V poltemi sem pokljala po snegu in pod pazduho stiskala snežno desko, ki se mi je tu in tam izmuznila iz rok in s stranico hrsknila po ledu. Z rokavov sta se mi druga v drugo zapletali rokavici, tako da sem se vsake toliko ustavila in ju odpletla. Na drugi strani ceste sta konja vlekla rdečo kočijo in potniki so vzklikali, bogvedi čemu. Ko sem prišla do postaje, se je gruča v pisanih kombinezonih že drenjala na avtobus, smuči so se zatikale in tolkle ob steklena vrata, potniki so se opravičevali, voznik pa je s širokim nasmehom ponavljal: »No worries, no worries, no worries ...«