Regionalne novice > Goriška
četrtek, 23. maj
V Sloveniji je bilo do vrelišča segreto ozračje. 23. maja leta 1991 so oklepniki JLA obkolili učni center s prvo generacijo slovenske vojske v Pekrah v Mariboru. Prišlo je do prvega incidenta med JLA in Teritorialno obrambo Slovenije. Do zaostritve je prišlo, ko so teritorialci v bližini centra zajeli dva vojaška izvidnika in ju kmalu za tem izpustili. Armada je s tanki obkrožila učni center in zahtevala izročitev enote, ki je zajela izvidnika. Med pogovori na mariborski občini je vojska ugrabila načelnika štaba mariborske TO Vladimirja Miloševića in stotnika Milka Ozmeca. Zato so vsem vojaškim objektom, razen medicinskim ustanovam, izključili telefon in elektriko. Čez dva dni, 25. maja, je vojska oba ugrabljena teritorialca izpustila, vojašnice pa so zopet dobile elektriko. Prišlo pa je še do enega incidenta s smrtnim izidom. V Mariboru je vojaški transporter med demonstracijami pred vojašnico do smrti povozil Mariborčana Josefa Šimčika. Naslovnica: Wikipedija Objava Na današnji dan: V Pekrah obkoljena prva generacija slovenske vojske objavljena na Vipavska.eu .
V Kranju je v galeriji Layerjeve hiše in v galeriji Mahlerica na še danes in jutri na ogled razstava diplomskih nalog treh študentk modnega oblikovanja Teje Šter, Sare Šmid in Rebeke Mamić. Študirajo na Naravoslovni fakulteti za oblikovanje tekstilij in oblačil Univerze v Ljubljani. Dipolomske naloge so nastale ob odkrivanju obsežnega slikarskega in oblikovalskega opusa arhitekta Ivana Vurnika in njegove soproge, slikarke Helene Vurnik. Diplome so nastale v sklopu projekta Prepletanje, kar je navdihnilo kulturno izročilo, napredna arhitektura ter slikarski in oblikovalski opus, ki sta ga slovenskemu narodu predala Ivan in Helena Vurnik. Različni pogledi na njuno ustvarjanje so jih vodili k oblikovanju različnih tekstilnih izdelkov. Rebeka Mamić je napisala diplomsko nalogo z naslovom: Zate Marija, nagelj je in rožmarin, za ljubezen in spomin. Pri raziskovanju je namenila posebno pozornost do slovenstva in vključenosti v katoliško cerkev. Razvoj vzorcev spremljala simbolika iz življenja zakoncev. Nagelj in druge značilne barve, ki simbolizirajo slovenstvo in ornamenti, ki spominjajo na naravo. Saro Šmid, ki je napisala diplomo z naslovom Večdimenzionalnost tekstilnih vzorcev, je raziskovala zavzemanje zakoncev Vurnik za postavitev slovenskega nacionalnega sloga. Posebej se je zanimala za teselacije, ki so ponavljajoči vzorci sestavljeni iz teso prilegajočih se prepoznavnih oblik. Za vzor je imela umetnika M. C. Escherja. Ustvarila je vzorce, ki se navezujejo na slovenske ljudske pregovore ter na Vurnikovo ustvarjanje in jih z različnimi tehnikami prenesla na tekstil. Teja Šter je diplomirala z naslovom diplome: Sončna pesem v zankah. Po navdihu zadnjega Vurnikovega dela, ki je kapela sv. Frančiška Asiškega, je razvijala kolekcijo tapiserij in preprog. Motiv kapele se v njenih delih opazi skozi ilustracije in vzorce ter izbrano barvno paleto. Znotraj enega motiva je iskala različne rešitve v prikazu vzorca, ter tako ustvarila pozitive in negative vzorca v tekstilni tehniki tufting. Objava Tri študentke so iskale slovenski navdih pri zakoncih Vurnik objavljena na Vipavska.eu .
Primorsko avtocesto je danes zjutraj prizadela huda prometna nesreča, ki je zahtevala eno smrtno žrtev. Nesreča se je zgodila v predoru Dekani v smeri proti Ljubljani. Podrobnosti nesreče Policija je bila o nesreči obveščena ob 9.03. Po prvih informacijah sta bila v nesreči udeležena dve vozili, ena oseba pa je izgubila življenje. Policisti trenutno opravljajo […]
Odstopil sem z mesta odgovornega urednika tednika Domovina, ki sem ga ustanovil in urejal od prve do današnje številke (149 tednikov, dve Domovini Plus in dva brezplačnika v pol milijonski nakladi). Po treh letih sem se z ta korak odločil, ker imam drugačen pogled na vizijo tega medija kot ga ima direktor. Želim si namreč medij, kot sem ga urejal doslej: z jasno uredniško politiko, ki je naklonjena demokraciji in slovenstvu, neodvisna od političnih akterjev in kjer se upošteva novinarske standarde. Slednje pomeni jasno označevanje komentarjev od poročanja, kar je zelo pomembno, saj je večina slovenskih medijev mestoma ali povsem tabloidna. To je bil po mojem formula uspeha revije, ki ima danes po mojih podatkih prodanih izvodov več kot Reporter in Mladina skupaj. O tem sem pisal tudi v zadnjih številkah tednika. Zahvala Ob odstopu bi se rad zahvalil izjemni ekipi. Predani, ki je v projekt vložila ogromno svojega neplačanega dela. Vsi so se na tednik naročili in plačujejo polno naročnino, če omenim samo eno podrobnost. S takimi ljudmi je delo pravi užitek. Vesel sem in ponosen, da sem imel take sodelavce. Podobno velja za sodelavce na portalu, ki pa ni bil nikoli v moji pristojnosti: gre za ljudi, ki svoje delo opravljajo z izjemno predanostjo. Velika zahvala gre tudi moji družini, ki je od prvega trenutka živela s projektom novega tednika in pomagala pri tem. Zaradi obremenitev je bila marsikatera skupna družinska ura izgubljena. Dragi Mojca, Rebeka, Luka, Jona, Marko in Tomislav, iskrena hvala! Hvala tudi vsem prijateljem, sorodnikom in znancem, ki so verjeli v tednik in ga prostovoljno pomagali širiti. Mnogi so tudi molili. In kaj potem Kaj bom zdaj počel, ne vem. Mogoče se pokaže priložnost za nadaljevanje dela v novinarstvu, za polni delovni čas ali samo občasno honorarno. Sicer bom pripravil dve novi knjigi o priimkih (Gorenjska in Primorska), mogoče pa še kako tretjo (mimogrede, še vedno sta na voljo dve moji knjigi v spletni knjigarni ). Skupaj s soprogo pa bom raziskoval družinska drevesa po naročilu in pisal analize priimkov (Več o našem podjetju: www.tinomamic.eu ). Prijavil se bom tudi na razpise za učitelja zgodovine. Vsekakor pa sem bom zdaj najprej spočil, saj tako delovno intenzivnega obdobja nisem še imel. Čaka pa me tudi manjši operativni poseg, s katerim sem odlašal. Upam, da bo tednik Domovina z novim vodstvom o(b)stal. Slovenija ga namreč potrebuje. Objava Tino Mamić: Odstopam z mesta odgovornega urednika Domovine objavljena na Vipavska.eu .
Če tvoj priimek tako na hitro in na prvo uho prevedem, bi lahko rekel, da si »rdeči« Janez Krstnik, in mi ta misel, glede na tvojo življenjsko zgodbo, da dve zanimivi iztočnici. Kot duhovnik si se namreč posvetil najbolj ubogim: revnim, bolnim, brezdomcem … Z ljudmi torej, ki jih je družba odrinila na svoj rob. In te ljudje so že v tvojem času imenovali »proletariat«, z besedo torej, ki je postala širše znana, ko je na njej in seveda tudi na plečih samih proletarcev, Marx zgradil svojo revolucionarno filozofijo. Ti, ljubi moj Janez Krstnik de Rossi, nisi nič filozofiral, ampak si se povsem praktično lotil revolucije ljubezni in bi te zaradi tvojega dejavnega ukvarjanja s »proletarci« lahko imeli za enega prvih socialistov, »ta rdečih«, kot jim rečemo, s čimer se pokaže, da je moj prevod tvojega pordečenega priimka povsem na mestu. Seveda je treba povedati, da tudi marksisti žal niso ostali samo pri filozofiranju, in so prav tako od besed prešli k dejanjem. In marksistične revolucije, kjerkoli na svetu je že do njih prišlo, so se dosledno in vedno rdeče proslavile: najprej z zastavami, potem s krvjo. Je pa še en razlog, zakaj bi te lahko, ljubi moj Janez Krstnik, imeli za »ta rdečega«. Obiskoval si bolnike na domovih, v bolnišnicah in jetnike v zaporih, ter jih odvezoval grehov po zakramentu sprave. Ogromno časa si preždel tudi v spovednici, saj si rekel, da duhovnik pride po najkrajši poti v nebesa, če drugim pomaga preko spovednice priti do odrešitve. In v Svetem Pismu prerok Izaija piše: »Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg, če so rdeči kakor bagrenina, bodo beli kakor volna.« (Iz 1,18) Ti si torej izpiral vse kar je bilo »rdečega« v ljudeh, greh se te ni prijel, se je pa zato, če se malo pošalim, pordečil tvoj priimek. Pa še ena stvar je, ki me v zvezi s tvojo življenjsko zgodbo pretrese, namreč: da ti nič ni bilo prihranjeno. Čeprav si bil – in si kot svetnik nedvomno še – božji ljubljenec, si precej trpel na zdravju: zaradi božjastnih napadov vse od mladosti. Tudi umrl si prav po proletarsko: ubog. Še postelja na kateri si umrl, ni bila tvoja. Ljubi moj sveti Janez Krstnik de Rossi. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da spere rdečico greha z nas, da se bomo zasvetili in da bomo sveti. Kot ti. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Janez Krstnik de Rossi! objavljena na Vipavska.eu .
O dveh ptičicah gre tale rima, prva kuštrava je golobica, druga kakor vrana zdi se ptica, pa poglejmo, kaj godi se z njima. Dve ubogi ptičici brez gnezda, ali bolje z gnezdom brez vsebine dvignili sta naglo se v višine, kamor kaže betlehemska zvezda. Pa ne novo dete počastiti, ptici v drugi kraj sta pohiteli, radi med seboj bi prehiteli druga drugo, kar ne da se skriti. Cilj obeh obljubljena dežela Kanaan je, ki ga odrešiti hočeta, korist s tem pridobiti, so obema malo mar načela. Vrana, ta je s svojimi mladiči prva tja hotela se pognati, pred golobjo materjo postati prva, glavna s tem med vsemi ptiči. Jo po levi strani prehitela golobica je, da tamkaj sveti sama se brez vrane, saj si vzeti hoče levji delež z malo dela. V Kanaanu ta čas se podijo vse drugačne ptice, so jeklene, kakor ti dve sraki ni nobene, vse drugačne zvezde tam žarijo. Ko ti dve rešujeta deželo, Kanaan obljubljeni spet v prazno, gnezdo je domače prav porazno, ptic ubogih zveličavno delo. Objava Roberta Falkon: Dve ubogi ptici (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 22. maj
Pred 22 leti so imeli mladi v Sloveniji precej drugačne probleme, kot jih imajo danes. V časih, ko naj bi vse konflikte urejala SZDL po direktivah ZKS, so 22. maja 1984 na seji predsedstva SZDL Slovenije spregovorili o konfliktih med slovenskim političnim vodstvom in vodstvom ZSMS. Prvi konflikt na povsem uradni ravni je izbruhnil ob spremembah in dopolnitvah zakona o vojaški obveznosti decembra 1983 v zvezni skupščini. V Sloveniji je razpravo o tem zakonu sprožila le ZSMS. Ker slovenski politiki njene pripombe niso izpostavili v Beogradu, je republiška konferenca ZSMS zahtevala, naj se sproži vprašanje osebne odgovornosti. Janez Janša, ki je bil pri predsedstvu ZSMS pristojen za vojaško problematiko, je ob tem zapisal: ≫Republiška konferenca ZSMS ne zahteva odgovornosti zato, ker njena stališča niso bila sprejeta, temveč zato, ker so bila v fazi postopka sprejemanja zakona ignorirana, čeprav so bila edina, ki so imela podporo javne razprave.≪ Zahteve po odgovornosti, ki so bile tedaj velika novost, so nakazovale, da namerava ZSMS odslej stopati po svoji poti. Objava Na današnji dan: Glasnost mladih objavljena na Vipavska.eu .
ali, kot ti zaradi razpoznavnosti v množici svetih Marjet v svetniškem zboru, raje rečejo: sveta Rita! Si zavetnica bolniških negovalk, kar je povsem logično, saj si po vstopu v samostan tudi sama štiriinštirideset opravljala ta poklic in si si tako prislužila polno pokojnino in status svetnice. Si pa tudi priprošnjica v brezupnih zadevah. Kar je – se mi zdi – dostikrat eno in isto. Hočem reči, da se bolniške negovalke pogosto srečajo z brezupnimi primeri. S primeri, ko človeku ostane le še upanje na čim lepši sprejem na oni strani. Je pa treba povedati, da v tvojem primeru, patronata nista tako neposredno povezana, kajti v kar nekaj brezupnih situacijah si se znašla, ljuba moja sveta Rita, še preden si nastopila službo bolniške negovalke. Kot mlado dekle si se odločila za deviško življenje, pa si zaradi želje priletnih staršev privolila v poroko. Zakon pa ni bil srečen. Daleč od tega. Danes bi temu rekli družinsko nasilje in zloraba. Ti pa si vse to mirno in potrpežljivo prenašala. Zaradi nekaj stoletne oddaljenosti mi seveda primanjkuje natančnejših podatkov za kaj je pravzaprav šlo, kaj vse si v osemnajst let trajajočem zakonu morala prestati. Pa vendar mi dovoli čisto osebno pripombo, da ne vem, če si, kljub temu, da sta ponižnost in potrpežljivost cenjeni krščanski vrlini, s tem dala dober zgled ženam in ženskam današnjega časa. Nasilje in grobost, nespoštovanje in poniževanje nimajo kaj početi v medosebnih odnosih, še najmanj pa znotraj družine. Dokaz v upravičenost mojega dvoma sta tvoja sinova, ki sta kljub vsej potrpežljivosti, ponižnosti, materinski in krščanski ljubezni, vseeno prevzela očetov vzorec obnašanja. In ko je tvoj mož, njun oče, končal nasilne smrti – kar me ne čudi, daj kdor s palico pozdravlja, se mu s kolom odgovarja – sta se njegovim morilcem sklenila maščevati. Ti pa si, molila naj ju Bog raje vzame k sebi, kot da bi si še onadva umazala roke in duše v krvi, in Bog te je uslišal. In ko si tako ostala brez moža in otrok, si sklenila kreniti po poti otroške želje v samostan. Pa te niso hoteli sprejeti, ker si bila že vdova. Kar nekajkrat si poskušala, pa zaman. Brezupno. Ti, ljuba sveta Rita, pa nisi obupala in nisi nehala moliti. In tako so te menda tebi ljubi svetniški kolegi Janez Krstnik, Avguštin in Nikolaj Tolentinski, ponoči skozi zaklenjena vrata za samostanske zidove, tako da se začudene in prestrašene sestre niso več upale upirati tvoji goreči želji. Ljuba moja sveta Marjeta Kasijska, ljuba Rita. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da ne bomo prehitro in prekmalu obupali. Kajti pri Bogu ni nič nemogoče. Ti že veš. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Marjeta Kasijska objavljena na Vipavska.eu .
