Rojen in krščen sem bil leta 1970.
Leta 1990 je umrl Ivan Janež, duhovnik, ki me je krstil in me pripravil na birmo. Oktobra 2009 mi je umrl oče in kako leto za njim še stric Pavle, moj krstni in birmanski boter. Konec maja leta 2022 mi je umrla mama, dva meseca za njo pa še teta Anica, ki je prav tako bila moja krstna botra.
V začetku lanskega leta, kmalu po mojem rojstnem dnevu, me je tako spreletela misel, da so umrle vse priče mojega krsta. Ni več tistih dveh, ki sta me spočela in rodila, ni več tistih dveh, ki sta me držala v naročju pri krstnem kamnu in ni več tistega, ki me je krstil v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Nikogar ni, ki bi lahko pričal, da sem bil krščen.
Če ne že prej, je torej sedaj nastopil skrajni čas, da sam pričujem o svojem krstu. In to ne z izpiskom ali fotokopijo krstnega lista, niti ne s podatki v članku, ki ga pišem in ga vi berete, ne le z besedo, z izjavo, da sem, kar sem, temveč samo in zgolj z življenjem, ki ga živim in ki pokaže, ali v r...