Oblikovanje šestnajste slovenske vlade sem v glavnem opazoval z občutkom notranje razdvojenosti. Po eni strani se mi je zdelo, da gledamo premišljenost in sistematičnost, ki je v Sloveniji po demokratizaciji še nismo videli. Skoraj otipati je bilo mogoče štirideset let izkušenj trikratnega premierja. Kaj podobnega sem doslej zares videl samo enkrat. Ko je Avstrijcu Wolfgangu Schüsslu v začetku leta 2000 uspelo sestaviti ministrski kabinet, četudi so njegovi krščanski demokrati prvič v svoji zgodovini padli na tretje mesto in četudi so morali prekršiti tabu in se povezati z drugouvrščenimi Haiderjevimi svobodnjaki. Tam je, se mi zdi, delovala podobna kombinacija izkušenj, političnega mojstrstva in napak nasprotne strani, ki je bila prepričana, da je abonirana na oblast.