Srečal sem ga, rekel je, svoboden prvič šele zdaj da v tem je svetu, ker sledil obljubi je, obetu in trenutek zanj je bil ugoden. Sem dosežek, ki ga nisem slutil, sam o sebi je potem razkladal, z egom vidno se tedaj spopadal, kot sem iz besed njegovih čutil. V zvezek pišem čisto vse dosežke, se pohvalil je, to res obvladam, zvezek nosim s sabo, ga prekladam, redno vanj si zapisujem smeške. Je dodal, da bo legaliziral v kratkem svojo staro že dejavnost, travniško parcelo, kar naravnost je povedal, bo melioriziral. Travice, na njej ki bodo zrasle, vse bodo takoj šle v proizvodnjo, bo skrbel za zaposlitev zgodnjo populacije še neodrasle. Drug dosežek velik za vso družbo pa s storitvijo ima pogrebno, pospešena bo poslej, osebno se zavzema za tovrstno službo. Kdor preveč bo travic naveličan, bližnjico dosegel bo do raja, bo do tistega prebil se kraja, kjer bo z drugih pomočjo zveličan. Tretji je dosežek, transformiraš da lahko se, spol bo zdaj fluiden, ko si v družbi neke ženske viden, se še sam povsem feminiziraš. Sam uspešno to že zdaj počenja, to njegov dosežek je največji, mu starleta biti se posreči, kar ostal do konca bo življenja. Srečal sem ga, rekel je, svoboden da počuti se, dojel nazadnje sem razsežnosti omam, razgradnje, ko pogled ujel sem – ves zaboden. Objava Evtanazij Travar: Dosežek (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 21. maj
Med Splitom in Korčulo začel pluti trajekt Oliver
V Dalmaciji na Hrvaškem se je v ponedeljek na svojo prvo uradno plovbo podal trajekt Jadrolinije Oliver, ki je ime dobil po legendarnem hrvaškem glasbeniku Oliverju Dragojeviću. Trajekt bo plul med Splitom in otokom Korčula, na njem pa bodo med plovbo predvajali Dragojevićeve pesmi. Trajekt Oliver je po poročanju hrvaških medijev v ponedeljek odplul iz […]
General Konrad Kolšek je 21. maja 1991 zahteval od Peterleta, Pluta in Janše seznam nabornikov in zaprtje učnih centrov TO na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru. Medijsko je bil dogodek neopažen, v svoji knjigi pa ga podrobneje opisuje Danilo Slivnik in dodaja, da so slovenski sogovorniki imeli vtis, ≫da so bili generali dokaj spravljivi in da ni bilo videti, da bi si ravno posebej želeli zaostritev s slovenskimi oblastmi≪. Delegat oboroženih sil v slovenski skupščini Milan Aksentijević je v javnem pismu dan po srečanju delegacij ocenil obisk delegacije JLA pri slovenskem vodstvu kot zadnjo možnost za mirno rešitev spora … 23. maja 1991 je JLA s svojimi enotami in šestimi oklepnimi transporterji obkolila 710. učni center TO v Pekrah in zahtevala izročitev slovenskih nabornikov. Objava Na današnji dan: Pritiski jugoslovanske armade objavljena na Vipavska.eu .
Vsake toliko se človek vpraša - ali pa ga celo vprašajo – »Kaj je bilo prej: kura ali jajce?«. Prav tako sem se ob srečanju s teboj vprašal: So bili prej hospici, ali si bil prej ti … in si hospicem dal ime? Glede na to, da je hospic prvotno ime za hišo, v kateri dobijo prenočišče in oskrbo popotniki in romarji, kot me poduči Slovar, lahko seveda mirno in utemeljeni zaključim, da so hospici obstajali že davno pred tabo, saj so ljudje od davnine potovali in romali. A ti, ljubi moj sveti Hospicij, si rad govoril, da smo vsi ljudje na zemlji popotniki in romarji, ki se pripravljamo na nebeško gostijo. Priromal in pripotoval si kdove od kod, saj to ni znano, v bližino Nice in se naselil v stolpu, ki še danes po tebi in zaradi tebe nosi ime Saint-Sospice. Tam si svojemu imenu primerno, ki seveda pomeni »Gostoljubni«, sprejemal vse, ki so se zatekli k tebi, bodisi po nasvet ali zgolj prenočit. In ker vsi romamo proti nebesom – ali vsaj nekam v tisto smer - zadnje čase več govorimo o hospicih, ki poskrbijo za hudo bolne, za umirajoče, za njihove svojce … za mirno zadnje slovo. Čeprav me izraz »zadnje slovo« vedno nekoliko zaboli. Že res, da se poslavljamo, a je to le začasno slovo. Res je, da človek, ki umira, odhaja za zmeraj, a prav zato, ker smo ustvarjeni »za zmeraj«, verjamemo in upamo, da se bomo spet srečali in videli. Vsi. Tudi tisti, ki ne verjamejo v nebesa, ampak zgolj v »tisto smer«. Hospic je torej prostor – hiša ali zgolj stanje telesa in duha – kjer človek spoznava, da je bilo to življenje le obisk, potovanje in romanje. Prostor – ali zgolj stanje telesa in duha –, kjer se človek pripravlja na odhod domov. Ti, ljubi moj sveti Hospicij, si, kadar si se od svojih gostov umaknil k molitvi, rekel, da greš »v goste k Bogu«. Kar je lepa misel in si jo jemljem k srcu. Čeprav mislim, da je to življenj moj dom, sem tu le gost. In ker je moj pravi dom pri Bogu - ali še bolje, v Bogu – v trenutkih molitve dejansko obiščem svoj dom, gostujem pri Bogu. Verjetno se zato človek na stara leta ali ko se bliža smrti, vedno bolj odpira za molitev. Kura ali jajce, zemlja ali nebo, potovanje ali počitek … ni pomembno. Sleherni trenutek smo z Bogom, pri Bogu in v Bogu. Ljubi moj sveti Hospicij! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Hospicij! objavljena na Vipavska.eu .
