Pakistanska ljudska pravljica
Nekoč je živela vdova, ki je imela sinčka. Živela sta v velikem mestu in se iz dneva v dan trudila za ljubi kruhek. Ljudje v tistem mestu pa so bili hudobni in so jima storili mnogo hudega.
Nekega dne deček reče mami: »Vsi otroci okoli mene imajo babico, samo jaz ne.«
»Tudi ti jo boš dobil,« ga pomiri mati.
In res, nekega dne pride mimo stara beračica, vsa slabotna in umazana. Fant jo zagleda in vzklikne: »To bo moja babica!«
Vdova starko brez oklevanja povabi v njun dom. Najprej jo skrbno okopata. Ker je bila starka ušiva, ji obereta vse uši in jih zmečeta v lonec. Starka jima reče: »Ne vrzita jih proč, temveč zakopljita lonec na rob vrta! Ko pride povodenj, ga izkopljita!«
»Povodenj? Kdaj pride povodenj?« vpraša deček.
»Ko bodo levoma pred mestnimi vrati pordele oči,« reče starka.
Tako dobi deček babico in mirno živijo skupaj. Vsak dan že navsezgodaj steče k levoma gledat, ali imata pordele oči.
Nekega dne reče babica dečku: »I...