Tema: 40-letnica smrti Franca Jeze
Da se ne pozabi! Danes mineva 40 let odkar je v Trstu umrl Franc Jeza, publicist, pisatelj, velik domoljub ter žal premalo poznani velikan ideje o slovenski samostojnosti. Vse kar je počel, je delal iz ljubezni do slovenstva. V nekih drugih časih, ko to še ni bilo samoumevno oz. je bilo celo nevarno, so se za samostojno slovensko državo poleg Jeze oz. pred njim zavzemali tudi Lambert Ehrlich, Ciril Žebot, Janez Toplišek … in mnogi drugi. Nekateri so svoj idealizem plačali tudi z življenjem! Danes zanje praktično ne boste več slišali, izginjajo iz javnega spomina. Franc Jeza se je rodil v Sp. Hajdini pri Ptuju 30. decembra 1916, končal je gimnazijo na Ptuju in študiral pravo v Ljubljani, vendar študija zaradi vojne ni končal. Med okupacijo je kot krščanski socialist deloval v OF, italijanski okupatorji so ga zato že decembra 1941 zaprli, obsojen je bil na trideset let ječe in zaprt v kaznilnici v Volterri v Toskani. Po italijanski kapitulaciji se je vrnil v Ljubljano, toda kmalu ga zaprli še nemški okupatorji, nekaj časa je preživel tudi v koncentracijskih taboriščih Dachau in Uberlinger ob Bodenskem jezeru. Junija 1945 se je vrnil v Ljubljano in se zaposlil kot časnikar pri Slovenskem poročevalcu. Toda kmalu je spoznal, da je jugoslovanski komunistični režim vzpostavil nekaj povsem drugega, za kar si je sam prizadeval in se boril. Pogrešal je predvsem svobodo govora, zato je v začetku novembra 1948 prebegnil v Italijo. Nekaj časa je delal pri zavezniški časnikarski agenciji AIS, vendar je ob prihodu Italije v Trst izgubil redno službo (1954). Preživljal se je kot sodelavec Radia Trst. Pisal je novele, drame in igre za otroke ter prevajal in urejal kulturne prispevke. Bil je ustanovitelj in sourednik revij Stvarnost ter Stvarnost in svoboda, na lastne stroške je izdajal knjige in zbornike na temo slovenske samostojnosti, sodeloval je pri večini slovenskih zamejskih revij (Mladika, Novi list, Pastirček). V zrelih letih je dokončal študij etnologije v Gradcu (A). V prispevkih, ki jih je objavljal v tujem tisku, je javnost seznanjal s stanjem v tedanji Jugoslaviji in podajal svoja stališča o nujnosti politične osamosvojitve Slovenije ter vključevanju Slovencev v evropsko skupnost. Zagovarjal je načela demokracije, slovenske državne neodvisnosti, in takrat, ko se o tem ni smelo govoriti, pisal o prednosti in nujnost lastne države v svobodi ter polemiziral s komunističnim ideologom E. Kardeljem. Čudil se je slovenskemu vodstvenemu kadru, ki ni bilo sposobno razmišljati o prihodnosti, predvsem o možnostih osamosvojitve Slovenije. Izdal je knjigo "Nova tlaka slovenskega naroda" (1959), kjer je (statistično) dokazoval, da je Slovenija v Jugoslaviji gospodarsko izkoriščana. Nikoli pa ni bil žaljiv, tudi političnim in idejnim nasprotnikom je priznal tisto, kar je bilo pozitivno. Leta 1983 je denimo preroško zapisal: "Demokracija mi pomeni svobodno življenje posameznikov in naroda kot celote. Nad tem bdi neodvisno sodstvo. Demokracija – to so razmere, kjer se državljanom ni treba bati sodržavljanov in kjer posamezniku ali skupinam državljanov ni treba imeti strahu, da jih bo kdo – ali celo država sama – oropal njihovih pravic, in kjer se lahko zanesejo na poštenost in pravičnost zakonov in sodnikov. Demokracija je tudi to, da lahko človek javno, ustno ali v tisku, kritizira, če se mu kaj ne zdi prav, tako državo in državnega poglavarja kot zadnjega uradnika ali policista, ne da bi se moral zaradi tega bati maščevanja ali celo zapora in obsodbe." Franc Jeza je bil najbrž najbolj vztrajen, predvsem pa iznajdljiv, med tistimi, ki so ves povojni čas zagovarjali potrebo po samostojni slovenski državi. Ko so se v Trst vile kolone kupcev iz Jugoslavije, je Jeza začel z domiselno propagandno akcijo zatikanja letakov za brisalce avtomobilov, ki so prihajali iz Slovenije. Na njih je jasno pisalo "Hočemo slovensko državo!". S to akcijo je rojake skušal prepričati, naj množično pritisnejo na tedanjo komunistično elito, da se osamosvoji izpod nadoblasti Beograda. V enem izmed svojih člankov je leta 1978 preroško zapisal: "Sicer pa je Jugoslaviji zapisan konec, tudi če bi mi držali križem roke ali se navduševali zanjo. Hrvaški narod je noče in nihče ga ne bo mogel za stalno prisiliti, da živi v njej. Tudi Srbi jo hočejo samo toliko časa, dokler se lahko vdajajo iluziji, da bodo lahko iz Jugoslavije napravili povečano Srbijo. Ko bodo ugotovili, da to ni mogoče, bodo hoteli lastno državo. Slovenci bi naredili najhujšo zgodovinsko napako, če bi čakali, kaj bodo drugi odločili brez nas o nas." PS - jeseni pripravljamo o Francu Jezi simpozij v Trstu. Prispevek 40-letnica smrti Franca Jeze je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .