozabi! je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
ponedeljek, 30. oktober 2023
Nekdanji ameriški profesor ekonomije, diplomat in vzgojitelj španskega kralja dr. Karl Bonutti (95) je včeraj umrl. Pred leti je napisal knjigo, v kateri je veliko zgodovinskih drobcev in osebnosti z Vipavske. Knjiga Karla je vzbudila precej radovednosti, saj govori o mnogih zgodovinskih osebnostih na drugačen način. Zato je Bonutti že v preteklosti bil deležen mnogih kritik tako z leve kot z desne. Knjiga Med izbiro in zgodovino je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. V Bukovici rojeni oče šestih otrok, upokojeni diplomat in zaslužni profesor univerze v Clevelandu Karl Bonutti je v svojem dolgem življenju doživel ogromno. Kljub težavam, ki so mu jih povzročili najprej fašizem, nato pa vojna in begunstvo, je ostal pokončen in optimističen. V ameriškem Clevelandu, kjer je začel delati v tovarni svedrov, si je ustvaril veliko družino, premoženje in bleščečo univerzitetno kariero. Osebno je dobro poznal ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, ki mu je po vojni pomagal zbirati denar za kulturni dom v Gorici. "To je svetniška osebnost, ki se mu godi zgodovinska krivica," je povedal v Ljubljani in omenil celo vrsto laži, ki se še vedno širijo o njem. Veliko piše tudi o goriškemu škofu Carlu Margottiju in njegovemu kanclerju, Vipavcu Francu Setničarju. Kljub pritiskom fašistov je Setničar ostal njegova desna roka. Bonutti se ga dobro spominja kot odličnega glasbenika in izredno načitanega "narodno zavednega slovenskega duhovnika, Ajdovca po rodu", ki ga je navdušil nad planinstvom. "Zlasti kot pianist je bil izvrsten, med najboljšimi v Treh Benečijah," se spominja Bonutti. Setničar, ki je bil rojen v Ajdovščini leta 1875 je umrl ob ameriškem bombardiranju Gorice 8. aprila 1945 pod ruševinami v svojem stanovanju. Bonutti ima na zalogi tudi precej anekdot o Setničarju, ena je v knjigi tudi opisana. Velikokrat je omenil tudi svojo pokojno soprogo in vse življenjske dogodke opisoval v dvojini. Prispevek Odšel je dr. Bonutti, vzgojitelj španskega kralja je za Vas napisal/a Tino Mamić preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
Umrl je dr. Karl Bonutti (1928-2023), izseljenec, ki se je vrnil iz ZDA in postal slovenski diplomat
Včeraj je umrl dr. Karl Bonutti (95), profesor ekonomskih znanosti, diplomat in intelektualec. Za osebni prispevek k mednarodnemu priznanju Republike Slovenije in njenemu ugledu v ZDA je na pobudo frančiškanskega samostana na Kapeli iz rok predsednika države Boruta Pahorja prejel red za zasluge. Uradna obrazložitev Karl Bonutti se je rodil leta 1928 v Bukovici v Vipavski dolini. Po maturi na gimnaziji v Gorici leta 1947 je odšel v Italijo in Švico, kjer je magistriral iz političnih ved in ekonomije. Leta 1951 je emigriral v Združene države Amerike in leta 1957 v Clevelandu najprej magistriral iz ekonomije, nato pa opravil doktorat iz socialne ekonomije. Na clevelandski državni univerzi in drugih univerzah v Ohiu je predaval ekonomijo, v času županovanja Georga Voinovicha pa nekaj let deloval v mestni upravi v Clevelandu. V svojem skoraj petdesetletnem bivanju v Clevelandu je s strokovnim in javnim delovanjem vztrajno potrjeval svojo privrženost strpnemu dialogu in sodelovanju med različno mislečimi. Leta 1975 je bil soustanovitelj in pozneje deset let predsednik organizacije American Heritage Foundation, ki je povezala predstavnike slovenske predvojne in povojne emigracije ter organizirala pouk slovenskega jezika na clevelandski univerzi ter številne kulturne dogodke. Dr. Bonutti je bil pobudnik sporazuma med clevelandsko in ljubljansko univerzo, na podlagi katerega so na clevelandski univerzi gostovala številna znana imena, ki so pozneje sooblikovala politično in akademsko podobo Slovenije. Dr. Karl Bonutti se je leta 1991 aktivno vključil v dogajanje, povezano z vzpostavljanjem samostojne in neodvisne Slovenije. Sodeloval je pri ustanovitvi Odbora ameriških Slovencev, ki je podprl Majniško deklaracijo, in kot delegat prisostvoval ustanovitvi Svetovnega slovenskega kongresa junija 1991 v Ljubljani. Z osamosvojitvijo Slovenije je leta 1992 postal prvi častni konzul v Clevelandu in je to delo opravljal do imenovanja na mesto veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu leta 1998. Dr. Bonutti je pomembno prispeval k urejanju številnih vprašanj med novonastalo neodvisno Slovenijo in rojaki v Združenih državah Amerike, ter utrjeval vezi med obema državama. Za svoje delo je prejel več priznanj in odlikovanj. Leta 2015 je pri Goriški Mohorjevi družbi izdal knjigo spominov z naslovom Med izbiro in zgodovino. Po zaključku diplomatske kariere se je dr. Karl Bonutti vrnil v Slovenijo. Ta se mu za njegovo delo zahvaljuje z redom za zasluge. Prispevek Umrl je dr. Karl Bonutti (1928-2023), izseljenec, ki se je vrnil iz ZDA in postal slovenski diplomat je za Vas napisal/a Urednistvo preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
