Najbrž nisem edini izmed bralcev teh strani, ki se kdaj bori z Bogom. S krščanstvom, z vero. Ne nazadnje o prav teh bojih berem že v samih svetih spisih tega izročila – naj omenim le očaka Jakoba. In vendar imam vtis, da ta vijugasta cesta, to približevanje in oddaljevanje, značilno za suvanje in boj, velja za nekaj, kar je treba skrivati. Ker da to dobremu kristjanu ne pritiče. Včasih dobim vtis, da mora biti dober kristjan kot dober član Stranke: vse svoje zadržke mora skrivati pred drugimi, celo pred sabo in predvsem pred Vodjo – Bogom. Mislim, da smo se s takšno farso zapletli v žalosten nesporazum.
Pri razvozlavanju tega nesporazuma sem nedavno našel tovariša v francoskem filozofu Brunu Latouru. Ta »ne najboljši katolik«, kot se sam opiše, v nekem svojem delu do obisti nepo-sredno razkriva svojo vznemirjenost vsled zaznanega pritiska, da bi mu moralo biti glede verskih vprašanj vse jasno. Vprašanje po njegovi verski identiteti – Si ali nisi? Da ali ne? – ga strašansko iritira. Ke...