Večkrat sem slišala, da kdo reče, da je »nekomu bilo usojeno«, da se je nekaj zgodilo. Ali kristjani verjamemo v usodo? (Sibila)
Usodo največkrat razumemo kot niz dogodkov, ki so za človeka vnaprej določeni, kar pa izključuje človekovo svobodo. Usoda se zgodi sama od sebe, je vnaprej zapisana, naloga človeka pa je, da jo odkrije.
Tako razmišljanje je v nasprotju s krščanskim pogledom na človeka, saj ne verjamemo v usodo v smislu fatalizma. Bog nas je ustvaril kot svobodne in razumne, odgovorne za svoja dejanja, človekova svoboda pa je za nas »najvišji znak Božje podobe« (KKC 1705). Zato ne moremo sprejeti verovanja v slepo »višjo silo«, ki človeka vodi k neki usodi. Če je torej človek svoboden, da deluje v skladu s svojim razumom, kako bi ga lahko pogojevali vnaprej določeni dogodki, ki bi neizogibno vplivali na njegovo življenje?
Namesto verovanja v »slepo usodo« kristjani verjamemo v Božjo previdnost, ki ni nasproti človekovi volji, pač pa mora človek z njo sodelovati: »Bogu so&nb...