ponedeljek, 4. september 2023
V Hermanovi jami v Nemčiji živi danes sedem človeških ribic, ki so velika atrakcija. Tja so jih naselili umetno, vse pa izvirajo iz Postojnske jame in so leta 1956 izzvale afero, ki je odmevala v Jugoslaviji in Nemčiji. Wolfgang Reichel je leta 1952 prosil Upravo Postojnske jame za nekaj živih človeških ribic za raziskovalne namene. Uprava Postojnske jame je Reichlovo pismo posredovala Inštitutu za raziskovanje krasa SAZU. Predstojnik inštituta dr. Savnik je dopisovanje prekinil zaradi spornih postopkov eksperimentov. Takrat je dovoljenja za izvoz živih človeških ribic izdajal Biološki inštitut v Ljubljani. Kasneje je Reichel navezal nove stike z Društvom za raziskovanje jam Slovenije, s katerim se je dogovoril za obisk v Postojni, kamor je prišel novembra 1956. S pismom, ki ga je dobil od dr. Savnika se je odpravil k upravniku Postojnske jame rekoč, da lahko dobi žive človeške ribice le v znanstvene namene. Upravnik ni bil preveč pozoren na vsebino pisma in datum na njem in je naročil naj za Nemca ujame nekaj močerilov. Tako je decembra istega leta Upravi Rübelandskih jam z darilno listino podaril trinajst postojnskih močerilov, ki so jih vložili v Hermanovo jamo. Dogodek bi lahko hitro utonil v pozabo, če ne bi novica o odtujitvi močerilov prišla v javnost. Jugoslovanski časopisi so krivdo zvalili na Inštitut za raziskovanje krasa, zato je dr. Savnik kot njegov predstojnik naslednji dve leti posvetil zbiranju dokumentov. Pri tem mu je pomagal tudi Združenje nemških raziskovalcev jam in krasa s sedežem v Münchnu, ki je sprožilo preiskavo zoper Wolfganga Reichla. Na sestanku v Nemčiji so decembra 1957, na katerem sta bila navzoča tudi dr. Savnik in Reichel, je bilo dogovorjeno, da Reichlu onemogočijo nadaljnje raziskovalno delo s človeškimi ribicami, ter od uprave Rübelandskih jam zahtevajo, da na svojih prospektih jasno napiše, da so primerki človeške ribice iz Postojnske jame. Čeprav je komisija SAZU ugotovila, da dr. Savnik ni vpleten v afero je moral prekiniti službene stike s tujino, tudi delo profesorja gimnazije in se leta 1962 predčasno upokojil. Reichelova žena, Ingeburg Reichel, je kasneje leta 2016 v intervjuju za časopis Volksstimme zanikala govorice, da sta z možem ukradla močerile iz Postojnske jame. Arhiv RS je nedolgo nazaj objavil pisma, ki sta si jih nemški biolog in predstojnik inštituta napisala. Človeška ribica ( Proteus anguinus ) je vodni močerad, ki živi izključno v jamah, ki jih najdemo v Evropi. V nasprotju z večino dvoživk je, spi in se razmnožuje pod vodo. Živi v podzemnih rekah jam v Dinarskem gorstvu, ki podzemno teče skozi obsežno apnenčasto podlago krasa v Sloveniji, jugozahodni Hrvaški ter Bosni in Hercegovini . Človeška ribica se prvič pisno omenja Janez Valvasor v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske (1689) kot zmajevega mladiča . Obilno deževje v Sloveniji bi ribice odplavilo iz podzemlja, kar je rodilo vražo, da v jamah v Krasu živijo veliki zmaji, ribice pa so še nerazviti potomci teh mitskih zveri. Prvi raziskovalec je bil idrijski zdravnik in raziskovalec Janez Anton Scopoli , ki je mrtve primerke in risbe poslal kolegom in zbirateljem. Šele ob koncu 18. stoletja se je Ritter von Schreibers na Dunaju začel ukvarjati z anatomijo te živali. Primerke mu je poslal Žiga Zois. Schreibers je svoje ugotovitve leta 1801 predstavil Kraljevi družbi v Londonu in v Parizu. Kmalu je človeška ribica začela pridobivati široko prepoznavnost in pritegniti veliko pozornosti, zaradi česar so na tisoče živali poslali raziskovalcem in zbirateljem po vsem svetu. Človeška ribica je bila v Sloveniji prvič zavarovana leta 1922, vendar je nastal velik črni trg, ki so ga kasneje preprečili s pomočjo Evropske Unije. Raziskave o človeški ribici v Sloveniji je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja naredila Lili Istenič. V Evropi je še danes več jamskih laboratorijev v Franciji, v Belgiji, na Madžarskem, v Nemčiji in v Italiji, v katere so bile vnesene in preučevane človeške ribice. Prispevek Kraja človeškh ribic iz Postojnske jame pred je za Vas napisal/a Luka Mamic preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .