Vir: Vipavska
Slovenci so se tudi po nastanku države južnih Slovanov morali boriti za obstanek svojega jezika. Opredeljevanje za ohranitev slovenske etnične posebnosti v nasprotju s prizadevanji za jugoslovansko kulturno zlitje se je začelo z Resolucijo kulturnega odseka Narodnega sveta novembra 1918 in nadaljevalo z Avtonomistično izjavo leta 1921 … Na ljubljanski univerzi se je 19. maja 1932 začel tridnevni protest študentov zaradi zahteve Saveza študenata tehnike iz Beograda, da se sme z njimi dopisovati samo v cirilici. Pod oblastjo Jugoslovanske nacionalne stranke (1931 – 35), ki je izvajala močan unitaristični pritisk, je knjiga dr. Josipa Vidmarja Kulturni problemi slovenstva na glas izrekla misel o pomembnosti slovenskega jezika, ki je bila med izobraženci že dodobra uveljavljena. Z njo je Vidmar obračunal tudi z lastnim preteklim odnosom oziroma z ravnodušnostjo do tega vprašanja. Poudarjanju slovenstva je namreč nasprotoval krog ljudi, ki je bil kakorkoli povezan z beograjskimi vladajočimi političnimi krogi. Fotografija: Wikipedija Objava Na današnji dan: Bitka za slovenščino objavljena na Vipavska.eu .
V teatru bolj poredko naletiš na svetnika, če seveda odštejem svetega Genezija, zavetnika gledaliških igralcev, ki je tudi sam opravljal ta od Cerkve prezirani, preganjani in dostikrat celo osovraženi poklic. Ker so prezir, pregon in sovraštvo obojestranski, ni čudno, da med igralci le s težavo najdeš pobožno dušo, kaj šele svetnika. Ne rečem da jih ni, pobožnih duš med igralci - in igralkami, da ne bo zamere – a ne boš jih veliko našel, pa če jih iščeš z lučjo pri belem dnevu. Se je pa nekaterim svetnikom - in svetnicam, da ne bo zamere - kljub temu uspelo sprehoditi po odrskih deskah: Ivani Orleanski v Anouilhovi drami Škrjanček, pa Tomažu Beckettu v Eliotovem Umoru v katedrali in verjetno bi se našel še kakšen - ali kakšna, da ne bo zamere – pa ne bom zdaj brskal po spomin in gledališkem arhivu, kajti tudi ti, ljubi moj sveti Peter Celestin, si eden teh. Silonejevo dramo Prigode ubogega kristjana mi je v roke potisnil in dal v branje moj gledališki kolega in prijatelj - čigar imena ni varno omenjati v pobožnih cerkvenih krogih, sicer lahko pade po tebi, kot je padalo in še pada po njem, da me skrbi, če bo po smrti sploh dobil prostor znotraj pokopališkega zidu – in takrat sem tudi prvič slišal zate, moj ljubi svetnik, in prvič sem slišal, da bi kak papež odstopil in niti na kraj pameti mi ni padlo, da bom papežev odstop tudi sam kdaj »v živo« doživel. Ampak pustiva tega našega papeža, ki ga imenujemo »zaslužni«, da uživa svoj zasluženi mir. Ti tega miru, ki si ga kot puščavnik Peter iskal, kot papež Celestin nisi imel, čeprav bi si ga zaslužil, saj si bil vsekakor vreden, da sprejmeš papeški naziv in službo, ki ti jo je po dveletnem prepiranju ponudil in vsilil kardinalski zbor. Kajti branil si se z vsemi štirimi, kot se reče. In si dobro vedel, zakaj se braniš. Za politiko, v katero je hočeš-nočeš vpet tudi papež, si bil prenaiven. In ko rečem prenaiven, ne mislim preneumen, temveč preveč dober, preveč zaupljiv, preveč popustljiv … z eno besedo: preveč krščanski. Pa če to zveni še tako čudno. Da je nekdo preveč krščanski za papeža. A vsakdo, ki je že kdaj sprejel kako funkcijo, ne zaradi časti, ampak zaradi iskrene želje, da bi kaj dobrega in poštenega naredil, in je to poštenje, dobroto in iskrenost naivno pričakoval tudi od vseh sodelavcev, ve, o čem govorim. In me razume. In razume tudi tebe. Sveti Peter Celestin Tudi sam sem že bil predsednik društva, pa umetniški vodja … pa sem oboje opustil. Kot ti, ljubi moj Peter Celestin, ki si po pol leta snel tiaro z glave in svoj pontifikat preložil v druge, močnejše, predvsem pa bolj trde roke. Če je že na društveni ravni toliko spletk, kako je šele v politiki. Da papeške kurije niti ne omenjam. Ljubi moj sveti Peter Celestin. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in iz nebeškega miru izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Peter Celestin! objavljena na Vipavska.eu .