Štiri tedne gre okoli Zemlje Luna, Mesec, kakor se ji reče, utečeno čas ves mesec teče, se zato za mero Luno jemlje. Toda mere zemeljske drugačne kar pogosto biti tudi znajo, ponekod, kjer časa več imajo, druge so meritve bolj privlačne. V neki so deželi marginalni vzeli mero CO2 za pravo, koliko izpuhov gre v naravo tam na mesec v meni idealni. Se glede na to čas podaljšuje, ne z letalom več, pač raje z vlakom se prevaža, meri pa s korakom, šestnajst ur da Mesec prepotuje. Šestnajst ur namesto ene same, ko se to v učinku dela meri, pomnoži na tedne v mescu štiri, rezultat vam v hipu sapo vzame. Štiri naredi če takšne ture se na mesec, čas hitreje mine, preusmerjen je zato na šine postopač, ki Bogu ure krade. Objava Lukan Lukan: Šestnajst ur (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 20. maj
Kriminalisti in policisti PU Koper so pretekli vikend uspešno zaključili policijsko preiskavo hujšega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. 9. maja so bili policisti ob 4.07 obveščeni o požaru v Kopru. Požar je izbruhnil v nočnih urah, gasilcem pa je uspelo s hitro intervencijo preprečiti njegovo nadaljnjo širitev in ga pogasiti. Policisti in kriminalisti PU Koper […]
Edina, meni znana, cerkev pri nas, posvečena tebi, stoji na obali - med Piranom in Portorožem. No, pravzaprav: je stala! In je svoje čase tam stal tudi samostan, zdaj pa le še ruševine, zvonik … In okrog njih … hja! Ne vem, kaj bi rekla tvoja, od asiškega ubožca prepojena duša, ko bi videla kaj stoji na mestu in namesto nekdanjega samostana! Saj, kaj pa naj reče na primer ubogi Frančišek?! Kar pomisli, kakšno trinadstropno veličastvo so mu postavili nad glavo! A njemu so postavili vsaj cerkev. Okrog tvoje cerkve pa so postavili luksuzne hotele. Ki si jih lahko privoščijo le redki. In ki si v zakupljenih hotelskih sobah verjetno marsikaj privoščijo … Pa sem vrgel oko na spletno stran omenjenih hotelov - in brez skrbi, ne bom delal nepotrebne in neplačane reklame - povem pa, da sem se pošteno nasmejal ob zapisih, ki se dotikajo tebe, ljubi sveti Bernardin. Ob cenah v »Bernardinu«, pa človeka mine smeh! Torej zapisali so, da si pripadal redu »minioritov«! In še dobro, da te niso proglasili za meteorita! Čeprav je po drugi strani res, da si kot pridigar blestel kot meteorit in si tudi švigal po premnogih krajih, kjer si – kot je spet zapisano na spletni strani vesoljsko dragih hotelov – kot spokorni pridigar oznanjal »ljubezen, poroko in mir«! Prepričan sem, da si precej govoril o ljubezni, poroki in miru, kot sem tudi prepričan, da se je nekomu »pokora« zatipkala v »poroko«. Še bolj verjetno pa dotični prepisovalec ni imel pojma, kaj pokora sploh je! In je ne nazadnje po svoje lepo, da se reklamira poroka. Da o ljubezni in miru, ki sta nujni sestavini tako poroke kot pokore sploh ne govorim. Običajno te upodabljajo s tremi škofovskimi kapami, ki ti ležijo pred nogami, saj si menda kar trikrat, oziroma v treh mestih zavrnil čast škofovskega posvečenja. Če bi si vse te škofovske kape – nadel, bi nastala trojna tiara, ki pritiče le papežu. In sem prepričan, da bi bil kot odličen in zavzet pridigar, po čigar besedah in zgledu so se ljudje množično spreobračali, tudi dober papež. Bi se ti pa – glede na čudne izraze in nesporazume na spletnih straneh prestižnih hotelov – godilo še slabše kot sedanjemu papežu, ki ga novinarji tudi kar naprej narobe in zavajajoče citirajo. Sploh kar se tiče ljubezni, poroke in miru. Ljubi moj sveti Bernardin Sienski. Obilo žegna ob tvojem godu, pa nam ga vrni in razlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Bernardin! objavljena na Vipavska.eu .
