Tema: Dajati razlog upanja
Od treh reči, ki se jih Cerkev spominja v velikonočnem tridnevju – Gospodovega križanja, pokopa in vstajenja – mi, kakor piše sv. Avguštin, »v sedanjem življenju udejanjamo samo to, kar pomeni križanje, medtem ko po veri in upanju ohranjamo to, kar pomenita pokop in vstajenje«. Tudi Cerkev tako kakor Marija živi vstajenje »v upanju«. Tudi zanjo je križ predmet izkustva, medtem ko je vstajenje predmet upanja. Kakor je bila Marija poleg križanega Sina, tako je Cerkev poklicana, da stoji poleg današnjih križanih: ubogih, trpečih, ponižanih in razžaljenih. Da stoji z upanjem. Ne zadošča sočutje z njihovimi težavami niti poskus, da se jih olajša. To je premalo. To lahko naredi kdorkoli, tudi tisti, ki ne pozna vstajenja. Cerkev mora dati upanje, s tem da oznanja, da trpljenje ni nesmiselno, ampak ima pomen, ker bo prišlo vstajenje od mrtvih. Cerkev mora »dajati razlog upanja, ki je v njej« (prim. 1 Pt 3,15).
Papež Frančišek