Pohod za življenje je eden izmed redkih množičnih dogodkov, ki jih s prisotnostjo vsako leto podprem tudi sam. Vodilo o spoštovanju življenja od spočetja do naravne smrti je nekaj, za kar z veseljem dam svoj glas. Pa vendarle me je letos najbolj pretresla misel pričevalca, ki se je glede splava v imenu svoje matere spraševal: »Zakaj mi nihče ni povedal, kako hudo bo, zakaj mi Cerkev ni povedala?«
Ko smo se leta 1991 zbudili v novi državi Sloveniji, smo gojili tudi upanje, da je prišel čas, ko bomo katoličani lahko glasno povedali svoje mnenje in zopet dobili mesto za mizo javne razprave. A ko se danes spomnimo teh sanj, se zdijo bolj oddaljene kot kadarkoli, bolj kot v času totalitarne države. Takrat je duhovnik vsaj s prižnice in vsaj na podeželju še vedno gledal številčno občestvo. Danes pa živimo povsem drugo realnost. Katoličanov, ki svojo vero prakticirajo, je le še okrog 10 %, pa še tako komaj zberemo podpise za referendume o temeljnih vprašanjih. Mediji v veliki večini logično...