Regionalne novice > Goriška

Regionalne novice > GoriškaVipavskapred 9 urami in 15 minutami
Tema današnjega evangelija, tretje postne nedelje, je tempelj. Jezus očisti stari jeruzalemski tempelj tako da izžene trgovce iz njega; predstavlja se kot novi božji tempelj, ki ga bodo ljudje uničili, a ga bo Bog v treh dneh obudil. Preden komentiramo evangelij, razmislimo o prvem berilu, saj vsebuje pomembno besedilo: gre za dekalog, deset božjih zapovedi, ki jih pogosto ne razumemo. Zmotno jih zamenjujemo z nekakšnimi  samovoljnimi Božjimi prepovedmi, v resnici pa so Božje zapovedi izraz njegove ljubezni do človeka. Na poti, ki vodi do vrha gore Sinaj, kjer je Bog dal deset zapovedi Mojzesu, so na nekaterih nevarnih prehodih, da bi preprečili, da bi kdo, ki je raztresen ali neizkušen, zašel s poti in padel v prazno, postavili znake za nevarnost, ograje in ustvarjene ovire. Namen zapovedi je prav to: so znamenja, ki nas varujejo pred grehom. Jezus je deset zapovedi povzel v eno samo zapoved, zapoved ljubezni do Boga in bližnjega. Če ljubim Boga, ne bom želel imeti drugega Boga razen njega, ne bom zaman uporabljal njegovega imena, to je, ne bom preklinjal, in bom posvečeval njegove praznike. Če ljubim svojega bližnjega, bom spoštoval očeta in mater, ki sta najbližji sosed, ne bom kradel, ne bom krivo pričal. Sveti Avguštin je imel prav, ko je rekel: "Ljubi in delaj, kar hočeš." Kajti če nekdo resnično ljubi, bo vse, kar počne, dobro. Tudi če graja in popravlja, bo to vedno iz ljubezni, v dobro drugega. V tej luči lahko razumemo tudi današnji evangelij. Kako naj si razložimo prizor navadno tako krotkega in miroljubnega Jezusa, ki z bičem odganja trgovce iz templja, menjalnicam prevrača mize in zavpije: »Odnesite te stvari od tod in ne delajte iz hiše očeta mojega tržnico!«? To se da pojasniti ravno z ljubeznijo, ki spada v tisto »ljubi in delaj, kar hočeš«. Gani ga ljubezen do nebeškega Očeta, čigar gorečnost ga je, pravi evangelij, razjeda - »Gorečnost za tvojo hišo me bo razjedla« -; ampak tudi z ljubeznijo do ljudi. Evangelist piše, da se je »bližala velika noč« in za ta praznik so se v Jeruzalemu zbirali Judje in verniki z vseh koncev sveta, včasih tudi več kot dva milijona ljudi. Vsi so morali plačati tempeljski davek (enakovrednost takratne dvodnevne plače), ki pa se je lahko plačal samo v lokalni valuti. Ko so prihajali z najrazličnejšimi tujimi kovanci, so jih morali zamenjati na dvorišču templja in z menjavo so menjalci od teh revežev uspeli iztržiti enakovredno še en delovni dan. Enako velja za prodajalce golobov. Skoraj vsi romarji so želeli v daritev za tempelj darovati majhno ali veliko žival. Vendar pa so morali tempeljski strokovnjaki žrtve razglasiti za primerne. Če so bile te žrtve kupljene zunaj templja, so bile skoraj zagotovo razglašene za neprimerne, zato jih je bilo treba kupiti znotraj templja in plačati trikratno običajno ceno. Jezus torej reagira na krivico, storjeno preprostim ljudem, in na splošno dokončno reagira na idejo, da se je treba Bogu odkupiti z žrtvami in darovi, kot da bi morali plačati za njegovo naklonjenost. Bog je ljubezen in vse, kar hoče od človeka, je, da prepozna to svojo neodplačno ljubezen in nanjo odgovori z izpolnjevanjem zapovedi. V prvi Samuelovi knjigi beremo: »Ubogljivost je boljša od žrtve« (prim. 1 Sam 15,22); medtem ko v Matejevem evangeliju piše: »Usmiljenja hočem in ne daritve (žrtve)« (prim. Mt 9,13). No, če se vrnemo k desetim zapovedim, upoštevati jih je treba skupaj; ne morete jih upoštevati kot primernih npr. pet in kršiti ostalih pet ali eno izmed njih. Deset zapovedi tako primerjam z oznakami ob vzponu na goro Sinaj. Samo odstranite enega od teh količkov, pa lahko padete v praznino. V zvezi s tem bi morali preiskati svoje življenje, da bi ugotovili, ali natančno upoštevamo nekatere zapovedi in kršimo druge. Na primer: ne ubijamo in ne krademo, morda pa lažemo, ko kritiziramo; ne častimo očeta in matere, posebno če sta ostarela in sama; želimo žensko (ali moškega) drugih; ali nekoga sovražimo, kar je po Svetem pismu tako, kot da bi ga ubili (prim. Jn 3,15). Posebej pa želim opozoriti na eno izmed zapovedi: »Ne izgovarjaj Božjega imena po nepotrebnem«. To pomeni brez spoštovanja, s prezirom, z jezo, skratka, zmerjati ga. Kaj je bogokletje? To je žalitev, namenjena Bogu. Včasih rečemo: »To je navada, na to nisem pomislil; ušlo mi je iz ust, nisem hotel žaliti Boga.« Če pa nas človek vsakič, ko nas sreča, javno zmerja in se opravičuje, češ da tega ne počne iz zlobe, ampak iz navade, ali bi sprejeli ta izgovor? Zagotovo ne! Zakaj torej zmerjamo? Če verujemo v Boga, njegovega imena ne smemo uporabljati brez potrebe. Ne smemo preklinjati, preklinjati Božjega imena, ampak moramo blagoslavljati, hvaliti in častiti njegovo sveto ime. Jezus nas je v našem Očetu učil reči: »Posvečeno bodi tvoje ime!«. To je: naj bo vaše ime spoštovano, počaščeno in slavljeno. Toda, žal, kot je zapisal sveti Bernard: "Veliko lažje je spreobrniti okorelega grešnika kot spremeniti življenje zmotnega vernika." In zato se v tem postnem času, a ne le v tem času, ampak vedno, obvežimo, da bomo dobri kristjani, učimo se ljubiti Boga, »izpolnjujoč njegove zapovedi«, kajti Božja ljubezen »sestoji v izpolnjevanju njegovih zapovedi. » (prim. 1 Jn 5,3). Objava Nedeljska misel – 3. postna: Božja ljubezen, izpolnjevanje njegovih zapovedi objavljena na Vipavska.eu .
Regionalne novice > GoriškaVipavskapred 9 urami in 15 minutami
Kdo so, treba ni vam pojasnila, jih na vsakem sejmu prepoznate, taki so, da malo nanje date, kramarska so vendar kamarila. Vladali bi radi v trgovini, pa v prometu, kajpada v transportu, bi šopirili se vsi v eskortu, hkrati bredejo zgolj po plitvini. To so tisti kramarji domači, ki subvencijo bi vam nabili, s tem prijatelje zadovoljili, so v reklamah večni nastopači. E-kolo prodamo vam poceni, sliši se iz ust te kramarije, in oberejo vas do norije, njihovi pa avti so jekleni. Letos še, samo še malo časa v teku tale je ponudba naša, vpijejo, je odločitev vaša, mi smo kramarji, smo prva klasa. Ne obvladajo že dolgo trga, lastne so jim le še goljufije kramarske vsem znane barabije, trga ko se vse jim kot zadrga. Jim ugled pod ničlo vse bolj pada, da so pred stečajem, sploh ni tajna, oni, ki oblast bili bi trajna, kaos le en sam pri njih še vlada. Objava Vlado Rojak: Kramarji predstečajniki (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .

Včeraj

Regionalne novice > GoriškaVipavskapred 1 dnem, 9 urami in 15 minutami
Kaj Slovenci vse so svetu dali? Spričo majhnosti žal ni imena, ni osebnost takšna niti ena, ki bi vsi zemljani jo poznali. A zato so v mitih inventivni, da jim zlepa ni na svetu para, naj bo ženska grda vsa in stara, govorijo o lepoti skrivni. Prav nič skrivni, naglo vsi so mnenja, da je vidna vsak dan bolj lepota, da pri drugih kriva je slepota, ker ne vidijo krasot življenja. Ko Slovencem vsak se mit sesuje, ni problema, kajti od usode so močnejši, najdejo brž vzvode, da nov mit se isti hip neguje. Pa pustimo mite, zdaj odkrili so še dve stvari, ki prepoznavnost bosta dvignili, enakopravnost z drugimi tako nadomestili. Prva novi sklon je, za tožilnik je nadomestilo in dajalnik, tu predstavljen kot imenovalnik sklon je osmi – to je koruptivnik. Draga stvar pa za primitivizem je totalitarni zamenjava, najprimernejša oznaka, prava bodi tale zanj: komuzvonizem. Objava France Rojak: Slovenski prispevek svetu (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .

petek, 1. marec

Regionalne novice > GoriškaVipavskapred 2 dnevoma, 9 urami in 15 minutami
Kádiluk, vemó, območje sodno v osmanski državi, tam pri Turkih, kjer so ženske ponavadi v burki, hitro kršenje pravil usodno. V takem kadiluku Đorđe Crni se rodil je, dinastije oče, ki je danes živ nihče več noče, ker bili pod njo se dnevi črni. Vsakokrat na Karađorđa spomni danes Mijo me, ki pustna šema je vse leto, tipček, ki posnema kadijo v maniri verolomni. Sem oblast, kot kadije smo vedno, se šopiri in revolver kaže, cev pred tem od zunaj vso premaže, da bi deloval bolj resno, zgledno. Resno se ga jemlje le za pusta, ko nihče ne ve, da Mijo dragi, v kadijo se Đorđa v pozi blagi ni našemil, ko ga gledaš v usta. Je iz ust teh zadnjič priletela spet neumnost, vredna pustne šeme, Mijo, ta naš Đorđe ves poln vneme bil je lutka kadije docela. Mi oblast smo, se je razkoračil, svojega sem sam šef kadiluka, res bilo to gledati je muka, ko se tak pajacek je junačil. Objava Mija Draga Jurjevič: Šema iz kadiluka (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .

četrtek, 29. februar

Danes (29.2.2024) je zadnji dan za oddajo plastenk za Junake!   Samo še danes lahko to storite na namenskih avtomatih v izbranih Lidlovih poslovalnicah: Ljubljana Toplarniška Maribor Europark Kranj Šuceva Pomagajmo malčkom, ki se borijo z neizprosno boleznijo.   Spletno uredništvo, Vir: Junaki iz 3. nadstropja
Dolgo se o njej že nič ni čulo, slišalo, če rečem po slovensko, pa ne da pogrešali bi žensko, otovorjeno s pretežko culo. Slednjič se je znova oglasila, češ da nepotrebne so razprave, kadar teme niso za vse prave, tega ona ne bi dovolila. Se zavila je v ovoj besedni, ni po njenem dandanes cenzure, naj bo štir´indvajset ali kure ali hiša javna, vsi so zgledni. Tudi ni perila treba prati, kadar ga umažejo otroci, vsi enaki so po njenem froci, je pametovala kakor mati. V molk se vedno je takrat ovila, ko bi morala se oglasiti, mati ko ne smela bi pustiti, da bi otročad se pogubila. Zdaj še huje z materjo je, milo več ne pogleduje, več ne gleda, nasprotuje in se spreneveda, da najhujše ni se dogodilo. Govor ko o strašnem je poboju, le zabodeno okoli gleda, dela se, kot šlo bi za goveda, roza kravo v milkinem ovoju. Objava Tilka Gosak: V ovoju (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .

sreda, 28. februar

Košarka. Nogomet. Šport. Vsak otrok, mladostnik, bi moral gojiti svoj šport. Kjer bi in bo razvijal svoje motorične sposobnosti. Razvija se otrokov intelekt, ki ga sleherni šport prinaša. Razvija se kolegialnost, pripadnost, odgovornost, čut za sebi enakega.  Za kolega, bodočega prijatelja, sotekmovalca, na katerega se boš lahko zanesel, ko bo težko.   V našem kraju […]
Teklo je, razlilo se na cesto, toliko bilo umazanije, kolikor iz pipe se izlije le lahko, smrdi da celo mesto. Iz litijske je smeri, iz vzhodne smrad razlezel s tem se po Ljubljani, teklo je naravnost pa postrani, kakršne so reže cevovodne. Pipa kriva je, takoj spoznali so razumni, pametni sosedje, le golob je čivkal, da sosledje treba raziskati je, pač v šali. Resno vzeli so golobjo šalo, pipa bojda ni ničesar kriva, instalacija da je plesniva, tam se bo samo priviti dalo. Pipa je iz stene odstopila, vendar ni potrebna zamenjave, tudi če po stavbi so poplave, greznica če se je vsa izlila. Se zamenja vse inštalaterje, mojstre in še mojstrov pomočnike, treba da zamenjati ni pipe, najdejo brž zanje volonterje. Pipa v toliko samo se menja, da oznako prejšnjo se odstrani, nič več s in d profil, postrani se emblem svobodni ji pripenja. Je zamenjana, je nova čisto stara dolga zarjavela pipa, švarc-rot se profil na njej otipa, ta je vzdržen in prav to je tisto. Tisto, ista vsa umazanija, le ime za pipo zdaj je drugo, neuradno sicer, za uslugo plačana je črna svinjarija. Objava Mojster Minče: Menjava pipe (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .

torek, 27. februar

Brezplačno izobraževanje iz poznavanja temeljnih postopkov oživljanja (TPO) in rokovanja z defibrilatorjem (AED) – Gasilski dom Dobrovo   Ponovno je prišel čas, ko enkrat na leto nudimo izobraževanje iz poznavanja temeljnih postopkov oživljanja z uporabo defibrilatorja. Čas, ko je nujno obnoviti svoje znanje, ker bomo morda prav mi nekomu rešili življenje. Z namenom, da osvestimo […]
Kredibilnost res je lepa čednost, čednost tudi v smislu higiene, da na tebi packe ni nobene, toliko samo v uvodu v vednost. Šli so fantje z vseh vetrov nabrani se pred kratkim neko komisijo, kjer ocenjevati si želijo, kje, kako se kredibilnost brani. Naredili so seznam si tistih, ki edine da so kredibilne, znašle so na njem se kar številne, ki uvrščajo jih v kasto čistih. Je iz naše tudi se doline nekaj jih prerinilo na spisek, ki pa jim je kredo skrajno nizek in obdajajo jih zgolj temine. Takšna ovenela, grda, stara še posebej večna je mladinka, barva se, da bila blondinka, toda zanjo prav nihče ne mara. Takšna je mladina, zapisali fantje so, dekle je kredibilno, so režali se jim v vasi silno, s kakšno so proslulko zaplesali. Skoraj štirideset let prepozno, fantje starko na seznam so dali, kredibilnost s tem zasmehovali svojo lastno karseda pompozno. Objava Juro Verič: Kredibilna mladinka (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .

ponedeljek, 26. februar

Pirotehniki Državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi Severne Primorske, ki pregledujejo območje novogoriške železniške postaje zaradi izvedbe del prenove železniške postaje, so danes okrog poldneva 475 metrov v smeri severno od novogoriške železniške postaje na globini 1,5 m pod 2. tirom našli 250 kg letalsko bombo iz druge svetovne vojne angleške izdelave, enako […]
Zgodovina včasih se ponavlja, vendar je zgolj farsa ponovitev, cilj pa največkrat je zameglitev, da določena se stvar poslavlja. Vemo, partija je spremenila svojčas si ime, da ni imela več oznake stranka, je privzela zvezino ime, se vanj ovila. Zveza nova štiri desetletja se povezovala je zgolj sama, drugih ni trpela stara mama, polna sebe, svojega početja. Bi potem se rada prenovila, ko povsem je starka odcvetela in pomlad bi skorajda jo vzela, ko več zanjo ni bilo zdravila. Lepotičila se je še leta, večkrat se je preimenovala, rada vsaj enaka bi ostala, a bila je vera vase vzeta. Za kozmetiko je pometala, kar je mogla, da bi se še zdela komu sprejemljiva, a uspela ni, da karte bi še kar mešala. Slednjič odigrala se partíja pokra goljufivega je zadnja, tu telesa vidna je razgradnja, števec ji divja, ura odbija. Ko pogleda jasnovidec v karte partiji tej, stranki in partíji, v jasni kakor solza homatiji vidi le še časopisne parte. Objava Z. K.: Od partije dalje (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .

nedelja, 25. februar

Rektor Univerze v Novi Gorici prof. dr. Boštjan Golob se je 19. februarja 2024 na Institutu “Jožef Stefan” srečal z delegacijo iz CERN-a, ki se mudi na uradnem obisku v Sloveniji.   Foto: Marjan Verč Letos Evropska organizacija za jedrske raziskave CERN obeležuje 70. obletnico delovanja. In prav v tem letu bosta Slovenija in CERN […]
Od puščave do gora. Postni čas nas v enem tednu popelje na dva popolnoma različna, skoraj nasprotna kraja, in v enako nasprotnem času. Na prvo nedeljo nam evangelij govori o Jezusu, ki je 40 dni v puščavi in ​​je človeško sam, razen skušnjavca na eni strani, zveri in angelov na drugi. Drugo postno nedeljo pa nas evangelist Marko popelje na visoko goro (brez kakršne koli druge navedbe), kjer so Jezus, trije njegovi učenci in Mojzes z Elijem. Iz tega, kako je epizoda pripovedovana, bi si lahko celo upali sklepati, da ni trajala 40 dni, ampak morda manj kot 40 sekund ... Pravzaprav jezik, ki ga evangelist uporablja, namesto da bi opisoval prizor navzven, z vidika oči in ušesa apostolov, izbira stališče njihovih src in njihove vere. Spremenjenje je izkušnja notranje svetlobe, ki se zgodi v zelo težkem obdobju življenja Jezusa in njegovih učencev. Vsi evangelisti, ki pripovedujejo o tem prizoru, to storijo potem, kot se spomnijo, ko je Jezus napovedal svojo smrt. Jezusovi učenci kmalu spoznajo, da njihovega izjemnega Učitelja in Prijatelja ne čaka rožnata prihodnost. Tudi če dela čudeže in mu v tistem trenutku sledijo množice, se med verskimi avtoritetami povečujejo njegovi sovražniki, sam pa napoveduje, da na koncu njegove človeške poti ni prestol, ampak križ. Učenci, ki jih tukaj predstavljajo Peter, Jakob in Janez, so v vse večji notranji puščavi in ​​tveganje, da bodo izgubili zaupanje v svojega Učitelja, je veliko. Prav gotovo so razočarani, ker se morajo spopadati tudi s svojimi človeškimi in duhovnimi težavami. Med seboj so sprti, vodijo jih k temu, da bolj razmišljajo o uspehu kot o daru življenja, mika jih, da bi podomačili Jezusov nauk po tem, kar oni mislijo in ne po tem, kar on uči. V tej situaciji je tukaj izkušnja preobrazbe. Sama beseda nakazuje nekaj čudnega in težko razložljivega. Pravzaprav so na »visokem« mestu za trenutek povzdignjeni in prejmejo dar razumevanja, kdo Jezus v resnici je in zakaj mu je vredno slediti kljub vsem stiskam, dvomom in napakam, ki jih morebiti storijo. Evangelist opisuje Jezusa kot svetlega in da govori z dvema temeljnima kamnoma verskega izročila svojega časa, z Elijem in Mojzesom, to je s prerokbo in postavo. Če je Jezus med tema dvema, potem je res dolgo pričakovani Mesija, potem je tisti, ki so ga vedno čakali. Najmočnejša izkušnja pa je tisti glas, ki ga slišijo bolj z ušesi srca kot z zunanjimi in je Božji glas, ki pravi, da Jezusa, njihovega Učitelja, Bog ljubi in ga je zato treba poslušati. To ni ukaz, ampak notranja osvetlitev, ki govori srcu. Peter, prestrašen in dezorientiran, vzklikne: »Krasno je ...«. To je dezorientacija, kot takrat, ko čutimo tako močno bolečino ljubezni do ljubljene osebe, da izgubimo razum in postanemo nerazumni. Ljubezen igra te šale. »Lepo je ...« je morda najpreprostejši in najbolj univerzalen izraz, ki ga lahko razumemo, če pogledamo izraz obraza in oči tudi ljudi drugega jezika. Peter in ostali za trenutek začutijo v svojih srcih žar ljubezni, ki jim poplača ves njihov trud, razveže vozle uma in srca in odpre čudovito panoramo pred očmi duha. Za trenutek, ne vemo kako dolgo, začutijo pa Boga v svojih srcih in njihovo življenje učencev z Jezusom se jim zdi lepo in večno. Želeli bi, da bi trajalo večno, a ni mogoče ... Visokogorska lega, četudi se tu zdi skorajda bolj literarni element, si ne more pomagati, da ne spomni na lepoto resničnih doživetij v visokogorju. Tisti, ki se je imel priložnost povzpeti na kakšen visok vrh vsaj enkrat, ob prihodu, četudi tam ostane kratek čas, doživi izkušnjo miru, zaradi katere je celotna utrujajoča pot prihoda del same lepote. In ko se spustiš v dolino, ti doživeta lepota še naprej navdaja misli, z željo po vrnitvi, četudi bo to stalo več truda. Ali ne bi to na koncu morala biti izkušnja krščanske molitve? Moliti pomeni vsaj za kratek čas vstati in začutiti, kako se pred srcem odpirajo Božja obzorja, izkusiti mir, zaradi katerega rečemo "kako lepo!!", in tako znova začeti naše običajno življenje z navdušenjem in optimizmom. Tudi mi moramo, zlasti v tem težkem zgodovinskem trenutku, čutiti Jezusa, ki sveti v naših srcih, slišati Božji glas v sebi, širiti obzorja duha. To lahko storimo v molitvi in ​​tudi, kot pravi Božji glas učencem, s poslušanjem evangeljske besede. Odpreti evangelij je kot za trenutek odpreti okno duha k Bogu. Če to storimo, lahko doživimo neprecenljivo izkušnjo miru, ki ga čutimo na visoki gori spremenjenja, ki našemu utrujenemu srcu pravi tudi »ljubljen si .. .«, in na koncu se tudi mi počutimo spremenjene. Objava Nedeljska misel – 2. postna: Gora srca objavljena na Vipavska.eu .
Drag bo govor, ker bo prepovedan, raje glavo prej boš vtaknil v vrečko, as takrat boš, kot zadel bi srečko, če govoril tekst boš zapovedan. Drag ta govor bo, saj silno pazil boš po novem, da se ne bi zmotil, kajti pes čuvaj te bo zalotil, Watchdog te ne bo samo oplazil. Drag bo govor, moral boš paziti na besedo vsako, ker predator bo prežal že, če boš radiator rekel javno, dal te bo razkriti. Te razkrinkal bo, če boš omenil, da se psi dojijo, če zastavo pisano povezneš si na glavo, te izrez bo stal, da boš kar penil. Če boš rekel zgolj to, da letijo v tej deželi skubljeni golobi, boš podvržen brž večkratni globi, pa še kam lahko te napodijo. In če v govoru boš spole rabil neustrezno, dva samo, te stalo bo nastopanja za vselej, malo treba bo in že se boš spozabil. Drag bo govor, čisto drugo stanje, če ne boš poprej se lotil bede in namesto vsakršne besede si izbral odločno boš dejanje. Objava Tasa Prečko: Drag bo govor (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .

sobota, 24. februar

Slika članka
Danes mineva 2 leti od začetka ruske agresije in začetka vojne v Ukrajini
Danes minevata 2 leti od začetka vojne v Ukrajini. Ruska invazija, ki je bila sprva s strani Rusije predvidena kot hitra zmaga, se je razvila v dolgotrajno in trdovratno bitko. Ruski načrt po hitrem zavzetju celotne Ukrajine s prodorom do Kijev...
O deliriju nam je predaval Igi, ki se iz toplic je vrnil, niti vode ni kozarčka zvrnil, trdno stal je, malo ni postaval. Je povedal, kakšen je delirij, ko se leva stran docela maje, ko nikjer opore ni, ograje, tega da številni so primeri. Doktor, ki na to zares spozna se, rekli so, zdravnik za dobo našo, ta zavrača vsake vrste flašo, človek hkrati je, ki dá kaj nase. Nase in ne vase, so dodali drugi še pozorni poslušalci, ve, kaj dožive poskuševalci raznih vrst opojev, prepoznali. Igija zdaj rado vse posluša, ker pove tako, kot je v resnici, ne olepša dosti, po pravici razloži, kaj naj se ne poskuša. Je ozdravljen Igi, so dejali, takšen glas o dohtarju se širi, sam preskusil svojčas je delirij, ko so iz gostilne ga nagnali. Pokazali so mu leva vrata, da se je na cesto opotekel, le kdor se tako je kdaj opekel, reklamiral treznega bo brata. Objava Igi Lukežič: Ozdravljeni (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .

petek, 23. februar

V sredo, 21. 2. 2024 je v Državnem zboru potekala 62. izredna seja o korupciji, ki so jo zahtevali poslanci Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke. V razpravi so poslanci izpostavili koruptivne afere in rabote sedanje vlade, predvsem nakup propadajoče sodne stavbe na Litijski. Ob začetku seje je v imenu predlagatelja spregovoril predsednik SDS Janez Janša, ki […]
Starega pobira, z gruntom kaj bo, svoje dni na kmetih spraševali so ljudje se, skrb, se ve, vezali na naslednika, na to, kdo naj bo. Kdo bo novi, starega pobira, spraševali v vasi Corleone so možaki se, iz naše cone biti mora, tak, ki ne ovira. Starega pobira, z monarhijo kaj bo, kdo bo na prestolu novi, zdaj, ko so umanjkali sinovi, Ferdinand z družico bo, Sofijo. In ko tega vzame Bosna mlada in se boj krvav takoj razmahne, tudi novi klecne v njem, omahne, izostane slavnostna parada. Vedno jo hudir, kdo paradira naj naslednji, da se ne sesuje stvar, ko roko trdno potrebuje, in ko vidno starega pobira. Starega pobira, iz klobuka izpusti goloba čarodejno, se pokaže praktično, idejno katastrofa, starca silna muka. Enega ima le še v rokavu, ta oskubljen je, proslul za zmeraj, ni za javnost, ta je le za včeraj, golobíček, astronavt na splavu. Kdo sledil bo starcu, ki pobira sebe komaj s postelje, stranišča, kdo zapolnil luknjo prizorišča? Bogu hvala, stari svet umira. Objava Mile Golobičič: Stari in novi (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .

četrtek, 22. februar

MUZEJSKI TORKOV VEČER Grad Kromberk, 27. februar 2024 ob 19. uri Ob stoletnici izšla nova številka revije Studi Goriziani Zadnji torek v februarju bomo listali po novi številki revije Studi Goriziani, ki je izšla ob stoletnici prve izdaje. Soška državna knjižnica (Biblioteca Statale Isontina) je konec preteklega leta izdala publikacijo v prenovljeni podobi, na več […]