Tema: Kolektivna otopelost
Včasih grem spat z vso težo tega sveta. Družbena omrežja, internet in novice poskrbijo, da v moji zavesti ostajajo podobe strahu, nesreč, nasilja, nepravičnosti in nemoči. Trenutki, za katere v resnici nikoli ni bilo mišljeno, da bi jih videli vsi. Še manj, da bi se ob njih ustavili za nekaj sekund (povprečen čas ogleda videoposnetka na družbenem omrežju je okoli tri sekunde) in nato s prstom podrsali naprej. Najverjetneje na recept, smešnico ali simpatičnega dojenčka oziroma hišnega ljubljenčka. Naši možgani, naša duša niso tako sprogramirani, da bi zmogli čustveni vrtiljak ob vseh teh podobah, ki so prek ekrana postale inventar naših domov, mi pa smo to sprejeli, celo potisnili v roke možganom, ki zmorejo še manj od naših, in se delamo, da je to normalno.
Nismo ustvarjeni za to, da vso to težo nosimo, da ob lastnih vsakdanjostih v naši zavesti živi še tisoče drugih stisk, tragedij in bolečin. To zmore samo On, na katerega sem, priznam, ob takih trenutkih tako zelo po človeško jezn...