Tema: Renato Podbersič: Da se ne pozabi!
Da se ne pozabi Mineva 160 let, odkar se je v štajerskem Gradcu rodil Franc Ferdinand (1863). Ja ja, prav tisti, čigar smrt v Sarajevu leta 1914 je predstavljala povod za začetek prve svetovne vojne. Bil je strasten lovec, nazorsko pa konzervativec, ki je zatočišče našel v vzornem družinskem življenju s češko plemkinjo Zofijo Chotek. Po smrti sina Franca Jožefa, nadvojvode Rudolfa, zaradi samomora (1889) in cesarjevega mlajšega brata Karla Ludvika (leta 1896 je romal v Sv. deželo in pil vodo iz reke Jordan, zaradi tega se je zastrupil in umrl), je vrsta za habsburški cesarski prestol prešla na Franca Ferdinanda, nečaka cesarja Franca Jožefa. Franc Ferdinand je v otroštvu bolehal, zaradi ugodnega podnebja je nekaj časa kot deček preživel celo v sončni Gorici, tedanji avstrijski Nici. Leta 1895 zbolel za tuberkulozo. Vendar jo je premagal, tudi zaradi zdravljenja v obmorskih krajih kot so bili Brioni, in ob podpori bodoče soproge Zofije Chotek. Poročila sta se julija 1900, čeprav je temu zakonu nasprotoval cesar Franc Jožef, zaradi prenizkega rodu neveste. Franc Ferdinand se je prej odpovedal nasledstvu prestola za svoje sinove, zato mu je bila poroka le dovoljena. Vendar je bila ob spoštovanju habsburškega vladarskega reda ta samo morganatična. Toda cesar Franc Jožef je nečakovo nevesto za poročno darilo vseeno povišal najprej v kneginjo Hohenberško, leta 1909 pa še v vojvodinjo. Odnos s soprogo je torej v marsičem določil tudi prestolonaslednikovo politično prihodnost. Nadvojvoda Franc Ferdinand se je 19. julija 1906 udeležil premierne vožnje na Bohinjski progi (Wocheinerbahn), ki je potekala med Jesenicami in Gorico, bila pa je del širše železniške povezave med Prago in Trstom, torej med Srednjo Evropo in Jadranskim morjem. Dela na progi so se po dobrih treh letih gradnje sicer zaključila že novembra 1905, a so počakali na visok obisk z Dunaja za slovesno odprtje proge. Tistega dne, točno ob 16.20, se je sredi 85 metrov dolgega osrednjega loka solkanskega kamnitega mostu ob cviljenju zavor ustavil poseben vlak, ki je prihajal z Jesenic. Tri ure je vlakovna kompozicija vijugala po ozkih dolinah in predorih v povsem hribovitem svetu. Na oknu svečano okrašenega vagona-salona se je prikazal prestolonaslednik in pomahal zbranim funkcionarjem, železničarskim uslužbencem in domačinom. Franca Ferdinanda je namreč pričakala množica Solkancev z županom na čelu. Slovenske zastave so plapolale v rahlem vetriču. Po dvanajstih minutah postanka se je vlak premaknil proti Gorici, kjer so ga pred Severno postajo (Transalpina) pričakali predstavniki deželnih, cerkvenih in mestnih oblasti Goriško-Gradiščanske. Toda v Gorici, za razliko od vseh ostalih postaj, ki so nosile poleg glavnega nemškega imena tudi ime kraja v krajevnem jeziku, se je znašel zgolj italijanski zapis, brez slovenskega. Tedanje italijansko-liberalne občinske oblasti v deželnem glavnem mestu niso želele dopuščati slovensko govorečim meščanom pravice do javne rabe materinega jezika. Prestolonaslednik Franc Ferdinand bi si v primeru zasedbe habsburškega prestola nadel ime Franc II. Bil je popularen pri slovenskih politikih, zlasti pri privržencih (večinske) Vseslovenske ljudske stranke. Številni so prestolonasledniku pripisovali načrte za bodočo trialistično reformo države, vendar so upe prekinili usodni streli v Sarajevu, ki jih je sprožil Gavrilo Princip. Nadaljevanje zgodbe pa že poznate... Prispevek Renato Podbersič: Da se ne pozabi! je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .