Tema: Quasi una fantasia
Motni zrak je kot prosojen stopljen vosek; semtertja se strjuje v grudice meglic in postaja neprediren. Kot prihodnost. Kot to, kar je zmeraj na dnu pogleda, uperjenega navznoter. Molčečna pozlata obcestnih dreves, med njimi redki tekači, s slušalkami na ušesih, zbrani, odločni, mimobežni: občutek neke gotovosti, ki ne bo nikoli moja, ki krepi lastno negotovost in spreminja vsako pot v brezpotje.