Ko ste po zelo dolgem, napornem dnevu utrujeni in izčrpani, si želite počitka in morebitne druge obveznosti in opravila preložiti na naslednji dan. Če pa nas ob koncu dneva čaka hobi ali služba, ki smo jo vajeni z veseljem opravljati, se ne oziramo na utrujenost, ampak se kar naprej lotimo dela. Pesem lahko traja večno, a imamo vtis, da traja le pet minut, čeprav jo v resnici poslušamo s strastjo in predanostjo. Podobno, ko poslušate homilijo ali odlomek iz Svetega pisma, ga lahko vedno razumete, vendar ga ne razumete vedno, to pomeni, da ga ne asimilirate vedno. Ko se dobra dela izvajajo, so vsekakor vedno hvalevredna in zaslužna, vendar ne povzdignejo vedno srca tistih, ki se jih lotijo, in dejanje ni vedno sinonim za odkritost in iskrenost. Pri molitvi je možno tudi, da besedam ne dajemo pomena, ampak je neko odsotno mrmranje pasivnih izrazov. Nujno je, da poslušanje Besede, molitev in učinkovita ljubezen vodi temeljna spodbuda, ki nam vliva užitek, željo, okus, skratka temeljna motivacija, zaradi katere te kreposti izvajamo brez zadržkov. In ta temeljna motivacija je Sveti Duh. Po zaslugi Duha lahko dajanje miloščine spremenimo v dobrodelnost, klepet v vznemirljivo molitev, čutenje v poslušanje. Po zaslugi Duha je vsaka pridiga ali kateri koli sveti spis, kakor tudi to, da ga razumemo, sprejet kot Božja Beseda in vedno s silo Duha vsaka dejavnost, ne glede na to, kako težka in nevzdržna, ni nikoli nemogoča če ji prisluhnemo z žarom, veseljem in navdušenjem. A tudi homilija mora biti po navdihu Duha. Sveti Duh je vitalnost našega bitja in našega dela, ki napolnjuje vsako prvino našega krščanskega življenja s pomenom in vrednostjo; Duh je pravzaprav življenje samo. »Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci« (Rim 8,16), pravi Pavel in dodaja, da Sveti Duh, ker živi v nas, oživlja tudi naša umrljiva telesa (Rim 8,11). Podariti življenje pomeni na novo sestaviti kožo na posušenih kosteh, ki se postopoma začnejo oblikovati v okončinah in koži, tako da se oživimo in prevzamemo dinamiko in moč kot pravi Ezekijel (Ez 37, 4 - 8); Duh je pravzaprav zagovornik fizičnega življenja, ki premaga smrt, do te mere, da jo premaga. Vendar pa dajanje življenja pomeni tudi spodbujanje dinamike, navdušenja, veselja in dinamike v vsem, kar počnemo, in ta prednost je značilna za samega Duha. Pravzaprav je Duh tistega, ki je daroval svoje življenje, da bi vsi imeli življenje v polnosti, kar je vstali Jezus obljubil svojim učencem še pred osvoboditvijo; Duha, ki jih ne bo pustil samih, temveč jih bo vodil do spoznanja resnice. Na križu je Jezus umrl »izročil Duha Očetu«; njegovo vstajenje se je zgodilo z močjo Svetega Duha; bil je že delilec Duha, ko je bil nekoč vstal in se je prikazal svojim učencem, da so imeli moč razločevanja. Zdaj, na dan judovskih binkošti, se Jezusova obljuba uresniči: Sveti Duh se spusti nanje skozi značilne elemente božanskega in njegovo delovanje povzroči na učence točno tiste motivacijske učinke, o katerih je bilo govora: od bojazni in strahu postanejo neustrašni in pogumni; prej skriti, preudarni in molčeči, so zdaj razgaljene priče vstajenja in govorijo z vsemi odkrito, brez zadržkov kar tako mimogrede, v jeziku, ki ga razumejo vsi navzoči različnih porekel in narodov (ksenoglosija). Najprej obotavljajoči in negotovi, zdaj pa s svojim navdušenjem in eksplozivnim žarom presenečajo vse. Že sam Petrov govor, ki nagovarja Davida, naj da verodostojnost Jezusovemu vstajenju, vzbudi spreobrnjenje kar tri tisoč ljudem in morda so med temi tudi tisti, ki so križali: Križaj ga!. Kaj se je zgodilo? Nič posebnega, Duh, ki ga je obljubil vstali Jezus, je deloval na njih in jim vcepil to motivacijo, tisto motivacijo in temeljno željo, ki jim je manjkala, da bi dali smisel poslanstvu; da bi razumeli sebe in da bi drugi razumeli, da je to, kar govorijo, božansko sporočilo. Sveti Duh jih poučuje o vsem, jim daje vedeti o navzočnosti Vstalega in jim daje spoznati, da sam Gospod neomajno deluje po njih v življenju Cerkve. Resnica ne more biti tisto merilo, znotraj katerega se gibljemo, tako da je vsako dejanje skladno in pravično in da nam samo Sveti Duh, saj Bog skupaj z Očetom in Sinom, lahko ponazori, kaj je res in prav. Jezus je izrecno rekel: »On (Duh) bo vzel, kar je mojega, in vam bo oznanil (Jn 16,15). Prav zato, ker je garant resnice, Duh je nepogrešljiv element naših dobrih namenov in gibalo naših dejanj, še prej pa navdihovalec naših namenov. John M. Vianney je rekel, da “ko imamo dobre misli, nas obišče Sveti Duh”. Predvsem zato, ker se dejanja lahko izvajajo na pozitivnih mislih, kajti ko so prepričanja dobra, bodo tudi rezultati delovanja produktivni; in v tem primeru so celo dejstva delo Duha. Deluje in oznanja, kjer hoče (Jn 3,8), ne da bi ga kdo lahko usmerjal, vplival nanj ali, še huje, se ga polastil. In poleg tega ni nematerialna ali abstraktna sila, niti naključna in minljiva iluzija: je Duh, ki izhaja od večnosti od Očeta in Sina; kar sveti Avguštin opisuje kot ljubezen, ki obstaja med Obema, pri čemer je sam Bog skupaj z istim Očetom in Sinom. To resnico, ki je bila prej prepoznavna le s številkami ali posrednimi navedbami, nam je razodela sama učlovečena Božja Beseda, ki je po Očetovi volji sam voden od Duha in je delilec Duha na binkoštni dan. Če je Bog resnica v absolutnem smislu, si njegov Duh ne more pomagati, da ne bi živeli po tej resnici tudi v relativnem smislu. Vprašajmo se: zakaj ne uživamo vseh teh blagodejnih učinkov Svetega Duha? Zakaj Cerkev ne živi vedno zagona in strasti svojega izvora? Kako to, da v tretji osebi Trojice najdemo rezultate, ki so zelo drugačni ali celo popolnoma nasprotni tistim, ki jih je Gospod sposoben? Upoštevati je treba, da se Sveti Duh primerja z živim plamenom (Apd 2, 3). ki mu lahko rezerviramo tri usode: biti napolnjen z energijo, ostati oslabljen ali končati z ugasnitvijo. Človek lahko v svojem življenju izbere, kateri od teh treh usod bo podvrgel Duha. Oziroma ne ravno Duha, ampak darove, ki jih vliva v našo dušo, dejavnosti, s katerimi nas očara in vključi. Lahko smo poslušni in spoštljivi do Gospodovega dela, ki poseže v nas, pa tudi neodporni, za kar Pavel spodbuja: »Ne ugašajte Duha« (1 Tes 5,19). Dobesedno: »Nehajte nenehno dušiti Svetega Duha, ne upirajte se mu, ne odgovarjajte s trmasto neodzivnostjo na duhovne darove. Na žalost je naš odnos tak, da želimo zatreti učinke duhovnega življenja v nas, omejiti ali pogasiti plamen istega najvišjega Daru, ki ga Bog velikodušno daje. Pred Božjim darom smo brezbrižni in neodporni; vztrajamo v tem, da ne verjamemo ali vsaj razlagamo dar v sebičnem smislu, zahtevamo dobrobiti in milosti, ki so pogosto nezaslužene; navadno spregledamo, da so darovi Svetega Duha v prvi vrsti tisti za zdravo osebno izgrajevanje, torej veselje, preudarnost, razum, vednost, strah božji, modrost ... vse tiste dobrote, s katerimi se je mogoče polastiti priložnost, da se gradimo, prenavljamo v pogledu na druge in ves svet. Toda pomanjkanje poslušnosti Duhu je enakovredno zamujeni priložnosti. Objava Nedeljska misel: SVETI DUH je edinstvena priložnost objavljena na Vipavska.eu .
Tu je katastrofa nacionalna, so Tepanjčani jim sporočili, a Butalci vest to zavrnili, češ sosedova je trivialna. Mi postavili bomo prepreke, vi pa, kakor veste, so dodali še Tepanjčani, in pozidáli, če bo treba, škarpe iz opeke. Kaj zato, Butalci so porekli, k vam goloba svojega spustimo, mir bo promoviral, preletimo z njim oviro, le zakaj bi tekli. Težka bo, prišlo je pojasnilo od Tepanjčanov, kontrola stroga bo do vsakega, kdor ne uboga, zgrda se ga zdaj bo zavrnilo. Ne zaradi vas, so drugi krivi, Turki, ki jih spuščate v deželo, da preplavili so vam že celo, ker bili ste pač prezaupljivi. Turška kava vendar je odlična, so Butalci se izgovorili, kaj bi torej k nam jih ne spustili, saj okus in vonj sta več kot mična. A če treba k vam kot v starih časih bo po kavo, prašek, oblačila, se pač vrsta spet bo naredila tamkaj, kjer mejita naši vasi. Zmeraj smo močnejši od usode, mi, Butalci, skrajno trdoživi, do mejakov vedno popustljivi, tuje mi živimo vse naróde. Objava Anton Lah: Nacionalna strofa (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
Včeraj
18. maja 1945 je izstopil iz SAZU profesor filozofije na ljubljanski univerzi France Veber. To je naredil pod pritiskom političnega razpoloženja v javnosti, dokler njegova zadeva ne bo ≫do kraja razčiščena≪, vodstvo Akademije pa je spremenilo to v dokončen izstop ... Vodstvo akademije je 15. junija 1945 predlagalo, da se ≫črta≪ iz sestave akademik in profesor matematike na ljubljanski univerzi Rihard Zupančič. Ukrep je utemeljilo s pojasnilom, da se je Zupančič ≫v dobi okupacije Slovenije, kakor je bilo vsem očitno in znano, neprisiljeno, marveč iz lastnega nagiba postavil na okupatorjevo stran in s tem izločil iz našega občestva≪ ... 6. septembra 1945 je narodna vlada Slovenije določila, da ≫ostanejo člani SAZU samo tisti njeni dotedanji člani, ki jih potrdi prezidij ljudske skupščine≪, Tako sta bila iz akademije izločena Leonid Pitamic, profesor za ustavno pravo in teorijo države, ter Aleš Ušeničnik, filozof in profesor na ljubljanski teološki fakulteti ... Fotografija: Wikipedija Objava Na današnji dan: Čistke na SAZU objavljena na Vipavska.eu .
Že res, da je bil apostol Janez, od vseh apostolov Jezusu najbolj pri srcu – čisto dobesedno: ko se je pri zadnji večerji sklanjal na Jezusove prsi; in zaradi podatka, da je bila edino njemu prihranjena mučeniška smrt. A papeškim Janezom ki se jih je v zgodovini Cerkve zaenkrat zvrstilo 23, oziroma, če k njim prištejemo še oba Janeza Pavla: 23 in dvakrat po pol, torej: 24 … je Jezus svojo ljubezen izkazoval po pregovoru: »Kogar Bog ljubi, tega tepe.« Saj cerkveni zgodovinarji pravijo, da so vsi Janezi papeževali v težkih časih in razmerah. In, ljubi moj Janez I, si kot prvi vsem utrl pot. V politiki je veliko sr…., mislim – smeti, in je potrebno neprestano čiščenje, pomivanje, glancanje, poliranje … zato mnogim zdrsne na političnem parketu. In v politiki je drselo tudi že v časih, ko še ni bilo parketa. In je seveda res tudi, da na marmorju še prej spodrsne. Tudi tebe, ljubi moj Janez I, so tedanji posvetni vladarji zvlekli v svoje igrice, in si z božjo pomočjo krmaril med njimi, kolikor časa je pač šlo. Ko ni šlo več, pač ni šlo več, in si vdano sprejel pregnanstvo in smrt kot Božjo voljo. Od vseh papežev Janezev sta za sveta proglašena dva: ti, ki si prvi, in triindvajseti Janez, ki je bil zadnji. Tega je ljudstvo označilo tudi za »dobrega«, ma, si bil dober tudi ti, ta prvi, prav nič ne dvomim. Ker nas Slovence sosednji narodi označujejo za »Janeze«, pa tudi sami si v šali tako rečemo, te prosim, da z nebeških višav vržeš oko še posebej čez naše kraje … in »janeze« ki nas vodijo in nam vladajo … ki se v našem imenu med seboj prerekajo … Kot papeški Janezi, tudi mi neprestano doživljamo težke čase in razmere … Da smo si tega bolj ali manj sami krivi, ti ne bom omenjal. Pošlji kak vzdih pred božji prestol, da nam bo lažje. Pa veliko žegna za tvoj god. Izlij ga v veliki meri čez nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj Janez I.! objavljena na Vipavska.eu .
Kviz televizijski na vidiku, kjer z milijonom spet se operira? Nak, priložnost druga se odpira, treba je samo slediti kliku. Milijonar postati izvedljivo mimo kviza je, televizije, so dovolj glasovi le žirije za oceno: res zadovoljivo. Tak postal je milijonar nedavno prav povprečen človek, ki ukvarja s čiščenjem poklicno se, ustvarja predrugačeno s tem sceno javno. Prvič ni, da mastno bil dotiran je za čiščenje, ko je potožil, koliko da je naporov vložil in kako je vedno bil oviran. So zares velike za čistila zdaj potrebe, da se vse odstrani, kandidat izjavil je že lani in, glej, letos mu je sreča mila. Cel milijonček mu je v mrežo kanil, mrežo, ki se krovna imenuje, ki za čiščenje jo potrebuje, se zato ga ni otepal, branil. Za človekoljubnost ga porabil bo, se ve, v namene plemenite, javno izpovedane, razkrite, lanskih fant ne bo besed pozabil. Da potreben od filantropije bolj je, je žirija odločila, ni zardevala, pogleda skrila, saj to je razpis hipokrizije. Objava Forbicij Gornik: Kako postati miljonar (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 17. maj
17. maja 1990 je bila ustanovljena Manevrska struktura narodne zaščite. Do nje je prišlo iz spontanega odpora proti nezakonitemu pobiranju orožja Teritorialni obrambi. Šlo je za eno najbolje organizirani in najbolj konspirativnih akcij na ozemlju Slovenije. Rezultat akcije je bila 20.000-glava oborožena formacija, ki je bila sposobna slabe tri mesece po razorožitvi slovenske TO zavarovati Slovenijo pred oboroženim presenečenjem. Odločilnega pomena za nastanek Manevrske strukture narodne zaščite je bila aktivnost takratnega sekretarja za obrambo občine Kočevje in kasnejšega brigadirja slovenske vojske Toneta Krkoviča. Vzpostavil je organizacijo na ravni takratnih 13 pokrajin. V nekaj tednih je bila pokrita z njo vsa Slovenija. Manevrska struktura je imela nalogo, da v primeru oboroženega posega JLA zavaruje ključne objekte in s hitrimi napadi na skladišča orožja in vojaške opreme zagotoviti možnost za vpoklic popolnih formacij TO. Po pokrajinah in občinah so bile sestavljene udarne skupine in jurišni odredi. Ključne enote so bile mobilizirane po načelu samo sklica, brez dodatne kurirske službe. Izdelan je bil sistem šifriranega obveščanja. Kamioni so ponoči v spremstvu pripadnikov Narodne zaščite in posebnih enot milice vozili orožje in strelivo iz Kočevske Reke in Gorenjske v občine, ki so bile brez potrebnih sredstev, da so se lahko povsod uprli napadu. Med zasedanjem slovenske skupščine, na katerem je bila izvoljena prva demokratična slovenska vlada, so se začeli oglašati nekateri predsedniki občin in sporočali, da vojska odvaža orožje Teritorialne obrambe. Predsedstvo republike Slovenije je imelo formalno in praktično možnost, da akcijo razorožitve zaustavi, toda predsednik Kučan je omahoval in je zahteval najprej pojasnila od generala Hočevarja, kasneje pa še od predsednika predsedstva SFRJ Jovića. Med tem, ko so odlagali z odgovori, je JLA praznila skladišča TO. Predsedstvo Republike Slovenije je šele po hudem pritisku slovenskega obrambnega ministrstva 19. maja popoldne poslalo v občine zaupno brzojavko, s katero je zaustavilo predajo orožja. V akciji se je pokazala ≫teža≪ posameznih kadrov v TO. Na izpitu so padali ljudje z zvenečimi naslovi in visokimi čini, na površje pa so prišli tisti, ki so z znanjem in osebnim pogumom nadomestili pomanjkanje orožja in pozneje opravili mnogo resnejši izpit ter ob agresiji jugoslovanske armade zadali napadalcem odločujoče udarce. Orožje so obdržale naslednje občine: Jesenice, delno Kranj, Krško, Litija, Mozirje, Murska Sobota,, Radlje ob Dravi, Radovljica, Slovenske Konice, Šentjur pri Celju, Škofja Loka, Trbovlje, Tržič, Velenje in Žalec. Objava Na današnji dan: Manevrska struktura narodne zaščite objavljena na Vipavska.eu .
