Vir: Družina
petek, 28. november
Učiteljski pevski zbor Slovenije »Emil Adamič« letos praznuje 100-letnico svojega delovanja, ki jo bo slavnostno zaznamoval z jubilejnim koncertom v nedeljo, 30. novembra, v Slovenski filharmoniji. Pred kratkim smo se vrnili z desetdnevnega gostovanja v Argentini, na katerem smo se s slovensko pesmijo predstavili našim tamkajšnjim rojakom. Izjemno prijetni pevski občutki so vezani zlasti na nastop v dvorani Centro Noval. Zbor pod vodstvom Anastasie Banovec je pel tudi pri maši, ki je bila posvečena zlatemu jubileju pastoralnega dela slovenskega misijonarja z Madagaskarja Petra Opeke. Slavljenec je močno nagovoril množico zbranih, ozrl se je na minulih 50 let in dejal, da je upanje tisto, ki nas drži pokonci kljub krizam okoli nas. Učitelji smo pripravili tudi več delavnic za otroke, ki obiskujejo sobotni pouk v slovenski šoli.
Alenka Lučka Črtanec, foto: Marjetka Raztresen
Ko se ob razpravi o življenju in smrti razklenejo odnosi
Referendum o pomoči pri končanju življenja me je pretresel globlje, kot sem pričakovala. Ne le zaradi vprašanja, o katerem smo odločali, temveč zaradi razpok, ki so se v teh tednih pokazale med nami – med prijatelji, sorodniki, celo med tistimi, ki smo si sicer blizu.
Ko sem nekaterim poskušala mirno pojasniti, zakaj sama tega zakona ne morem podpreti, sem začela pri veri in pri zapovedi Ne ubijaj. Pri prepričanju, da človek ne sme poseči tja, kjer ni gospodar, in pri boleči izkušnji zavedanja, kako težke so lahko poti, ki se jih v javnosti opisuje kot lahke, mehke ali celo »dostojanstvene«. Toda spoznala sem, da včasih niti najtišje in najbolj iskrene besede ne dosežejo srca, ki se je že zaprlo. Prijateljica je ostala v tišini. Sorodnik se je razburil. Pogovori so se lomili na pol stavka.
Zabolelo me je tudi lahkotno omalovaževanje Cerkve, kot da verniki nimamo ne razuma ne pravice do svojega glasu. Pa vendar vsak izmed nas ž...
Evtanazija in/ali asistiran samomor je tematika, ki jo bolj ali manj redno spremljam že četrt stoletja. Živo se denimo spomnim poročanja za Družino leta 2001, ko so na Nizozemskem uzakonili evtanazijo. Prispevku sem dal naslov »Zgled ali svarilo« – že takrat se je namreč zastavljalo vprašanje, kdaj in v kakšni obliki bo ta zgodba postala tudi slovenska zgodba.
Pravzaprav je bila to že takrat delno tudi slovenska zgodba. V slovenskih strokovnih krogih je sicer na prelomu tisočletja prevladovalo večinsko nasprotovanje uzakonjanju evtanazije, kar pa seveda ni pomenilo, da ni bilo mogoče ob nizozemskem primeru srečati različnih pogledov na to strokovno in etično izjemno občutljivo področje.
Ko je bil ob nizozemski uzakonitvi evtanazije povabljen na soočenje na TV Slovenija, smo bili priča izjavam dr. Janeza Ruglja, ob katerih so mnogi (z ministrom vred!) le zmajevali z glavo.
Eden izmed nosilcev teh »različnih pogledov« je bil znani psihiater dr. Janez Rugelj. Ko je bil ob nizozemski uz...
Rezultat referenduma o evtanaziji je politično neprijeten zato, ker je preprost. Zmagala ni (samo) desnica, padel je slab zakon.
Ljudje niso »prešli na drugo stran zgodovine«, samo odprli so ušesa za konkretna opozorila, poslušali stroko in ugasnili megafon politikantske slepote. Ko je bilo na mizi golo načelno vprašanje, je bilo razmerje nekje 380 tisoč za in 311 tisoč proti. Ko je na mizo padel konkreten, luknjast predlog in je družba ob podpori medicine rekla »ne tako«, se je številčnica obrnila: približno 370 tisoč proti in 320 tisoč za. Če bi kampanja trajala še teden dlje, bi se razlika še povečala. Ne zaradi plakatov, ampak ker realnost ne potrebuje pamfletov, le resnico.
