Vir: Slovenski rod

sreda, 7. februar

Da se ne pozabi Danes mineva 125 let (1899), odkar je v Skyrenu v nemški deželi Brandenburg umrl grof Georg Leo von Caprivi de Caprera de Montecuccoli, nemški plemič, general in politik s slovenskimi koreninami. Rodil se je 24. februarja 1831 v Charlottenburgu (Berlin). Njegova družina, v izvirniku zapisano Kopriva, je izvirala iz kraja Koprivnik na Kočevskem. Prvi njegov znani prednik je bil Andrej Kopriva, za katerega je znano, da je umrl okoli leta 1570. Družina Kopriva/Caprivi je bila v 17. stoletju med avstrijsko-turškimi vojnami povzdignjena v plemiški stan. Kasneje so se iz Kranjske odselili v Šlezijo. Mladi Leo je obiskoval gimnazijo v Berlinu in se že zgodaj zapisal službi v pruski vojski. Kot častnik se je bojeval v vojnah sredi 19. stoletja, ki jih je Prusija vodila z Dansko, Avstrijo in Francijo. Pri tem se je izkazal tako v miru kot v vojnah. Hitro je napredoval in dosegel čin generalmajorja, leta 1865 pa je postal član pruskega generalštaba. Grof Georg Leo von Caprivi je leta 1890 nasledil legendarnega "železnega kanclerja" Otta von Bismarcka in tako postal drugi kancler Nemškega cesarstva, ki mu je sicer vladal cesar Viljem II. Na zunanjepolitičnem področju je zavzel bolj protirusko politiko od svojega predhodnika in se začel zbliževati z Veliko Britanijo. Njegov politični ideal je bila ustavna monarhija, ki bi temeljila na krščanskih vrednotah. Na notranjepolitičnem področju pa ni žel uspehov, kmalu si je nabral številne nasprotnike in cesar Viljem II. ga je oktobra 1894 razrešil s kanclerskega položaja. Sicer je von Caprivi veljal za častnega in razmišljujočega moža ter spoštovanega člana družbe. V času, ko je bil kancler, je dosegel, da je Nemško cesarstvo obdržalo t.i. Caprivizipfel (Caprivijev pas). Gre za 400 kilometrov dolg pas ozemlja Nemške jugozahodne Afrike (Namibija), tedanje nemške kolonije, ki se nad Bocvano zajeda globoko proti vzhodu, proti Zambeziju. To ime se je ohranilo vse do leta 2013, ko je Namibija ozemlje preimenovala v Zambezijsko regijo. Prispevek 125. obletnica smrti grofa Georg Leo von Capriva je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .

ponedeljek, 29. januar

Da se ne pozabi Na današnji dan pred stoletjem (1924) je bil podpisan Rimski sporazum med Kraljevino SHS (Jugoslavijo) in Kraljevino Italijo. Z njim je bila ukinjena Svobodna Država Reka (Stato Libero di Fiume). Sporazum sta podpisala Nikola Pašić in Momčilo Ninčić, predstavnika vlade Kraljevine SHS, ter Benito Mussolini, tedanji predsednik italijanske vlade. Poglejmo, kaj se je v tistih prelomnih letih po koncu prve svetovne vojne dogajalo v mestu ob Kvarnerju. Nacionalistični pesnik in vojni junak Gabriele D'Annunzio (1863–1938) je septembra 1919 z dva tisoč prostovoljci za skoraj poldrugo leto zasedel Reko (Rijeka, Fiume), ki je do konca prve svetovne vojne pripadala habsburški monarhiji (kot corpus separatum sicer del Ogrske), potem pa jo je upravljal italijanski Narodni svet. Tajni londonski memorandum iz leta 1915 sicer mesta ni prisojal Italiji. Prav D'Annunzio je s svojim slogom vladanja na Reki postavil temelje fašističnem gibanju, med drugim tudi fašistični pozdrav z iztegnjeno roko, in naslov duce (lat. dux), ki ga je nosil v mestu ob Kvarnerju. Novembra 1920 je bila podpisana Rapalska pogodba in mednarodnopravno vzpostavljena razmejitev med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS. Toda italijanski nacionalisti niso bili zadovoljni z doseženim. Zgovoren je poseg italijanske vojske na Reki decembra 1920, ko so iz kvarnerskega mesta izgnali D'Annunziove prostovoljce, da bi tako omogočila izvajanje mirovne pogodbe s Kraljevino SHS. Poseg je spodbudil silovito kampanjo proti liberalni vladi Giovannija Giolittija, obtoženi izdaje nacionalnih interesov. Začasna vlada na Reki je sicer 7. januarja 1921 izdala zakon o ureditvi Svobodne države Reka in razpisala volitve v ustavodajno skupščino. Na volitvah 24. aprila 1921 je zmagala avtonomistična stranka (Partito Autonomista), vlado pa je sestavil Riccardo Zanella (1875, Reka–1959, Rim), voditelj omenjene stranke, sicer sin očeta iz Vicenze in matere iz Kranjske, svojčas poslanec v Budimpešti. Toda krajevni fašisti so 27. aprila 1921 s silo zasedli vladno poslopje in prevzeli oblast, posledično je italijanska vlada nato na Reki vzpostavila komisariat. Na volitvah 5. oktobra 1921 so ponovno zmagali avtonomisti in R. Zanella je postal demokratično izvoljeni predsednik Svobodne države Reka. Toda demokracija ob Kvarnerju ni trajala dolgo, kajti že 3. marca 1922 so posredovali fašistično-nacionalistični nasprotniki, ki so z italijanske vojaške ladje streljali na vladno palačo. Med njimi je bil zloglasni požigalec Narodnega doma Francesco Giunta. Zanella se je s privrženci umaknil v bližnjo Kraljevico v Kraljevino SHS. Še naprej se je zaman trudil predstavljati legitimno Reško državo. Mesto Reka naj bi postalo svobodna država, tudi s svojo zastavo in grbom, ki pa ni nikoli resnično zaživela; z Rimskim sporazumom leta 1924 so njeno ozemlje razdelili med Italijo in Kraljevino SHS, ki je dobila pristanišče Sušak. S tem dejanjem je rapalska meja dobila svojo dokončno podobo. Prispevek 100 let Rimskega sporazuma je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .

sobota, 27. januar

Na pomoč, končan je žičniški šov, stara kripa ne laže, da bo nov, nič ne kaže. Danes in nikoli več, bovško smučanje je preč! Vsi so pili, vsi so jedli, vsi so delali tako, vsi so vedeli za to, da tako ne bo več šlo! Vsi so mencali, da bo že šlo, vsi so zbežali, vsem se smili, da zadnjega bodo ulovili. Kanin je po krivem usran, nulafaze, roke stran! Rešitev je na dlani: oprostite, odstopite, ki ste zavozili do lani! Škoda je dni in ur, naj ga prevzame država, če je domovina prava ali Promotur! Sicer mladih ne bo več, saj skoraj, ne šele jutri-obsorej, že vse je preč! Miran Mihelič Prispevek Na pomoč (poezija) je za Vas napisal/a Urednistvo preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .

nedelja, 21. januar

Da se ne pozabi! Danes mineva 40 let odkar je v Trstu umrl Franc Jeza, publicist, pisatelj, velik domoljub ter žal premalo poznani velikan ideje o slovenski samostojnosti. Vse kar je počel, je delal iz ljubezni do slovenstva. V nekih drugih časih, ko to še ni bilo samoumevno oz. je bilo celo nevarno, so se za samostojno slovensko državo poleg Jeze oz. pred njim zavzemali tudi Lambert Ehrlich, Ciril Žebot, Janez Toplišek … in mnogi drugi. Nekateri so svoj idealizem plačali tudi z življenjem! Danes zanje praktično ne boste več slišali, izginjajo iz javnega spomina. Franc Jeza se je rodil v Sp. Hajdini pri Ptuju 30. decembra 1916, končal je gimnazijo na Ptuju in študiral pravo v Ljubljani, vendar študija zaradi vojne ni končal. Med okupacijo je kot krščanski socialist deloval v OF, italijanski okupatorji so ga zato že decembra 1941 zaprli, obsojen je bil na trideset let ječe in zaprt v kaznilnici v Volterri v Toskani. Po italijanski kapitulaciji se je vrnil v Ljubljano, toda kmalu ga zaprli še nemški okupatorji, nekaj časa je preživel tudi v koncentracijskih taboriščih Dachau in Uberlinger ob Bodenskem jezeru. Junija 1945 se je vrnil v Ljubljano in se zaposlil kot časnikar pri Slovenskem poročevalcu. Toda kmalu je spoznal, da je jugoslovanski komunistični režim vzpostavil nekaj povsem drugega, za kar si je sam prizadeval in se boril. Pogrešal je predvsem svobodo govora, zato je v začetku novembra 1948 prebegnil v Italijo. Nekaj časa je delal pri zavezniški časnikarski agenciji AIS, vendar je ob prihodu Italije v Trst izgubil redno službo (1954). Preživljal se je kot sodelavec Radia Trst. Pisal je novele, drame in igre za otroke ter prevajal in urejal kulturne prispevke. Bil je ustanovitelj in sourednik revij Stvarnost ter Stvarnost in svoboda, na lastne stroške je izdajal knjige in zbornike na temo slovenske samostojnosti, sodeloval je pri večini slovenskih zamejskih revij (Mladika, Novi list, Pastirček). V zrelih letih je dokončal študij etnologije v Gradcu (A). V prispevkih, ki jih je objavljal v tujem tisku, je javnost seznanjal s stanjem v tedanji Jugoslaviji in podajal svoja stališča o nujnosti politične osamosvojitve Slovenije ter vključevanju Slovencev v evropsko skupnost. Zagovarjal je načela demokracije, slovenske državne neodvisnosti, in takrat, ko se o tem ni smelo govoriti, pisal o prednosti in nujnost lastne države v svobodi ter polemiziral s komunističnim ideologom E. Kardeljem. Čudil se je slovenskemu vodstvenemu kadru, ki ni bilo sposobno razmišljati o prihodnosti, predvsem o možnostih osamosvojitve Slovenije. Izdal je knjigo "Nova tlaka slovenskega naroda" (1959), kjer je (statistično) dokazoval, da je Slovenija v Jugoslaviji gospodarsko izkoriščana. Nikoli pa ni bil žaljiv, tudi političnim in idejnim nasprotnikom je priznal tisto, kar je bilo pozitivno. Leta 1983 je denimo preroško zapisal: "Demokracija mi pomeni svobodno življenje posameznikov in naroda kot celote. Nad tem bdi neodvisno sodstvo. Demokracija – to so razmere, kjer se državljanom ni treba bati sodržavljanov in kjer posamezniku ali skupinam državljanov ni treba imeti strahu, da jih bo kdo – ali celo država sama – oropal njihovih pravic, in kjer se lahko zanesejo na poštenost in pravičnost zakonov in sodnikov. Demokracija je tudi to, da lahko človek javno, ustno ali v tisku, kritizira, če se mu kaj ne zdi prav, tako državo in državnega poglavarja kot zadnjega uradnika ali policista, ne da bi se moral zaradi tega bati maščevanja ali celo zapora in obsodbe." Franc Jeza je bil najbrž najbolj vztrajen, predvsem pa iznajdljiv, med tistimi, ki so ves povojni čas zagovarjali potrebo po samostojni slovenski državi. Ko so se v Trst vile kolone kupcev iz Jugoslavije, je Jeza začel z domiselno propagandno akcijo zatikanja letakov za brisalce avtomobilov, ki so prihajali iz Slovenije. Na njih je jasno pisalo "Hočemo slovensko državo!". S to akcijo je rojake skušal prepričati, naj množično pritisnejo na tedanjo komunistično elito, da se osamosvoji izpod nadoblasti Beograda. V enem izmed svojih člankov je leta 1978 preroško zapisal: "Sicer pa je Jugoslaviji zapisan konec, tudi če bi mi držali križem roke ali se navduševali zanjo. Hrvaški narod je noče in nihče ga ne bo mogel za stalno prisiliti, da živi v njej. Tudi Srbi jo hočejo samo toliko časa, dokler se lahko vdajajo iluziji, da bodo lahko iz Jugoslavije napravili povečano Srbijo. Ko bodo ugotovili, da to ni mogoče, bodo hoteli lastno državo. Slovenci bi naredili najhujšo zgodovinsko napako, če bi čakali, kaj bodo drugi odločili brez nas o nas." PS - jeseni pripravljamo o Francu Jezi simpozij v Trstu. Prispevek 40-letnica smrti Franca Jeze je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .

nedelja, 14. januar

Da se ne pozabi Danes mineva 190 let od rojstva goriškega nadškofa Alojzija Matije Zorna. Dolgo časa je sicer veljalo, da se je rodil leta 1837 in marsikje boste še vedno naleteli na napačen podatek. Toda Andrej Vončina je pred leti v svoji raziskavi dokazal pravo letnico rojstva 1834. Dognanja je zapisal tudi v knjigi "Goriški nadškof Alojzij Matija Zorn : Življenje in delo s posebnim poudarkom na njegovem političnem delovanju" (GMD, Gorica 2012). Velja jo vzeti v roke! Bil je prvi nadškof domačin slovenskega rodu v Gorici. Rojen v mežnarjevi hiši v Prvačini, izobraževal pa se je v Gorici in na Dunaju (doktorat iz teologije), kjer je postal gojenec znamenitega zavoda Avguštinej (Augustineum). V Gorico se je vrnil leta 1861 in opravljal odgovorne službe v domači nadškofiji (nadškofov tajnik, ravnatelj semenišča). Leta 1882 je bil imenovan za poreško-puljskega škofa (posvečen januarja 1883), že junija istega leta pa je prejel imenovanje za goriškega nadškofa, po smrti naškofa Andreja Gollmayerja. Slovesna umestitev v Gorici se je izvršila oktobra 1883. Po značaju je nadškof Zorn veljal za umirjeno, globoko čutečo in umetniško osebnost, med drugim je odlično igral na klavir. Sam pa je poudarjal predvsem svojo vlogo dušnega pastirja. Kot goriški nadškof je Zorn odigral pomembno vlogo v družbeno-političnem življenju tistega časa, njegovo vodenje goriške nadškofije je namreč sovpadalo z naglim razvojem političnega delovanja v tedanji Habsburški monarhiji. V narodnostno mešani nadškofiji (in deželi) je pomemben vidik predstavljalo prav narodno vprašanje oz. nerešeni odnosi med Slovenci in Italijani. Položaj goriškega nadškofa je torej imel veliko težo, tudi politično. Zanimivo je mnenje o nadškofu Zornu, ki ga je v svojih spominih zapisal dr. Henrik Tuma, starosta goriške liberalne in pozneje socialdemokratske politike: "Nadškof Zorn je bil sploh nervozen in se je politike ogibal, ker je vedel, da ga bodo Italijani napadali ako pride na korist slovenske delegacije v deželni zbor". Za kaj je pravzaprav šlo? Vsakokratni goriški nadškof je imel tedaj zagotovljen izbor v goriški deželni zbor (virilist). Nadškof Zorn pa se ni želel udeleževati sej tega organa, nekakšnega deželnega parlamenta, ker bi s tem porušil politično ravnovesje med slovensko in italijansko stranjo. Na svoje duhovnike se je nadškof Zorn v pastirskih listih sicer obračal v latinščini, ljudstvo pa je nagovarjal v slovenščini in italijanščini. Bogata zbirka le-teh je danes shranjena v Nadškofijskem arhivu v Gorici (Archivio della Curia Arcivescovile di Gorizia). Goriški nadškof Zorn je umrl 8. avgusta 1897 na Dunaju, kamor se je umaknil iz zdravstvenih razlogov. Pokopan je v kripti pod stolnico sv. Hilarija in Tacijana v Gorici. Njegov naslednik v Gorici (in prvi slovenski kardinal) Jakob Missia ga je ocenil kot izredno »plemenitega človeka, odličnega po duhu in po srcu, ter vzornega dušnega pastirja«. Prispevek 190 letnica rojstva nadškofa Zorna je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .

sreda, 10. januar

Da se ne pozabi Danes mineva 110 let (1914), kar je v Villi Vicentini pri Ogleju umrl Josip Furlani Trnogorski, primorski duhovnik, publicist, kulturnik in narodni buditelj. Rodil se je 25. februarja 1826 v kmečki družini v Dornberku, šolal se je v domačem kraju in v Gorici, kjer je obiskoval znamenito goriško centralno bogoslovno semenišče. Kot srednješolec je pripadal skupini dijakov, ki se je zbirala pri duhovniku in narodnjaku Valentinu Staniču, kot bogoslovca pa ga najdemo v krogu bogoslovnega profesorja Štefana Kociančiča, ki je bogoslovce navduševal za slovenski jezik in jih vzpodbujal k pisanju. V duhovnika je Furlanija posvetil nadškof Luschin leta 1849. Kot kaplan je Furlani deloval v Krminu, zatem šest let v Mirnu, kjer se je še posebej navdušil za narodno ozaveščanje. Leta 1856 je postal kaplan pri sv. Ignaciju na goriškem Travniku. Toda že leta 1864 je zbolel in zaprosil za upokojitev. Prav tedaj je kneginja Napoleona Elisa Baciocchi (1806-1869) ustanovila v svojem dvorcu v Villi Vicentini beneficij »Cappella Baciocchi« za hišnega duhovnika. Goriški nadškof Gollmayr je leta 1869 določil prav Josipa Furlanija za to nadarbino. Ali kot je leta 1869 zapisal tedanji goriški tednik Domovina: »F. gre v Villo Vicentino za grajščinskega kaplana mladega cesarjeviča Napoleona«. Ja ja, prav ste prebrali, to je tista Napoleona Elisa, njena mati Maria Anna Elisa Bonaparte Baciocchi (1777-1820) je bila principessa di Lucca e Piombino, duchessa di Massa, principessa di Carrara e Granduchessa di Toscana. Po odstavitvi brata, cesarja in kralja Napoleona se je skupaj z možem Felicejem Baciocchi in dvema otrokoma (Friderik Napoleon in Elisa Napoleona) naselila na furlanskem podeželju v Villi Vicentini. Elisa Bonaparte je vilo in zemljišče po svoji smrti zapustila otrokoma, ti pa so celotno posest leta 1861 prodali svojemu bratrancu Napoleonu III. (1808-1873) in njegovi ženi Eugeniji de Montijo. Napoleona III., s polnim imenom Charles Louis Napoleon Bonaparte, najdemo na francoskem prestolu med letoma 1852 do 1870, za njegovega očeta je sicer obveljal Louis Bonaparte, Napoleonov mlajši brat. Domneva, da je Napoleonov nečak, mu je pozneje zelo pomagala. Furlani je ostal v Villi Vicentini kot beneficiat do smrti, kajti trajna invalidnost mu je onemogočila vrnitev v dušno pastirstvo. Čeprav je Josip Furlani vrsto let preživel v Furlaniji, je s svojimi spisi in pesmimi pomembno zaznamoval narodno prebujanje goriških Slovencev v drugi polovici 19. stoletja. Prispevek Da se ne pozabi: 110 let smrti Vilija Vicentija je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .

sreda, 3. januar

Spet dedek Mraz bo k nam prišel; menda iz naftalina so ga vzel. Saj smo ga že skoraj pozabili, a znašli smo se v hudi sili: brezdelneži so se nam namnožili. Zato bi dobrega moža prosili, Da nam jih ukrotit pomaga, ker so postali prava zgaga. Oj, prosimo te, naš dobrotnik, naj delavec ne bo sirotnik. Naj jih v miru delati pustijo, da si pošteno plačo pridobijo. Gazda Robi, stabo ne bo nič, zadnje čase te lovi hudič. Z ljubo si veselo se potepal in na berglah v UKC prišepal. Bodi vendar MAČO, pravi moški; če omamijo te ženski joški, se večkratno pomnožijo stroški. Zdaj je v modi VEGANSKA prehrana. Kdor brez beljkovin bo stradal, mišic več ne bo obvladal. Dvigoval dajatve si na silo In za kazen staknil kilo. Ko bolniško si obilno užival, Ženski LOBI je pogum dobival. Kmeta so šokirali z ukano, odgnali tolste krave mu v neznano. Rešitev iz te bedaste zagate bi lahko bila ugodna zate: meso veganski hrani bi dodali, da te opešanega ne bi odpeljali na dopust in zraven se smejali vsem, ki v tvoji senci kozle so streljali. Vendar izboljšava se ne kaže, ker vsi smo pokvarljive baže Kot naš pisatelj modro je orisal: davno že LUKA je JEERAN zapisal: »Mi pa bi le trupla pasli, jedli, kar je dobrega, v hudobiji pak bi rasli! Prispevek Irena Venier: Primorsko pismo je za Vas napisal/a Urednistvo preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .

četrtek, 28. december 2023

Da se ne pozabi Danes mineva pol stoletja (1973), odkar je na knjižne police v Parizu prišla knjiga "Arhipelag Gulag". Napisal jo je ruski pisatelj Aleksander Isajevič Solženicin (1908-2008), sicer dobitnik Nobelove nagrade za književnost leta 1970. V omenjenem delu je razkril delovanje sovjetskih gulagov, kjer je trpelo in umrlo več milijonov ljudi. Naslov knjige se nanaša na niz izoliranih prisilnih delovnih taborišč širom po tedanji Sovjetski zvezi. Gulag je namreč ruski akronim za "Glavno upravo taborišč" (rusko: "Главное управление лагерей"). Solženicin je knjigo napisal na podlagi lastnih izkušenj, saj je bil osebno osem let zaprt v sovjetskih taboriščih med letoma 1945 in 1953. Zaprli so ga zaradi kritiziranja Stalina v pismu prijatelju. Po drugi strani je avtor knjigo dopolnil s pomočjo številnih pričevanj o sistemu zaporov v SZ, posredovali so mu jih nekdanji zaporniki. Prav pričevanja dajejo knjigi pravo vrednost, pomagala so namreč razkriti trpinčenje taboriščnikov, upore in pobege. Po drugi strani pa opisujejo številne smrti zaradi lakote in mraza. S svojim zapisom si je Solženicin "prislužil" izgon iz države. Na Zahodu so menili, da je za prisilno delo v sovjetskih taboriščih odgovoren predvsem Stalin in ne direktno sovjetski režim. Toda Solženicin je v svoji knjigi dokazoval, da problem taborišč izhaja že iz časov Lenina in začetkov nastajanja t. i. socialistične oz. komunistične države. Knjiga je bila prvotno v SZ objavljena ilegalno, kot samizdat, na Zahodu pa leta 1973 v Parizu. V SZ so njeno objavo dovolili šele leta 1989, v času perestrojke. Knjiga "Arhipelag Gulag" se še danes prišteva v sam vrh svetovne književnosti, leta 1999 je po izboru francoskega "Le Monda" našla svoje mesto na popisu 100 najboljših knjig stoletja. Prispevek Renato Podbersič: Da se ne pozabi! je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .

četrtek, 21. december 2023

Da se ne pozabi Mineva sto pet let, odkar se je v Spodnji Avstriji rodil Kurt Waldheim (1918), pravnik, politik, 4. generalni sekretar OZN in avstrijski predsednik med letoma 1986 in 1992. Njegov oče je bil češkega rodu, s priimkom Watzlawick, ki si ga je ponemčil ob razpadu Avstro-Ogrske. Kurt je kmalu po nemški priključitvi Avstrije leta 1938 je kot študent vstopil v nacistično paravojaško krilo SA (Sturmabteilung). V začetku leta 1941 so ga vpoklicali v redno nemško vojsko (Wehrmacht) in poslali na vzhodno fronto. Tam je bil ranjen, nekaj časa se je zdravil v vojaški bolnišnici, med letoma 1942 in 1945 je ponovno kot častnik služil v nemški vojski. Po vojni je sprožalo velike polemike njegovo delovanje v jugovzhodni Evropi, torej na Balkanu, v okviru armadne skupine E pod poveljstvom letalskega generala Alexandra Löhra (1885-1947). Zlasti so nekateri novinarji spraševali po njegovi udeležbi v akciji z imenom "Operation West–Bosnien" spomladi 1942, ki jo bolj poznamo kot bitka na Kozari. Ti boji "slovijo" po hudih zločinih nad civilnim prebivalstvom pretežno srbske narodnosti. Pomenljivo je tudi, da je sam poglavnik Ante Pavelić po koncu bojev odlikoval nekaj nemških častnikov, med njimi je K. Waldheimu kar osebno pripel srebrno medaljo krone kralja Zvonimirja s hrastovimi listi. Šlo je za eno najvišjih odlikovanj, kar jih je kot nedržavljan NDH sploh lahko prejel. Morda ni odveč dodati, da so takrat odlikovali zgolj tiste, ki so v bojih aktivno sodelovali. Kasneje naj bi Waldheim po izjavah prič sodeloval tudi v pogromu nad Judi v Solunu. Maja 1945 se je Waldheim s svojo enoto predal Britancem na Koroškem. Po vojni je dokončal študij prava na dunajski univerzi. Vrsto let je deloval v avstrijski diplomatski službi, politično pa se je udejstvoval v Avstrijski ljudski stranki (ÖVP). Leta 1972 je K. Waldheim uspešno kandidiral za generalnega sekretarja OZN. Izkoristil je poreklo iz nevtralne države in vrhunec hladne vojne, uspešno je diplomatsko lobiral in sklenil nekaj kravjih kupčij. Pot na čelo OZN mu je bila odprta. Toda večji del mednarodne javnosti takrat še ni vedel za njegovo umazano preteklost med drugo svetovno vojno. Na tem mestu je ostal do leta 1981. Verjetno bi ostal bogat upokojenec, če ne bi leta 1986 ponovno kandidiral na visoko politično funkcijo, tokrat v domači Avstriji, kjer je postal predsednik. Potem pa se je začelo, predvsem zaradi preiskovalnih novinarjev... Jugoslovanska državna komisija za vojne zločine ga je sicer že konec leta 1947 označila kot vojnega zločinca, njegov dosje je imel oznako F25572. Toda uradni Beograd ni nikoli predložil obremenilnega materiala proti Waldheimu. So že vedeli zakaj! In ti dokumenti so izginili iz arhivov, domače novinarje, ki bi želeli to preiskovati pa so utišali. O Waldheimovem položaju veliko pove že dejstvo, da so mu Američani in Britanci prepovedali vstop v svoji državi in Avstrijo je mednarodna skupnost diplomatsko izolirala. Večina državnikov se je Waldheima izogibala, Avstrijo so obiskali samo takrat, ko protokol ni zahteval srečanja s predsednikom. Kurt Waldheim je umrl 14. junija 2007 na Dunaju. Prispevek Renato Podbersič: Da se ne pozabi! je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .

ponedeljek, 18. december 2023

Da se ne pozabi Mineva 160 let, odkar se je v štajerskem Gradcu rodil Franc Ferdinand (1863). Ja ja, prav tisti, čigar smrt v Sarajevu leta 1914 je predstavljala povod za začetek prve svetovne vojne. Bil je strasten lovec, nazorsko pa konzervativec, ki je zatočišče našel v vzornem družinskem življenju s češko plemkinjo Zofijo Chotek. Po smrti sina Franca Jožefa, nadvojvode Rudolfa, zaradi samomora (1889) in cesarjevega mlajšega brata Karla Ludvika (leta 1896 je romal v Sv. deželo in pil vodo iz reke Jordan, zaradi tega se je zastrupil in umrl), je vrsta za habsburški cesarski prestol prešla na Franca Ferdinanda, nečaka cesarja Franca Jožefa. Franc Ferdinand je v otroštvu bolehal, zaradi ugodnega podnebja je nekaj časa kot deček preživel celo v sončni Gorici, tedanji avstrijski Nici. Leta 1895 zbolel za tuberkulozo. Vendar jo je premagal, tudi zaradi zdravljenja v obmorskih krajih kot so bili Brioni, in ob podpori bodoče soproge Zofije Chotek. Poročila sta se julija 1900, čeprav je temu zakonu nasprotoval cesar Franc Jožef, zaradi prenizkega rodu neveste. Franc Ferdinand se je prej odpovedal nasledstvu prestola za svoje sinove, zato mu je bila poroka le dovoljena. Vendar je bila ob spoštovanju habsburškega vladarskega reda ta samo morganatična. Toda cesar Franc Jožef je nečakovo nevesto za poročno darilo vseeno povišal najprej v kneginjo Hohenberško, leta 1909 pa še v vojvodinjo. Odnos s soprogo je torej v marsičem določil tudi prestolonaslednikovo politično prihodnost. Nadvojvoda Franc Ferdinand se je 19. julija 1906 udeležil premierne vožnje na Bohinjski progi (Wocheinerbahn), ki je potekala med Jesenicami in Gorico, bila pa je del širše železniške povezave med Prago in Trstom, torej med Srednjo Evropo in Jadranskim morjem. Dela na progi so se po dobrih treh letih gradnje sicer zaključila že novembra 1905, a so počakali na visok obisk z Dunaja za slovesno odprtje proge. Tistega dne, točno ob 16.20, se je sredi 85 metrov dolgega osrednjega loka solkanskega kamnitega mostu ob cviljenju zavor ustavil poseben vlak, ki je prihajal z Jesenic. Tri ure je vlakovna kompozicija vijugala po ozkih dolinah in predorih v povsem hribovitem svetu. Na oknu svečano okrašenega vagona-salona se je prikazal prestolonaslednik in pomahal zbranim funkcionarjem, železničarskim uslužbencem in domačinom. Franca Ferdinanda je namreč pričakala množica Solkancev z županom na čelu. Slovenske zastave so plapolale v rahlem vetriču. Po dvanajstih minutah postanka se je vlak premaknil proti Gorici, kjer so ga pred Severno postajo (Transalpina) pričakali predstavniki deželnih, cerkvenih in mestnih oblasti Goriško-Gradiščanske. Toda v Gorici, za razliko od vseh ostalih postaj, ki so nosile poleg glavnega nemškega imena tudi ime kraja v krajevnem jeziku, se je znašel zgolj italijanski zapis, brez slovenskega. Tedanje italijansko-liberalne občinske oblasti v deželnem glavnem mestu niso želele dopuščati slovensko govorečim meščanom pravice do javne rabe materinega jezika. Prestolonaslednik Franc Ferdinand bi si v primeru zasedbe habsburškega prestola nadel ime Franc II. Bil je popularen pri slovenskih politikih, zlasti pri privržencih (večinske) Vseslovenske ljudske stranke. Številni so prestolonasledniku pripisovali načrte za bodočo trialistično reformo države, vendar so upe prekinili usodni streli v Sarajevu, ki jih je sprožil Gavrilo Princip. Nadaljevanje zgodbe pa že poznate... Prispevek Renato Podbersič: Da se ne pozabi! je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .