Regionalne novice > Goriška

ponedeljek, 20. november

Občina Kobarid Vas vabi na dobrodelni božično-novoletni koncert UROŠ in TJAŠA! Koncert bo v petek, 29. december 2023, ob 19. uri v Kulturnem domu Simona Gregorčiča Kobarid. Vstopnice lahko kupite na Občini Kobarid. Izkupiček od prodanih vstopnic bo v celoti namenjen v neurju prizadeti družini.   Spletno uredništvo, Vir: Občina Kobarid
Komaj petnajstleten si bi že okronan za kralja. Če pomislim kaj mi je – petnajstletnemu pubertetniku - rojilo po glavi ali če pogledam svoje mulce, ne bi ne njim ne samemu sebi, petnajstletnemu, zaupal niti vodenja Društva za mirno rast trave, kaj šele, da bi si oziroma jim v roke potisnil žezlo in rekel: »Vladaj!« Še zdaj, v letih, ko si lahko na prsi, kot medalje, brez nevarnosti,  da bi se kdo pretirano zgražal ali ugovarjal, pripnem nekaj častitljivih pridevnikov, kot na primer: moder, zrel, preizkušen … me prav nič ne mikajo vodstvene funkcije, ne v Društvu za mirno rast trave, še manj državne. Res pa je, da živim v deželici, kjer se me vse pogosteje zdi, da nam vladajo nedorasli otročaji – in na žalost ni prav nič drugače tudi ko so ozrem nekolikanj čez planke. Tudi ti, ljubi moj sveti Edmund, se verjetno nisi prav nič tepel za krono. Posadili so ti jo na glavo, ker si bil, kot kraljevi sin, na vrsti in komaj razglasijo, da je kralj mrtve, že tudi vzklikajo: »Živel, kralj!« Kljub mladosti si bil menda zrel, odlikoval si se z modrostjo, pogumom, pravičnostjo, usmiljenjem in, kot se za bodočega svetnika spodobi, s pobožnostjo. Lahko bi mirno in srečno vladal do konca svoji dni, ko bi krono prepustil kateremu od svoji potomcev, a Anglija v devetem stoletju ni poznala prav veliko »happyendov«. V petnajstem letu tvojega vladanja so deželo napadli danski morski roparji. Legenda pripoveduje, da so vikingi najprej napadli nek ženski samostan, kjer so si redovnice, zato, da bi morda vendarle ušle podivjani moški nravi in ohranile svojo čast, prerezale ustnice in nosove. Pohotni skandinavci pa so jim odsekali glave in opravili svoje. Z zbrano vojsko si hitel branit svojo deželo pred podivjano hordo roparjev, pa so zajeli tudi tebe. Hoteli so te prisiliti, da bi zatajil svojo vero in prestopil na njihovo stran – tako bi si najlaže  pokorili vse tvoje podložnike – pa si ostal stanoviten, svojo zvestobo kraljestvu in Bogu pa plačal z življenjem. Legenda govori, da so našli tvoje obglavljeno truplo s puščicami pribito na drevo, glavo pa je nedaleč stran čuval volk. Ko so glavo položili  k truplu se je le-ta zopet zarasla s telesom. Oživel sicer nisi, kot bi človek lahko pričakoval v legendi, je bil pa to prvi v nizu čudežev povezanih s tabo, tako da te je ljudstvo še pred uradno razglasitvijo častilo kot svetnika. Ljubi moj sveti Edmund! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da ne bomo brezglavo bežali pred dolžnostmi in obveznostmi ter da se bomo upali vpisati med legende. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Preljubi sveti Edmund! objavljena na Vipavska.eu .

nedelja, 19. november

Pogosto slišimo ljudi, ki razmišljajo na tak način, na splošno legitimen, spoštljiv, zelo prisoten tudi v običajnem občutku; utemeljitev, ki smo jo zagotovo včasih podali tudi mi: »Namesto da nekaj naredim in delam napake, raje ostanem miren in naredim, kar lahko, ne da bi si preveč uničil življenje. Opravim svoje dve ali tri malenkosti, v tuje zadeve se ne vtikam - tako kot nočem, da se drugi vtikajo v moje stvari - in na ta način živim mirno. Tudi zato, ker si, če nekaj narediš, deležen veliko opazk in kritik; če narediš drugo ravno nasprotno, jih prejmeš ravno toliko... na tej točki sem se naučil ostati miren in sem sprejel filozofijo 'živi in ​​pusti živeti', zato živim bolje. Nikomur ne jemljem prostora, nikomur ničesar ne jemljem in sem pomirjen sam s seboj, z drugimi in z Bogom.« Da je pomirjen sam s seboj, tega ne oporekam; da je tudi z drugimi tak, lahko domnevam, glede na to, da nikomur ne dela škode; glede tega, da je pomirjen z Bogom, pa glede na to, kar sem slišal v današnji prispodobi, še malo dvomim... Oh, ja: ker logika »živi in ​​pusti živeti« ne sodi v perspektivo božjih stvari; veliko manj kot "Nikogar ne poškodujem, zato sem v redu". Morda je tako, da smo vsake toliko časa, ko na začetku maše prosimo Boga odpuščanja z besedami »priznam«, pozorni na vse načine priznanja greha: »misli , besede, dela« in predvsem »izpusti«, torej vse tisto, kar bi imeli možnost narediti in nismo storili. Dobro, očitno: narobe, morda; s številnimi netočnostmi, vsekakor; včasih malo uniči naša življenja, ni dvoma... navsezadnje, če ne narediš ničesar, si lahko prepričan, da ne boš nikoli naredil napake. Razen ene stvari: v opustitvi ali - preprosto - v tem, da tega nisem storil. Vsaka priložnost za dobro delo, ki je izpuščena, je zamujena priložnost in se nikoli ne vrne; vsako dobro delo, ki bi ga lahko storili in ga nismo storili – naslednjo nedeljo nam ga bo evangelij neusmiljeno vrgel v obraz – ne bo samo ostalo nedokončano, ampak bo prispevalo k podpisu naše obsodbe. Kakšen stavek? To, da dosežemo konec življenja in ugotovimo, da smo ga zapravili nekoristno, namesto da bi ga živeli z intenzivnostjo do konca, pa naj bo to malo ali veliko. Ker je zaman kriviti Boga za našo lenobo in nedejavnost! Bog nas gotovo odrešuje s svojo Milostjo, prej in neodvisno od naših del; toda jasno znamenje, da smo sprejeli njegovo Milost in da deluje v nas, da je naša zavzetost za izgradnjo Božjega kraljestva, ne glede na to, ali smo zmogli ali zmoremo tako malo ali toliko, kot pač lahko! Nehajmo se opravičevati pred Bogom in celim svetom in prevzeti slog zadnjega služabnika v prispodobi: »Gospod mi ni dal toliko kot drugim, nisem imel te sreče, nimam vseh teh darov. in ti talenti - razen tega, da je talent takrat ustrezal okoli trideset kilam zlata ... -; Gospod je prezahteven, z njim se ne smeš šaliti, ne moreš delati stvari samo zato, da bi jih naredil ...; in potem, Bog te vedno malo prestraši, ne gre za to, da te preveč spodbuja k dobremu, glede na to, da je vedno pripravljen presoditi, kaj počneš...; in med drugim ima rad samo določeno kategorijo ljudi, ki ji daje veliko dobrih lastnosti in talentov, mene pa ni ravno upošteval ...«. »Duhovna žrtev«, kjer Boga krivimo za svoje nesposobnosti, je eden najhujših občutkov, ki jih lahko doživimo v življenju vernikov. Kajti namesto da bi se smilili sami sebi, kaj zmoremo ali ne moremo, kaj zmoremo ali ne, nekaj ali veliko talentov, ki nam jih je dal Gospod, ne zavihamo rokavov in se ne lotimo gradnje božjega kraljestva, ki nam ga je med drugim izrecno zaupal? Za kateri razlog? Zaradi strahu pred napakami? Koliko zamujenih priložnosti ... koliko priložnosti, da pokažemo svojo ljubezen do Boga in naših bratov smo zapravili samo zaradi strahu pred tveganjem ... koliko priložnosti, da živimo svoje življenje v polnosti, samo zato, ker smo prepričani, da Bog ni bil z nami velikodušen kot z drugimi ... Ne sedimo križem rok, ne kopljimo luknje v zemljo, da bi skrili sebe in to, kar imamo, prepričani, da bomo tako za vedno ostali neoporečni: množimo raje ljubezen v toliko, kolikor jo zapravljamo za druge, da dobimo nagrado v kolikor ne sedimo brez dela! In lepo je, da Cerkev kdaj pa kdaj opusti svoj prevladujoči šovinizem in po liturgiji vzame ženo za vzor delavnosti in marljivosti za nebeško kraljestvo; če je moški služabnik iz prilike o talentih simbol brezdelnega in lenega vernika, je marljiva ženska iz knjige Pregovorov v prvem berilu povzdignjena kot simbol tistih, ki ne sedijo brez dela in čakajo na Kraljestvo. . "Njena vrednost je veliko večja od biserov", in četudi sta lepota in čar minljiva in iluzorna, je sad njegovih rok razlog za hvaležnost in hvalo. Ni zanikati: dobra lekcija za nas fante! Vendar ne pustimo poguma, kajti – ne glede na to, ali je moški ali ženska – nobenemu kristjanu ni dovoljeno zaspati in pustiti, da se priložnosti za dobro delo izmuznejo: nekega dne se bo gospodar vrnil in od nas zahteval, da poravnamo račune. In ne bo dovolj, če mu odgovorite: "Nič nisem naredil narobe"! Objava Nedeljska misel: Kaj delam narobe? objavljena na Vipavska.eu .
18. 11. 2023 ob 17.40 uri se je v Kopru, na Srebrničevi ulici zgodila prometna nesreča v kateri je ena oseba umrla. 41-letna voznica osebnega avtomobila doma iz Kopra je z osebnim avtomobilom speljevala iz parkirnega prostora v smeri proti Novi ulici. V tem času je po vozišču z njene desne strani prišel 72-letni pešec […]
Ob omembi tvojega imena marsikoga spreleti srh, saj smo Slovenci ime, ki ga nosiš povezali s samo božjo deklo. Pa ne z »blaženo vedno devico božjo materjo Marijo, ponižno božjo deklo«, temveč s »sestro smrtjo«, kot jo je z otroško preprostostjo poimenoval tvoj svetniški kolega in po letih skorajda sošolec iz višjih letnikov Frančišek Asiški. Belemu okostnjaku smo v roke potisnili še koso, s katero neusmiljeno kosi v ranem jutru  in v poznem večeru … in kadarkoli in kjerkoli vmes … in ji – ne vem: da bi se je bolj ali manj bali – nadeli ljubko ime: Matilda. Morda že zaradi imena samega … ki pomeni »močna v boju«? In res se največ ljudi s smrtjo – z Matildo, torej – sreča prav v boju. In zaradi boja je v resnici povezano tvoje lepo ime s smrtjo. In so zato krivi partizani. Ki so mitraljezu, ki je sejal smrt, dali ime: Matilda! In je mitraljez kosil sovražnike … in še vse tiste, ki so si jih za sovražnike naredili ali pa jih sovražnike zgolj imenovali, da so se jih lahko znebili … Kakorkoli … Tvoje ime nam je torej znano … precej manj znana je tvoja življenjska zgodba. Že kot mala deklica si zahrepenela po samostanskem življenju in svoje življenje posvetila Bogu. Ki si ga častila s petjem. V tvojem življenjepisu berem, da so te zaradi čudovitega glasu in lepega petja imenovali »Kristusov slavček«. In čeprav je tvoj glas, kot piše, izžareval radost in veselje, si v svojem življenju neizmerno trpela prav zaradi pomanjkanja radosti in veselja … Zaradi pomanjkanja »osrečujoče Božje bližine« si se bojevala z veliko žalostjo in pobitostjo. Tako piše. Ne vem, če so temu stanju v tvojem času že rekli »depresija«, ampak v našem, času, ki je mimogrede, precej »deprast«, temu rečemo tako. In bi te Sveta mati Cerkev mirno lahko razglasila tudi za zavetnico estradnikov, pevcev, igralcev in kar nas je še te in take umetniške in polumetniške vrste: Ko Bog talentu, ki je mnogim v radost, veselje, užitek in tudi zavist, pridruži trn črnoglednosti, pomanjkanja samozavesti, smisla in slabe samopodobe. Depra, skratka! In se mi v misel vriva hecna primerjava, da si ena taka srednjeveška Edith Piaf: Tebe so imenovali »slavček«, njo »vrabček«, ti že kot otrok v samostanu, podobno kot mala Terezika iz Lisieuxa, ki je mali Edith Piaf, vzgojeni v bordelu uslišala prošnjo in jo obvarovala pred slepoto …  Obe sta peli kot »angel« in trpeli … zaradi pomanjkanja osrečujoče Božje bližine … Zdaj pa, tako sem trdno prepričan, kot odličen duet z angelskimi backvokali prepevata Bogu v čast! Ljuba sveta Matilda, prosi za nas, depresivce, še posebej za umetnike. Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba sveta Matilda objavljena na Vipavska.eu .

sobota, 18. november

Odprte so prijave za subvencioniranje terapij za mlade med 15. in 29. letom starosti iz občine Ajdovščina, ki se srečujejo s stiskami in težavami v duševnem zdravju. Z akcijo želijo omogočiti mladim in mladim s šibkejšim socialno-ekonomskim položajem lažji dostop do strokovne pomoči ter tako vplivati na bolj kakovostno življenje mladih v lokalnem okolju. Mladinski […]
Kljub temu, da se dobro zavedam, da nikoli ne bi zmogel držati in zdržati stroge samostanske discipline, zgodnjega vstajanja, neprestane molitve in dela, posta in pokore, samote samostanske celice in kar si takega bolj ali manj romantičnega slikamo o meniškem življenju … priznam, da mi srce vsake toliko zahrepeni po – reciva temu – puščavništvu. Zakaj? Zato, ker moje pestro življenjsko dogajanje vključuje: plačevanje položnic in vsega, kar je potrebno, da te položnice sploh lahko plačaš … komunikacijo z otroki, ki mora biti vzgojna, potrpežljiva, nepopustljiva in ne preglasna … kar je dokaj težko, saj otroci rastejo in skupaj z njimi rastejo skrbi in pa seveda stroški in vsaj polovica že omenjenih položnic je povezana z otroki in njihovim brezplačnim šolanjem … komunikacijo z ženo, ki si ji obljubil, da ji boš »zvest v sreči in nesreči, bolezni in zdravju ter da jo boš ljubil vse dni življenja« in ki je seveda v veliki meri kriva, da imaš otroke s katerimi moraš vzgojno, potrpežljivo, nepopustljivo in ne preglasno komunicirati … in je tudi odgovorna za dobro polovico druge polovice že omenjenih položnic … stik z množico ljudi, za katere bi bilo boje, ko jih ne bi nikoli poznal, nikoli videl in ki bi jih, ko bi jih mogel, poslal nekam, da jih ne bi nikoli več videl … In ko 5. k vsemu temu pripneš še občutljivo katoliško dušico, kakršna se mi zdi, da sem …  ki se sekira in izprašuje vest zaradi mnogovrstnih medčloveških občutij, ki jih dnevno doživlja … je logično, da mi srce zahrepeni po samostanski samoti … kjer bi vse svoje misli, delo, skrbi in seveda stroške lahko preložil v druge roke! Pa se čez pet minut zavem, da bi tam izza samostanskih zidov hrepenel prav po tem, od česar bi ta hip rad zbežal. Ni kaj … zdržati bo treba. Ti, ljubi moj sveti Odo, si bil prvi v nizu svetih opatov iz znamenitega benediktinskega samostana v Clunyju … In tudi če si kdaj - pa četudi le za pet minut – zahrepenel po posvetnih skrbeh, tega nisi pokazal. Reda in pravil si se držal tako natančno, da bi te z veseljem posvojil. Menda si nekoč v roki še držal nekaj kruha, da bi ga zaužil … pa je že padel »amen« v molitvi po jedi, in ker nisi želel kršiti reda in pravil, koščkov kruha nisi ne pojedel ne zavrgel … in so se v tvoji dlani spremenili v bisere. Koliko biserov naša družina zmeče stran in svinjam, ker se ne držimo reda! Ljubi moj sveti Odo. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Odo! objavljena na Vipavska.eu .

petek, 17. november

V zadnjih 24 urah so na interventni številki policije 113 sprejeli 1477 klicev. Med 590 interventnimi dogodki smo med drugim obravnavali 103 prometne nesreče, 49 kršitev javnega reda in miru ter 93 kaznivih dejanj. Na področju prometne varnosti so obravnavali 95 prometnih nesreč s premoženjsko škodo, 7 z lahko telesno poškodbo in 1 prometno nesrečo […]
Prav nič nenavadno ni, da so te razglasili za zavetnico KARITAS-a, ko pa že ob sami  omembi tvojega imena vsak pošten in pošteno lačen človek pomisli na salamo, in kako lepo bi bilo, ko bi mu kdo pripravil en sendvič … z ogrsko! Jaz zase povem, da se sendviča ne branim ob nobeni uri. Pa nisem »uporabnik« KARITAS-ovih uslug. Čeprav bi bilo prav, da bi bil. Reden uporabnik KARITAS-ovih uslug! Kajti žalostno in pomanjkljivo napačno je, da ob besedi KARITAS, ki vendarle pomeni »ljubezen« in to dejavno, čutečo ljubezen, običajno pomislimo na ljudi, ki so potrebni pomoči in ljubezni, le redko pa na ljudi, ki ljubijo in zato pomagajo! Kot dober in pošten kristjan, bi seveda rad ljubil vse ljudi … tudi svoje bližnje. A ker bi to … z ljubeznijo … rad dobro in pošteno opravil – ne le na pol, ker polovičar pa nisem – previdno in preudarno izbiram, koga bom ljubil … In tako ljubezen postane izbirčna in ljubezen do bližnjega le ena od izbir, ki so mi na voljo. Ljubezen pa ne izbira! Ker ljubezen ni izbira! Ljubezen je – ne nazadnje – zapoved! Prva in največja! In nova! Koga naj torej ljubim? In kako? Vse to so legitimna in logična, čeprav nekoliko farizejska vprašanja. Jezus je na vprašanje, kako doseči nebesa, odgovoril: »Ljubi Boga in svojega bližnjega!«, na podvprašanje: »Kdo je moj bližnji?«, pa odgovoril z zgodbo o usmiljenem Samarijanu. A vse naše življenje je na nek način pot »iz Jeruzalema v Jeriho«, in na tej poti ali pademo med razbojnike, ki nas ranijo in pustijo na pol mrtve ali pa smo Samarijani, ki tem – na pol mrtvim – pomagajo. Lahko smo seveda tudi razbojniki, tisti torej, ki rane povzročajo, lahko smo duhovniško in levitsko brezbrižni, ter rane in ranjene prezremo, lahko smo gostilničarji, ki ranjene sprejemajo, lahko smo celo živinčeta, torej osli, ki vse to prenašamo, hočem reči, da pomagamo … Kdo je komu bližnji v tej zmešani poti iz Jeruzalem v Jeriho? Res le Samarijan »nekemu človeku« ali vsi vsem? »Pojdi in tudi ti tako delaj!« Izkazuj usmiljenje vsakemu in vsem. Od osla dalje … Ljuba moja in sveta Elizabeta Ogrska! Ti si delala tako. Po zgledu Kristusa in svetega Frančiška, ter po zgledu usmiljenega Samarijana! Ko si bila otrok in ko si bila žena, ko si bila mati in ko si bila kraljica, ko si bila na dvoru in ko si bila v pregnanstvu … si »delala tako«! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da po tvojem zgledu zasije dobro iz vsakega srca! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja Elizabeta Ogrska! objavljena na Vipavska.eu .

četrtek, 16. november

MUZEJSKI TORKOV VEČER: Kulturni center Nova Gorica: 75 let želja, prizadevanj, poskusov, programov, načrtov, razočaranj in realizacij Grad Kromberk, 21. november 2023 ob 19. uri   Tokrat v središče postavljamo še vedno nedokončano zgodbo, ki desetletja čaka na epilog. V Investicijskem programu, poslanem v Beograd septembra 1947, je bil v novem mestu načrtovan Prosvetni dom […]
V nebeškem zboru se vas je nabralo svetih Marjetic za kar lep pušeljc: sveta Marjeta Škotska, če začnem pri tebi, pa sveta Marjeta Antiohijska, sveta Marjeta Marija Alakok, sveta Marjeta Ogrska, sveta Marjeta Kortonska, Sveta Marjeta niže Ptuja in še in še in naj končam, da me ne bo zaneslo v pretiravanje. In priznam, da ne vem in da se mi ni dalo brskat in raziskovat, katera Marjeta se je pri vseh Šmarjetah, ki jih poznamo, pri nas Slovencih, najbolj prijela. Meni, ki sem Gorenjc, se mi ti še najbolj dopadeš … saj nam je Gorenjcem in Škotom menda skupna lastnost, po kateri slovimo: mi po vsej deželi, vi pa po celem svetu. In to je  - škrtost, skopost. Ali – vohrnost, če rečem, po škotsko. A Gorenjci smo vse prej kot vohrni. Smo zadrti, zadirčni, zaplankani, trdi in grčasti in še kaj … vohrni pa smo čisto na koncu. Smo pa varčni, to pa … a o tem kdaj drugič. In tudi ti, ljuba moja in sveta Marjeta, nisi bila prav nič škrta, še manj pa škart … saj sploh nisi bila Škotinja. Rojena si bila na Ogrskem, kamor je tvoj oče, angleški kralj, zbežal po porazu z Danci. Ko so Danci odšli in ste se vrnili v Anglijo, so vdrli Normani in ste spet bežali, beg pa se je zaradi brodoloma končal na Škotskem, kjer te je zasnubil tamkajšnji kralj, kar ni nič čudnega, saj Bog pri tebi menda ni skoparil z lepoto. Ti pa tudi nisi skoparila ne z ljubeznijo do moža, kateremu si povila kar osem otrok, ne z njegovimi financami in si brez sleherne skoposti skrbela tako za družino, kot za narod, predvsem za bolne in revne, ki so – tako piše, »dobivali enako hrano, kot je prihajala na kraljevsko mizo.« V tvojem kraljestvu je torej revež jedel kot kralj ali pa je, če se pošalim na račun škotske škrtosti, kralj  jedel kot revež, in mi ne zameri te šale, saj oba veva, kako je bilo. Sveta Marjeta Škotska Če Bog pri tebi ni skoparil z lepoto, je bil morda malo bolj skop z leti, saj si umrla še preden si srečala Abrahama. In po smrti si morala še enkrat bežati. Ko so Škoti zapustili katoliško vero, so namreč tvoje posmrtne ostanke prepeljali v Španijo. Ljuba moja sveta Marjeta Škotska. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga radodarno vrni, in izlij na nas, da ne bomo ne gorenjsko zadrti ne škotsko škrti. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Marjeta Škotska! objavljena na Vipavska.eu .

sreda, 15. november

Prvi od štirih panelov na osrednjem dogodku 2. Festivala podjetništva na Brdu pri Kranju je bil namenjen predvsem pregledu trenutnega stanja in viziji, kaj lahko Slovenija doseže v prihodnjih letih.  Na panelu Recept za Slovenijo, ki je potekal v okviru osrednjega dogodka, so sodelovali podjetnice in podjetniki, članice in člani SBC, ter Blaž Brodnjak, predsednik uprave […]
Ni prav veliko svetnikov, ki jim je Mati Cerkev pridela vzdevek »Veliki«, še manj pa je učenjakov – vsaj jaz ne poznam nobenega drugega – ki bi se ponašali s takim imenom, pa se je skozi zgodovino nabralo kar nekaj velikih odkritij. O tebi, ljubi moj Albert Veliki, berem, da si se bavil z logiko, filozofijo, psihologijo, antropologijo, fiziologijo, zoologijo, botaniko, geografijo, meteorologijo, geologijo, mineralogijo, kemijo, muzikologijo in seveda teologijo, saj si bil ob vsem delovanju vendarle pripadal dominikanskemu redu in si bil duhovnik in kasneje še škof. Ni, da ni, torej … In vsega te ga nisi počel za hobi, ampak si bil znamenit profesor, Doctor universalis, vsestranski učenjak in mož za vse čase. Tudi - oziroma predvsem - za današnje, ko se že vsak, ki ima dostop do interneta in odprt FB račun, razglaša za vsestranskega učenjaka. Ti si prebiral in pisal knjige, se poglabljal v skrivnosti narave in izsledke znanosti, in kljub temu ohranil ponižno srce in vero v Boga, medtem ko je danes vse več takih, ki ne verjamejo ne v Boga ne v znanost. Kar se mi, po kratkem premisleku, ne zdi pravzaprav nič nenavadno: ko človek preneha zaupati v Boga, ne bo zaupal več nikomur. Še sebi ne. Ali pa samo še sebi. Kar pa je verjetno najslabša možnost. Gledam in poslušam pametnjakoviče, ki prisegajo na eko in bio, na svojih hišah pa so lesena okna zamenjali z aluminijastimi. Iz ljubezni do lesa mogoče? Isti ljudje bodo se bodo šli zavzemat za vse vrst človekovih pravic, ki so jim bojda kratene, oblečeni v cunjice, ki so jih na drugem koncu sveta za mizerno plačilo sešili in v kemikalijah pobarvali otroci - brez kakršnih koli pravic. A tega ne morem gledati ne poslušati. Ljudje zavračajo zdravila in cepiva – ker se menda ne ve, kaj vse vsebujejo in ker pri tem mastno služi le farmacevtska industrija -, odišavljeni in naličeni s kozmetiko s katero še bolj mastno služi druga veja te iste farmacevtske industrije, in jim zadostuje stavek na embalaži, da produkt ni bil testiran na živalih in da je veganskega izvora! Človek pač zaupa takrat ko mu to ustreza in v to kar mu ustreza … in se za nekaj procentov popusta konča vsa naša »vsestranska učenost«! Sveti Albert Veliki Oprosti, ljubi sveti Albert Veliki, moji pikrosti in cinizmu, a kot nekdo, ki je res veliko vedel, znal in spoznal, ne verjamem, da si kdaj prišel do konca človeški neumnosti, ki je verjetno nisi načrtno raziskoval, si je pa prav gotovo veliko videl, saj se ljudje v vsej svoji zgodovini nismo kaj prida spremenil. Predvsem pa se ne spreminjamo v kaj prida. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da se nas oprime kakšna pametna misel. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Albert Veliki! objavljena na Vipavska.eu .

torek, 14. november

V zadnjih 24 urah je bilo na interventni številki policije 113 zabeleženih 1.442 klicev. Med 578 interventnimi dogodki so policisti med drugim obravnavali 123 prometnih nesreč, 40 kršitev javnega reda in miru ter 121 kaznivih dejanj. V 114 prometnih nesrečah je nastala le premoženjska škoda, v 9 nesrečah pa so bili udeleženci lažje poškodovani.  Zaradi […]
Ko bi danes prebral med novicami, da so trije frančiškani na muslimanski praznik Kurban-Bajram poiskali največjo mošejo v mestu in skušali spreobračati k molitvi prihajajoče muslimanske vernike, bi brez dvoma rekel,  da gre za nepotrebno izzivanje in težko bi našel koga, ki se ne bi strinjal z mano. Še tako goreči, da ne rečem, militantni kristjani vedo, da s privrženci preroka Mohameda ni dobro češenj zobati. Toliko manj je primerno in pametno, da jim s češnjami mahaš pred očmi v času, ko jih zaradi posta sploh ne smejo zobati. Zato nekako ne vem, kaj naj ti sploh rečem, ljubi moj sveti Nikolaj, saj si točno to, resda ne v naših politično korektnih časih, pač pa konec 14.stoletja, skupaj še s tremi sobrati, Štefanom, Deodatom in Petrom, naredil v samem Jeruzalemu. Kar je sledilo, je bilo, če grdo rečem, logično in, oprosti mi, verjetno ne moreš reči, da tudi vi sami niste tega pričakovali. Morda ste se prav iz želje po mučeništvu odločili za politično nekorektnost. Morda pa sploh niste razmišljali ne o politiki ne o korektnosti, ampak vas je vodila resnična in čista želja po spreobrnitvi bratov, ki še niso spoznali Edinega in Pravega Odrešenika? Morda pa je ta naša politična korektnost samo lepo zakrinkana mlačnost in polovičarstvo? Morda pa smo se že tako zelo pomešali s svetom, da smo se spridili … kot sol iz Jezusove prilike: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo.« (glej Mt 5,13) Oprosti, ljubi moj sveti Nikola, nikar ne misli, da se mi v razmislek o tebi, vriva senca dvoma. Nikakor. Jezus je brez dvoma naročil, naj gremo po vsem svetu in oznanimo evangelij vsemu stvarstvu. In če upravičeno slavimo misijonarje, ki odpotujejo v daljne kraje poganom in nevernikom oznanjat edino pravo vero, zakaj bi drugače gledali in sodili tiste, ki misijonarijo po ulicah naših brezbožnih, poganskih in nevernih mest?! Sveti Nikolaj Tavelić Konec koncev si zgolj sledil zgledu svetega ustanovitelja vašega reda, Frančiška Asiškega, ki je v svoji misijonarski želji prišel na dvor samega sultana, se od tam tudi živ vrnil, sicer brez uspeha, pa vendarle. Vam štirim ni bil dan povratek, ste si pa zato utrli z bližnjico pot v nebesa. Ljubi moj sveti Nikolaj Tavelić! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo goreči. In slani. Predvsem pa Božji. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Nikolaj Tavelić! objavljena na Vipavska.eu .

ponedeljek, 13. november

Skupaj z Alojzijem Gonzago, Malo Tereziko, Dominikom Saviem, Marijo Goretti, Carlom Acutisem in še kakim svetniškim najstnikom tvorite skupino svetnikov ob katerih s človek vpraša: Kako je mogoče? Kako je mogoče, da lahko nekdo v samo nekaj kratkih letih že dozori za nebesa? Seveda si človek tudi izpraša vest, češ: je z mano kaj narobe,  da ne hrepenim tako silno po nebesih? Da si me ne mudi tako zelo v Božje naročje, da rad živim? In ne pomaga kaj dosti, da si v misli kličeš svete starce, na čelu s svetim Janezom Evangelistom, ki naj bi ga Jezus imel najraje, pa je vendarle umrl star in postaran. Če smem biti malo predrzen, kar seveda nadvse rad sem, potem  se bom naslonil na misel, ki se mi poraja ob prebiranju svetniških življenjepisov. Namreč, da se svetniki in svetnice, vsi po vrsti trudijo potešiti Božjo žejo po ljubezni. In če je to res … če to misel vzamem nekoliko pretirano dobesedno … potem seveda lahko pridem do zaključka, da so svetniki – in seveda svetnice – Božja pijača. Zato nekateri umrejo tako mladi: ker jih Bog izpije kot »ta kratkega« - v mali dozi in na hitro. Drugi spet so raznovrstni koktejli, se pravi »long drinks«, ki se jih srka previdno in počasi. Tretji spet so likerji, ki se jih »guštira«, četrti vino: sladko, suho, polsuho, servirano v različnih kozarcih glede na letnik in poreklo. In če se svetništvo v tej moji predrzni misli enači s stopnjo alkohola, potem upam, da bom uspel ljubemu Bogu ponuditi vsaj čaj z rumom, kajti brezalkoholno pivo pač ni pivo in Čušin zaenkrat tudi še ni svetnik! Ljubi moj sveti Stanislav! Bil si tako Bogu predan, tako pobožen, da si šel na živce svojemu lahkomiselnemu bratu, ki te je zaradi tega večkrat pretepal in na razne načine mučil. Pred njim in pred očetom si z roden Poljske ubežal vse do Rima z namenom, da se pridružiš jezuitom, kjer si komaj sedemnajstleten že odhitel v Božje in Marijino naročje. V Šentvidu stoji mogočen Zavod svetega Stanislava, imenovan seveda po tebi, saj si zavetnik dijaške mladine. Zavod pa je bil v času komunizma nacionaliziran in spremenjen v vojašnico, takoj po vojni pa je bil to zapor, kjer so bili mnogi Bogu predani in pobožni Slovenci pretepani in mučeni ter celo pobiti od ne tako pobožne bratske roke. Ljubi moj sveti Stanislav Kostka! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. In izprosi kesanja in spreobrnitve za vse, ki so se izživljali nad svojimi brati.  Če ti je uspelo pri tvojem rodnem bratu, zakaj ti ne bi še pri slovenskem narodu. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Stanislav Kostka! objavljena na Vipavska.eu .

nedelja, 12. november

Priznam, da te prav nič ne poznam… in da me tvoje ime ni  prav nič »svetniško« pobožalo, ampak me je asociiralo na dramskega  junaka iz že kakšne balkanske komedije, ki jo je spisal Nušić, ali pa – oh, kaj pa vem – Kovačević, ali že kdo od tistih, ki so nas v starih časih znali nasmejati. Potem pa sem odprl Knjigo svetnikov in ugotovil, da si tudi ti živel v starih časih, da ne ti stari časi ne tvoje življenje niso bili prav nič komični (čeprav krepko dramski), da pa si svoje življenje zaključil prav po balkansko … In naj mi oprostijo ljudje, ki živijo ali prihajajo z omenjenega področja, a zgodovina dogodkov in reka krvi, ki jo je popila balkanska prst, mi pač dajejo prav. Torej: Živel si na prelomu iz 16. v 17. stoletje, ne na Balkanu, ampak v Ukrajini, ki je bila tedaj pod poljsko oblastjo, po rodu Belorus, vzgojen v pravoslavni veri si prestopil h katolikom, postal menih, kasneje škof. Tako sem prebral v knjigi, ki opisuje spore med Cerkvami, ki vse častijo istega in enega Boga, in so vse trdno prepričane, da ga častijo na edini pravi način in da se posledično ta Isti in Edini Bog  - ki je mimogrede Bog ljubezni - strašno jezi na te, ki tega ne počnejo prav, ter jih pokonča z ognjem in mečem. In ker se Isti in Edini Bog ne oglasi, hočem reči: ker nikogar ne pokonča z ognjem in mečem, v njegovem imenu to storijo goreči privrženci različnih Cerkva Istega in Edinega Boga. Ki je – mimogrede – Bog ljubezni. Ti, Jozafat, si si zelo prizadeval za edinost med verujočimi in neverujočimi, za edinost med sorodno in podobno verujočimi in si svoja prizadevanja zalil s krvjo … mučeniško prelito … ko so te – kot rečeno:prav po balkansko – pokončali s sekirami in meči. In če se nam morda to zdi kruto … in necivilizirano … mračnjaško srednjeveško … s sodobnega civilizirano napredno izobraženega stališča morda celo smešno … samo pomislite – sploh vi, ki grejete klopi katerekoli Cerkve, ki časti Istega in Edinega Boga – kako gledate na svoje brate in sestre. Kako planete »v mislih, besedah in (žal tudi) dejanju nad tiste, ki se križajo drugače kot vi … premalo pobožno, kot bi bilo prav … ki ne pokleknejo ali pa klečijo drugače… predvsem pa premalo pobožno, kot bi bilo prav … ki mižijo, se trkajo po prsih, dvigujejo ali sklepajo roke v molitev … premalo pobožno, kot bi bilo prav … ki dvignejo roke za prejem obhajila previsoko ali prenizko … predvsem pa premalo pobožno, kot bi bilo prav … oziroma: da sploh stegujejo roke k obhajilu … medtem, ko vi le stegujete jezik … premalo pobožno, kot je prav … SVeti Jozafat Kunčevič Dragi moj sveti Jozafat Kunčevič … če pomislim na vse to, se mi zdi da si zaman po balkansko prelil svojo belorusko kri po ukrajinskih tleh pod poljsko oblastjo … na tej preljubi božji zemljici. Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in razlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Dragi sveti Jozafat Kunčevič! objavljena na Vipavska.eu .
»Blesteča in neugasljiva je modrost, z lahkoto se da spoznati tistim, ki jo ljubijo, najti tistim, ki jo iščejo; vnaprej se da spoznati takim, ki po njej hrepenijo. Kdor se bo k njej zgodaj odpravil, se ne bo utrudil, ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih. Če se kdo zanjo navduši, doseže popolno preudarnost, kdor bo zaradi nje bedel, bo kmalu brez skrbi. Kajti sama hodi okoli in išče take, ki so je vredni, dobrohotno se jim prikaže na njihovih potih in pri vsaki misli jim pride naproti.« (Mdr 6,12-16) Besedilo knjige modrosti, je čudovito... Lahko bi ga namesto izvirnika prebrali takole: »Bogastvo je čudovito in ne zbledi, zlahka ga vidijo tisti, ki ga imajo radi, in zlahka ga najdejo tisti, ki ga iščejo. Ko se razkrije, onemogoča tiste, ki si jo želijo. Kdor vstane zgodaj zjutraj, da bi iskal bogastvo, se ne bo utrudil, našel ga bo pred vrati. Življenje zanj je namreč popolna inteligenca, kdor zaradi nje pozno v noč bedi, bo kmalu brez skrbi; ker bogastvo išče tiste, ki so ga vredni, se jim na ulici zdi dobronamerno in jim gre v vseh načrtih naproti.« Upam samo, da ste opazil anomalijo, ki sem jo namenoma vnesel in izkrivljal pomen besedila! Vedno lahko rečemo, da je modrost (o tem govori izvirno besedilo) veliko bogastvo, in ne bi rekli nič nenavadnega: tu pa sem hotel bogastvo razumeti v njegovem najbolj neposrednem pomenu, to je materialno bogastvo, denar, kriptovalute, premičnine in nepremičnine. Prepričan sem, da se marsikomu v sedanji miselnosti ne bi zdelo prav nič gnusno vstati zgodaj zjutraj in najti denar in bogastvo pred vrati svojega doma, ne pa »privijačeno na tla« (kot so nam govorili kot otrokom), ali ki ga je prinesla Befana, ali dedek mraz, ampak plod trdega in inteligentnega dela, ki traja do pozne noči, kajti če želite biti bogati, morate biti tega vredni, in ko se boste te poti lotili pametno, ste lahko prepričani, da boste lahko uresničili vse svoje načrte. In logika je brezhibna: pametno delo brez prihranka časa = bogastvo = možnost in realizacije vsakega projekta. Svetopisemsko besedilo pa ne govori o »bogastvu«, ampak o »modrosti«. In o tem ne govori na ta način samo v tem odlomku, ampak v celotni njej posvečeni knjigi, pripisani Salomonu, ki prav v poglavju, ki sledi temu in v mnogih drugih odlomkih, primerja modrost z bogastvom: »Raje sem jo imel kot žezla in prestole, bogastvo sem cenil kot nič v primerjavi z njo, niti je nisem primerjal z neprecenljivim draguljem, kajti vse zlato v primerjavi z njo je kot droben pesek in bo cenjeno kot blato pred njenim srebrom. Vse blago je prišlo k meni z njo; v njegovih rokah je neizmerno bogastvo. Ona je namreč neizčrpen zaklad za človeka; kdor jo ima, pridobi prijateljstvo z Bogom«. In malo naprej: »Če je bogastvo zaželena dobrina v življenju, kaj je bogatejšega od modrosti, ki dela vse?«. In zaenkrat je tako dobro: kdo pa je kdaj rekel, da sta materialno bogastvo in modrost nezdružljiva? Lahko ste materialno bogati, ker ste pri vsakodnevnem delu dobro uporabili svojo modrost in spretnosti, kar je prineslo bogastvo in dobrine, ki jih lahko zakonito uporabljate, ne da bi komurkoli karkoli vzeli. Res je; tako kot velja tudi nasprotno, da je človek lahko moder (in torej, po slišanih stihih, notranje bogat), ne da bi imel materialne dobrine. Vendar je prav tako res, da je človek lahko gmotno bogat, ne da bi bil moder: in to - Sveto pismo pri navajanju ne omahuje - predstavlja najhujšo dramo, ki jo človek lahko doživi: zakaj postati materialno bogat, ne da bi obogatel notranje ali pred Bogom, prej ali slej te pripelje do dramatičnega konca. In še kaj več. Lahko si tudi princ ali kralj; lahko si tudi kraljica ali princesa, zaročena z najbogatejšim in najmogočnejšim kraljem človeštva: če pa ti manjka modrosti, bo to bogastvo (resnično ali obljubljeno) prej ali slej izginilo in ne bo več možnosti, da bi ga povrnil, in ne bosta prisotna na poročnem slavju, pripravljenem posebej zate. Vseh deset deklet, zaročenih s kraljem, je imelo možnost dostopa na enak način do bogastva, ki jim ga je prinesla ta poroka: resnično je bila sijoča ​​svetloba njihovih desetih svetilk simbol, znak, znamenje bogastva, sedanjost in prihodnost. Toda sijaj tega bogastva, sedanjega in prihodnjega, ne more biti dovolj: prej ali slej bi ta sijoča ​​luč ugasnila, propadla. Pa kaj? In zato ga je bilo vsekakor treba hraniti, vendar je bilo treba to storiti pravočasno, pri tem pa skrbeti (pa tudi za sijaj njihove lepote in bogastva) za olje modrosti, ki jim ne bo nikoli primanjkovalo svetlobe, tudi ko bo tema življenja, utrujenost od dela, vznemirljivo čakanje na nekaj lepega, za kar se zdi, da nikoli ne bo prišlo, se obrabi in požre nekaj bogastva, ki je ostalo; zdaj pa ne vemo več, kaj bi počeli kajti zdaj je preutrujajoče in prepozno, predvsem pa si ne moremo misliti, da bi delali kot vedno, tj. naivno zaupanje v dobroto tistih, ki bi te pravzaprav še enkrat rešili iz te situacije... Ampak ne, tokrat ni tako: tisti, ki so ti vedno pomagali, tisti, ki so te vedno reševali iz težav, tisti, ki so ti vedno nekaj posojali, da bi se ti oddolžili za napake, tokrat tega niso več pripravljeni storiti, a ne zato, ker si "slab" ali zato, ker bi se te naveličali, ampak preprosto zato, ker je moder in dobro ve, da modrosti ni nikoli dovolj in da je vir, ki ga je vedno mogoče črpati, če je treba, in da je za pridobitev potreben dolg in počasen proces, ker človek ne postane nenadoma razgledan ali moder. Živeti in zapravljati čas za kopičenje bogastva, sijati z zunanjo lepoto, poskušati biti vedno videti lep in mlad, ne da bi kdaj skrbeli za obogatitev svoje duše z vrlinami in vrednotami, zagotovo ni znak modrosti in zagotovo ne more trajati za dolgo časa. To, o čemer smo razmišljali v zadnjih dneh, nam je pomagalo razumeti minljivo naravo časa. Ni več veliko časa za stvari, ki so pomembne: vaše bogastvo postane sijaj in venec slave, kolikor ste ga okrasili z modrostjo, in vaša najdragocenejša dobrina – biti z Bogom – ne bo nikoli manjša, če si ga vprašal in od njega prejel privilegirano sredstvo za pridobitev, namreč modrost. Da bi živeli v globokem odnosu z Bogom, ni dovolj, da imate dobre lastnosti, da ste dobrega srca, da nikogar ne prizadenete, da zaupate v previdnost ali srečo: temu se morate posvetiti, iskati Boga in prositi ga za dragocenejši dar, to je modrost. In zaključil bi s še enim verzom iz knjige modrosti, ki v takšnih dneh, v luči nekaterih zgodovinskih situacij, ki se dogajajo tako pri nas kot drugod po svetu, zveni kot nepreklicen in nedvoumen stavek, kot neizpodbitna Božja sodba nad zgodovino: "Tudi najpopolnejši človek na zemlji bi brez tvoje modrosti, o Bog, veljal za nič." Objava Nedeljska misel: Če ni modrosti … objavljena na Vipavska.eu .

sobota, 11. november

Slovenci radi potožimo, da smo še brez svetnika. No … uradno potrjenega in priznanega, seveda. Sam sem osebno imel čast poznati nekaj ljudi, za katere dam takoj roko v ogenj, da so brez dvoma svetniki v nebesih. In potem je tu še množica znanih in neznanih slovenskih obrazov skozi zgodovino … in pa seveda nepregledna množica mučencev, katerih grobove še odkrivamo po hostah, jamah in rovih in katerih kri bo, čakam, rodila nove kristjane. Osebno sicer mislim, da je vse to pehanja po uradnem priznanju nekolikanj manj važno, kot trenutno velja v naši srenji. Mnenja sem, da nebeška vladarstva niso urejena po človeškem vzoru, kjer so potrebne meje, ustava, grb, zastava in himna, preden se greš lahko pogovarjat - ne vem – v Bruselj ali OZN. Božja vrata so odprta in ne potrebuješ ne številke ne napotnice! In vsi, ki so že na pravi oni strani, so akreditirani za posredovanje. Kogarkoli in kadarkoli! Ampak malo sem zašel … Tožimo torej, Slovenci, da smo še brez svetnika … A če bi izvedel anketo med ljudmi, sem prepričan, da bi več kot polovica vprašanih izjavila, da ga imamo! Svetnika namreč. Tebe! Svetega Martina! Izredno si priljubljen v naših krajih, čeprav s Slovenci nimaš nobene pametne povezave. Rojen na Madžarskem, si večino življenja preživel v Franciji in si kot vojak skoraj gotovo prejahal naše kraje. Morda si prav tu naletel na premraženega reveža, ki si mu poklonil pol svojega plašča. Četudi … Slovenci smo takrat taborili še izza Karpatov. In če bi bil ta revež Slovenec bi zahteval cel plašč, ker … polovičarji pa nismo! Ko si torej dal revežu pol plašča, cesarju, kar je cesarjevega, si dal še Bogu, kar je božjega … tako si pobožno škofoval v Franciji in ne verjamem, da si kdaj pomislil na Slovence … A tvoja smrtna ura, tvoj god, je padel v jesenski čas, ko se mošt prevre v vino in tako si podedoval vse poganske običaje, ki so vladali v naših krajih še pred našim prihodom, ali pa smo jih mi prinesli s sabo … skupaj z znamenito gosko, ki smo ti jo potisnili v roko … in s katero tudi nimaš nobene zveze, razen morda te, da se še danes rada kaka goska prilima na posvečeno osebo, pa čeprav je škof … in seveda, da ima vsaka goska tudi škofijo … Pa dovolj natolcevanja. Pišem take, kot da sem se tudi sam pošteno namartinoval! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava Ljubi moj sveti Martin – s svetnikom na Ti objavljena na Vipavska.eu .

petek, 10. november

Znan je rek, po katerem velja lev za kralja živali. Nekateri sicer temu oporekajo s krilatico: »Dokler ne poskusim leva, je pujs zame kralj živali.« in se mi zdi duhovito, in tudi sam temu kar pritrdim, je pa res, da se ne branim ne kurjih kraljic ne govejih predsednikov. A pustimo to živalsko duhovičenje, da me ne bodo vegetarijanci in vegani dali na gavge. Je pa res, da levu - vsaj pregovorno – nesporno pripada kraljevski naziv, medtem ko še nisem slišal, da bi kdo govoril o cesarju med živalim, ali predsedniku, kaj šele, da bi kdo omenil papeža med živalmi. In preden me kdo obtoži norčevanja ali skrunjenja papeškega naziva, me, prosim, vzemi v bran, ljubi moj sveti Leon Veliki, ti, ki si bil – vsaj po imenu - lev na papeškem prestolu. In čeprav je res, da si z levjim pogumom branil Cerkev pred sovražniki, tako pred Huni in Vandali, ki so jo napadali od zunaj, kot pred krivoverci, ki so jo ogrožali od znotraj, je vendarle treba reči, da tega nikoli nisi počel z močjo in krvoločnostjo, ki bi jo pripisali levu, temveč prej blago in preudarno … in res ne vem katero žival bi istovetil s tabo. Ko je s severa pritisnil divji Atila, »šiba božja« kot so ga tudi imenovali, si mu, ljubi moj sveti Leon, šel naproti. Pa ne z mogočno vojsko, ki bi jo papež lahko brez dvoma sklical pod svoj prapor, temveč s ponižno evangeljsko besedo miru in ljubezni, kot dejansko pritiče Kristusovemu namestniku. In Atila, ki je požigal in plenill vse pred seboj, se je prevzet od tvoje pojave in besed, obrnil in umaknil. Podobno si se čez nekaj let šel pogajat na jug, od koder so proti Rimu drli Vandali. Ti so zaradi tvojega posredovanja kolikor toliko prizanesli mestu, ki mu je takrat grozilo, da bi ne ostalo »večno«, kot ga – hvala Bogu in tebi, ljubi moj sveti Leon – poznamo še danes. Verjemi, da me to močno nagovarja. Kajti vedno znova sem v zadregi in celo v dvomu, ko kristjani poprimemo za orožje, pa čeprav zato, da bi branili sveto in najsvetejše, kot smo skozi zgodovino kar nekajkrat storili. Saj je sam Božji Sin, ko je stal pred sodbo, dejal: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali …« (glej Jn 18,36) in tako naprej, in še pred tem je v Getsemanskem vrtu rekel svojim učencem: »Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« (glej Mt 26, 52) Ne lev, ljubi moj sveti Leon, ti si golob … ki že od Noetovih starozaveznih časov dalje pomeni mir in upanje, pomiritev med nebom in zemljo, v novi zavezi pa prevzame celo podobo Božjega Svetega Duha, ki se »kot golob« spušča z neba. Sveti Leon Veliki A zaradi tega ni treba, da goloba razglasimo za papeža živali. In mimogrede: goloba na krožniku si še nisem privoščil, pa čeprav ponekod velja za pravo delikateso. Ljubi moj sveti Leon Veliki. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in naj se nežno – kot golob – spusti nad nas, da se bomo izogibali meča in oklepali križa. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Leon Veliki! objavljena na Vipavska.eu .