Politične posledice so dvojne. Prvič, vlada je naredila klasično napako samozadostne oblasti. Zanesla se je na ljubezen do voditelja. Verjeli so, da jih bo naklonjenost, ki je premikala volitve, zaščitila tudi v najobčutljivejših sferah. Namesto trdega dela na varovalkah, kadrih in paliativi so izbrali moraln...
V kinematografih po Sloveniji je na ogled film Belo se pere na devetdeset, posnet po avtobiografiji Bronje Žakelj
Koliko časa je Marija ostala pri svoji sorodnici Elizabeti, ko jo je obiskala v nosečnosti?
a) štirinajst dni
b) približno tri mesece
c) slaba dva meseca
Odgovor napišite na dopisnico, pripišite ime, priimek, naslov in telefonsko številko ter dopisnico pošljite do 8. decembra na naslov DRUŽINA, p. p. 95, 1001 Ljubljana ali po e-pošti: lejla.krk@druzina.si
Nagrade:
1. nagrada: knjiga Katy Morgan: Obljuba in luč (zgodba o Jezusovem rojstvu),
2. nagrada: skodelica Sveta noč,
3. nagrada: komplet 8 božičnih voščilnic.
Nagrajence bomo objavili v Družini dva tedna pozneje.
Nedelja
30. november
»Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.« (Mt 24,44)
Izdelal sem si lep adventni venec s štirimi svečami. Prva čaka, da jo prižgem. Izvlečem vžigalico iz škatlice in molim: »Vžgi me, Gospod. Kaj mi bo plamen sveče, če jaz ne bom plamenel. Vžgi me! Naj okrog sebe širim svetlobo. Naj preganjam temo. Naj bom droben znak upanja vsem, ki obupujejo. Naj gorim in se ne bojim izgorelosti. Samo sveča, ki gori, opravlja svoje poslanstvo: ljubi!«
Ponedeljek
1. december
»Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo izreci besedo in moj služabnik bo ozdravljen.« (Mt 8,8)
Ne vstopaj, Gospod. Prostori mojega življenja niso pospravljeni. Mnogi kotički so zanemarjeni. Že dolgo je, kar sem zadnjič prezračil in odnesel smeti. A hrepenim po tvojem obisku. Moj »služabnik« – moje srce je bolno. Le ti ga lahko ozdraviš, samo ti ga lahko potolažiš. Ne vstopaj, Gospod, nisem vreden. A reci le besedo in vse bo, kot je bilo...
»Glejte, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel – Bog z nami.« (Mt 1,23)
Ko sem obljubila, da bom pisala o adventu, sem se zavedela, da o tem blagoslovljenem času pričakovanja na Jezusovo rojstvo vedno pišem v jeziku, primernem za otroke, saj običajno nastajajo zgodbice, igre, uganke za Mavrico ali slikanice. Za hip sem občutila negotovost, ali bom sploh znala nagovoriti odrasle. Toda sama sebi sem se posmehnila: čakaj malo, saj si vendar odrasla! Kako doživljaš te tedne pred božičem? Prisluhni sami sebi, kakšne korake delaš!
In sem se zagledala na začetku adventne poti. Ko še nisem čisto pripravljena. Vem, da beseda advent pomeni prihod. In tudi jaz čakam. Čakam ali pričakujem?
Čakanje. Številna različna čakanja.
Čakam, da mi končno leže spanec na oči. Sredi noči čakam, da se zdani. Čakam moža, prijateljico, sestro, otroke. Čakam vlak.
Čakam in čemim v sebi. Ko čakam, sem otopela; mislim pustim, da gredo svojo pot – ali bolje, ne mislim z njimi. In ko dočak...
Katarina Vidmar in Miranda Furlani na Otlici prejeli priznanji
Razstava in spletni tečaj, ki spodbujata k pogovoru in ukrepanju pri spolnih zlorabah
Podelitev diplom Katehetsko-pastoralne šole Novo mesto
V času kampanje pred referendumom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja sem imela pred očmi papeža Janeza Pavla II. S kakšno vdanostjo, vero in potrpežljivostjo se je soočal s hudo boleznijo, ko tudi govoriti ni zmogel. Do zadnjega diha je molil in delil blagoslov vernikom. Je bila mar njegova smrt nedostojna? V tem smislu so bili glasni zagovorniki pravice do končanja življenja, češ da ima v današnji moderni dobi človek pravico do dostojne smrti brez trpljenja. Še vedno niso povedali, kaj je pravzaprav dostojna smrt?
Ne bom ponavljala nesmislov in žaljivih obtožb, ki smo jih slišali v teh dneh. Bi pa rada izpostavila nekaj dejstev, ki so prišla na plan. Kdo deli to družbo? Več kot očitno še vedno t. i. strici iz ozadja, ki so tokrat resnično mobilizirali levo politično telo kot že dolgo ne. Šli so tako daleč, da so sami sebe pretentali, namreč njihove iz kampanje v kampanjo ponavljajoče se javnomnenjske ankete so, kako predvidljivo, kazale, da ima sporni zakon podporo v javno...
Poreferendumski odzivi: kaj je odločilo izid, kakšen je pogled za prihodnost?
Alen Ploj iz Cerkvenjaka ob delu na domači kmetiji pomaga tudi stricu in bratrancu.
Prisluhnite podkastu Mladost na kmetiji!
+ LOGO + QR
V organizaciji Urada za laike pri Pastoralni službi Nadškofije Ljubljana je v petek, 21. novembra, Zavod sv. Stanislava v Ljubljani gostil večer za ženske, ki je privabil več kot sto udeleženk različnih starosti in stanov. Osrednja gostja večera, ki ga je povezovala Maja Morela Čuk, je bila zakonska in družinska terapevtka s. Mateja Kraševec, ki je iz strokovnega vidika predstavila dejstva, da si ženske zaslužijo čas zase, urejenost, počitek, duhovni odmik in vse, kar je dobro za žensko dušo, telo in odnose.
Dovolite si biti ranljive
V svojem nagovoru nas je s. Mateja, ki v Frančiškovi skupnosti živi posvečeno življenje, prisotne ženske spodbudila, naj se ozremo v svoje ranjenosti, da bi iz njih mogle spoznati, kako se nas lahko Jezus dotakne prav tam, kjer najbolj boli, in tiste rane ozdravi. S primerom krvotočne žene, ki se je dotaknila Jezusa, nas je peljala v zgodbo, kjer je žena tvegala, da se je v času, ko se v javnosti ženska ni smela dotakniti moškega, dotaknila Jezusa, ker j...
Ingrid Patricia Boben skrbi, da bi se ljudje na Vipavskem zavedali preteklosti. Zbira pripovedi in jih objavlja, nazadnje v zajetni knjigi Ptice treh viharjev, uredila je obsežen župnijski arhiv ...
Pred časom sem otroku ponudil, naj pogleda skozi daljnogled. Pogledal je, se prestrašil in preveril, ali je tisto, kar vidi, res tako blizu, zato je segal z rokami v zrak, kakor da bi hotel prijeti daljavo. Ta prizor me je nasmejal in mi ostal v spominu – otrok se je želel dotakniti daljave. Prav to je podoba adventa: časa, ko skozi daljnogled bogoslužnih beril zremo večnost, ki se približuje, ko Bog pride tako blizu, da ga človek lahko objame.
Evangelij prve adventne nedelje nas opozarja: »Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod.« Jezus ne želi strašiti, temveč prebuditi. Evangelist Matej piše skupnosti kristjanov iz judovstva, ki so se znašli med dvema svetovoma – med postavo in novo obljubo. Bili so zasmehovani in izključeni iz sinagog ter so se spraševali, zakaj nekateri spoznajo Mesija, drugi pa ne. Matej zato navaja Jezusove besede o presenetljivi naravi Božje izbire: tako kot v Noetovem času, ko so bili rešeni le nekateri, bo tudi ob koncu časov odločilna oseb...