Vir: Družina
petek, 28. november
Na zahvalno nedeljo je bilo v Ložnici v župniji Št. Ilj pri Velenju prav posebno slavje – blagoslov nove družinske kapele na kmetiji Kuhar. Družina je s pomočjo pridnih rok prijateljev in sosedov postavila pravo mojstrovino, ki jo je s poslikavami opremil umetnik in restavrator Tomaž Langus. Kapelo je blagoslovil celjski škof Maksimilijan Matjaž, blagoslova so se udeležili vsi duhovniki župnije Velenje, sokrajani, prijatelji in sorodniki družine Kuhar. Kapela je posvečena Mariji Brezmadežni, v notranjosti so upodobljeni sveti trije kralji in sveti Urban, na zunanjščini pa sta podobi Dobrega pastirja in svete družine. Na prednji strani kapele so upodobljene roke, ki lomijo kruh, in geslo letošnjega svetega leta »Romarji upanja«.
Mateja Kvartič Dolinšek
Na predvečer godu evangelista Luke so se člani sekcije slikopleskarjev pri Obrtno‑podjetniški zbornici Slovenije (OZS) zbrali v župnijski cerkvi sv. Kancijana in tovarišev na Ježici, kjer je v spomin in zahvalo za poklic slikopleskarja maševal Pavle Juhant. Navzoči so molili tudi za vse pokojne slikopleskarje, ki so s svojim delom prispevali k lepšanju domov, verskih objektov in kulturne dediščine. Nagovoril jih je tudi direktor OZS Daniel Lombergar: »Naš poklic slikopleskarja je več kot zgolj obnova sten, je ustvarjanje lepote, skrb za prostor, v katerem ljudje živijo in delujejo.« Predsednik sekcije slikopleskarjev OZS Matjaž Majdič pa je pristavil: »Današnji obred nas opominja, da smo del širše skupnosti – ne le obrtniki, pač pa sodelavci pri ustvarjanju dobrega in lepega.«
Janez Platiše
Na zahvalno nedeljo, 9. novembra, so v župniji Gornja sv. Kungota praznovali ob zahvalni nedelji tudi 30-letnico delovanja župnijske Karitas. V polni cerkvi ob blagoslovu ljudi in darov zemlje je zahvalno daritev daroval predsednik škofijske Karitas Branko Maček ob somaševanju domačega župnika Cirila Kocbeka in Janka Babiča. Pel je župnijski zbor. V župnijski Karitas deluje od začetnih treh prostovoljk danes že trinajst prostovoljcev. Od obiskov starejših in bolnih na domu so dejavnost razširili na vsa področja v župniji, kjer so potrebovali pomoč. S pomočjo srečelovov (letos že 26.) in donacij so lahko pomagali šolarjem, starejšim, po ujmah doma in drugod, na oratorijih, s plačevanjem položnic … Delujejo skupaj z občino, CZD, delijo hrano, oblačila in prisluhnejo ljudem v njihovih stiskah. Vodja ŽK Brigita Marhold je v imenu vseh prejela škofijsko priznanje za 30 let dela. Po slovesnosti je sledilo družabno srečanje ob hrani, pijači, kostanjih in glasbi. 235 srečk so kupili v eni uri!...
Učiteljski pevski zbor Slovenije »Emil Adamič« letos praznuje 100-letnico svojega delovanja, ki jo bo slavnostno zaznamoval z jubilejnim koncertom v nedeljo, 30. novembra, v Slovenski filharmoniji. Pred kratkim smo se vrnili z desetdnevnega gostovanja v Argentini, na katerem smo se s slovensko pesmijo predstavili našim tamkajšnjim rojakom. Izjemno prijetni pevski občutki so vezani zlasti na nastop v dvorani Centro Noval. Zbor pod vodstvom Anastasie Banovec je pel tudi pri maši, ki je bila posvečena zlatemu jubileju pastoralnega dela slovenskega misijonarja z Madagaskarja Petra Opeke. Slavljenec je močno nagovoril množico zbranih, ozrl se je na minulih 50 let in dejal, da je upanje tisto, ki nas drži pokonci kljub krizam okoli nas. Učitelji smo pripravili tudi več delavnic za otroke, ki obiskujejo sobotni pouk v slovenski šoli.
