Zadnje čase je v trendu govoriti o zelenem prehodu. Arhitektura se je po obdobju vzpona »starhitektov« in velikopotezne gradnje novega, ki je oblikovalo devetdeseta leta ter prvo desetletje novega tisočletja in ga zaznamujejo arhitekti, kot sta Zaha Hadid ali Rem Koolhaas, kasneje obrnila v prepoznavanje potenciala že obstoječega, ki ga je populariziral biro Lacaton & Vassal in je v ospredje postavil prenovo, reciklažo, sodelovanje ter gradnjo z materiali, ki čim manj obremenjujejo okolje. V preobilju svetovne publicistike in bleščečih podob, ki nam na spletu jemljejo pozornost, včasih iz zavesti kar izgubimo lastno izvirno arhitekturno identiteto, osnovano na tradicionalni dediščini, spoštovanju lokalnih virov in razumevanju ljudskih zmožnosti.