Človek, ki se rodi na binkoštni dan, in potem čez dobrih petdeset let na binkoštni dan tudi umre, ne more živeti drugače kot binkoštno: poln Svetega Duha torej. Še posebej, če je ob krstu prejel tudi binkoštno-velikonočno ime. In pričakovali bi, da je življenje takega človeka razgibano - imenu primerno in Duhu, ki kot veter, »veje kjer hoče in njegov glas slišiš, pa ne veš od kod prihaja in kam gre,« pa ni zmeraj tako. Vsaj v tvojem primeru ni bilo. Ali pa se morda motim, ker pač sodim po zunanjosti in ne vem, kakšni vetrovi so pihali skozi tvoje notranje življenje. Kakorkoli … takole na zunaj, ljubi moj sveti Pascal, ti je življenje teklo linearno in premočrtno. Kar si si kot otrok zaželel, si hitro dosegel – priti v samostan. In to samo zato, da bi bil lahko neprestano čim bliže Jezusu, ki je navzoč v Presveti Evharistiji. Menda so te kot otroka dostikrat iskali, kot izgubljeno ovco, in te vedno našli pred tabernakljem. Kljub temu, pa si se izkazal kot dober pastir in nisi nikoli izgubili ene sam ovce, in so ti svoje črede zaupali še sosedje. Zato me čudi, da si zavrnil ponujeno možnost, da bi postal duhovnik dobri pastir, saj bi tako Jezusu postal še korak bliže, ko bi ga lahko v moči Svetega Duha s svojimi besedami priklical v hostijo in ga v tej hostiji s svojimi rokami tudi držal. Razlamljal. Delil. Pa se nisi čutil vrednega. Prav tako me čudi podatek, ki ga berem v tvojem življenjepisu, da so se zaradi tvoje globoke vere in brez dvoma od Duha vodene modrosti mnogi bogati in revni, preprosti in izobraženi zatekali k tebi po nasvet, ti pa da si pogovore z njimi opravil kar se le da na kratko – saj se ti je mudilo k molitvi in ti je bilo žal vsakega trenutka, ki ga nisi prebil pred Najsvetejšim. Priznam, da je to rahlo skregano z logiko, h kateri se v svojem življenju nagibam, da je vsak trenutek posvečen bližnjemu posvečen istočasno tudi Bogu, ter da je dejanje ljubezni pomembnejše od molitve, oziroma da je stvarna in dejavna ljubezen najvišja oblika molitve, ki jo Bog, ki je ljubezen, bolj ceni. Sveti Pascal Baylon Morda bi kdo rekel, da v tej logiki stojiva vsak na svojem bregu, in na videz brez dvoma tako zgleda. A bregova vendarle povezuje reka, ki teče med njima. In tudi midva si ne moreva biti nasprotna, če sva eno v Bogu … ki je Bog ljubezni. Prej bi rekel, da gre za pihljanje binkoštnega vetra, ki »veje kjer hoče« in enemu piha z leve drugemu z desne, enemu navznoter in drugemu navzven. Ljubi moj sveti Pascal Baylon! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni, zdaj, ko si Bogu blizu kot si me le lahko, in ga izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Pascal Baylon! objavljena na Vipavska.eu .
Za denar ko gre, samo po-nika pri osebku tem, ki definira vsakič se drugače, variira, ki se mu percepcija premika. Včasih se ima kar za svet-nika, a zaveda dobro se, kdo vlada njemu in da zadaj je naslada, lastna brž poruši se mu slika. Ne postavlja meje si, mej-nika, rine kar naprej na tuje polje, v upanju, da tam bo malce bolje, v svet halucinacij se umika. V njem si bitje našlo je vod-nika, ki sovraži vse in uničuje, še hudiča starec obtožuje, da pusti mu, da se še premika. Gleda svojega v njem uče-nika bitje, ki sovraži se takisto, ki deluje izgubljeno čisto, v starčevo se vse bolj smer pomika. Da tako ni, ona vse za-nika. Ona? Bitje, ženska je slučajno, kar ne šteje in kar sploh ni trajno, stalnica le beda je, pa pika. Objava Misery Misery: Pa pika (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 16. maj
16. maja 1990 je slovenska skupščina izvolila Lojzeta Peterleta za mandatarja prve demokratično izvoljene slovenske vlade. Vlado so izvolili en dan kasneje. Poleg predsednika je imela tudi tri podpredsednike in 23 ministrov. Lojze Peterle (SKD) je postal predsednik vlade kot predsednik tiste stranke v Demosu, ki je dobila na volitvah največ glasov. Vlado je sicer sestavljala koalicija Demosa, vendar so bili v njej tudi trije iz vrst ZKS – Stranke demokratične prenove, eden iz vrst ZSMS – Liberalne stranke, pet pa je bilo ≫strankarsko neopredeljenih≪. Fotografija: Tino Mamić Objava Na današnji dan: Slovenska demokratično izvoljena vlada objavljena na Vipavska.eu .
