Poezija Erike Vouk (1941-2026) me vedno znova prepriča, pritegne, očara. Je večna. Slan pomol kot jezik v morje, prek zaliva nočni klici, veter je večerni ptici zlepljeno perot razpel. V megli barka vodo orje, ko v zatišju južne sobe si v ris senčnate svetlobe se do golega razdel. (Erika Vouk: Valovanje, Litera)