Poezija Erike Vouk me vedno znova pritegne. Povabi k branju, razmišljanju. Le slišim valovanja, le butanje valov. Kot da meglena zavesa gori, takšni so sončni zatoni, kakor mandala, ki valovi, je Casa Batlo v Barceloni. Kakor svetilnik utripa oko, slika je vse ožja, kraj, ki g ni, ga nikoli ne bo. Mrzel objekt domotožja. […]