Alenka Lučka Črtanec, foto: Marjetka Raztresen
Pohodniki nadžupnije Šmartno smo se skupaj s Planinskim društvom Slovenj Gradec na zadnjo oktobrsko soboto zjutraj zbrali pri župnijski cerkvi sv. Martina in začeli tradicionalni pohod po šmarški farni poti. Nadžupnik Franc Linasi nam je podelil blagoslov in zaželel srečno in varno 28 km dolgo pot. Prvi postanek smo imeli pri cerkvi sv. Jurija na Legnu, pot smo nadaljevali do najvišje ležeče cerkve na tej poti, to je sv. Barbara na nadmorski višini 827 m. Šli smo naprej do naslednjih cerkva: sv. Filipa in Jakoba, sv. Magdalene, sv. Andreja, sv. Tomaža in sv. Marije na Homcu, ki je letos svetoletna romarska cerkev v mariborski nadškofiji. V vseh cerkvah smo zapeli in molili. Po poti pa so nas dobri ljudje gostoljubno sprejeli in pogostili. Majda Kac
V Škocjanu, rojstnem kraju slovenskega duhovnika, misijonarja in raziskovalca Belega Nila dr. Ignacija Knobleharja (1819–1858), se trudijo ob ohranjanju spomina na velikega rojaka tudi z dobrimi dejanji obuditi Knobleharjevega duha med Škocjančani. Zato so se za-vzeli, da bodo v Sudanu, kjer je vrsto let deloval, pomagali tamkajšnjim prebivalcem s postavitvijo Knobleharjevega vodnjaka. Marija Halas, članica Knobleharjevega sklada pri Kulturnem društvu dr. Ignacija Knobleharja Škocjan, je povedala, da so že poleti začeli zbirati prostovoljne prispevke. Na pogovornem večeru v sredo, 5. novembra, z naslovom Knoblehar in Sudan v sodobnem času v škocjanskem kulturnem centru je Jana Lampe, vodja mednarodnih projektov pri Slovenski karitas, pojasnila, da z vodnjakom prinašajo tamkajšnjim ljudem upanje, saj brez vode ni življenja. Prispevek je mogoče nakazati na: Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0214 0001 5556 761, koda namena: CHAR, namen: VODNJAK SUDAN, sklic:...
V soboto, 8. novembra, se je v VKTC Podlehnik odvilo že 22. tradicionalno martinovanje, ki je v Halozah več kot le praznik vina, to je praznik vinogradnikov, vinarjev, narave in kulturne dediščine. Teden prej je bil blagoslov mošta, ki so ga prinesli vinogradniki in ga spravili v skupen sodček. Blagoslov je opravil domači župnik p. Jože Petek. V soboto so se zbrali domačini, vinogradniki, gostje in prijatelji haloške kapljice, da skupaj obeležijo trenutek, ko se mošt spremeni v vino, simbol truda, potrpežljivosti in ljubezni do domače zemlje, in zahvalijo za dobro letino. Zdenka Golub, foto: Sandi Šprah
Najnovejša stvaritev akademske kiparke Katje Majer na romarski poti s križevim potom pri cerkvi sv. Ane v Velikem Vrhu pri Cirkulanah v Halozah pomeni določeno posebnost v njenem dosedanjem opusu, saj gre za sakralno plastiko, s katero se je vsaj v takšni monumentalni obliki redkeje ukvarjala. Odprtje in blagoslov križevega pota sta bila pred kratkim ob navzočnosti župnika Jožefa Pasičnjeka iz župnije sv. Barbare v Cirkulanah in mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla, ki sta skupaj molila vseh XIV. postaj. Kiparka je udejanjila izjemno in samo njej lastno rešitev za 13 postaj tradicionalnega križevega pota. Za posamezno postajo je namreč uporabila ploskoviti dvometrski betonski, profilirani nosilec žareče bele barve v obliki starokrščanskega simbola ribe. Vsaka postaja hkrati izžareva in poveličuje materinsko ljubezen, kar je zares unikum. Izjema je 14. postaja, ki predstavlja edino preostalo izvirno zidano kapelo, ki je bila včasih 13. postaja, saj je zadnja bila v cerkvi sv. Ane. M. B...
V cerkvi sv. Petra v Gornji Radgoni je v četrtek, 6. novembra, mašo skupaj z domačima duhovnikoma, župnikom Francem Hozjanom in duhovnim pomočnikom Stankom Nežičem, daroval novi murskosoboški škof Janez Kozinc. K maši so bili še posebej povabljeni letošnji tukajšnji birmanci. Župnijsko občestvo radgonske župnije je ob tokratnem prvem obisku škofa opravilo zanj posebni sprejem, izročen mu je bil tudi ključ radgonske cerkve. Po maši se je škof Kozinc srečal s člani župnijskega pastoralnega sveta in gospodarskega sveta. Franci Klemenčič
V kulturnem domu v Vodicah nad Ljubljano je rezbar Franc Kubelj iz sosednje Bukovice od 7. do 9. novembra razstavil številne izdelke iz raznovrstnega lesa. Obiskovalci so si lahko ogledali predmete iz vsakdanjega življenja, živali, rože, okrasne table z napisi, rog in harmoniko … Veliko izdelkov je bilo z versko tematiko: sveta družina, zadnja večerja, Križani, družina pri molitvi, že tudi jaslice. Franc Kubelj je v letih od 2003, ko je začel rezbariti po hudi nesreči, ustvaril veliko del, ki spremljajo človeka, bogatijo njegovo življenje, ob-enem pa dvigajo njegov pogled in misel k Bogu, Stvarniku sveta in človeka. Jožef Pavlič
Ob novembrskih dneh, ko se spominjamo vseh, ki so že odšli v večnost, smo se tudi v Dnevnem centru za brezdomce v Ljubljani spomnili pokojnih brezdomcev. V torek, 4. novembra, smo obhajali mašo, ki jo je daroval lazarist Tilen Prinčič. Zbralo se je lepo število brezdomcev in prostovoljcev, ki so v miru in zbranosti sodelovali pri bogoslužju. Spomnili smo se vseh brezdomcev, ki so umrli v tem letu – mnogi prezgodaj, drugi nenadno, nekateri povsem sami. Na mašo smo se pripravljali že nekaj dni prej in prav ganljivo je, kako velika so njihova hrepenenja po lepem in dobrem. Vsak si na svoj način prizadeva za bolj polno življenje, ki pa ga mnogokrat išče na napačnem koncu. Neskončno potrebujejo nekoga, ki jih sprejme in se jih veseli ne glede na vse. Brezdomci so tako v družbi kot žal tudi v Cerkvi spregledani in nezaželeni, zato je nujno, da vztrajno iščemo poti do njih. V Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote si prizadevamo biti z njimi do konca – ne le v življenju, ampak tudi...
Letos mineva 1.700 let od prvega nicejskega ekumenskega koncila, na katerem so škofje potrdili, da je bil Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek. Okrogla obletnica koncila je zvabila kamniškega romarja in popotnika Vida Kregarja, da je najprej peš romal iz Slovenije po poteh Rimljanov v Niš, kjer se je rodil rimski cesar Konstantin I., ki je sklical omenjeni koncil, nato pa z avtomobilom v spremstvu žene Helene (tako je bilo ime Konstantinovi materi, pozneje svetnici) v Iznik (nekdanjo Nicejo). Romanje je v živahni besedi in z mnogimi fotografskimi posnetki prikazal 13. novembra v frančiškanski dvorani v Kamniku. Osrednja točka romarskega sporočila je bila zelo pomembna vsebina prvega ekumenskega koncila za vso Cerkev ter odločnost tedanjih škofov, da se postavijo po robu krivoverskim arijancem. Jožef Pavlič
Slovenci in fašizem (4. del): Zamolčana plat življenja pod fašističnim režimom
Ko se ob razpravi o življenju in smrti razklenejo odnosi
Referendum o pomoči pri končanju življenja me je pretresel globlje, kot sem pričakovala. Ne le zaradi vprašanja, o katerem smo odločali, temveč zaradi razpok, ki so se v teh tednih pokazale med nami – med prijatelji, sorodniki, celo med tistimi, ki smo si sicer blizu.