Ga pravzaprav ni mosta, ne le v naših krajih, temveč širom Evrope, ki da kaj nase in bi bil brez tvoje podobe. Izklesan iz kamna ali stesan iz lesa stojiš tako na eni ali na drugi strani mosta, včasih pa celo na sredi, in mimoidočega oziroma vodoprečkajočega pozdravljaš vedno in dosledno s prstom na ustih: »Pšššt! Molči in ne govori o tem!« In ker je tvojo zgodbo povezano s spovedno molčečnostjo upesnil – sicer po svoje, zelo predrzno in prav nič pobožno – celo sam Prešeren, sem, ker naivno zaupam literatom in umetnikom, domneval, da mi tvoja s prstom pokrita usta sporočajo, da se za svetost in zavoljo svetosti zakramentov tudi umira, če je treba. Zdaj pa sem prebral, da mi sicer res šepečeš: »Pšššt! Molči in ne govori o tem!«, le da pri tem nimaš v mislih spovedi, ampak prave razloge tvoje beatifikacije. Dobro, saj veš, da se šalim: da se dobro zavedam, da je spovedna molčečnost sveta stvar, za katero se tudi umira in nisi edini. Oziroma sploh nisi. Ker to pač ni bil razlog tvojega mučeništva in smrti. Pa čeprav so te zaradi tega proglasili za svetnika. In kljub temu, da med drugim veljaš za zavetnika spovednikov in seveda mostov, bi te pravzaprav morali postaviti za zavetnika zgodovinarjev. Saj je prav zato, ker je nek zgodovinar površno bral in še bolj površno, celo malomarno opravil svojo nalogo, prišlo do napake. In naj to dodam, kako me vedno znova in tudi vedno bolj na obrate spravi stavek, ki ga zadnje čase zelo pogosto slišim, namreč, da se zgodovine ne sme spreminjati! Zgodovino je nemogoče spreminjati. Kar se je zgodilo, se je zgodilo in pika. In tu nihče ne more nič. (Sem hotel dodati, da še Bog ne, pa nisem čisto prepričan, saj se mi zdi, da Bog v svoji vsemogočnosti lahko spreminja tudi zgodovino, le da je to poponoma nepotrebno.) Spremeni pa se lahko seveda - in se celo mora - naše pojmovanje in vedenje o zgodovini, če pridemo do novih podatkov, dejstev, spoznanj in odkritij. In je skrajno neumno in ignorantsko, če tega ne storimo. Da pojasnim nepoučenim: Ti, ljubi moj sveti Janez Nepomuk, si mučeniško smrt pretrpel, ker se nisi hotel ukloniti kralju in njegovim krivilnim zahtevam. Ker si vztrajal pri zvestobi Kristusu in Cerkvi, zasluženo držiš v svojih rokah palmo, pa čeprav je že omenjeni površni zgodovinar iz samo njemu znanih razlogov napletel zgodbo, ki se je zapisala v zgodovino. In, ki so jo – potem, ko so prišli do novih podatkov – v tvojem primeru popravili, kot bi se to moralo zgoditi v vseh primerih, ki jih na žalost, ne le v naših krajih, temveč širom Evrope, kar mrgoli, in zato še vedno ostajamo vsak na svojem bregu, in nas ti zaman vabiš naj uporabimo most. Ljubi moj sveti Janez Nepomuk! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Ga potrebujemo. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Janez Nepomuk! objavljena na Vipavska.eu .
Ni z Živalske farme ta zadeva, a je vseeno prašičereja, dobro znana gospodarska veja v njej poanta, ni le muha dneva. Na prašičerejskem se področju zadnje čase marsikaj dogaja, stvar mednarodna vse bolj postaja, ne na regijskem samo območju. Se prašička iz domače reje vse bolj promovira v daljnem svetu, v Bosni, Gani, kar po vsem planetu, v Gruziji se dviga najhitreje. Pujsa Pepa, ki resor zdaj vodi za promocijo, za svinjarijo, je vložila v svojo to vizijo vse, kar pod mednarodno le sodi. Pepa pujsa se je potrudila, da injekcij prasci so deležni, tudi krúljavi, povsem betežni, zanje vse je in še več storila. Z iglami direktno dva milijona šlo je v investicije prašičev, za prirastek, za vzrejo mladičev, skratka za povečanje zagona. Vendar največ ni dobil mladiček, ampak star primerek, že odrasel, zanj stroškovnik najbolj je narasel, je umazanih dejanj prašiček. Objava Anja T. Merjasec: Injekcija za pujse (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 15. maj
Takoj po zmagi Demosa na volitvah se je začel pospešeno razvijati obrambni resor, ki ga je vodil novi sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša. Pečat in prihodnjo usmeritev je dala akcija JLA, ki je prav med oblikovanjem novega izvršnega sveta izdala ukaz o shranitvi vsega orožja slovenske in hrvaške TO v skladišča JLA. JLA je med 15. in 19. majem 1990 razoroževala slovensko Teritorialno obrambo. Tako je praktično odvzemala orožje Teritorialni obrambi. Temu so se uprli poveljniki nekaterih območij. Nekateri menijo, da pomeni zato 15. maj 1990 in ne 27. junij 1991 začetek vojne za Slovenijo. Številni občinski štabi TO so v skladu z ukazom orožje tudi v resnici prepeljali v skladišča JLA. Janši je z javnim opozorilom na dogajanje in s tem pritiskom na predsednika predsedstva republike uspelo, da so nekatere občine ustavile akcijo oddajanja orožja. Nekateri sodelavci sekretariatov za ljudsko obrambo in notranje zadeve so začeli ustvarjati sprva neformalno mrežo, ki jo je vlada na predlog sekretarjev za notranje zadeve in ljudsko obrambo legalizirala kot Manevrsko strukturo narodne zaščite. Naslovnica: Wikipedija Objava Na današnji dan: Začetek vojne za Slovenijo objavljena na Vipavska.eu .
Stavek Nekoč je živela mati, ki je imela tri hčere ima sicer nekoliko pravljičnega pridiha, predvsem seveda zaradi besede nekoč, s katero se običajno začnejo pravljice in pripovedke, sicer pa je to povsem spodoben stavek, ki pa opiše – in zdaj bom nekoliko politično nekorekten – nespodobno situacijo, ko ostane mama sama z otroki, oče oziroma mož pa, prestrašen zaradi napovedanega očetovstva ali pa že v krizi srednjih let bežeč od odgovornosti, izgine neznano kam. No, pri tebi, ljuba moja sveta Zofija, ni bilo čisto tako: čeprav življenjepisi ne omenjajo moža, vseeno lahko preberem, da si bila vdova, in je tako znan razlog soprogove odsotnosti, pa tudi njegova lokacija. Tudi če rečem Nekoč je živela mati, ki ji je bilo ime Sofija in je imela tri hčere po imenu Fides, Spes in Caritas, bo v latinščini nepoučenemu človeku to zvenelo povsem sprejemljivo, prej zgodovinsko-birokratski zaznamek, kot pravljica. Da pa ima Modrost tri hčere, po imenu: Vera, Upanje in Ljubezen, je pa tudi za verne in pobožne ljudi prevelik zalogaj. Sicer ne bomo govorili o pravljicah, bomo pa uporabili izraze, kot so: legenda, alegorija, simbolika … in kar je še takih, ko skušamo opravičiti in upravičiti svojo nejevero. Kaj pa če je vse res? Da se vdova, odločna kristjanka, s svojimi tremi hčerami v zgodnji dobi krščanstva in v času preganjanj po moževi smrti iz Milana preseli v Rim, da bi za krščansko vero umrla mučeniške smrti, zveni čisto verjetno. Razen seveda, da – pomehkuženi, kot smo – težko verjamemo in še težje sprejmemo, da bi kdo prostovoljno iskal mučeništva. Če pa tem pogumnim ženskam damo imena Modrost, Vera, Upanje, Ljubezen, pa kar na lepem govorimo, če ne o pravljici, pa vsaj o legendi, pa čeprav je vsaj Modrost – Sofija, Sofja, Zofka … zadnje čase spet zelo priljubljeno ime. In če do besede spustim še nagajivega vernika v meni: Kje drugje pa naj modrost, vera, upanje in ljubezen iščejo svojega doma, če ne v Rimu pri samem papežu? In kje naj se modrost, vera, upanje in ljubezen bolj nadejajo mučeništva, kot od rimske kurije, zbirokratizirane Cerkve? Kljub dvomom v tvoj resnični obstoj, si, ljuba moja sveta Zofija, nadvse poznana svetnica. Nekoliko v senci ledenih mož: Bonifacija, Servacija in Pankracija, si v naših vremenskih pratikah poznana kot »mokra Zofka«. Čeprav ti moram priznati, da te sam osebno še nikoli nisem imenoval tako, ampak ti pridam drug, prav nič blago dišeč, a ravno tako moker pridevnik, ki ga zavoljo spodobnosti tu ne bom ponovil na glas, niti ga ne bom zapisal. Pa brez zamere! Ljuba moja sveta Zofija! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. To obvladaš! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Zofija! objavljena na Vipavska.eu .
Zvezda se spustila je z obzorja? To bila ni zvezda betlehemska, ampak ponaredek, reč tuzemska, barve rdečega bila je morja. Panoramo zvezda naj zastrla bi v celoti, čudež s tem storila, nova naj obzorja bi rodila, kar primerno ni za svet, zatrla. Panorama je bila moteča, vse preveč se videlo je, rdeče da prihajajo nad svet nesreče, in nevarnost vélika grozeča. Je pogled na takšno panoramo, z zvezdami ki ni bila v sozvočju, kot pretres na celem bil območju, kjer svobodo, rekli so, imamo. Je očistiti velika nuja panoramo to bila, ki kaže na propadanje in ki ne laže, ki strašansko nelagodje vzbuja. Ne očistiti, le odstranitev bo prišla v poštev, se je sklenilo v morju rdečem in dan določilo, panorame kdaj bo ukinitev. Ni je, so potem si oddahnili, ko tako so odločili zanjo in zastrli vse poglede nanjo, ko jih skratka niso dovolili. A rdeče morje, kot poznamo zgodbo tisto še starozavezno, biti zna hudičevo dvorezno, kup izkušenj takih z njim imamo. Ko razmakne se to morje sámo, in to se zgodilo bo nenadno, zvezdo bo odneslo kvazivladno, jasno videti bo panoramo. Objava Marta Zvezdanič: Zvezda pod panoramo (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 14. maj
Predsedstvo Slovenije je 14. maja 1990 predlagalo skupščini izvolitev Lojzeta Peterleta za predsednika vlade oziroma Izvršnega sveta. Lojze Peterle je kasneje obelodanil prvi predhodni zaplet z novoizvoljenim predsednikom Predsedstva Milanom Kučanom. Kot formalni predlagatelj je, kot v časih komunističnega vodenja, najprej zahteval seznam kandidatov za člane Izvršnega sveta. Peterle mu spiska ni hotel dati, ker za to ni videl zakonite podlage, ampak je vztrajal pri tem, da najprej dobi mandat. Kot se je pozneje izkazalo v skupščinskih razpravah, sta predstavljala ≫vročo žerjavico≪ kandidata Janez Janša in Igor Bavčar, ki sta bila za opozicijo nesprejemljiva. SDP-jev delegat v DPZ dr. Lev Kreft je na primer Peterleta na skupščinskem zasedanju pred izvolitvijo celotne ekipe povprašal, ali je predlog za angažiranje Janeza Janše pomenil, da mandatar sprejema konfliktne situacije z JLA in novinarji kot del programa Izvršnega sveta. Ob kandidaturi Igorja Bavčarja, ki je bil predlagan za sekretarja za notranje zadeve, je vprašal, če ga je povabil k sodelovanju zaradi strokovne usposobljenosti in dotedanjega sodelovanja pri tej službi ali zaradi izpričanega občutka za pretehtano spoštovanje zakonitosti ali obojega. Fotografija: Tino Mamić Objava Na današnji dan: Zaplet s Kučanom objavljena na Vipavska.eu .
