Regionalne novice > Goriška
četrtek, 9. november
Ko bi ti pisal pred dobrim letom, bi bil morda pokroviteljsko nesramen do tebe, kot pač znam včasih biti v svojih zapisih. Morda bi se spotaknil ob tvojo vojaško kariero ali ob piromanske manire s katerim si se odzval na pozive poveljstva in predstojnikov, da moraš zamenjati »vrhovno komando«, saj si namesto, da bi bil vojaško pokoren, požgal poganski tempelj. Kar te je seveda stalo življenja. Morda bi kaj zapisal tudi o tvojih pevskih poizkusih v zaporu, kjer se ti je prikazal Kristus z zborom mučencev, ki si se jim pridružil s svojim – predvidevam – baritonom. Morda … pravim. Morda tudi ne. A danes? Prav gotovo ne. Ne po tem, ko si mi pritihotapil v družino enega svojega varovanca, soimenjaka. Zate piše, da so te šteli za »velikega mučenca« … in tudi tvojega soimenjaka čaka podobna usoda. Če bo zdržal, seveda. Če bo, kot je nakazal, postal moj zet. Ob takem tastu in ob ženi, ki je podedovala precej očetove krvi, mu ne bo lahko. Precej se bo moral zgledovati po tebi in junaško, morda celo mučeniško, zdržati vse napade. Dobro, pa saj veš, da pretiravam in da »ta mlademu« ne bom na tak način olajšal poti v nebesa. Hočem reči: ne bom ga mučil. Kar se mene tiče: od mene ne bo prejel palme mučeništva. Kar pa se hčerke tiče, se bosta pa že sama zmenila. Sveti Teodor Kakorkoli: piše, da si priprošnjik v bojih in viharjih, pa te prosim, da ob tem, ko nam vsem pomagaš v naših življenjskih bojih in viharjih, oko še prav posebej vržeš na našega Teodorja, na naš mladi par, da ime ne bo trpelo. Ne tvoje, ne naše. Ljubi moj sveti Teodor. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Teodor! objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 8. november
Tvoja življenjska zgodba nikakor ni zabavna, pa vendar mi je ob branju ves čas šlo na smeh. Zakaj? Na kratko: bil si dolgo pričakovan in izmoljen otrok. Starša sta te zavolj zaobljube že zelo zgodaj poslala v samostan, postal si duhovnik, nato pa kot opat prevzel nek propadajoči samostan in ga v nekaj letih prenovil, tako da ti škofovska služba ni mogla uiti, čeprav si bežal pred njo. Bil si skrben škof, posebej naklonjen ubožcem, in ko je mesto uničil požar, si za obnovo zastavil vse svoje in cerkveno premoženje. A ljudem, ki so te prej tako hvalili in častili, to ni bilo dovolj, in razočaran, predvsem pa opljuvan od svoje črede, si se umaknil v samostan, kjer si desetletje kasneje sklenil svojo zemeljsko pot. Zakaj torej smeh? Ker si vse te prigode in nezgode doživel in pretrpel skupaj s svojim imenom – Bogomir! Nekdo, ki Božji mir nosi v svojem imenu, ni imel tako rekoč ene same mirne minute na tem svetu. In jaz v tem vidim Božjo duhovitost. Ki nam tudi na tak način da vedeti, da mir, ki ga prinaša Vstali Kristus ni mir tega sveta. In svetniki, kot si ti, ljubi moj sveti Bogomir, nam pričujete, da veren in odrešen človek lahko poseduje in ohrani mir srca, kljub silnemu nemiru vse naokrog! Pa še nekaj se mi dopade in ti moram kar povedati. To, da ob sporu z nehvaležnimi meščani, nisi vztrajal do onemoglosti oziroma do mučeništva. Priznam, da tale pohvala izhaja iz dejstva, da se sam zelo nerad zapletam v spore, še manj pa v njih vztrajam, za razliko od, ne vem kako naj jih imenujem … morda: militantnih kristjanov, ki so danes na pohodu in ki – tako se mi vsaj zdi – kar iščejo, kje bi se lahko še spopadli z drugače mislečim, gledajočim, čutečim in usmerjenim svetom v katerem živimo, in vse to pod parolo evangelizacije, torej: širjenja Božje misli in ljubezni! In ko jih dobijo po grbi, javkajo: »Seveda, saj je Jezus rekel, da nas ne bodo sprejeli, ker smo njegovi učenci …« A isti Jezus je rekel tudi: »Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« (glej Mr 6, 11) in ne naj se prepiramo v nedogled in zmagamo v pretepu. Sveti Bogomir Ljubi moj sveti Bogomir! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo znali prav ravnati. Da bomo vedeli kdaj vztrajati in kdaj ne. Da bomo znali razlikovati med pričevanjem za Resnico in repenčenjem za svoj prav. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Bogomir! objavljena na Vipavska.eu .
torek, 7. november
Čisto resno: nisem ne zgodovinar ne poznavalec toda križarske vojne, v katerih si tudi ti mučeniško izgubil svoje življenje, imajo v mojih ušesih in srcu prej negativen prizvok kot karkoli drugega. Četudi je bil povod za križarske pohode pozitiven – namreč: omogočiti romarjem dostop do svetih krajev, ki so padli pod muslimansko oblast – se je v imenu teh tako imenovanih svetih vojn zgodilo toliko nekrščanskega, da cilj nikakor ne more opravičiti sredstva. Pa vendar: po krstu pripadam Cerkvi, temu mističnemu Kristusovemu telesu, ki mu je glava On sam. A to telo je skozi zgodovino dostikrat zašlo na kriva pota, ker noge in trup niso šli kamor jim je velela glava in kamor jih je hotel voditi Duh. To telo je tekom zgodovine dostikrat zbolelo, pretrpelo mnogo ran, a jih vseeno morda celo več zadalo. Seveda se lahko vzvišeno distanciram od zablod in stranpoti Cerkve, lahko farizejsko viham nos ali celo opravičujem vse grozote že omenjenih križarskih vojn, pa lova na čarovnice, pa Inkvizicije in še marsičesa, kar nam lepo, »po spisku« kot se reče, dostikrat res neupravičeno, večinoma pa ne, očitajo zgodovina, učbeniki in prenekateri sogovorec. Lahko pa - ker sem kristjan, ker sem ud tega večnega in Božjega telesa - prevzamem odgovornost. Lahko priznam, lahko se opravičim, lahko se pokorim in molim. Če se komu zdi, da pretiravam, ga povabim, da sam pri sebi preveri, koliko Cerkvenega DNKja se pretaka po njegovih žilah, kot bom zdajle storil sam. In se vprašam: Kolikokrat sem tudi sam šel na »križarsko vojno« nad svojega bližnjega terjat pravico in resnico ne da bi pri tem upošteval prvo in največjo zapoved: ljubezen do Boga in do bližnjega? Kolikokrat sem se neusmiljeno lotil spreobračanja, ker sem v svojem bližnjem namesto brata videl pogana in nevernika? Kolikokrat sem, ker sem zašel v spor z bližnjim, namenoma iskal in izzival njegove napake in slabosti, da bi ga potem lahko - kot čarovnico – zažgal na grmadi svoje pravičnosti in popolnosti, ali ga pokončal z giljotino svojega napuha? Kolikokrat sem v inkvizitorski maniri obsodil svojega bližnjega s premalo ali nič dokazi, zgolj zato, da bi dokazal svojo svetost in pravičnost? Opravičujem se vsem poznavalcem, strokovnjakom, zgodovinarjem in seveda pobožnim dušam zaradi mojega površnega poznavanja, a vsaj ti, ljubi moj Ernest, upam, da razumeš, kaj hočem povedati. Naše človeško omejeno dojemanje seveda najpogosteje reagira kot Peter v Getsemanskem vrtu: izvleče meč in zamahne po bližnjemu. Ljubezen, ki jo uči Kristus pa nam je nora, saj on vsakič znova seže po tistem, kar smo v svojem besnem sovraštvu odsekali in ozdravi (glej Lk 22,51) Ljubi moj sveti Ernest! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo pokorni telesni udje Glavi – Kristusu. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Preljubi sveti Ernest! objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 6. november
Nisem bil še zaprt, če seveda odštejemo šolski zapor in tistih nekajkrat, ko sem – ker sem že kaj ušpičil, pozabil ali narobe naredil - moral ostati po pouku v šoli in včasih celo po stokrat in več pisati kake neumne stavke, kot na primer: »Med poukom se ne klepeta!« ali »Nikoli več ne bom med odmorom šprical z vodo po razredu!« ali »Ne bom več prepisoval domače naloge od sošolca!« in še česa bi se lahko spomnil. Zaprt torej še nisem bil. Bil pa sem že v zaporu. V sklopu nekih evropsko podprtih delavnic za integracijo družbeno odrinjenih sem vodil gledališko delavnico v enem od naših zaporov. Priznam, da sem se tja napotil z veliko tremo, ki se je samo še stopnjevala, ko sem stopal po zagrajenem dvorišču in tesnih hodnikih jetniške stavbe, da se srečam – tako sem predvideval in se bal – z zakrknjenimi kriminalci. Na moje veliko presenečenje pa me je pričakala skupinica vedrih in nasmejanih možakov, s katerimi smo hitro našli skupen jezik, saj so komaj čakali, da pokažejo kar znajo. Reči moram, da jim ni manjkalo talenta in še dane štejem tisti dve urici za enega zanimivejših trenutkov moje igralske poti. Nisem jih spraševal, kaj so zagrešili, vsi po vrsti pa so mi, med smehom, zatrjevali, da so nedolžni in zaprti po krivem. Vse to pišem zato, ker si ti, ljubi moj sveti Lenart, med drugim tudi zavetnik zapornikov in sicer zato, ker si mnoge po krivem obsojene spravil iz ječe, vsem zapornikom pa, po odsluženi kazni, nudil zavetje in zaposlitev. V ta namen si ustanavljal in gradil cele vasi, da so na prostost spuščeni imeli kje bivati, živeti in delati in da jih ni odneslo nazaj na kriva pota. Seveda si lahko mislim, da je množica ljudi, ki si jim pomagal na prostost, tako velika zato, ker so se v tvojih časih vrata ječe odprla zgolj z vrtljajem ključa v pravo smer, medtem ko je danes to kompleksen, predvsem pa zakompliciran, zbirokratiziran in dolgotrajen proces. Po drugi strani pa je treba priznati, da si tudi v ječi pristal veliko hitreje, kot danes, saj birokratski sistem komplicira v obe smeri. Si tudi zavetnik kmetov, hlevov in živine, saj si kot samostanski opat pomagal ljudem, ki so se v svojih vsakodnevnih stiskah zatekali k tebi po pomoč. Je pa to lahko kar skupen patronat, saj slišimo, da zna biti v zaporih huda štala in da so zaporniki same zverine. Je pa res, da kaka velika živina le redko pride za zapahe. Tako pravijo. Ljubi moj sveti Lenart! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo hodili po pravih poteh in potrebovali čim manj tvoje tovrstne pomoči. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Moj preljubi sveti Lenart! objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 5. november
Čuden par sta. Dva človeka, ki ju vsi poznamo … zaradi vajinega čudne nosečnosti… zaradi vajinega še bolj čudnega, že kar čudaškega sina … zaradi vajine čudne, čudaške in svete žlahte … In ker vaju poznamo, se nam zdi, da o vaju tudi vse vemo … in se vaju potem tako: ob raznih godovih in praznikih v cerkvenem letu spomnimo, iz krščanske dolžnosti preberemo enega od dveh odlomek iz evangelijev, kjer se pojavita … in potem izgineta iz evangeljske zgodbe in iz našega spomina … do naslednjega goda ali adventa. Morda prisluhnemo še kakšni dobronamerni pridigi v kateri padajo floskule o vajini veri, potrpežljivosti in svetosti, rečemo amen in pri tem prav nič ne premislimo vajinega čudnega, čudaškega in svetega življenja. Pa vendar je vajina zgodba polna prečudno svetih vprašanj, ki se mi zdijo nadvse aktualna prav za naš čas … za sedanji trenutek odrešenjske zgodovine: Kako je biti duhovnik in poročen? Razklati svoje srce med dva gospoda, služiti Bogu in ženi? Varati Boga z ženo in ženo z Bogom? Kako je biti poročen z duhovnikom? Kako je ljubiti, če veš, da si to, kar ti kot ženi pripada, ukradla Bogu? Kako je služiti Najsvetejšemu pri Njegovem oltarju, ko te je ta Najsvetejši prikrajšal za najsvetejše v tvojem družinskem življenju? Zmanjka besed, kajne? In to prav kruto dobesedno, ko – vsaj s človeškega stališča gledano – popolnoma upravičeno izraziš čisto majčken dvom? Božja logika, ki presega čudno, čudaško in presega tudi sveto! Kako je zreti angela nad božjim oltarjem in angela v domači postelji? Kateri je lepši? Kako je ohranjati vero in upanje skozi neuslišano željo po materinstvu? Kako je ohranjati ljubezen, pa ne le ljubezen - več kot očitno tudi ljubezensko strast - globoko v tretje življenjsko obdobje? Kako je ostati odprt za življenje … vse življenje? Kako se ljubiti nezaščiten in nezaščiteno? Kako je sprejeti nekaj zaželenega na nenačrtovan in nepričakovan način? Sprejeti življenje, ko si ga že odpisal? Prisluhniti glasbi življenja, ko sta že nastopili andropavza in menopavza? Ko ugotoviš, da sta ti dve pavzi … zgolj pavzi … in da je Veliki skladatelj nametal divje note v nadaljevanje, v veliki in famozni finale? Sveta Elizabeta in Zaharija Kako je, ko tvoj otrok izgubi glavo? O, veliko čudnih, čudaških in svetih vprašanj … nepotrebnih in celo spotakljivih… Pa vendar se o njih, ob premišljevanju vajinega življenja, sprašujem tudi sam. No, ne sam… imam še ženo in potomce … in občestvo in občinstvo… In skušam tudi odgovoriti na ta vprašanja. Prav tako ne sam. Sveta zakonca, obilo žegna ob vajinem godu, pa nam ga vrnita in obilno razlijta na nas! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Sveta Elizabeta in Zaharija, moj ljubi postarani zakonski par! objavljena na Vipavska.eu .
Božja beseda te 31. nedelje med letom nam ponuja nekaj besedil velikega pomena, da razumemo, kako se morajo tisti, ki imajo redovniške, duhovniške, pastoralne in voditeljske odgovornosti, obnašati do drugih, do ljudi, do vernikov, navadnih ljudi in na preprost način. v skladu z evangelijem. Jezusov oster očitek duhovnikom Stare zaveze in duhovnikom njegovega časa lahko zadeva tudi vse duhovnike v skrbi za duše, ki imajo odgovornost pastirjev in morajo biti dobri, velikodušni, pozorni in dosledni svojemu poslanstvu. . Tisti, ki so bili poklicani v to službo in so Bogu izrekli svoj »da«, imajo veliko odgovornost do tistih, ki poučevanje čakajo bolj s svojim življenjskim slogom kot zgolj z besedami. Verodostojni smo v vseh okoljih, še posebej pa v verskih in cerkvenih, ko svetost življenja govori sama zase, brez velikih govorov in izdelanih pridig, da bi vernikom nalagali druga bremena, ki jih tisti, ki jih nalagajo na pleča drugih, sploh ne poznajo njihove konsistence, težavnosti in nezmožnosti prenašanja. Jezusovo pogumno obsojanje farizejev in pismoukov, do katerih izkazuje veliko moralno in pojmovno zadržanost. Ne gre za predsodke, ampak za opazovanje dejstev: »Pismouki in farizeji so zasedli Mojzesovovo stolico. Upoštevajte vse, kar vam rečejo, vendar se ne ravnajte po njihovih delih, ker govorijo in ne delajo. Pravzaprav vežejo težka bremena, ki jih je težko nositi in jih naložijo ljudem na pleča, a jih nočejo premakniti niti s prstom.« Dobro vemo, kaj je vse to takrat pomenilo in kaj ista izjava, ki nam jo Jezus danes ponavlja v besedilu Matejevega evangelija, pomeni danes. So ljudje, ki imajo moč odločanja, ki silijo druge v marsikaj, zelo težko z vseh vidikov, in uživajo v življenju, krojijo si izjeme, dovoljenja in pooblastila, ustvarjajo privilegije, ki jih drugi absolutno nimajo. Dovolj je, da se ozremo okoli sebe, v vseh okoljih, tudi cerkvenih, torej v naših okoljih, da ugotovimo, koliko očiščevanja moramo storiti vsi, papež, škofje, duhovniki, redovniki in verniki laiki na tem področju množenja zakonov in norm za druge in jih malo ali nič ne upoštevajo tisti, ki jih vnašajo v pravni sistem vseh vrst. Stvari, na katere nas papež Frančišek nenehno spominja. Moralne norme, ki zadevajo posameznikovo vest in stanje življenja in nam odpirajo vrata k resničnemu odrešenju, morajo tisti, ki verujejo in delujejo na temelju vere, upoštevati in jih ustrezno upoštevati. Ne smemo posnemati ljudi, ki govorijo in ne delajo, ki v življenju ne pričujejo dobro. Pravzaprav »vsa svoja dela delajo zato, da bi jih ljudje občudovali: razširijo svoje molitvene trakove in podaljšajo resice; veselijo se častnih mest na banketih, prvih sedežev v sinagogah, pozdravov na trgih, pa tudi tega, da jih ljudje imenujejo "rabin". To vedenje je treba popolnoma zavrniti. Za prave Jezusove učence je perspektiva drugačna in vedenje je drugačne vrste in stila: »Toda ne imenujte se »rabi«, kajti samo eden je vaš Učitelj in vsi ste bratje. In nikogar izmed vas na zemlji ne kličite »oče«, kajti le eden je vaš Oče, nebeški. In ne dajte se imenovati "vodniki", kajti samo eden je vaš Vodnik, Kristus. Kdor je največji med vami, bo vaš služabnik; kdor pa se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan." Ogibati se moramo samopoveličevanja in moramo biti zelo previdni in pozorni na občasno povzdigovanje ljudi, ki te medtem, ko te popeljejo do zvezd nazadnje vržejo v hlev. Od zvezd, kot pravi starodavni pregovor, do hleva (ab astris ad horreum). In tako je pri vseh, saj arogantnost, prevzetnost, arogantnost, ponos in karkoli negativnega, kar je lahko v človeškem vedenju, malo zdrži in se sčasoma obrabi ter nima nobene vrednosti ali vpliva na posameznikovo vedenje in drugi. Sledimo življenju ponižnosti in blagoslovljeni bomo v tem življenju in v večnosti. Po drugi strani pa ne moremo mimo tega, kar je povedano v današnjem prvem berilu, povzetem po preroku Malahiju: »Zdaj pa to opozorilo vam, o duhovniki. Če me ne boste poslušali in ne boste dali slave mojemu imenu, govori Gospod nad vojskami, bom poslal na vas prekletstvo. Motivacija za to grožnjo je zapisana v naslednjih verzih, ki morajo spodbuditi k razmisleku vse tiste, ki se v katerem koli okolju ne obnašajo dobro: »Vi pa ste skrenili s prave poti in s svojim naukom pospravili mnoge v spotiko; uničil si Levijevo zavezo." Najdemo posledico tega vedenja, ki jo je prerok zapisal s temi besedami: "Naredil sem te za zaničevanje pred vsemi ljudmi, ker nisi hodil po mojih poteh in si bil pristranski v svojem učenju". Povabilo k edinosti, enakosti, pravičnosti, enotni veri vseh in za vse je izrečeno z veliko natančnostjo, četudi se poskušamo soočiti z vrsto vprašanj, na katera mora vsak dati svoj prepričan odgovor: »Ali nimamo vsi enega očeta? Mogoče nas ni ustvaril en Bog? Zakaj torej ravnati perfidno drug proti drugemu in skruniti zavezo naših očetov?« Vprašanje o zlu v svetu, ki ga s perfidnostjo in natančnim pisarniškim preučevanjem ustvarja človek, je minimum, ki je potreben za začetek rešitve nekaterih tragedij, ki jih doživljamo tudi mi verniki in kristjani 21. stoletja. Pomagaj nam na tej poti okrevanja in obnove osebne in družbene morale to, kar nam predlaga apostol Pavel v besedilu današnjega drugega berila: »Kajti spomnite se, bratje, našega trdega dela in našega truda: z delom noč in dan. Da ne bi bili komu izmed vas v breme, smo vam oznanjali božji evangelij. Prav zato se tudi nenehno zahvaljujemo Bogu, ker ste sprejeli Božjo besedo, ki smo vam jo dali slišati, sprejeli ne kot človeško beseda, ampak, kot je v resnici, kot Božja beseda, ki deluje v vas, vernih." Pavel nas prosi za dvojno zavzetost in delo: fizično, da se preživljamo in ne bomo nikomur v breme, in apostolsko, ki je namenjeno širjenju evangelija odrešenja in življenja za vse. Prizadevanja na vseh področjih je treba deliti in porazdeliti po svojih močeh in karizmah. Zato se v zahvalo Gospodu za vse, kar nam daje, obračamo k njemu s temi besedami: O Bog, stvarnik in Oče vseh, daj nam luč svojega Duha, da si nihče od nas ne upa polastiti tvoje slave, ampak s tem, ko v vsakem človeku prepoznavamo dostojanstvo tvojih otrok, ne samo v besedah, ampak z dejanji, se izkazujemo učenci edinega Učitelja, ki je iz ljubezni postal človek, Jezusa Kristusa, naš Gospod. Objava Nedeljska misel: Razmetani čas, ki uničuje srce in temelje vere objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 4. november
Zoran Janković, župan MOL, še naprej izziva: "Dokler bo obstalo to vodstvo Žal in mestne občine, v Ljubljani ne bo spomenikov domobrancev. " nam sporoča za dan spomina na mrtve leta 2023. Jankoviću sem že večkrat pojasnil, da so v Ljubljani tako domobranski spomeniki kot grobovi (Janković ne loči groba in spomenika). Mnogo je »domobranskih grobov« na Žalah in drugih ljubljanskih pokopališčih, tam so farne spominske plošče (na Žalah so največje v Sloveniji), je morišče Brezarjevo brezno in grobišče Kucja dolina, je vojaško pokopališče za zidom pokopališča v Šentvidu in domobransko vojaško pokopališče na Orlovem vrhu. Poseben spomenik so stavbe Zavoda sv. Stanislava, ki je bilo po 2.svetovni vojni največje uničevalno taborišče za Slovence v vseh treh totalitarnih režimih. In je spomenik vsem žrtvam vojn iz z njimi povezanih dogodkov. Jankovič pod »domobrance« verjetno šteje vse, ki jih je kot pobilo partizansko gibanje med vojno in komunistične oblasti po njej, titoizem pa jim je vzel pravico do groba in spomina. Janković tako med »domobrance« šteje tudi Rada in Ksenijo Hribar. Skoraj sočasno z Jankovićevim ponovnim novo stalinističnim izpadom je nacionalna teleizija prevajala Film o ljubezni, minljivosti in nesmrtnosti ( https://365.rtvslo.si/arhiv/dokumentarci-kulturno-umetniski/174997365 ) o izkopu posmrtnih ostankov zakoncev Hribar. Ker so zakonca Hribar umorili partizani, sta po Jankovićevo »domobranca« in je predvajanje filma o njuni usodi tudi po Jankovićevo blatenje »mesta heroja«. Še huje pa je, da imata »domobranca« Hribarja grob na Žalah v Ljubljani. Kaj poreče Janković na to? Janković med »domobranske spomenike« uvršča tudi domobransko vojaško pokopališče na Orlovem vrhu. Dosledno se hvali s tem, da na Orlovem vrhu uničujejo križe in druge oznake, da po novo stalistično prepoveduje celo spominske maše za pokopane na Orlovem vrhu. S tem Janković ruši mednarodne, državne in tudi mestne predpise. V intervjuju za Slovenski čas ( https://www.druzina.si/clanek/joze-dezman-o-macesnovi-gorici-mrzel-veter-molka ) sem poudaril: »Staro mestno jedro Ljubljane in grajski grič sta bila z odlokom občine Ljubljana Center že leta 1986 zaščitena kot kulturni in zgodovinski spomenik. V Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorske celote C9 Grad, ki ga je sprejela Mestna občina Ljubljana (MOL), pa v 40. členu za Orlov vrh piše: »Pred ureditvijo območja je treba izvesti zaščitna izkopavanja (predzgodovina, območje grobišča iz 2. svetovne vojne). Območje naj se parkovno uredi z možnostjo postavitve spominskega obeležja na podlagi javnega natečaja.« Tudi Odlok o občinskem prostorskem načrtu MOL v strateškem delu med zasnovami prostorskega načrtovanja območij pokopališč med cilji navaja, da je treba »varovati vsa pokopališča kot območja kulturne dediščine, vključno s štirimi vojnimi grobišči, ki se nahajajo zunaj pokopališč, in sicer Brezarjevo brezno, Kucja dolina, Spomenik žrtvam fašizma na Urhu in Orlov vrh na Grajskem griču«.” Zato vprašanje vladi dr. Roberta Goloba ostaja: ali bo Vlada RS še naprej podpirala novi stalinizem Zorana Jankovića ali bo v Ljubljani zagotovila pravico do groba in spomina vsem? Dr. Jože Dežman Objava Do kdaj bo Vlada RS podpirala novi stalinizem Zorana Jankovića? objavljena na Vipavska.eu .
Tvoja življenjska zgodba je osupljiva … in se bere kot življenje kakšnega sodobnega managerja, podjetnika, znanstvenika, pop-zvezde … skoraj kot življenje Steva Jobsa. Rodil si se v šestnajstem stoletju. Pri devetih letih si izgubil mamo, pri dvajsetih še očeta, potem ko si sedemletni študij končal z dvojnim doktoratom. K sebi te je povabil in vzel stric po materini strani, papež Pij IV … in tako si komaj dvaindvajsetleten postal kardinal in milanski nadškof. Osupljivo! Toliko bolj, ker sploh nisi bil duhovnik. In tako si laično mladosten in mladostno laičen postal papežev svetovalec, tako rekoč »papež v senci« … in na tvojo pobudo je bil ponovno sklican in leta 1563 dokončan tridentinski cerkveni zbor. Stric papež te je sicer usmerjal v – lahko bi rekli – gospodarstvo in politiko, ti pa si se naskrivaj dal posvetiti v duhovnika in po stričevi smrti prevzel milansko nadškofijo. In zdaj pride na vrsto tisti odstavek iz tvoje biografije, ki je resnično osupljiv. Piše: »Najprej je napravil red v nadškofijskih uradih, potem pa je obiskal čisto vse župnije v svoji prostrani nadškofiji. Vtise teh obiskov je zapisoval in iz teh zapiskov so nastali njegovi sloveči Opomini ljudstvu .« To. Da mi je to doživeti: nadškofa … mah, lahko je tudi samo škof … ki bo naredil red. Ki bo obiskal svoje župnije in spoznal svojo čredo! Ljubi moj sveti Karel! Glede na to, da si zavetnik ljubljanskega – in tako torej slovenskega – bogoslovnega semenišča, te prosim, uporabi vse svoje veze in poznanstva, iztrži vse protiusluge, vse odprte račune, kar jih imaš pri višjih inštancah, ki se dvigajo k Svetemu Duhu in nam izprosi enega dobrega pastirja. Dovolj je eden, samo da bo dober. Da bo imel vse potrebne pastirske lastnosti. Saj imamo pastirje … ampak eden bi samo žvižgal, drugi bi ovce samo strigel, tretji jih zapira v ogrado in hlev, medtem ko četrti pohajkuje, trdeč da išče izgubljene, peti vihti palico, medtem ko šesti tuli z volkovi … vsak ima nekaj dobrih lastnosti, a nobeden nobenih dovolj skupaj, da bi se čreda znašla. In rešila. Sveti Karel Boromejski Ljubi moj sveti Karel. Ti si se iztrošil v svojem pastirskem poslu. In si mlad umrl. Mlajši kot Steve Jobs, recimo … Kot se za managerja in svetnika spodobi. Da postane legenda! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Karel Boromejski! objavljena na Vipavska.eu .
petek, 3. november
Čeprav se imenuješ po najstarejšem slovenskem mestu, nisva sonarodnjaka, saj v času, ko si se sprehajal po ulicah in okolici Ptuja, Ptuj še ni bil slovensko mesto. Pa tudi Slovani ali Sloveni, ki so ga nekaj stoletij kasneje osvojili in poslovenili niso še prav nič razmišljali o selitvi preko Karpatov ali kjerkoli so že tedaj bivali, saj se učeni znanstveniki vse do danes niso do konca in točno dogovorili od kod izviramo. Nekateri celo trdijo, da naših slovanskih prednikov v času, ko si ti škofoval na ptujskem gričku, sploh še ni bilo, drugi spet trdijo da smo prišli iz druge smeri … samo to še čakam, da se najde kdo, ki bo izjavil, da smo se spustili kar z neba. Čeprav je po drugi strani na žalost res, da se Slovenci dostikrat znamo vesti, kot kakšni vesoljci! No, pa ne bova zdaj o narodovi genetiki, saj tudi zate ne nazadnje ni čisto jasno ali si bil domačin ali si na »toti konec« prišel od drugod. Nobenih podatkov nimamo o tvojem rojstvu in bi se tako lahko našel tudi kak »vesoljsko« razpoložen birokrat, ki bi trdil, da potemtakem sploh nisi obstajal. A si bil. Ne le zato, ker o tebi poroča znameniti sveti Hieronim v svoji knjigi »O odličnih možeh«, temveč zato, ker si tudi ti sam pustil za sabo kar nekaj svojih knjig v katerih si razlagal Sveto pismo. A nekaj slovenskega brez dvoma je v tebi, saj si se – resda šele po smrti – začel »delati Francoza«, kar je nesporna naša narodna značajska lastnost. A naj pojasnim za nepoučene: Ko je bilo mesto Ptuj ob preseljevanju narodov razdejano, so neznano kam izginili tudi tvoji svetniški ostanki, po raznih knjižnicah pa so se ohranili tvoji spisi. In iz njih so nekateri sklepali, da si bil škof v Poitiersu v Franciji, in so te tako kot svetnika najprej častil francozi. Sveti Viktorin Ptujski Torej si se »dela francoza« na drugačen način, kot to počnemo mi, ki se sprenevedamo naprej in nazaj, na žalost dostikrat tudi pred Bogom, tako da se bojim, da bomo glede nato, da je Jezus rekel, da »kdor ga bo zatajil pred ljudmi, ga bo tudi on zatajil pred Očetom«, ob koncu časov morda prišli do odkritja, da je Bog – Francoz. Ljubi moj sveti Viktorin Ptujski! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Viktorin Ptujski! objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 2. november
Ljudje smo si naslikali nebesa kot belo oblačen in v belo oblečen kraj, kjer bomo skupaj z ravno tako v belo oblečenimi angelci prepevali glorijo, in nas ne bo nič več bolelo, nič več skrbelo, kjer bomo večno srečni in ne bomo pogrešali ničesar. In čeprav so te predstave skorajda poganske in heretične – kajti »nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega« (Jn 3,13) – imajo v nečem prav, v nečem pa se motijo. Res je, da bomo prepevali Bogu v čast – saj ne nazadnje pri vsaki maši to že počnemo skupaj z vsemi nebeščani, ni pa res, da ne bomo ničesar pogrešali, kajti pogrešali bomo tiste, ki jih ne bo tam. Prav tako smo si ljudje pekel narisali kot kraj večnega ognja. In čeprav nisem čisto prepričan, če gre za čisto stvarne plamene, je primera kar prava, saj nas bo - skupaj s krivdo greha – žgala neprestana zavist do vseh tistih, ki jih ni tam. Kako pa zgleda tisti vmesni prostor vic, kjer si »iz ta hudega ven«, kot radi rečemo, cilj pa je nedoločno daleč … tu pa se mnenja razhajajo. In ni moj namen naslikati vic, še manj pokati vicev na račun vic in vicanih. Še posebej ne zaradi tega, ker mi ob vseh molitvah, ki jih po roženvensko drdram, nikoli ni težko dodati še desetke za duše v vicah. Kdo ve, morda zato, ker se bojim, da nebes ne bom vreden ali ker upam, da bom vreden vsaj vic, in molim, kot bi si hotel zagotoviti mesto? Ko molim za rajne, za verne duše … se moja misel nežno dotika vseh, ki sem jih poznal, pa jih žal ne morem več gledati iz oči v oči, ter lahko le upam, da se bomo nekoč zrli iz obličja v obličje, kot pravi sveti Pavel. Precej jih poznam, tam na óni strani, in upam, da tudi ôni, tam na óni strani, poznajo mene. Saj pravijo, da se v nebesa ne pride, v nebesa te pokličejo. Več znancev, dobrih znancev, morda celo prijateljev in zaveznikov imaš med ônimi na óni strani, več možnosti imaš, torej. Ljube moje svete, malo manj svete, morda ne še čisto svete ampak verne duše! Verne duše Obilo žegna ob vašem godu. Pa ga obilno razlijte še na nas, da se žegen z nebes razlije še na vas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljube moje svete, malo manj svete, morda ne še čisto svete ampak verne duše! objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 1. november
Tole pismo je na nek hecen način na moč podobno pismom, ki sem jih, osemnajstletnik, pisal na začetku in na koncu služenja vojaškega roka. »Služenje« je potekalo še v nekdanji, zdaj seveda že rajnki državi, ki pa jo boste, kljub temu, da je »rajnka«, zaman iskali v svojih svetih vrstah. Tudi če bi se iskanja lotili jutri, na vernih duš dan boste razočarani, saj močno močno dvomim, da se ji je uspelo usesti vsaj na zadnjo stopničko v vicah. Bolj verjetno jo boste, če jo že boste iskali, našli še nižje, kamor pa dvomim, da vas mika iti. In je čudno, da se nekaterim, ki so doživeli in preživeli čare »nekdanje skupne«, še vedno tako kolca po njej, in bi jo najraje priklicali nazaj. Se bojim, da jo bodo žal našli, ko bodo tudi sami že rajni. No, pa nazaj k pismu. Takale pisma: »Ljubi vsi moji!« sem pisal na začetku vojske, ko se nisem imel časa niti pošteno naspati, kaj šele, da bi lahko pisaril pisma vsem stricem in tetam in seveda članom še ožje družine, ki so me v ljubeči skrbi dnevno zasipavali s pozdravi. In sem zato pisal na en naslov, za vse moje »ljube«, pa so si moje pozdrave že raznesli naokrog, vsak na svoj dom. In da bom do konca pošten: ne da nisem imel časa za pisanje … zaradi vseh vežb in torture sem bil preutrujen, da bi v roki sploh lahko držal kako pisalo, in sem vsak prost trenutek izkoristil vsaj za nepošten dremež, če že za pošten spanec ni zneslo. Ob koncu vojnega roka, pa sem kot »star vojak« le še lenobno odšteval dneve, se ne le ponoči, ampak tudi preko dneva pošteno trudil za poštenje spanja, odpisal osebno le, če je iz kuverte poleg črk padlo še kaj drugega, sicer pa je veljalo: »Ljubi vsi moji!«, pa si raznosite pozdrave naokrog, če se vam da! In naj se, ne vam, ljubi moji vsi sveti, ne vem, vsi ljubi moji bralci, ne zdi čudno in nenavadno, da sem se spomnil služenja vojske. Je več razlogov. Prvi je seveda ta, da sem – rahlo razvajeni najstnik – ob trku z »obuko« in »nemilosrdnim neprijateljem«, ki je na nas »vrebao sa svih strana«, trpel tako zelo, da sem klical na pomoč vse svetnike. Drugi je ta, da vas, ljubi moji vsi sveti, na pomoč kličejo mnogi, ki se znajdejo v vrtincu vojská in vojne. Tretji razlog je ta, da skupaj z angeli tvorite nepregledno množico, ki ji dostikrat rečemo tudi: nebeška vojska. Ko sem kot vojak nabral zadosti kondicije, da sem lahko premagoval vsakodnevno utrujenost, sem odpisoval stricem in tetam in seveda članom še ožje družine. Pametnejšega dela tako ali tako ni bilo. Pa sem lahko vsakemu napisal kaj osebnega in posebnega glede na bližino in razdaljo, ki sva jo sicer imela v neuformiranem življenju. In bi bilo seveda prav, da sem tudi z vami, ljubi moji vsi sveti, malo bolj neformalen … da premagam razdaljo in stopim skupaj z vami v Božjo bližino. Pametnejšega dela tako ali tako nimam. Pomembnejšega pa prav gotovo ne. Ljubi moji sveti nebeščani. Obilo žegna ob vašem godu. Pa nam ga vrnite in priporočeno pošljite na naše naslove. Gregor Ps – še slovar za nepoučene »obuka« – vaje za vojaško usposabljanje »nemilosrdni neprijatelj« – neusmiljeni sovražnik, ki je v naši nekdanji rajnki državi »vrebao sa svih strana« - prežal na nas od vsepovsod Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moji vsi sveti objavljena na Vipavska.eu .
torek, 31. oktober
Šola, ki sem jo dokončal, igralska akademija, je znana po tem, da je daleč najtežji izpit v času študija – sprejemni izpit. Mnogi moji kolegi, danes uspešni, znani in dobri igralci, so kar nekajkrat obtičali na pragu Akademije, in jim ga je šele po več poskusih uspelo prestopiti. Sam sem sklenil, da poskusim enkrat samkrat: če uspe -uspe, če ne – ne. Pa mi je uspelo. V prvo. A da ne bo kdo mislil, da trdim, da sem zato kaj boljši igralec, kot tisti, ki so poskušali večkrat. Nikakor in daleč od tega. Tudi ti, ljubi moj sveti Alfonz, si večkrat moral potrkati na vrata jezuitskega samostana, preden so se ti odprla. Sicer si že kot mladenič študiral na jezuitskem kolegiju, a študij prekinil, da si po očetovi smrti prevzel družinski posel. Celo poročil si se in imel družino, a družinska sreča je bila kratkotrajna. Umrla ti je tako žena kot otroci, pa tudi posel ni ravno cvetel … Zato si se sedemintridesetleten odločil za samostan, pa te zaradi šibkega zdravja in pomanjkljive izobrazbe niso sprejeli. Skušal si dokončati študij, pa tudi ni šlo in vrata samostana so kljub vztrajnemu trkanju ostala zate zaprta. Jaz bi že odnehal, ti pa si bil odločen še bolj kot moji umetniški kolegi in nisi obupal. Pustil si študij in se jezuitom ponudil ne za duhovnika, ampak zgolj brata, pa bi bil tudi to pot zavrnjen, ko se ne bi zate zavzel sam provincial. In tako si postal brat – vratar in to službo opravljal več kot štirideset let, vse do svoje smrti. Bog je duhovit in je tvojo ponižnost preizkušal tako, da si drugim odpiral vrata, ki so zate ostala zaprta. A ponižnost je le eden od štirih stebrov na katere si postavil svoje življenje. Preostali trije so: pokorščina, obvladovanje samega sebe in vesela Bogovdanost v vsakršnih življenjskih okoliščinah. Sam sem se v življenju srečeval s tremi, morda štirimi vratarji poslopij v katera sem po službeni dolžnosti zahajal, zato vem, da dober vratar, vratar, ki svoj poklic opravlja kot poslanstvo, ni nek tih možak, temveč moder mož, ki zna na duhovit način deliti drobce duha. Dober vratar je duhovitež in modrijan. Sveti Alfonz Rodriguez Zato me ne čudi, da so k tebi po nasvete hodili tako cerkveni kot politični voditelji, profesorji in neuki ljudje. Po tvoji smrti so odkrili tvoje zapiske in spoznali, da ti je na porti družbo večkrat delala sama Mati Božja, ki si jo otroško ljubil in jo častil. Ljubi moj sveti Alfonz Rodriguez. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da nam, v prvem poskusu uspe prestopiti nebeški prag. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Preljubi sveti Alfonz Rodriguez! objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 30. oktober
Nekdanji ameriški profesor ekonomije, diplomat in vzgojitelj španskega kralja dr. Karl Bonutti (95) je včeraj umrl. Pred leti je napisal knjigo, v kateri je veliko zgodovinskih drobcev in osebnosti z Vipavske. Knjiga Karla je vzbudila precej radovednosti, saj govori o mnogih zgodovinskih osebnostih na drugačen način. Zato je Bonutti že v preteklosti bil deležen mnogih kritik tako z leve kot z desne. Knjiga Med izbiro in zgodovino je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. V Bukovici rojeni oče šestih otrok, upokojeni diplomat in zaslužni profesor univerze v Clevelandu Karl Bonutti je v svojem dolgem življenju doživel ogromno. Kljub težavam, ki so mu jih povzročili najprej fašizem, nato pa vojna in begunstvo, je ostal pokončen in optimističen. V ameriškem Clevelandu, kjer je začel delati v tovarni svedrov, si je ustvaril veliko družino, premoženje in bleščečo univerzitetno kariero. Osebno je dobro poznal ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, ki mu je po vojni pomagal zbirati denar za kulturni dom v Gorici. "To je svetniška osebnost, ki se mu godi zgodovinska krivica," je povedal v Ljubljani in omenil celo vrsto laži, ki se še vedno širijo o njem. Veliko piše tudi o goriškemu škofu Carlu Margottiju in njegovemu kanclerju, Vipavcu Francu Setničarju. Kljub pritiskom fašistov je Setničar ostal njegova desna roka. Bonutti se ga dobro spominja kot odličnega glasbenika in izredno načitanega "narodno zavednega slovenskega duhovnika, Ajdovca po rodu", ki ga je navdušil nad planinstvom. "Zlasti kot pianist je bil izvrsten, med najboljšimi v Treh Benečijah," se spominja Bonutti. Setničar, ki je bil rojen v Ajdovščini leta 1875 je umrl ob ameriškem bombardiranju Gorice 8. aprila 1945 pod ruševinami v svojem stanovanju. Bonutti ima na zalogi tudi precej anekdot o Setničarju, ena je v knjigi tudi opisana. Velikokrat je omenil tudi svojo pokojno soprogo in vse življenjske dogodke opisoval v dvojini. Tu si lahhko preberete zanimiv INTERVJU z dr. Bonuttijem: KLIK Objava Umrl je dr. Karl Bonutti (1928-2023), kraljevi vzgojitelj, diplomat in Rožmanov prijatelj objavljena na Vipavska.eu .
»Nihče ne more služiti dvema gospodarjema,« je Gospodove besede zapisal evangelist Matej, »Ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval.« Glede na tvojo življenjsko usodo, lahko le dodam: toliko teže in praktično nemogoče, če je človek vojak. Kaj se ti je pletlo po glavi, da si se – kristjan – pustil vpoklicati v pogansko rimsko vojsko, ali pa morda – kot trdi izročilo – nisi imel izbire in si bil v to prisiljen. To slednje se mi zdi precej bolj verjetno. Konec koncev sem tudi sam »služil narodu« kot se je temu lepo reklo v naši nekdanji skupni državi, katere grb je bil sestavljen iz šestih plamtečih bakelj. Celo leto, dvanajst mesecev, sem preživel v »hvatanju krivin«, kot smo rekli izogibanju vsem sort dejavnostim, ki so nam bile ponujene oziroma vsiljene, in pri tem ne mislim zgolj fizičnega usposabljanja, ampak predvsem na »političko nastavo«, pri kateri so nam z zadnjimi kapljami socialističnega šampona še skušali oprati glave. Kmalu potem, ko sem odslužil svoje, so bakle dogorele in upati je bilo, da bomo samo pometli pogorišče. A nekaj norim glavam je uspelo iz ugašajoče žerjavice zanetiti usoden požar. Tedaj sem tudi sam zatajil prisego, ki sem jo dal pod nekdanjo zastavo in nekdanjim grbom nekdanji državi, saj svoboda, resnica in pravica nikoli ne smejo biti dekle krivici. Koliko časa si ti »hvatal krivine«, ko si se izogibal prisegam poganskim bogovom ni znano. Nekaj časa gotovo. Vse skupaj je bilo težje tudi zato, ker nisi bil navaden pešak, ampak častnik. Častnik, ki bi moral biti zgled drugim in morda celo voditi »političko nastavo«. Enostavno ni šlo več. Odvrgel si orožje in slekel uniformo, lahko bi rekli, da si snel masko, in izpovedal zvestobo Edinemu Bogu. Vojaška sodišča nimajo čakalnih vrst. Po hitrem postopku si bil zaslišan, obsojen in usmrčen. Ne morem si kaj, da ne bi preko tebe, ljubi sveti Marcel, pozdravil še blaženega Franca Jägerstätterja, ki je tvoji podobno usodo doživel v času druge svetovne vojne, ko ni hotel priseči vojaške zvestobe nemški vojski, katere poveljnik je bil, tvojim poganskim cesarjem podobno in še huje zblojeni malar Dolfe. Čeprav ti je po obeh činih - vojaškem in svetniškem – podrejen, sem prepričan, da že klepetata v občestvu svetih. Ali imate morda svetniški vojaki poseben zbor? Svojo četo? Preljubi sveti Marcel. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo vedno in najprej zvesti Bogu. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Preljubi sveti Marcel! objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 29. oktober
Priznati moram, da nisem še nikoli slišal zate. Ves svet pozna tvojega soimenjaka iz grške mitologije, ki se je zaljubil v lastno podobo in nesrečno končal. Ali se je utopil ali si je rezal žile konec koncev sploh ni pomembno, je le dokaz – pa čeprav mitološki – kam človeka pripelje vase zagledanost. Ljubezen do sebe nam je kristjanom sicer kar nekako zapovedana – vendar le v navezanosti do bližnjega in do Boga. Le v odnosu, torej … V ljubezni. Sicer postane svoje nasprotje. In nasprotje ljubezni je smrt. Ljudje, ki nimajo nikogar, ki bi ga ljubili … ali pa mislijo, da ni nikogar, ki bi jih ljubil … ljudje, ki ne živijo v odnosu ali ne živijo odnosa, pogosto izberejo Narcisovo pot. Priznam tudi, da ob tvojem imenu pomislim na narcise. Pa ne le pomislim … kar zagledam jih. Doma sem iz tistih »rovt«, kjer se pomladi vse belo blešči zaradi cvetov narcis … ali ključavnic, kot jim tudi rečemo tu pri nas. In si tudi ti, ljubi moj sveti Narcis, neke vrste božji ključavničar, saj si bil duhovnik in škof! Kot rečeno, ne poznam te, niti ni o tvojem življenju dosti znanega … a ker so te razglasili za svetnika, bom zaupal, da si zaupane ti ključe vrtel v pravo smer. Ker je Jezus Petru zaupal ključe nebeškega kraljestva, si jih vse do današnjih dni lastijo mnogi, ki so se razglasili za apostole ali njihove naslednike. Ali si jih lastijo upravičeno ali ne … ali se upravičeno razglašajo za apostolske naslednike ali ne… v to se ne bom spuščal. A moj ključ do razločevanja enih od drugih je prav v tem, v katero smer vrtijo ključe. Ali odklepajo ali zaklepajo? Ali so vratarji ali cariniki? So ljubeče usmiljeni ali so narcisoidni? Jezus je, da bi zabava ne ugasnila, na svatbi spremenil vodo v vino … Ti pa si menda, da bi med velikonočnim obredom svetilke ne ugasnile, spremenil vodo v olje! Ni slabo! Čeprav ti moram priznati, da se mi Jezusova gesta bolj dopade. Če vidim vodo goreti, je ne bom ne pil ne hodil po njej. Jezus pa me vabi naj hodim po vodi. In če je to voda iz Kane Galilejske, ni tako hudo, če mi uplahne pogum, da se začnem utapljati … pa nehote pogoltnem malo te vode. Na zdravje! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Narcis! objavljena na Vipavska.eu .
Utrjena praksa izpred nekaj let, ko so jih poučevali – morda na pamet – deset zapovedi, se zdaj v katehezi otrok nekoliko izgublja. In moram reči, da mi je malo žal ... za božjo voljo, dobro se zavedam, da mora današnja kateheza znati nagovoriti mlade generacije s privlačnim jezikom, primernim njihovi sposobnosti poslušanja, primernim dobe, v kateri živijo, sicer tvegajo, da jim ne bodo posredovali ničesar o verskem življenju. Vendar je prav tako res, da ima Deset zapovedi (vendar bi bilo pravilneje reči »Deset Božjih besed« ljudem iz Eksodusa) v sebi, na sintetičen in enostaven za pomnenje način, nekakšen priročnik za etiko in vedenje vernika vseh starosti in krajev: upam si trditi, celo vsake vere, glede na to, da bi to, kar je Mojzes zapustil ljudem kot besedo Izraelovega Boga, zlahka uporabili ali pripisali kateremu koli verskemu izrazu, ne samo judovskega ali krščanskega. Univerzalni jezik, skratka, ki lahko resnično govori vsem. Vprašal sem se, zakaj tisto, kar je izraženo v Desetih zapovedih iz Druge Mojzesove knjige, uspe tako globoko zadeti dušo vsakega človeka, ki je pozoren na vrednote, ki so pomembne. In odgovor se skriva v majhni besedi, ki povzema teh deset besed: LJUBEZEN. To, kar je Bog narekoval ljudem po Mojzesu v puščavski izkušnji, ima korenine v ljubezni (božji do svojega ljudstva) in se izraža v ljubezni (k čemur je človek poklican). Pogosto nam je bilo deset zapovedi (kot tudi drugi zapovedi v Svetem pismu) predstavljenih kot niz pravil, ki jih je treba izpolniti, da bi se počutili pomirjene z Bogom in s svojo vestjo, ali še huje kot nekaj, kar bi se nam lahko izognilo pri Bogu, zaslužene kazni za naše neizpolnjevanje: in tako smo izgubili izpred oči najresničnejši in najgloblji duh zapovedi, to je ljubezen. Nima smisla spoštovati božje zapovedi, če tega ne počneš z ljubeznijo in za ljubezen. In kar je najbolj osupljivo, je to, da od teh desetih zapovedi samo prve tri zadevajo naš odnos z Bogom, naše "dolžnosti" do njega, ki jih je treba postaviti na prvo mesto v našem življenju, jih je treba spoštovati, kot se za Boga spodobi, jih je treba slaviti. z obredi in prazniki ali s čaščenjem. Toda vse druge zapovedi zadevajo naš odnos z drugimi, našo sposobnost ljubiti druge, začenši s svojimi starši in sorodniki: spoštovanje življenj drugih, telesa in duše, spoštovanje njihovih najglobljih čustev, spoštovanje tistega, kar jim pripada, izogibanje lažnim ali priročnim prijateljstvom z odnosi, tako v govoru kot v delovanju, so najbolj resnične in najgloblje stvari, ki jih Bog od nas zahteva po zapovedih. Katerih ni le tistih deset, ki jih poznamo in so dobro našteti v 20. poglavju Druge Mojzesove knjige, ampak so tudi vse tiste norme, ki jih natančneje določajo in opredeljujejo v naslednjih poglavjih, kot smo slišali v današnjem prvem branju, ki se izraža v pozornosti in ljubezni do drugih: spoštovanja do tujcev in do osamljenih ljudi, posojil brez oderuštva in rahločutnosti do najrevnejših. Vse to nam pove nekaj preprostega, kar pa pogosto pozabljamo: ni ljubezni in spoštovanja do Boga, njegove postave in njegovih zapovedi, če ni spoštovanja in ljubezni do drugih. S tega vidika moramo razumeti Jezusov odgovor učitelju postave, ki ga, da bi ga preizkusil v poznavanju Božje besede, vpraša, kaj je »največja zapoved«, čeprav jo seveda zna na pamet kot vse druge kot dober Jud. , tako kot smo se naučili deset zapovedi. In Jezus odgovori tako, kot bi se odzval vsak dober Jud, z drugim delom tako imenovane »Shema Israel«, ki je opisan v 6. poglavju Pete Mojzesove knjige: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je eden. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem." Pravzaprav je bila in je še vedno glavna molitev pobožnega Juda (po pomembnosti primerljiva s tistim, kar je za nas Oče naš): z izgovorom te molitve je pobožni Jud potrdil vso svojo vero, ponovno potrjen z vsem svojim bitjem ( ljubezen, inteligenca, moč uma), da je Bog nad vsem in ga je treba ljubiti nad vse. Iz te vere izhajajo vsi predpisi judovske vere, začenši z desetimi besedami, desetimi zapovedmi. Teh dveh stvari ni bilo mogoče ločiti: tisti, ki so molili z besedami »Sheme« (poslušaj Izrael...), so potrdili, da želijo slediti desetim zapovedim, in tisti, ki so rekli, da sledijo desetim zapovedim, tega niso mogli storiti, ne da bi prej potrdili svojo vero, svojo ljubezen, njihovo navezanost na Boga. In s tem bi lahko Jezus potrdil, da je bil na pravem mestu, glede na zahtevo učitelja postave: pravilen odgovor. Vendar ni tako: kajti pomen vsake zapovedi, vsake zapovedi, vsake izpovedi vere, tako za takratnega Juda kot za današnjega kristjana, leži v drugi zapovedi, »drugi«, kot definira Jezus, ne zaradi pomembnosti (pravzaprav pravi, da je "podobno"), ampak zato, ker je neločljivo od prvega: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe". Ne more nekdo reči, da ljubi Boga z vsem samim seboj (dušo, srcem, umom), če v tem »jazu« ni prostora za druge. Seveda smo si že velikokrat rekli, da ne moremo reči, da ljubimo Boga, če ne ljubimo svojega bližnjega. Toda ena stvar je to reči in druga stvar narediti. Eno je to izpovedovati, drugo pa to izvajati. Eno je dobro odgovoriti na vprašanje iz katekizma, drugo pa ga prevesti v konkretna vedenja vsakdanjega življenja. Se pravi? No, samo vzemite prve tri od desetih zapovedi, tiste, ki so naslovljene na Boga in ki ne naredijo nič drugega kot ponavljanje »sheme«, in jih združite z drugimi sedmimi, tistimi, ki zadevajo naš odnos z drugimi, našo sposobnost ljubiti druge in spoznaj, da so stvari malo drugačne... Slišimo veliko ljudi, ki pravijo: "Bog mi je vse": upamo tudi, da ljubi in spoštuje svoje starše. Slišimo veliko ljudi, ki pravijo: "Ne preklinjam, nikoli nisem imel te navade": upamo tudi, da je spoštljiv do stvari drugih ljudi, da drugim ne jemlje tistega, kar si zaslužijo, da je pošten do družbe, da poplača dolgove svojim delavcem, konec koncev, da nikomur ničesar ne ukrade. Slišimo veliko ljudi, ki pravijo: »Jaz posvečujem praznike, ker grem vsako nedeljo k maši«: bilo bi fantastično, če bi to ustrezalo tudi življenju, sestavljenemu iz resničnih govorov in ne laži; spoštovanja do ljudi, ki jih imate radi, njihovih teles, njihovega časa in njihovih idej; spoštovanja življenja v vseh njegovih oblikah; spoštovanja drugega, ki je prav zato, ker je drug, drugačen od nas. »Ne moreš ljubiti Boga, če ne ljubiš svojega bližnjega« pomeni, konkretno, vse te stvari. Dobro premislimo o tem, ko potrdimo svojo vero v Boga. Objava Nedeljska misel: Dve zapovedi. Res… ali ni samo ena… objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 28. oktober
Slovenija je majhna deželica … in moraš dobro paziti, kaj o kom rečeš, saj se hitro lahko izkaže, da pljuvaš v lastno skledo. Hočem reči… tako majhni smo in tako malo nas je, da smo si med seboj vsi v sorodu. Le par kolen nazaj … par komolcev med rebra … in že naletiš na bratranca! Tudi Sveta dežela je majhna … čemur se ne gre čuditi … Svetost je kot borovnice: včasih je bilo te robe neizmerno več, danes jo težko nabereš kje za liter, dva … pa še na kolena moraš, če hočeš priti do nje! No, vseeno pa je začudujoče in verjetno ne čisto brez pomena, da je bilo pol apostolskega zbora med seboj požlahtanega. Evangelist Janez in njegov brat Jakob starejši sta bila sinova Salome in Zebedeja, ki je bil menda brat svetega Jožefa, Jezusovega rejnika … tuzemskega očeta … Jožefov brat pa je bil tudi Alfej, čigar sinova sta vidva, Simon in Tadej. Vajina mama Marija pa je bila tudi nekaj v žlahti z božjo materjo … potem pa je tu še Jakob mlajši, za katerega ne znam razbrati ali je bil vajin brat ali bratranec po kaki drugi liniji. Nekje piše, da sta bila tudi vidva zgolj bratranca … Potem se zaplete še, ker je bil apostol Peter včasih Simon in med apostoli še en Juda – Iškarjot … Hkrati pa je vse skupaj na trhlih nogah, ker je Jezus resda bil Marijin sin, z Jožefom pa analiza krvi ne bi prinesla željenih rezultatov … tako da: žlahta raztrgana plahta! A trhle noge gor ali dol: cerkveno podjetje, ki ste ga pred dva tisoč leti zastavili še kar drži vkup, pa čeprav se hudič s peklenskimi in človeškimi pomočniki vztrajno trudi, da bi ga razbil … a razbil si je do sedaj le svoje peklenske zobe. Je pa treba priznati, da hudiču protez ne zmanjka! Tako kot vajini rojstni podatki, so nezanesljivi tudi podatki o vajini smrti. Nekje velja, da je bil Simon jeruzalemski škof, ki je mučeniško umrl med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Trajana … drugje pa trdijo, da sta oba skupaj oznanjala evangelij na Vzhodu in mučeniško smrt pretrpela na isti dan. Simona so menda kar prežagali … in ga zato kot svojega zavetnika častijo drvarji, Juda pa so pobili s koli in ga upodabljajo s kijem v roki. Če se te loti množica s koli, ti ostane le malo upanja … in morda si zato, ljubi Juda Tadej, priprošnjik za brezupne primere. Sveta brata Simon in Juda Tadej In ker nas je takih brezupnih primerov kar nekaj, si zavetnik vsaj polovici sveta! Ljuba moja sveta brata ali bratranca! Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta brata Simon in Juda Tadej! objavljena na Vipavska.eu .
petek, 27. oktober
In bom dodal še: in sveta Kristeta, ter seveda takoj pojasnil zakaj. Pojasnilo ne velja vama, saj vidva vesta kdo je Kristeta. Kako bi ne poznala rodne sestre, ki je skupaj z vama umrla mučeniške smrti. Pojasniti je treba nam nepoučenim, predvsem pa je treba to očitno pojasniti življenjepiscem in zgodovinarjem, ter cerkvenim birokratom. Živeli in umrli ste v času Dioklecijanovega preganjanja. Vincenc ni hotel darovati malikom, pa so ga zaprli, sestri sta ga rešili iz ječe in vsi skupaj ste iz rodnega Ebura pribežali v Avilo. A tudi preganjavci so prišli za vami, vas prijeli, okrutno mučili, obglavili, vaša trupla razčetverili in jih vrgli zverem. Zveri pa se trupel niso hotela lotiti, oziroma tega niti niso mogle storiti, saj je svetniške ostanke čuvala velikanska kača, in jih je obranila tudi pred možakom, ki je na vsak način hotel onečastiti vaše posmrtne ostanke. Ovila se mu je okrog telesa, ga stisnila in spustila šele, ko je možak obljubil spreobrnjenje. In res je na tistem mestu postavil skromno cerkev posvečeno vsem trem mučencem. Danes na tistem mestu stoji mogočna bazilika, posvečena le tebi, ljubi moj sveti Vincenc, tvoji sestri pa sta izgubili svoje mesto na glavnem oltarju. Sabina je vsaj zapisana skupaj s tabo na koledarju, Kristeta pa še to ne. Dobro, svetništvo je moška zadeva, jasno, a to še zdaleč ne pomeni, da ni za ženske. Saj razumete, kaj hočem povedati? Sledenje Kristusu zahteva pogum in moč in kar je še teh »moških« pridevnikov, vendar ti pridevniki ne poznajo spolne diskriminacije, in sam osebno lahko pričujem, da poznam precej možakov, ki so toži babe in še več žensk, ki so mož beseda. Zakaj cerkveni uradniki, ki – kar ni zanemarljivo – vsi po vrsti nosijo »kikle«, skozi vso zgodovino in še do današnjih dni tako radi odrivajo ženske na stranski tir in v drugo vrsto, mi ni čisto jasno, a številne svetnice, ne nujno uradno priznane, jim znova in znova kažejo in dokazujejo, da Bog »ne gleda na osebo« ne na spol, ampak na srce. Na vero. Ljuba moja in sveta Vincenc in Sabina, in sveta Kristeta! Obilo žegna za vaš god. Pa nam ga vrnite, da boo lažje dihali kadar nas bo v skušnjavi stiskala »golfiva kača«. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Vincenc in Sabina! objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 26. oktober
Verjetno sta vajini imeni že kdaj švignili mimo mojih ušes, kot še toliko drugih »svetniških tandemov«: Peter in Pavel, Ciril in Metod, Kozma in Damijan in kar je še takih. Verjetno, pravim. A premalo, da bi si vaju zapomnil. In se hkrati opravičujem, ker mi tvoje ime, ljubi moj sveti Marcijan, neprestano vleče na "marcipan". In z marcipanom, s sladkorno prevleko, so dostikrat prekrite svetniške zgodbe in legende iz prvih stoletij krščanstva. Vsaj tako se nam zdi. Kajti zdi se nam nemogoče, da bi nekdo, ki je še do včeraj bil pogan, v vajinem primeru celo čarovnik, torej častilec samega hudiča, kar na lepem obrnil ploščo, in skočil med svetnike. No, roko na srce, ta obrat še dopuščamo. Bolj neverjetno se zdi vztrajanje v tem »obratu« … do konca … na račun strašnega mučenja in lastne smrti. To bolj težko sprejmemo. Vidva, ljuba moja sveta Lucija in Marcijan, sta s svojimi čarovnijami hotela omrežiti – tako piše – krščansko devico, da bi se vama vdala, a zaradi njene neomajne vztrajnosti v čistosti, se je končalo tako, da vaju je omrežil Kristus, kateremu sta poslej služila do – kot sem že omenil – krvave in mučeniške smrti. In čeprav se pogodbo s hudičem, kot nas poučijo pravljice, podpisuje z lastno krvjo, sta od nje odstopila, saj sta pogodbo z Bogom, s katero sta si zagotovila večno življenje, ne le podpisala, temveč tudi plačala s krvjo. A to sta lahko storila le zato, ker nas je Božji Sin odkupil za ceno svoje krvi in življenja, in so tako vse preostale pogodbe, posebej pa še tiste s hudičem, postale nične in neveljavne. Sveta Lucijan in Marcijan Kadar vas bo torej hudič hotel premamiti s sklicevanjem na drobni tisk k podpisu aneksa, mu je treba le pokazati križ, ki nosi notarsko overovljen pečat Božje ljubezni, in bo zbežal. Ljuba moja sveta Lucijan in Marcijan! Obilo žegna ob vajinem godu, pa nam ga pocukranega ali ne v obilni meri vrnita in izlijta na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Lucijan in Marcijan! objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 25. oktober
Jezus je ob neki priliki dejal: »Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.« (Lk 12, 51-53) In priznam, da so se mi te besede, pa čeprav so prišle iz božjih ust, vedno zdele nekoliko pretirane. Ne rečem: znotraj družine zna priti do precejšnjih napetosti, nesoglasij, sporov, prepirov, ampak da pa bi se sprli zaradi verskih vzgibov, da bi zaradi nauka, ki oznanja ljubezen celo do sovražnikov, člani iste družine, otroci in starši, kar na lepem postali sovražni drug do drugega … ne, to se mi je vedno zdelo nemogoče. Nepredstavljivo. Verjetno je ta moja nejevera in naivnost posledica življenja v dokaj srečni družini. Družini, v kateri je dostikrat znalo priti do precejšnjih napetosti, nesoglasij, sporov in prepirov, ampak da pa bi se sprli zaradi verskih vzgibov … ne, tega ne pomnim. A odkar prebiram svetniške zgodbe in življenjepise, sem že dostikrat naletel prav na to: oče proti sinu, sin proti očetu, mati proti hčeri in hči proti materi. In tudi v vajinem primeru, ljuba moja sveta Krizant in Darija, je bilo tako. No, vsaj pri tebi, Krizant, ki te je oče na vse mogoče načine silil, da bi se odpovedal veri v Kristusa in daroval malikom. Po pomoč se je obrnil tudi nate, ljuba moja Darija, ki si bila boginji Vestali posvečena devica, da bi Krizanta pregovorila ali pa ga morda celo zapeljala. Pogovarjala sta se, a pregovoril je Krizant tebe, v vero in zakon. A tedaj se je šele začelo vajino mučeništvo. In bom sedaj malo zavil s teme in javno zastavil vprašanje vsemu bralstvu in poslušalstvu: Zakaj o zakonu govorimo kot o mučeništvu? Vsaj možje si – čeprav je treba reči, da dame nič kaj dosti ne zaostajajo – radi krajšajo čas z vici o zakonskem jarmu, in za šankom ali ob športnih igriščih zabavljajo čez svoje žene! Kot da se niso poročili iz ljubezni? Kot da ne ljubijo? Kot da se jim ne ljubi več! Kot da so strašni mučenci, samo zato, ker so si pustili na prst natakniti poročni prstan in se jim zdaj, kot da so v ječi, toži po nekdanji svobodi! In zdaj, če sem pikolovski in dosleden, moram tudi poudariti, da vajin zakon, ljuba moja sveta Krizant in Darija, ker sta sklenila zaobljubo devištva, po krščanskih predpisih in pravilih sploh ni bil veljaven. Je bil pa svet! In po vseh prestanih mučenjih, ki sta jih pretrpela in preživela, so vaju na koncu vrgli v jamo in zasuli s kamenjem, da sta se zadušila. Kot se, pod plazom neprimernih vicev, šal, zabavljanj in samopomilovanj, zaduši prenekateri danes sklenjen zakon, običajno uveljavljen, še preden se za pričo pokliče župnika in Boga. Ljuba moja sveta Krizant in Darija. Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas, da bodo naši zakoni manj mučni in bolj sveti. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Krizant in Darija! objavljena na Vipavska.eu .