V hiši je nered, v njej kaos vlada, je gospodarica zgolj fiktivna, njena dela kontraproduktivna in sramota pravšnja s tem nagrada. Iz te hiše, kjer gospodarice prave ni, le avšasta deklina gre se gospodarja, kakor mina poka zadnje čase, slišiš klice. Prejšnjič tam strašansko počilo je, ko se spravila je na soseda, na Klemena, mreže da razpreda, sklepa protipravno posle svoje. Jo osmešila je njena ihta, ko pozivala ga je k umiku, zgledalo je kot pri kratkem stiku, ko v kozarcu podivja nevihta. Vse drugače se je izkazalo, ni Klemenu znala prav zavdati, ni ga frklja mogla stran nagnati, bedasto bilo je kratkomalo. Večkrat jo je lopnilo po licih, ven se smrklja je boleče vlekla, lica so jo vsakič bolj zapekla, se v brezupnih je dušila klicih. Slednjič jo še sluga razočara, hlapec njen, ki vedno je priročen, zdaj pa je obstal povsem nemočen, mar jo tudi on lahko prevara? Sluga, hlapec, pravi, da pristojen za soseda ni Klemena posle, v hiši tej zares imajo osle, sluga je kot gazdarica zblojen. Ena sama sta oba zabloda, nauk pa zgodbe je kristalno jasen, da največji osel tam je glasen, vlada kjer anarhična svoboda. Objava Urša Slugar: Gospodarica in sluga (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 19. maj
Slovenci so se tudi po nastanku države južnih Slovanov morali boriti za obstanek svojega jezika. Opredeljevanje za ohranitev slovenske etnične posebnosti v nasprotju s prizadevanji za jugoslovansko kulturno zlitje se je začelo z Resolucijo kulturnega odseka Narodnega sveta novembra 1918 in nadaljevalo z Avtonomistično izjavo leta 1921 … Na ljubljanski univerzi se je 19. maja 1932 začel tridnevni protest študentov zaradi zahteve Saveza študenata tehnike iz Beograda, da se sme z njimi dopisovati samo v cirilici. Pod oblastjo Jugoslovanske nacionalne stranke (1931 – 35), ki je izvajala močan unitaristični pritisk, je knjiga dr. Josipa Vidmarja Kulturni problemi slovenstva na glas izrekla misel o pomembnosti slovenskega jezika, ki je bila med izobraženci že dodobra uveljavljena. Z njo je Vidmar obračunal tudi z lastnim preteklim odnosom oziroma z ravnodušnostjo do tega vprašanja. Poudarjanju slovenstva je namreč nasprotoval krog ljudi, ki je bil kakorkoli povezan z beograjskimi vladajočimi političnimi krogi. Fotografija: Wikipedija Objava Na današnji dan: Bitka za slovenščino objavljena na Vipavska.eu .
V teatru bolj poredko naletiš na svetnika, če seveda odštejem svetega Genezija, zavetnika gledaliških igralcev, ki je tudi sam opravljal ta od Cerkve prezirani, preganjani in dostikrat celo osovraženi poklic. Ker so prezir, pregon in sovraštvo obojestranski, ni čudno, da med igralci le s težavo najdeš pobožno dušo, kaj šele svetnika. Ne rečem da jih ni, pobožnih duš med igralci - in igralkami, da ne bo zamere – a ne boš jih veliko našel, pa če jih iščeš z lučjo pri belem dnevu. Se je pa nekaterim svetnikom - in svetnicam, da ne bo zamere - kljub temu uspelo sprehoditi po odrskih deskah: Ivani Orleanski v Anouilhovi drami Škrjanček, pa Tomažu Beckettu v Eliotovem Umoru v katedrali in verjetno bi se našel še kakšen - ali kakšna, da ne bo zamere – pa ne bom zdaj brskal po spomin in gledališkem arhivu, kajti tudi ti, ljubi moj sveti Peter Celestin, si eden teh. Silonejevo dramo Prigode ubogega kristjana mi je v roke potisnil in dal v branje moj gledališki kolega in prijatelj - čigar imena ni varno omenjati v pobožnih cerkvenih krogih, sicer lahko pade po tebi, kot je padalo in še pada po njem, da me skrbi, če bo po smrti sploh dobil prostor znotraj pokopališkega zidu – in takrat sem tudi prvič slišal zate, moj ljubi svetnik, in prvič sem slišal, da bi kak papež odstopil in niti na kraj pameti mi ni padlo, da bom papežev odstop tudi sam kdaj »v živo« doživel. Ampak pustiva tega našega papeža, ki ga imenujemo »zaslužni«, da uživa svoj zasluženi mir. Ti tega miru, ki si ga kot puščavnik Peter iskal, kot papež Celestin nisi imel, čeprav bi si ga zaslužil, saj si bil vsekakor vreden, da sprejmeš papeški naziv in službo, ki ti jo je po dveletnem prepiranju ponudil in vsilil kardinalski zbor. Kajti branil si se z vsemi štirimi, kot se reče. In si dobro vedel, zakaj se braniš. Za politiko, v katero je hočeš-nočeš vpet tudi papež, si bil prenaiven. In ko rečem prenaiven, ne mislim preneumen, temveč preveč dober, preveč zaupljiv, preveč popustljiv … z eno besedo: preveč krščanski. Pa če to zveni še tako čudno. Da je nekdo preveč krščanski za papeža. A vsakdo, ki je že kdaj sprejel kako funkcijo, ne zaradi časti, ampak zaradi iskrene želje, da bi kaj dobrega in poštenega naredil, in je to poštenje, dobroto in iskrenost naivno pričakoval tudi od vseh sodelavcev, ve, o čem govorim. In me razume. In razume tudi tebe. Sveti Peter Celestin Tudi sam sem že bil predsednik društva, pa umetniški vodja … pa sem oboje opustil. Kot ti, ljubi moj Peter Celestin, ki si po pol leta snel tiaro z glave in svoj pontifikat preložil v druge, močnejše, predvsem pa bolj trde roke. Če je že na društveni ravni toliko spletk, kako je šele v politiki. Da papeške kurije niti ne omenjam. Ljubi moj sveti Peter Celestin. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in iz nebeškega miru izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Peter Celestin! objavljena na Vipavska.eu .
Ko ste po zelo dolgem, napornem dnevu utrujeni in izčrpani, si želite počitka in morebitne druge obveznosti in opravila preložiti na naslednji dan. Če pa nas ob koncu dneva čaka hobi ali služba, ki smo jo vajeni z veseljem opravljati, se ne oziramo na utrujenost, ampak se kar naprej lotimo dela. Pesem lahko traja večno, a imamo vtis, da traja le pet minut, čeprav jo v resnici poslušamo s strastjo in predanostjo. Podobno, ko poslušate homilijo ali odlomek iz Svetega pisma, ga lahko vedno razumete, vendar ga ne razumete vedno, to pomeni, da ga ne asimilirate vedno. Ko se dobra dela izvajajo, so vsekakor vedno hvalevredna in zaslužna, vendar ne povzdignejo vedno srca tistih, ki se jih lotijo, in dejanje ni vedno sinonim za odkritost in iskrenost. Pri molitvi je možno tudi, da besedam ne dajemo pomena, ampak je neko odsotno mrmranje pasivnih izrazov. Nujno je, da poslušanje Besede, molitev in učinkovita ljubezen vodi temeljna spodbuda, ki nam vliva užitek, željo, okus, skratka temeljna motivacija, zaradi katere te kreposti izvajamo brez zadržkov. In ta temeljna motivacija je Sveti Duh. Po zaslugi Duha lahko dajanje miloščine spremenimo v dobrodelnost, klepet v vznemirljivo molitev, čutenje v poslušanje. Po zaslugi Duha je vsaka pridiga ali kateri koli sveti spis, kakor tudi to, da ga razumemo, sprejet kot Božja Beseda in vedno s silo Duha vsaka dejavnost, ne glede na to, kako težka in nevzdržna, ni nikoli nemogoča če ji prisluhnemo z žarom, veseljem in navdušenjem. A tudi homilija mora biti po navdihu Duha. Sveti Duh je vitalnost našega bitja in našega dela, ki napolnjuje vsako prvino našega krščanskega življenja s pomenom in vrednostjo; Duh je pravzaprav življenje samo. »Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci« (Rim 8,16), pravi Pavel in dodaja, da Sveti Duh, ker živi v nas, oživlja tudi naša umrljiva telesa (Rim 8,11). Podariti življenje pomeni na novo sestaviti kožo na posušenih kosteh, ki se postopoma začnejo oblikovati v okončinah in koži, tako da se oživimo in prevzamemo dinamiko in moč kot pravi Ezekijel (Ez 37, 4 - 8); Duh je pravzaprav zagovornik fizičnega življenja, ki premaga smrt, do te mere, da jo premaga. Vendar pa dajanje življenja pomeni tudi spodbujanje dinamike, navdušenja, veselja in dinamike v vsem, kar počnemo, in ta prednost je značilna za samega Duha. Pravzaprav je Duh tistega, ki je daroval svoje življenje, da bi vsi imeli življenje v polnosti, kar je vstali Jezus obljubil svojim učencem še pred osvoboditvijo; Duha, ki jih ne bo pustil samih, temveč jih bo vodil do spoznanja resnice. Na križu je Jezus umrl »izročil Duha Očetu«; njegovo vstajenje se je zgodilo z močjo Svetega Duha; bil je že delilec Duha, ko je bil nekoč vstal in se je prikazal svojim učencem, da so imeli moč razločevanja. Zdaj, na dan judovskih binkošti, se Jezusova obljuba uresniči: Sveti Duh se spusti nanje skozi značilne elemente božanskega in njegovo delovanje povzroči na učence točno tiste motivacijske učinke, o katerih je bilo govora: od bojazni in strahu postanejo neustrašni in pogumni; prej skriti, preudarni in molčeči, so zdaj razgaljene priče vstajenja in govorijo z vsemi odkrito, brez zadržkov kar tako mimogrede, v jeziku, ki ga razumejo vsi navzoči različnih porekel in narodov (ksenoglosija). Najprej obotavljajoči in negotovi, zdaj pa s svojim navdušenjem in eksplozivnim žarom presenečajo vse. Že sam Petrov govor, ki nagovarja Davida, naj da verodostojnost Jezusovemu vstajenju, vzbudi spreobrnjenje kar tri tisoč ljudem in morda so med temi tudi tisti, ki so križali: Križaj ga!. Kaj se je zgodilo? Nič posebnega, Duh, ki ga je obljubil vstali Jezus, je deloval na njih in jim vcepil to motivacijo, tisto motivacijo in temeljno željo, ki jim je manjkala, da bi dali smisel poslanstvu; da bi razumeli sebe in da bi drugi razumeli, da je to, kar govorijo, božansko sporočilo. Sveti Duh jih poučuje o vsem, jim daje vedeti o navzočnosti Vstalega in jim daje spoznati, da sam Gospod neomajno deluje po njih v življenju Cerkve. Resnica ne more biti tisto merilo, znotraj katerega se gibljemo, tako da je vsako