Ko sem nekaterim poskušala mirno pojasniti, zakaj sama tega zakona ne morem podpreti, sem začela pri veri in pri zapovedi Ne ubijaj. Pri prepričanju, da človek ne sme poseči tja, kjer ni gospodar, in pri boleči izkušnji zavedanja, kako težke so lahko poti, ki se jih v javnosti opisuje kot lahke, mehke ali celo »dostojanstvene«. Toda spoznala sem, da včasih niti najtišje in najbolj iskrene besede ne dosežejo srca, ki se je že zaprlo. Prijateljica je ostala v tišini. Sorodnik se je razburil. Pogovori so se lomili na pol stavka.
Zabolelo me je tudi lahkotno omalovaževanje Cerkve, kot da verniki nimamo ne razuma ne pravice do svojega glasu. Pa vendar vsak izmed nas ž...
Evtanazija in/ali asistiran samomor je tematika, ki jo bolj ali manj redno spremljam že četrt stoletja. Živo se denimo spomnim poročanja za Družino leta 2001, ko so na Nizozemskem uzakonili evtanazijo. Prispevku sem dal naslov »Zgled ali svarilo« – že takrat se je namreč zastavljalo vprašanje, kdaj in v kakšni obliki bo ta zgodba postala tudi slovenska zgodba.
Pravzaprav je bila to že takrat delno tudi slovenska zgodba. V slovenskih strokovnih krogih je sicer na prelomu tisočletja prevladovalo večinsko nasprotovanje uzakonjanju evtanazije, kar pa seveda ni pomenilo, da ni bilo mogoče ob nizozemskem primeru srečati različnih pogledov na to strokovno in etično izjemno občutljivo področje.
Ko je bil ob nizozemski uzakonitvi evtanazije povabljen na soočenje na TV Slovenija, smo bili priča izjavam dr. Janeza Ruglja, ob katerih so mnogi (z ministrom vred!) le zmajevali z glavo.
Eden izmed nosilcev teh »različnih pogledov« je bil znani psihiater dr. Janez Rugelj. Ko je bil ob nizozemski uz...
Rezultat referenduma o evtanaziji je politično neprijeten zato, ker je preprost. Zmagala ni (samo) desnica, padel je slab zakon.
Ljudje niso »prešli na drugo stran zgodovine«, samo odprli so ušesa za konkretna opozorila, poslušali stroko in ugasnili megafon politikantske slepote. Ko je bilo na mizi golo načelno vprašanje, je bilo razmerje nekje 380 tisoč za in 311 tisoč proti. Ko je na mizo padel konkreten, luknjast predlog in je družba ob podpori medicine rekla »ne tako«, se je številčnica obrnila: približno 370 tisoč proti in 320 tisoč za. Če bi kampanja trajala še teden dlje, bi se razlika še povečala. Ne zaradi plakatov, ampak ker realnost ne potrebuje pamfletov, le resnico.
Politične posledice so dvojne. Prvič, vlada je naredila klasično napako samozadostne oblasti. Zanesla se je na ljubezen do voditelja. Verjeli so, da jih bo naklonjenost, ki je premikala volitve, zaščitila tudi v najobčutljivejših sferah. Namesto trdega dela na varovalkah, kadrih in paliativi so izbrali moraln...
V kinematografih po Sloveniji je na ogled film Belo se pere na devetdeset, posnet po avtobiografiji Bronje Žakelj