Bonifacijev vas je v nebesih kar nekaj. Ne ravno toliko kot Janezov, Frančiškov ali Marjet, a ravno zadosti, da vlada zmeda. In da pride do pomot, ko ti kdo potisne v roko škofovsko palico in na glavo povezne mitro in se človeku zazdi, da se ga je Miklavž malo napil in zamenjal zimo za pomlad. Upam, da mi z Miklavžem ne bosta zamerila, a vsaj ti, ljubi moj sveti Bonifacij, si znal pregloboko pogledati v kupico in zvrniti kakšno preveč. Tako piše. In piše tudi, da nisi prav nič zgledno živel. Da si krščen sicer bil, a se za krst nisi dosti brigal, ne za druge zakramente, in da si si dolgo časa postiljal na koruzi. Potem pa je tvojo priležnico in gospodarico, katere premoženje si upravljal, (Mejdun: pa sem v enem stavku zaobjel sodobne partnerske odnose in zveze!), zapekla vest in te je poslala v lov na relikvije, da bi si s češčenjem svetniških mučencev izprosila milost odpuščanja. Niti misliti pa si ni mogla, da se boš ti vrnil k njej kot mučenec in da bo tvoje truplo častila kot relikvijo in nad tvojim grobom sezidala cerkev. Ali pa se ji je morda čisto malo sanjalo, saj si se ob slovesu šalil prav na ta račun, rekoč: »Če bi ti prinesli moje telo kot telo mučenca, bi ga sprejela?« No, na svoji poti si prišel do Tarza, ki je znan kot rojstni kraj apostola Pavla oziroma rojstni kraj preganjalca kristjanov Savla. In prav tedaj so kristjane v tem mestu spet divje preganjali. Ni bil kriv Savel, ki je bil že kakih tristo let pri Bogu, pač pa cesarski namestnik Simplicij. Ko si, ljubi Bonifacij, zagledal kruto preganjane in mučene sobrate, ti je zavrela kri – kar je malo nenavadno, saj skupaj s Pankracijem in Servacijem veljate za »ledene može« - in si skočil med preganjalce in preganjane, slednje bodril, prve pa junaško izzval. In si dobil, kar si prosil. Zgrabili so še tebe in te vrgli v vrelo olje. Ki pa ni imelo učinka, kajti kri ti je očitno zavrela na višji temperaturi. Da bi si ohladili jezo, so ti odsekali vročo glavo, tvoja duša pa je – brez dvoma še topla – prišla v nebesa. Tvoje ime, ljubi sveti Bonifacij, izhaja iz latinščine: bonum facere – delati dobro. Torej bi se v vseh nas, posebej v tistih, ki smo krščeni in se imenujemo kristjani, moral skrivati en Bonifacij. Nekdo, ki dobro dela … Ki dela dobro. Verjamem, da se dobro skriva v vsakem človeku. Le da pri nekaterih pozeba opravi svoje, pa dobro malo zamrzne, pa malo pozabijo na krst in ostale zakramente … na Boga. Ljubi moj sveti Bonifacij. Obilo žegna za tvoj god. Pa nas varuj tovrstne pozebe in nas ogrej z božjim žegnom, da nam bo zavrela kri za prave reči. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Bonifacij! objavljena na Vipavska.eu .
So poznali ga z imenom Cigo, klobuk v karu, ketna, zlata ura, bil resnična je karikatura, bi v žargonu rekli mu Amigo. Ne kot Zorro, saj ni maske nosil, raje kazal lice je bradato, da bil videti bi bolj možato, tudi ni v maniri svojih prosil. Ni beračil, rad bi bil umetnik, ob harmonikašu je poziral, sprehajalca prav glasno nadiral, skakal, češ, poglejte, sem baletnik. Samozaposlen so zanj dejali, in kot tak resnično zlata vreden, ni mu para, Cigo je izreden, so licenco mu artista dali. Pa je, glej ga zlomka, jo zapravil, samozaposlitev ni veljala zanj zdaj več, umetnost je obstala, na katero toliko je stavil. Šla mu vsa umetnost je po vodi, brez licence, samozaposlitve druge zdaj opravljal je storitve, ko se gibal tip je na svobodi. Zanj bila svoboda je priložnost da še enkrat Cigo se izkaže, zlatá vrednost svojo da dokaže in poklicno neizmerno prožnost. Mu v svobodi dana je potuha, ker se dobro znajde v mimikriji, takšen bo koristen policiji, zaposlijo ga kot ovaduha. Zgolj visoke Cigo bo ovajal, od ministrov pa navzgor seveda, za uspeh bilo bi kaj izgleda, ko le ne bi špiclja smrad izdajal. Objava Čoro Zlatorep: Svobodni zlatorep (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
Vabimo vas na otvoritev razstave Jama pod Macesnovo gorico ali slovenski Katin. Otvoritev bo v petek, 17. maja 2024, ob 18.uri v galeriji frančiškanskega samostana sv. Ane v Kopru. Od aprila do septembra 2022 so arheologi v breznu pod Macesnovo gorico izkopali posmrtne ostanke 3450 moških, umorjenih od 2.do 10. junija 1945. Jamo so delno minirali že med pobijanjem leta 1945, veliko miniranje pa je bilo šele čez okoli deset let. Takrat razstrelili celoten strop jame. Da so lahko odkrili posmrtne ostanke umorjenih, so morali izkopati okoli tri tisoč kubičnih metrov razstreljene kamnine. Zaradi razdrobljenosti kosti povsem natančno štetje žrtev ni bilo možno. Bilo jih je vsaj 3450 in verjetno ne več kot 3500. Okoli polovica, več kot 1750, jih je bilo starih nad 24 let, več kot 800 jih je bilo starih med 20 in 23 let, več kot 800 pa manj kot dvajset let. Nobeden pa ni bil mlajši od 14 let. Vsi so bili moški. Med izkopom posmrtnih ostankov je bilo najdenih več kot 10.000 predmetov. Večina predmetov je pripadala žrtvam, več kot 1600 pa storilcem. Pričevanje pobeglih iz Jame pod Macesnovo gorico, raziskave od 1990 do 2017, predvsem pa 2019 in 2022 so potrdile, da je bila Jama pod Macesnovo gorico morišče in grobišče slovenskih vojnih ujetnikov. Prizorišče bratomora in z vsemi sredstvi varovani tabu titoizma. Ob 19. uri bo maša zadušnica v cerkvi sv. Ane. Uro kasneje ob 20h bo v dvorani frančiškanskega samostana predvajanje dokumentarnega filma 3450 – bratomor v Jami pod Macesnovo gorico. Po predvajanju filma bomo spregovorili o filmu in predstavili 6. poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč v pogovoru Erike Jazbar z avtorjem filma in urednikom 6. poročila dr. Jožetom Dežmanom. Objava Odprtje razstave 3450 umorjenih objavljena na Vipavska.eu .