Vir: Družina
petek, 12. december
IN MEMORIAM
Referendumu ob rob
»Čudeži se dogajajo« je bila moja prva misel, ko sem izvedel za rezultate referenduma. Po treh dneh prisotnosti na stojnici, kjer smo mimoidoče skušali prepričevati, naj na referendumu glasujejo proti pomoči pri samomoru, sem o slovenskih volivcih dobil tako klavrno sliko, da sem bil prepričan o neuspehu svojega prizadevanja. Ali – kot je dejal Winston Churchill – najboljša antireklama za demokracijo je pet minut razgovora z volivcem. Pa ne mislim le na žalitve in celo grožnje, ki smo jih bili deležni. Mislim predvsem na neverjetno površnost v razmišljanju, na neverjetno lahkotnost, s katero so ljudje pripravljeni svojo vest zamenjati za vladni zakon in pri njem dobiti odvezo. Od redkih resnih razgovorov pa sem si enega vendarle zapomnil. Z mladeničem, ki je sicer zakon podpiral, sva prišla do razprave o celostni resničnosti, ki jo živimo in doživljamo. O resničnosti, ki ni reducirana na zgolj fizikalnost, kot jo od razsvetljenstva naprej razume naš čas. Trdil sem,...
Nagrajenci iz 48. številke Družine
Pravilna rešitev: b) Približno tri mesece.
1. nagrada: ALJA PEKLAR, Novo mesto;
2. nagrada: HELENA VERHOVŠEK, Golnik;
3. nagrada: VALERIJA KLEMENČIČ, Poljčane.
Zdaj smo že v prijetnem prazničnem razpoloženju in radujemo se za skupno mizo. Premraženih rok pridemo domov in se želimo hitro pogreti. Hm, po čem poseči? Enostavno in s sestavinami, ki so pri roki, lahko pripravimo topel kompot! Nekako nehote so v sodobnem direndaju kompoti izginili iz naših dnevnih navad. Z nostalgijo se spominjam polnih polic domače shrambe iz svojega otroštva. Živopisane druščine kompotov. Najhitreje je izginil borovničev, ki je bil redkost in pripravljen le v letih, ko smo nakuhali že dovolj marmelad in napolnili zamrzovalnik. Nato je bil breskov in kutinov kompot, ki nam je šel v slast, ker je oče dejal, da ima okus ananasa. Nazadnje je bil hruškov, ki smo ga radi spasirali v gosti sok in spili z dodatkom stepene sladke smetane. Ne, takrat sokov nismo jemali s trgovskih polic. O, kako blažen čas. In kako zdaj spoštujem svojo mamo, kakšno obilje nam je omogočala leto za letom.
Sama le tu in tam skuham jabolčnega in presenečena sem, da ga zdaj moji že odrasli otr...
Katere živali so bile na kraju, kjer se je rodil Jezus?
a) vol, osel in kamela
b) krava, osel in ovce
c) Sveto pismo ne poroča, katere živali so bile tam.
Odgovor napišite na dopisnico, pripišite ime, priimek, naslov in telefonsko številko ter dopisnico pošljite do 22. decembra na naslov DRUŽINA, p. p. 95, 1001 Ljubljana ali po e-pošti: lejla.krk@druzina.si
Nagrade:
1. nagrada: knjiga Božična zgodba za opatijo Le Barroux
2. nagrada: zgoščenka Rajski odmevi
3. nagrada: komplet 8 božičnih voščilnic
<p style="margin-left:18.0pt">Nagrajence bomo objavili v Družini dva tedna pozneje.
Ginekologinja Milena Igličar o svojem poslanstvu spremljanja žensk in porajanja novega življenja
14. december
»Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3)
Preden mi uspe prižgati še tretjo svečno na adventnem venčku, mi vžigalica dvakrat ugasne. Molim: »Že vse življenje nekaj čakam. Čakal sem, da odrastem. Da doštudiram. Čakal sem, da sem se poročil in dobil otroke. Zdaj čakam, da pride žena iz službe in da se otroci odselijo. Čakam na upokojitev …
Vedno čakam nekaj drugega. A kje si v vsem tem čakanju ti, moj Bog? Me še čakaš?«
15. december
In on jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.« (Mt 21, 27)
Če en sam zastavlja vprašanja, potem je to zaslišanje. Če en sam odgovarja, je to zagovor. Za pogovor sta potrebna – sogovorca. Ne nujno enako močna, enako razgledana ali enako razpoložena. A (vsaj) dva, ki se poslušata in si pustita do besede. In do sebe.
Kakšna je moja molitev? Je to pogovor z Bogom? Ali je bolj zagovor ali celo zasliševanje?
16. december
»Sin, pojdi danes delat v vinograd!« (Mt 21, 28)
Bodi prijazen in nasme...
»Glas kliče: V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu!« (Iz 40,3)
Ko se advent prevesi v drugo polovico in se zazrem v tretjo svečo na venčku, čutim, kot bi mi Bog pomignil in me potihoma povabil, naj grem ven, na pot, na stezo. Ne vsiljivo, prav nasprotno – zadržano, spoštljivo. Besede preroka o pripravljeni poti mi zato zdaj govorijo nekaj drugega, kot sem jih razumela v mladosti. Nekoč sem jih dojemala kot nalogo: da moram sama izravnati vse neravne poti v sebi, urediti svojo notranjo razburkanost, se zbrati, postati boljša. Zdaj jih ne slišim kot obveznost k spreminjanju, temveč bolj kot povabilo k miru: da se postavim na pot in prepoznam, da se Dete približuje meni.
Ta misel me gane, saj je to spokojnost, ki se usede globoko vame. Zavedanje, da obstaja Bog, ki ne odneha. Ne čaka, da se uredim. Ne zahteva, da opravim vse notranje »prenove«, preden stopi bliže. Preprosto prihaja. V moj ritem, v moje vsakdanje življenje, táko, kot je – včasih razmeta...
V baziliki svetih dvanajstih apostolov v Rimu je v sredo, 3. decembra, zazvenela slovenska pesem iz ust duhovniškega okteta Oremus. Slovenski kulturni dogodek v Rimu sta v okviru jubilejnega leta organizirala Slovenska škofovska konferenca in Veleposlaništvo Republike Slovenije pri Svetem sedežu. Veleposlanik Franci But je pozdravil številne zbrane. Spomnil je na bližnji praznik samostojnosti in enotnosti Republike Slovenije, ki ga obhajamo decembra, in izpostavil sveto leto upanja in vsem zaželel lepe božične praznike. Duhovniški oktet Oremus sestavlja osem duhovnikov iz ljubljanske in novomeške škofije, ki skupaj pojejo že od leta 2006. Od leta 2013 je njihova umetniška vodja Damijana Božič-Močnik. S koncertnim programom so predstavili dela slovenskih skladateljev različnih generacij. Prvi del je bil obarvan adventno, v drugem delu so bile sakralne skladbe za različne priložnosti, v tretjem delu pa slovenske narodne pesmi. Ubrano petje duhovniškega okteta Oremus je podčrtala še subt...
V dvorani Osnovne šole I. v Murski Soboti je v nedeljo, 30. novembra, Škofijska karitas soboške škofije organizirala dobrodelno prireditev Klic dobrote. Župnijske karitas Murska Sobota, Bakovci in Tišina so s soboškimi dijaki pripravile bogat kulturni program z namenom, da skupaj podprejo otroke pri njihovem razvoju ter jim omogočijo, da bodo ti lažje premagovali vsakodnevne izzive in razvijali svoj polni potencial. Dijaki soboških srednjih šol (zdravstvene, ekonomske in srednje strokovne šole) so združili moči, da bi pomagali otrokom s posebnimi potrebami pri nakupu pripomočkov za razvoj psihomotoričnih spretnosti. Na koncertu so nastopili mladi glasbeniki, pevci in zbori. Vsak od približno 400 udeležencev je prejel škatlico »zdravil« Sočutin Forte 200 mg, ki v navodilih opozarja na stranske učinke: »Če ste preobčutljivi za spremembe na bolje, ga uporabljajte le v zmernih količinah.« Dar za pomoč otrokom lahko nakažete na: Škofijska karitas Murska Sobota, TRR (OTP banka): SI56 0488 10...
Letošnje duhovne vaje z očeti vere v domu duhovnosti v Kančevcih, ki jih vodi br. Miran Špelič, so bile uglašene na nicejsko-carigrajsko veroizpoved, ki jo molimo pri nedeljski evharistiji (izpoved vere, ki združuje vse kristjane) in 1700. obletnico prvega ekumenskega koncila v Niceji, ki je leta 325 razglasil izpoved vere v Jezusa Kristusa, Božjega Sina. Arij, duhovnik iz Aleksandrije, pa je s svojimi privrženci učil, da Jezus ni resnično Božji Sin. Ko se je spor vse bolj vnemal, je cesar Konstantin sklical vse škofe na ekumenski koncil v Niceji, ker je videl, da je v nevarnosti tako enost Cerkve kot cesarstva. Kasneje so se tudi cesar Konstantin in njegovi nasledniki vedno bolj nagibali k arijancem, s svojo neomajno in vztrajno vero pa je sv. Atanazij postal trden temelj nicejske veroizpovedi. Po nicejskem koncilu je bil potreben čas (56 let), da so veroizpoved, ki so jo utemeljili na nicejskem koncilu in je pod vplivom arijanizma niso ovrgli, prečistili in utrdili na carigrajskem ko...
Jezuiti slovesno obeležili god sv. Frančiška Ksaverija
Maša za beatifikacijo Jaroslava Kiklja v Ljubljani
V zgodovini so narodi, ki so znali posnemati uspešne, napredovali. Rimljani so prevzeli grško znanost ter jo okrepili s pravnim redom. V 20. stoletju so azijski tigri posnemali Zahod in ZDA ter iz revščine dosegli blaginjo. Slovenija ima obdobja na posnemanju temelječe rasti in obdobja propadanja, ki je bilo predvsem posledica oblastne domišljavosti. V Avstro-Ogrski so industrijske blaginje prišle k nam z zamudo zaradi perifernega položaja. Po prvi vojni smo v Jugoslaviji hitreje dohitevali severne sosede. Naša industrializacija je temeljila na zgledovanju po uspešnejših in bolj razvitih.
Komunisti, izšolani v Moskvi, so najprej vsiljevali za blaginjo škodljiv sovjetski gospodarski model. Ko so se skregali s Stalinom, pa so namesto posnemanja cvetoče zahodne Evrope izumljali »izboljšano« komunistično gospodarstvo. Usodna domišljavost je vodila v zaostajanje; po »izumitelju« Kardelju so servilni ljubljanski domišljavci celo poimenovali univerzo.
Po osamosvojitvi smo se vse do prevzema...
Aleš Primc, pobudnik referenduma o zakonu, ki je želel v slovenski pravni red umestiti državno asistenco pri samomoru bolnih in ostarelih
»Nazarje – slovenski Nazaret« je naslov kratkega 17-minutnega filma, ki je bil 4. decembra premierno predvajan pred polno dvorano kulturnega doma v Nazarjah v sklopu 400-letnice postavitve loretske kapele na nazarskem hribu.
Kot je pojasnil p. dr. Andraž Arko, ki je kot producent in scenarist projekt spravil v tek, se je ideja za filmsko predstavitev romarskega kraja, ki ga pogosto obiskujejo tudi tuji romarji in turisti (med njimi je še posebej veliko Nizozemcev), porodila njegovemu sobratu p. Tomažu Pinterju.
S sodelovanjem mogoče ustvariti veliko delo
Kot filmski navdušenec je p. dr. Arko (pogovor z njim lahko preberete na Medijskem vrtiljaku v prilogi Naša družina) okrog sebe hitro zbral ekipo in za sodelovanje navdušil tudi lokalno skupnost. Režijo in montažo je zaupal mlademu režiserju Davidu Janušiću, vlogo šolarja, ki v sklopu seminarske naloge odkriva bogastva Nazarij, Binetu Škobernetu; pripovedovalcu je glas posodil dramski igralec Zvone Hribar, glasbeno spremljavo pa je...
Jaslice na prostem so združile in povezale Vojničane
Tretjo adventno nedeljo imenujemo tudi nedelja veselja (Gaudete). Našo zbranost prebije Pavlov klic: »Veselite se v Gospodu zmeraj« (Flp 4,4). To ni ceneni optimizem, temveč zaupanje, da Bog deluje, čeprav tega ne vidimo. Nedelja veselja razodeva, da resnično veselje pogosto vznikne tam, kjer se zdi, da razlogov zanj ni.
Evangelij nam predstavi Janeza Krstnika v ječi. Matej poroča, da je Janez »v zaporu slišal o delih Kristusa« (Mt 11,2) in da se je v njem prebudil dvom: »Si ti tisti, ki prihaja, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3) Čakal je Mesija, ki bo prinesel hitro sodbo: »Sekira je že položena na korenine dreves« (Mt 3,10) in »pleve bo sežgal z ne-ugasljivim ognjem« (Mt 3,12). Jezus pa pristopa k ranjenim, sedi z grešniki, zdravi bolne in dviga padle.
Janezu odgovori z uresničeno prerokbo: »Slepi vidijo, hromi hodijo, gobavci so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni in ubogim se oznanja evangelij« (Mt 11,5). To so znamenja, o katerih je govoril Izaija. Janez je povabljen, da...
Življenje potrebuje smisel, smer, upanje. Upanje deluje kot globoka sila, s pomočjo katere nadaljujemo pot v težavah, se ne predamo v utrujenosti potovanja, smo prepričani, da nas življenjsko romanje vodi domov. Brez upanja življenje utegne postati oklepaj med dvema večnima nočema, kratek premor med tem, kar je bilo pred našim bivanjem na svetu, in kar bo po njem. Upati v življenje pomeni vnaprej okušati cilj, imeti za gotovo to, česar še ne vidimo in česar se še ne dotikamo, zaupati in se izročati ljubezni Očeta, ki nas je ustvaril, ker nas je hotel z ljubeznijo in hoče, da smo srečni. V svetu vlada razširjena bolezen: pomanjkanje zaupanja v življenje. Kot da bi se vdali v slabo usodo, v odpoved. (…) Zato je pogum, da živimo in porojevamo življenje, da pričujemo, da je Bog v najvišji stopnji ljubitelj življenja, kot trdi knjiga Modrosti (11,26), še toliko bolj nujen.
papež Leon XIV. med splošno avdienco 26. novembra
Sveti Jožef Manyanet y Vives, duhovnik, redovni ustanovitelj
»Pri birmi si potrjen in oborožen kot Kristusov vojak. To te zavezuje, da se boš možato boril proti vsem sovražnikovim zvijačam in da boš vedno bolj vreden Božje in Marijine ljubezni.«
»Njegova junaška predanost Božji ljubezni in Kristusovi stvari v službi bližnjemu sta ga vodili, da je vložil vse svoje moči v to, da je najprej poskrbel za 'čast svete družine in dobro družin in otrok'.« /sv. Janez Pavel II./