dejanje skladno in pravično in da nam samo Sveti Duh, saj Bog skupaj z Očetom in Sinom, lahko ponazori, kaj je res in prav. Jezus je izrecno rekel: »On (Duh) bo vzel, kar je mojega, in vam bo oznanil (Jn 16,15). Prav zato, ker je garant resnice, Duh je nepogrešljiv element naših dobrih namenov in gibalo naših dejanj, še prej pa navdihovalec naših namenov. John M. Vianney je rekel, da “ko imamo dobre misli, nas obišče Sveti Duh”. Predvsem zato, ker se dejanja lahko izvajajo na pozitivnih mislih, kajti ko so prepričanja dobra, bodo tudi rezultati delovanja produktivni; in v tem primeru so celo dejstva delo Duha. Deluje in oznanja, kjer hoče (Jn 3,8), ne da bi ga kdo lahko usmerjal, vplival nanj ali, še huje, se ga polastil. In poleg tega ni nematerialna ali abstraktna sila, niti naključna in minljiva iluzija: je Duh, ki izhaja od večnosti od Očeta in Sina; kar sveti Avguštin opisuje kot ljubezen, ki obstaja med Obema, pri čemer je sam Bog skupaj z istim Očetom in Sinom. To resnico, ki je bila prej prepoznavna le s številkami ali posrednimi navedbami, nam je razodela sama učlovečena Božja Beseda, ki je po Očetovi volji sam voden od Duha in je delilec Duha na binkoštni dan. Če je Bog resnica v absolutnem smislu, si njegov Duh ne more pomagati, da ne bi živeli po tej resnici tudi v relativnem smislu. Vprašajmo se: zakaj ne uživamo vseh teh blagodejnih učinkov Svetega Duha? Zakaj Cerkev ne živi vedno zagona in strasti svojega izvora? Kako to, da v tretji osebi Trojice najdemo rezultate, ki so zelo drugačni ali celo popolnoma nasprotni tistim, ki jih je Gospod sposoben? Upoštevati je treba, da se Sveti Duh primerja z živim plamenom (Apd 2, 3). ki mu lahko rezerviramo tri usode: biti napolnjen z energijo, ostati oslabljen ali končati z ugasnitvijo. Človek lahko v svojem življenju izbere, kateri od teh treh usod bo podvrgel Duha. Oziroma ne ravno Duha, ampak darove, ki jih vliva v našo dušo, dejavnosti, s katerimi nas očara in vključi. Lahko smo poslušni in spoštljivi do Gospodovega dela, ki poseže v nas, pa tudi neodporni, za kar Pavel spodbuja: »Ne ugašajte Duha« (1 Tes 5,19). Dobesedno: »Nehajte nenehno dušiti Svetega Duha, ne upirajte se mu, ne odgovarjajte s trmasto neodzivnostjo na duhovne darove. Na žalost je naš odnos tak, da želimo zatreti učinke duhovnega življenja v nas, omejiti ali pogasiti plamen istega najvišjega Daru, ki ga Bog velikodušno daje. Pred Božjim darom smo brezbrižni in neodporni; vztrajamo v tem, da ne verjamemo ali vsaj razlagamo dar v sebičnem smislu, zahtevamo dobrobiti in milosti, ki so pogosto nezaslužene; navadno spregledamo, da so darovi Svetega Duha v prvi vrsti tisti za zdravo osebno izgrajevanje, torej veselje, preudarnost, razum, vednost, strah božji, modrost ... vse tiste dobrote, s katerimi se je mogoče polastiti priložnost, da se gradimo, prenavljamo v pogledu na druge in ves svet. Toda pomanjkanje poslušnosti Duhu je enakovredno zamujeni priložnosti. Objava Nedeljska misel: SVETI DUH je edinstvena priložnost objavljena na Vipavska.eu .
Tu je katastrofa nacionalna, so Tepanjčani jim sporočili, a Butalci vest to zavrnili, češ sosedova je trivialna. Mi postavili bomo prepreke, vi pa, kakor veste, so dodali še Tepanjčani, in pozidáli, če bo treba, škarpe iz opeke. Kaj zato, Butalci so porekli, k vam goloba svojega spustimo, mir bo promoviral, preletimo z njim oviro, le zakaj bi tekli. Težka bo, prišlo je pojasnilo od Tepanjčanov, kontrola stroga bo do vsakega, kdor ne uboga, zgrda se ga zdaj bo zavrnilo. Ne zaradi vas, so drugi krivi, Turki, ki jih spuščate v deželo, da preplavili so vam že celo, ker bili ste pač prezaupljivi. Turška kava vendar je odlična, so Butalci se izgovorili, kaj bi torej k nam jih ne spustili, saj okus in vonj sta več kot mična. A če treba k vam kot v starih časih bo po kavo, prašek, oblačila, se pač vrsta spet bo naredila tamkaj, kjer mejita naši vasi. Zmeraj smo močnejši od usode, mi, Butalci, skrajno trdoživi, do mejakov vedno popustljivi, tuje mi živimo vse naróde. Objava Anton Lah: Nacionalna strofa (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .