Tema: KOLUMNA: Ocene
V tednu, ki je pred nami, bodo v hramih učenosti učenci in dijaki še zadnjič poskušali reševati, kar se rešiti da; nekateri, da bodo z enice zlezli vsaj na dvojko, drugi, da bodo te-isto naredili s štirice na petico. Škoda res, da se borimo zgolj za ocene in malo manj za znanje! O tem, kako (ne)pomembne so lahko ocene, sem slišala na desetine zgodb. Poznam posameznike, tudi vrstnike, ki so se od OŠ poslovili že v petem ali šestem razredu, a so potem našli tržno nišo in zaslužili prvi milijon prej kot tisti, ki so postali doktorji znanosti. Pomembno je, da zagrabimo bika za roge, da sledimo tistim ciljem, ki so nam pisani na kožo. Zgodbe so lahko celo zelo neverjetne. Deček, ki je že pri desetih letih samostojno izdeloval in oblikoval torte v maminem slaščičarskem podjetju, je imel gospodinjstvo komaj zadostno, ker se ni niti v tretjem poskusu naučil prehranske piramide. Nekdo drug je bil očetova desna roka v mehanični delavnici, v ''nulo'' je obvladal elektroniko od A do Ž, a pri fiziki in matematiki je imel resne težave. Deklica, ki je na vseh možnih proslavah na pamet recitirala znane slovenske pesnike, vodila prireditve in šolski radio, prejemala nagrade za različne literarne prispevke, si je, zaradi kroničnega neznanja iz postavljanja vejic, v devetem razredu prislužila komaj trojko. Učiteljica je bila neizprosna. Deček, ki je bil medobčinski in celo državni prvak v krosu, je imel telovadbo štiri, ker ni obvladal prevala nazaj in še nekaj drugih nepomembnih malenkosti. Prav posebno štorijo mi je povedal Tim. Zmagoval je na tekmovanjih iz znanja angleškega in nemškega jezika, a ker je zelo rad pozabljal domače naloge, mu je učiteljica brez usmiljenja dodelila štirico. Poznam učenca, ki se je na govorni naravoslovni nastop briljantno pripravil; ne le enkrat – trikrat - je obiskal Naravoslovni muzej, ure in ure je brskal po internetu za verodostojnimi informacijami, a ne bodi vrag: ker je bil nastop za 1,25 minute daljši, kot bi smel biti, ga je učiteljica vzvišeno okarala in s trojko poslala v klop. Očitno je med nastopom zgolj gledala na štoparico, ne pa tudi poslušala! V preteklosti sem spoznala veliko takšnih, ki so bili sicer naturščiki (citizen science), a so področja, ki so jih zanimala, obvladali veliko bolj kot ustrezna stroka. Z okorno pisavo, ki se je pilila v komaj dveh ali treh razredih osnovne šole, so zapisovali polpreteklo zgodovino, trgali iz pozabe ljudske in nabožne pesmi, basni, anekdote, povesti, resnične zgodbe, ki so jih doživeli sami ali pa so jim jih povedali starejši od njih. Med njimi so bili ljudski umetniki, ljudje različnih poklicev, a brez prave izobrazbe. Svoja znanja so izpolnili do popolnosti sami, skozi leta - s samoizobraževanjem. Živimo v času, ko formalne izobrazbe še nikoli ni bilo toliko, kot jo je danes. Hkrati pa, kakšen paradoks, različne nategavščine še nikoli niso toliko cvetele, kot cvetijo danes. Tisti, ki so se specializirali za vlečenje naivnih za nos, živijo kot ''bubreg v loju''. Kako je mogoče, da magister znanosti verjame, da bo nek XX oseba iz južne Afrike oplemenitila njegove prihranke in jih podvojila? Še potem, ko je tej osebi nakazal zadnji evro, ona pa je potem z njim prekinila vse kontakte, še zmeraj upa, da je postal žrtev okoliščin in ne prevaranta. Gregor je možakar pri dobrih sedemdesetih. Je nekakšna deklica za vse, takšna, kot jih danes ne ''delajo'' več. Ima zlate roke, vse zna popraviti, njegovo budno oko hitro najde napako na pralnem stroju, kvalitetno in v enem dnevu zamenja talne ploščice ali parket, na novo napelje elektriko po stanovanju. Pa je po poklicu le čevljar, a še to izobrazbo si je pridobil na podlagi delovnih izkušenj. V kraju, kjer živi, ima dela čez glavo od jutra do večera. Nekoč je usposobil celo računalnik, čeprav ga ni predtem nikoli uporabljal. Škoda res, da se danes otroci ne učijo, kako preživeti, kako se znajti pred na pol praznim hladilnikom. Starši in učitelji jim govorijo: «Učite se!«, nihče pa si ne vzame časa, da bi jih naučil, kako naj to počnejo! Nekoč so nam rekli, da od brezdelja le rit raste, a se bojim, da te besede veljajo še danes. Naše sposobnosti se ne kažejo zgolj pri oblikovanju različnih umetniških izdelkov, temveč tudi pri izrabi časa, ki ga imamo na voljo. Animatorji, ki mislijo namesto nas, so zaželeni malodane na vsakem koraku. Celo na fantovščini in dekliščini. Pa na rojstnih dnevih, pri otrokovi igri, na dopustu in izkoriščanju prostega časa. Zadeli bi žebljico na glavico, če bi uvedli v šole predmet Kako preganjati dolgčas. Ali pa vsaj Kako moram poskrbeti zase, da ne umrem od lakote in se ne utopim umazaniji v nepospravljeni sobi . Močno dvomim, da je imel Luka Dončič v šoli same petice, je pa sledil svojim sanjam in je danes najboljši košarkar na svetu. Še eno spodbudno zgodbo poznam: Borisu je v tretjem razredu OŠ njegova razredničarka pred celim razredom zabila, da je ''neumen kot kanta za smeti''. Verjel ji je! Potem se je vpisal na poklicno mesarsko v Maribor. Za čuda mu je šlo učenje presneto dobro od rok. Na prigovarjanje razrednika je poskusil še na srednji živilski šoli. Njegovo dekle se je vpisalo na fakulteto »Se bom pa še jaz, izgubiti nimam kaj!« si je rekel. Sledila je vojaščina, pa prva služba, pa ponovno študij ob delu, magisterij in doktorat. In ko je ''kanta za smeti'' doktorirala, je eno prav prijazno povabilo na podelitev poslal tudi svoji takratni razredničarki. Drži, znanje, ki si ga pridobimo skozi čas, ko smo vpeti v kolesje šolskega sistema, je neizmernega pomena, dobre ocene nam odpirajo marsikatera vrata. A za temi vrati od nas pričakujejo še kaj več kot to, kdaj je bila rojena Marija Antoneta! Širino v znanju in sposobnostih si moramo največkrat pridobiti sami. To pa se zgodi le, če trdo delamo, če se samoizobražujemo, če ne držimo križem roke! Spanje na lovorikah nas še nikoli ni prineslo na vrh Olimpa! Vsebina KOLUMNA: Ocene objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
KOLUMNA: Ocene
V tednu, ki je pred nami, bodo v hramih učenosti učenci in dijaki še zadnjič poskušali reševati, kar se rešiti da; nekateri, da bodo z enice zlezli vsaj na dvojko, drugi, da bodo te-isto naredili s štirice na petico.
Škoda res, da se borimo zgolj za ocene in malo manj za znanje!
O tem, kako (ne)pomembne so lahko ocene, sem slišala na desetine zgodb. Poznam posameznike, tudi vrstnike, ki so se od OŠ poslovili že v petem ali šestem razredu, a so potem našli tržno nišo in zaslužili prvi milijon prej kot tisti, ki so postali doktorji znanosti. Pomembno je, da zagrabimo bika za roge, da sledimo tistim ciljem, ki so nam pisani na kožo.
Zgodbe so lahko celo zelo neverjetne. Deček, ki je že pri desetih letih samostojno izdeloval in oblikoval torte v maminem slaščičarskem podjetju, je imel gospodinjstvo komaj zadostno, ker se ni niti v tretjem poskusu naučil prehranske piramide. Nekdo drug je bil očetova desna roka v mehanični delavnici, v ''nulo'' je obvladal elektroniko od A do Ž, a pri fiziki in matematiki je imel resne težave. Deklica, ki je na vseh možnih proslavah na pamet recitirala znane slovenske pesnike, vodila prireditve in šolski radio, prejemala nagrade za različne literarne prispevke, si je, zaradi kroničnega neznanja iz postavljanja vejic, v devetem razredu prislužila komaj trojko. Učiteljica je bila neizprosna.
Deček, ki je bil medobčinski in celo državni prvak v krosu, je imel telovadbo štiri, ker ni obvladal prevala nazaj in še nekaj drugih nepomembnih malenkosti. Prav posebno štorijo mi je povedal Tim. Zmagoval je na tekmovanjih iz znanja angleškega in nemškega jezika, a ker je zelo rad pozabljal domače naloge, mu je učiteljica brez usmiljenja dodelila štirico. Poznam učenca, ki se je na govorni naravoslovni nastop briljantno pripravil; ne le enkrat – trikrat - je obiskal Naravoslovni muzej, ure in ure je brskal po internetu za verodostojnimi informacijami, a ne bodi vrag: ker je bil nastop za 1,25 minute daljši, kot bi smel biti, ga je učiteljica vzvišeno okarala in s trojko poslala v klop. Očitno je med nastopom zgolj gledala na štoparico, ne pa tudi poslušala!
V preteklosti sem spoznala veliko takšnih, ki so bili sicer naturščiki (citizen science), a so področja, ki so jih zanimala, obvladali veliko bolj kot ustrezna stroka. Z okorno pisavo, ki se je pilila v komaj dveh ali treh razredih osnovne šole, so zapisovali polpreteklo zgodovino, trgali iz pozabe ljudske in nabožne pesmi, basni, anekdote, povesti, resnične zgodbe, ki so jih doživeli sami ali pa so jim jih povedali starejši od njih. Med njimi so bili ljudski umetniki, ljudje različnih poklicev, a brez prave izobrazbe. Svoja znanja so izpolnili do popolnosti sami, skozi leta - s samoizobraževanjem.
Živimo v času, ko formalne izobrazbe še nikoli ni bilo toliko, kot jo je danes. Hkrati pa, kakšen paradoks, različne nategavščine še nikoli niso toliko cvetele, kot cvetijo danes. Tisti, ki so se specializirali za vlečenje naivnih za nos, živijo kot ''bubreg v loju''. Kako je mogoče, da magister znanosti verjame, da bo nek XX oseba iz južne Afrike oplemenitila njegove prihranke in jih podvojila? Še potem, ko je tej osebi nakazal zadnji evro, ona pa je potem z njim prekinila vse kontakte, še zmeraj upa, da je postal žrtev okoliščin in ne prevaranta.
Gregor je možakar pri dobrih sedemdesetih. Je nekakšna deklica za vse, takšna, kot jih danes ne ''delajo'' več. Ima zlate roke, vse zna popraviti, njegovo budno oko hitro najde napako na pralnem stroju, kvalitetno in v enem dnevu zamenja talne ploščice ali parket, na novo napelje elektriko po stanovanju. Pa je po poklicu le čevljar, a še to izobrazbo si je pridobil na podlagi delovnih izkušenj. V kraju, kjer živi, ima dela čez glavo od jutra do večera. Nekoč je usposobil celo računalnik, čeprav ga ni predtem nikoli uporabljal.
Škoda res, da se danes otroci ne učijo, kako preživeti, kako se znajti pred na pol praznim hladilnikom. Starši in učitelji jim govorijo: «Učite se!«, nihče pa si ne vzame časa, da bi jih naučil, kako naj to počnejo!
Nekoč so nam rekli, da od brezdelja le rit raste, a se