Regionalne novice > Goriška
petek, 31. maj
Slišali ste vsi že za brancina, ribo, ki številne ima koščice, včasih zoprne so kot bodice, kar nasprotje pravo je – sancina. Pri sancinu videz ne prevara, tolsta riba je, zares mesnata, ribiča, če vprašate, Hrvata, za sancina čisto nič ne mara. Takega pred kratkim so kazali nam sancina, znano mastno ribo, skriti skušali so vsako hibo, da bi kot najboljšega prodali. Smukal se sancin je in se slinil, ribičem hrvaškim se izmikal, je za plenom na očeh vsem stikal, da delikatesen je, je hlinil. Je sancin artikel naš izvozni, slišali so ribiči odmeve, da je za evropske top-zadeve kljub pojavi, oprostite, grozni. Je iz turškega prišla k nam morja riba ta, spomin tako jim pravi, in potem se tu pri nas ustavi, kjer je za sancina rob obzorja. In da strga čisto vsako mrežo, muzali se ribiči se vidno, gre za ribo tolsto in perfidno, odlikuje jo posebna teža. Objava Bazilko Šancin: Posebna riba (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 30. maj
Dr. Anton Korošec je kot predsednik Jugoslovanskega kluba 30. maja 1917 prebral v dunajskem parlamentu majniško deklaracijo. Šlo je za programsko izjavo Jugoslovanskega kluba v avstrijskem parlamentu na Dunaju. Oblikovana je bila kot rezultat predvsem slovenskih in hrvaških pa tudi istrskih poslancev za rešitev jugoslovanskega vprašanja v habsburški monarhiji. Pobudi so se pridružili tudi dalmatinski poslanci. Predlagatelji so med drugim poskušali rešiti jugoslovansko vprašanje še med vojno in se izogniti posledicam, ki bi jih prinesla zmaga centralnih oziroma antantnih sil in uveljavitev londonskega sporazuma. Z zahtevo po združitvi vseh južnih Slovanov na ozemlju habsburške dinastije v samostojno državno telo brez nadvlade drugih narodov in pod dinastijo Habsburžanov je deklaracija izražala radikalizacijo narodnostnega gibanja zlasti Slovencev pa tudi drugih južnih Slovanov habsburške monarhije. Majniška deklaracija je postala za leto dni slovenski narodni program, ki bi mogel zadovoljiti slovenske, hrvaške in bosanske narodne težnje. To se je izkazalo ob velikem narodnem navdušenju ob deklaracijskem gibanju od septembra 1917. Odločilni politični krogi habsburške monarhije niso hoteli izpolniti zahtev deklaracije. Zaradi tega in zaradi spremenjenega razmerja sil v prvi svetovni vojni je bila radikalizacija narodnostnega gibanja južnih Slovanov tolikšna, da je to maja 1918 preraslo habsburški državni okvir. (Druga majniška deklaracija je bila objavljena 8. maja 1989. To je bila deklaracija politične alternative oziroma nastajajoče demokratične opozicije.) Slika: Wikipedija Objava Na današnji dan: Prva majniška deklaracija objavljena na Vipavska.eu .
Zavod za šport Ajdovščina ima že odprte prijave za letošnje Športne počitnice 2024 Namenjene so otrokom, pa tudi upokojencem. Ponujajo kar 14 različnih športnih počitniških programov za otroke, plavalne tečaje, v Športnem centru Ajdovščina pa lahko otroci praznujejo tudi rojstne dneve. Priljubljene športne počitnice na ajdovskem bazenu so že razpisane. 14 različnih programov vabi na […]
Z osemnajstimi leti sem v naši nekdanji državi šel k vojakom. »Služim narodu!« smo vpili v tisti vojski, kadar nas je kdo pohvalil z »Vrlo dobro!«, pa mi še danes ni najbolj jasno, čemu je služilo tisto leto, ki smo ga bili povprečno zdravi fantje prisiljeni preživeti nekateri zelo daleč od doma. Dobro: iz časovne oddaljenosti in pokriti s patino nostalgije so spomini vseeno bolj ali manj prijetni, predvsem smešni. Če pa sem vprašan, pa odkrito povem, da ni bilo prav nič prijetno bivanje za zaprtimi vrati kasarne, v izključno moški družbi nabrani z vseh vetrov in iz vsakovrstnih rovt, ki se je med seboj močno razlikovala po vedênju in védenju, po pogledu na Boga, svet, samega sebe in predvsem na državo, ki smo ji »vrlo dobro« služili. Priznam, da sem bil dostikrat prestrašen, včasih tudi obupan ob vežbah, fizičnem in psihičnem naporu ter rokovanju s pravim orožjem. »Služili« smo narodu, v resnici pa pripadali različnim narodom in posledično različnim domovinam, čeprav združeni v eno državo, ki je nihče ni imel čisto za svojo. Ali pa jo je kdo imel samo za svojo. Vse to je botrovalo krvavemu razpadu sistema, saj je kmalu potem, ko sem »odslužil« svojo dolžnost, tudi nekdanja država »odslužila«. Zato mi je, ljuba moja sveta Ivana, toliko bolj fascinantna tvoja zgodba, tvoj pogum, ki je k obrambi domovine podžgal malodušno in - kar seveda ni zanemarljivo in je treba posebej poudariti - moško vojsko. Ni si sicer težko predstavljati drobne najstnice, ki se oblečena v oklep, jahajoča belega konja postavi na čelo vojske, malo teže je dojeti, da se ji je moška armada pustila voditi. V trenutku, ko je prvi mož države odpovedal, si ti oblekla hlače in pokazala, koliko te je v njih, pa čeprav ti je v osnovi manjkalo tistega, kar bi v teh hlačah moralo biti. Predvsem pa v teh hlačah, ki so bile v tistih davnih časih za žensko že same po sebi bogokletne, ni bilo srca. O, ne! Ti si srce nosila tam, kjer mora biti. Bílo ti je v prsih. In bílo ti je v prvi vrsti za Boga in domovino. Možaki že tako ali tako težko prenašamo poraze, če pa je ob tem ranjen še naš ponos, znamo postati maščevalni. Zato ni čudno, da si končala, kot si: zažgana na grmadi obtožena čarovništva. Ker, kako drugače, kot s čarovnijo, bi lahko ženska bila boljša, pogumnejša in močnejša od nas?! Sveta Ivana Orleanska Ljuba moja sveta Ivana Orleanska! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo pogumni. Predvsem pa srčni! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Ivana, Devica Orleanska! objavljena na Vipavska.eu .
Se pojavila je v našem mestu, na križišču, na najbolj prometnem, so postavili jo na umetnem, enostransko dvignjenem podestu. Je trafika za posebne stranke, kjer promet je, mir nam propagira v smeri vzhoda bližnjega, utira lik golobčka ga vrh strešne zanke. Zmedeno povedano nemara, toda takšna nova je trafika, je podoba taka, njena slika kakor ona je ad hoc utvara. Stranke hodijo tja zdaj po trave posušene, da se krmi z njimi nenasitnost, da v prevreli klimi najdejo kak košček si zabave. Je zabavno, ko po trav konzumu stanovanje novo se prikaže, jih na tisoče je vsake baže, trideset je tisoč jih na umu. Vsaka stranka si lahko izbere eno bivališč teh za izbrane, manj kot srečka loterijska stane tak dobitek cene tisočere. Mesečno se dá odplačevati srečko loterijsko, na obroke, mesec vsak po malem, še otroke in pa vnuke v sistem vključevati. In če stranka še ni zadovoljna, drug odmerek se dobi v trafiki, tudi tega našel boš na sliki, tekočina je, se zdi kot oljna. Stranka ko izbere jo in kupi, z njo v trenutku gre na potovanje, v novo se zaziblje, drugo stanje, prej trafika dobro jo olupi. Potovalna namreč agencija prav tako v trafiki tej domuje, z aranžmajem mastno se trguje, z destinacijo Euthanasia. Za izbrane stranke je trafika in teh treba ni imenovati, bolj ko tja hitijo kupovati, prej od njih ostala bo le slika. Objava Levči Frajgajst: Trafika in stranke (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 29. maj
"Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) odločno obsoja vdor policije v prostore Nova24TV. To naj bi se zgodilo na podlagi prijave s strani parlamentarne komisije, ki deklarativno preiskuje sume nezakonitega financiranja političnih strank, a je bila dejansko ustanovljena za obračunavanje z največjo opozicijsko stranko SDS in mediji, ki so tej stranki blizu. To je javno potrdila tudi nekdanja predsednica komisije Mojca Pašek Šetinc. Policijska racija je očiten politični pritisk na medij, ki aktualni vladi ni po volji. Jasno je, da je bila policija, v kateri je vlada Roberta Goloba v zadnjih dveh letih obilno politično kadrovala (spomnimo se samo opozoril nekdanje generalne direktorice Tatjane Bobnar), znova zlorabljena v politične namene. Zalo povedno je, da se je to zgodilo le deset dni pri volitvami v Evropski parlament, na katerih strankam vladne koalicije večina anket pripisuje dokaj slab rezultat. Gre za poskus ustrahovanja in utišanja do oblasti kritičnih medijev v stilu samodržcev, kakršen je denimo ruski predsednik Vladimir Putin. S takšnimi potezami aktualna oblast postavlja Slovenijo med najhujše kršiteljice medijske svobode v Evropski uniji. Svoboda medijev je temeljna pravica, ki je zaščitena v številnih mednarodnih dokumentih, kot je Univerzalna deklaracija človekovih pravic (člen 19) in Evropska konvencija o človekovih pravicah (člen 10). Oba dokumenta poudarjata pravico do svobode izražanja in dostopa do informacij. ZNP poziva vse odgovorne, da nemudoma prenehajo s takšnimi političnim pritiski na delo ustvarjalcev medijskih vsebin. Apelira pa tudi na pripadnike policije, naj se uprejo nadaljnjim poskusom politične zlorabe te institucije. Upravni odbor ZNP (29. maj 2024)" Objava Policija vdrla na Novo24TV, novinarsko združenje protestira (ZNP), saj se krši svoboda izražanja objavljena na Vipavska.eu .
Ustanovni sestanek ilegalne vojaške organizacije Slovenske legije, ki je delovala v letih 1941 – 1943 je bil 29. maja 1941 v Ljubljani. Po nekem viru je bilo v nekaj mesecih v Slovenski legiji že okoli 5000 zapriseženih članov. Povezani so bili v trojke, ki so se vezale v roje, ti v desetine in desetine v čete, čete pa so se povezale v bataljone. Tako zgrajen sistem Slovenske legije je še pred koncem leta prepletel Ljubljansko pokrajino, ustanovili pa so že odbore za Gorenjsko, Štajersko s Prekmurjem in Primorsko. Po tem, ko so komunisti razglasili za izdajalce vse, ki se jim v odporu proti okupatorju niso podredili, se je Slovenska legija začela obveščevalno in propagandno bojevati proti OF. Precej članov Slovenske legije se je v drugi polovici 1942, po ustanovitvi vaških straž, vključilo vanje. Komandanta Slovenske legije za Ljubljano Fortunata Majdiča je 25. avgusta 1942 usmrtila Varnostno-obveščevalna služba OF. Po kapitulaciji Italije 1943 je vodstvo Slovenske legije pomagalo pri organizaciji Slovenskega domobranstva ter ukazalo svojih članom, naj se vključijo v domobranske enote. Objava Na današnji dan: Slovenska legija objavljena na Vipavska.eu .
Ne zamudite!! Maraton Junaki vinogradov in dirka s poganjalčki za otroke
Tradicionalni kolesarki maraton Junaki vinogradov, že 28. po vrsti, se bo odvijal v soboto 1. junija
Kolesarski maraton Junaki vinogradov bo letos potekal v tradicionalni izvedbi, in sicer v soboto, 1. junija 2024. Tudi letos bodo udeleženci v ...
Kar nas je provincialcev v naši mali deželici – in k tem prištevam vse tiste »nesrečnike«, ki nam ni dano, da bi prebivali v najlepšem mestu na svetu, in zato lahko konce tednov, praznične in počitniške dni mirno preživljamo na svojih provincialnih domovih in ne čutimo nobene potrebe po turističnem exodusu, ki Ljubljančane sili, da na vse sončne in pretežno oblačne dneve parkirajo svoje avtomobile po naših dvoriščih in dovoznih poteh, ter nam zasedajo mize in prostor ob šanku v naših oštarijah - … torej: mi provincialci vemo, da vlažne meglice, ki pokrivajo ljubljansko kotlino in močvara, ki obdaja naše glavno in slavno mesto, ne pomenijo nič dobrega. Tam ti prodajo meglo, če se prej ne pogrezneš v blato. Tam, v Ljubljani, se vedno nekaj »muti«. In bom povedal kar naravnost: očitno to prodajanje megle ni ljubljanski izmislek, ampak sega že v čase Emone. Kajti tudi nekaj tvojih podatkov, ljubi moj sveti Maksim, je precej meglenih. V ljubljanski stolnici pod tvojim kipom piše, da si bil ustoličen leta 242 in da si umrl mučeniške smrti leta 252, pa vendar se tvoj podpis bere sto let kasneje pod zapisnikom tako oglejske sinode leta 381 kot še kasneje milanske iz leta 390. O tvojem mučeništvu ni nobenega neposrednega dokaza, le domneva, da pa je mera še bolj polna, je treba povedati, da te nekateri iz naše ljubljanske Emone, selijo na morje, v Istro, v Novi grad, ki se je v rimskih časih tudi imenoval Emona oziroma Aemonia. Tam, v Ljubljani, se vedno nekaj »muti«. Vendar, ljubi moj Maksim Emonski, nimam nobenega namena izpodbijati ne tvoje obstoja ne tvojega svetništva. Pošteni ljudje si verjamemo in zaupamo na besedo, krščeni – ki smo po definiciji ljudje vere, upanja in ljubezni – pa še toliko bolj. Maksim, podpisan pod oba sinodalna zapisnika, se je na teh sinodah boril proti krivovercem, zato mi še na kraj pameti ne pride, da bi pomisli, da je on sam v kateremkoli pogledu širil krivo vero. Zato, ljubi moj ljubljanski oziroma emonski, a kljub temu sveti škof Maksim. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Preženi meglo in če se že moramo v karkoli pogrezniti, naj se pogreznemo v božje naročje. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Maksim Emonski! objavljena na Vipavska.eu .
»Fuck na to«, besneče vpil direktor je Gregorc, sam šef direktorata, »nam morda zdaj končno le porata, da zasedemo celoten sektor.« Se postavil v prve vrste bojne je direktorček za Palestino, rad prišel Gregorc bi v zgodovino, šel bi se za šalo malo vojne. »Fuck nato in še potem, če treba«, se širokoustil pred mladino, vse za »fuck« in vse za Palestino, gnala silna strast ga je, potreba. »Fuck« bilo njegovo sporočilo je celotno, treba ni prevoda, čisto ga prevzela je svoboda, ta bila mu glavno je gonilo. »Fuck na to,« Gregorc ves čas ponavljal isto je stoječ pred transparentom, rad tedaj bi bil enak študentom, ko z besedo to se je postavljal. »Fuck« se videlo je za Gregorcem, slišalo se je še bolj hlepeče, ko direktorček je koprneče se notoričnim pridružil norcem. Objava Majda Gregorič: »Fuck na to« (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 28. maj
28. maja 1989 so prebili Karavanški predor, to je cestno povezavo med Slovenijo in Avstrijo. Cestnoprometnim tokovom so bile na evropski cestni diagonali Karavanke zadnja večja ovira. Po prvih razgovorih v začetku šestdesetih let je bila 1967 izdelana pilotna študija 22 predorskih različic, ki je z geološkega, gradbenega in ekološkega vidika nakazovala najprimernejšo lokacijo cestnega predora v bližini železniškega med Hrušico in Podrožco. Na osnovi projektov dolge predorske cevi (na slovenski strani 3450 m, na avstrijski 4414 m) so se leta 1979 začela dela pred predorom (gradbiščni plato in most čez Savo), ki pa so bila 1982 zaradi finančnih težav ustavljena. Dela so se nadaljevala januarja 1986 in avgusta je bila narejena prva vrtina v pobočje Rožce. Predor je gradilo podjetje Slovenija ceste Tehnika v sodelovanju z avstrijsko firmo Polensky-Zollner. Kljub težavam zaradi vdorov vode, velikih pritiskov zemlje, nevarnosti metanskih eksplozij in podorov hribine, zaradi katerih je bilo delo občasno ustavljeno, je bil predor prebit skoraj tri mesece pred rokom. Prvo železniško in cestno povezavo pod Karavankami so sicer dokončali že 1. septembra 1906. To je bilo na trasi karavanško-bohinjske železniške proge, ki je zahtevala gradnjo več predorov. Najdaljši je bil Karavanški predor, in sicer dolg 7975 m. Vrtati so ga začeli na obeh straneh poleti 1901 in ga dokončali 1. 9. 1906. Za pogon vrtalnih strojev so leta 1901 zgradili HE v Vintgarju. Objava Na današnji dan: Karavanški predor objavljena na Vipavska.eu .
Minuli konec tedna so se v Ajdovščini ponovno zbrali ljubitelji testenin iz vse Slovenije, ki so na tradicionalnem in največjem slovenskem festivalu testenin – Pašta Fešti – lahko okušali skoraj 30 različnih jedi iz testenin izpod rok številnih vrhunskih kuharskih mojstrov. Gurmanski recepti Masterchefov, Michelinovih nagrajencev in številnih drugih virtuozov kulinaričnih užitkov so na Lavričev […]
Sartorius BIA Separation d.o.o. te dni odpira vrata novih dodatnih laboratorijskih prostorov v ajdovski obrtni coni. Investicija v nove prostore je vredna 10 milijonov evrov. S svojimi izdelki in storitvami sodelujemo pri razvoju zdravil – tudi za genske okvare, ki predstavljajo pravo revolucijo pri zdravljenju prirojenih genskih napak, razvojnih predkliničnih fazah zdravil za zdravljenje posameznih oblik […]
Kaj naj rečem? Ne vem. Brez besed sem. Molčim. Kot bi molčal, ko bi mi kak neznanec, popolnoma tuj človek, ne vem na vlaku ali pa v dvigalu ali v vrsti v trgovini začel razlagati nekaj zelo osebnega, intimnega, bolečega, nekaj, kar se te pravzaprav čisto nič ne tiče, a se te vendarle dotika. Nekdo, ki ga sploh ne poznaš, ti izlije svojo bolečino, ker bi si rad olajšal dušo, ker ne zdrži več … in tebi se zdi, da bi moral nekaj reči, besedo tolažbe, spodbude, pa ne veš kaj. Bolečina, ki si jo slišal, presega tvoje dojemanje sveta, Boga in bližnjega, nikoli nisi doživel česa takega kot ta človek, težko verjameš, da je možno, da se kaj takega komu zgodi, ne veš, če bi sploh verjel, ker je to, kar si slišal, tako čudno, grozno in grdo. Najraje bi ga samo potrepljal po rami ali ga objel, pa si ne upaš, ker ga sploh ne poznaš, nerodno ti je, saj, kot rečeno: nista sama. Okrog so ljudje. Vsi so slišali. Vsi te gledajo. Vse je utihnilo in vsi čakajo, kaj boš rekel. Kaj boš storil. Pritisk. In te postane sram, ker ugotoviš, da se ukvarjaš sam s sabo in svojo nerodno zadrego, z ljudmi, ki so okrog vaju, namesto da bi v polnosti bil s tem človekom. Takoj zdaj stojim pred tabo, ljubi moj German Pariški, pred neznancem, in se ukvarjam s svojim sramom, v zadregi pred ljudmi, ki poslušajo ali berejo tole pismo. In ne vem kaj naj rečem. Brez besed sem. Tvoja mati se te je hotela znebiti, ko te je še nosila pod srcem, če je – oprosti, da to rečem – srce sploh imela. Poskušala je na vse načine, a si se vendarle rodil čil in zdrav. In kot da to ni bilo dovolj, te je potem še teta zaradi skomin po dediščini hotela zastrupiti, pa te je Bog spet obvaroval. S tako popotnico si šel v svet. Verjetno so ljudje, ki so doživeli še kaj bolj groznega, če sploh obstaja kaj bolj groznega od tega, da te lastna mati zavrže. Kaj pa jaz vem? Saj pravim, da me že vse življenje crkljata mama in Bog … Zdaj vsaj vem, kaj lahko naslednjič rečem nekomu, ki mi bo izlil svojo bolečino. Rekel bom: A poznaš zgodbo Germana Pariškega? Mama ga je hotela ubiti, on pa je preživel in postal menih, duhovnik in škof … in svetnik. Sveti German Pariški Ali pa bo morda vseeno bolje, da molčim? Da zgolj objamem in stisnem in potrepljam… Ljubi moj sveti German Pariški! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni, da se bomo zavedali, da je Božja ljubezen močnejša od našega sovraštva in da Bog ljubi tudi če mi in ko mi ne. Izlij ta žegen na nas. Prosim. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti German Pariški! objavljena na Vipavska.eu .
Znova sem predlanskim se možila, prejšnji bil je s plešo in starejši, ta obljubljal ples mi je, hitrejši ritem vsega in sem privolila. Sva plesala eno le poletje, ko za prejšnjim zopet sem jokala, le čemu sem se zavesti dala v ples brez glasbe, v vsakršno početje. Je obljubil najprej stanovanje, trikrat večje bo, kvadrat cenejši, vanj pa so vselili se hitrejši, prišlekov je zdaj v njem domovanje. Mi obetal hišo je v zelenju, bom prehod zeleni v njej imela, toda kaj sem reva doživela, težje ni bilo mi še v življenju! Za gorivo da preveč zapravim, mi je prigovarjal, bolj zeleno bo okoli mene, zaželeno je, da brž se na bicikel spravim. Najbolj da skrbel bo za družino, se je ves čas hvalil moj plesalec, ni nikjer podmladka, mi kazalec biološke ure gre v globino. Z neko packo se okrog preganja, šestinpetdeseti bojda njen je, vodi ga po svetu hrepenenje, misel, da je luzer, s tem odganja. Objava Marička Luzar: Omožena z njim (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 27. maj
Prodajno mesto Petrola na Goriški cesti v Ajdovščini bo dobra dva meseca v prenovi. Načrtujejo temeljito prenovo tako zunanjosti kot tudi notranjih prostorov, s tem bodo celovito prenovili celoten objekt. Dela bodo trajala predvidoma do julija. Petrol na Goriški cesti je z mesecem majem zaprl svoja vrata z namenom celovite prenove. Slednja vključuje zamenjavo podzemnih […]
Danes, ko se lahko za nekaj deset evrov z nizko cenovnim letalskim prevoznikom zjutraj odpravimo v London, samo zato, da se sprehodimo po ulicah, stopimo v kako knjigarno in ob petih spijemo spodoben čaj in smo nazaj še pred koncem Odmevov, si sploh ne znamo predstavljati, kakšen podvig je bila tvoja pot od Italije v Anglijo! V šestem stoletju po Kristusu, ko se je jahalo in hodilo, kot se pač danes vozi in leta! In ko se britanski otok še ni imenoval Anglija! Bil si predstojnik benediktinskega samostana v Rimu, v katerem je bival tudi kasnejši papež Gregor Veliki. Ko rečem »bival«, je to treba vzeti čisto dobesedno: bodoči papež je namreč svojo lastno hišo spremenil v samostan, ti, Avguštin, pa si kot predstojnik samostana postal Gregorjev šef! In ko je bil Gregor izvoljen za papeža, je postal šef tebi! In te poslal v Anglijo, ki to takrat še ni bila. Je bilo poslanstvo, ki ti ga je zaupal, kazen ali nagrada za tvoje šefovanje njemu, vesta le vidva. Na pot si se, kot rečeno, podal, a kmalu scagal. Kajti kot danes angleški nogometnimi navijači, so prebivalci britanskega otoka že takrat sloveli kot barbarski huligani in se torej ne gre čuditi, da danes pred divjimi hordami z Otoka trepeta, če že ne ves svet, pa vsaj Evropa, kajti kri ni voda, in tudi ti si se ustrašil strašnih novic o otočanih in si se obrnil in vrnil v Rim. A Gregor ni odnehal in te je poslal še enkrat. Ne vem, ali si preplul ali preplaval Rokavski preliv, a dejstvo je, da si lastnoročno krstil pol Anglije, ostalo polovico pa že ta, krščena polovica. In to ni edino uspešno sodelovanje med kakšnim Avguštinom in kakšnim Gregorjem, ki ga pozna zgodovina. Jaz sem Gregor, mojemu tastu pa je ime Avguštin. In sodelujeva zgledno: za v zgodovinske čitanke in družinske priročnike. Le s to razliko, da je v najinem primeru Avguštin »veliki«, Gregor pa gre in naredi kar mu rodbinski papež naroči, ker čeprav je hiša njegova, ve, kdo je predstojnik! Ljubi sveti Avguštin! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Avguštin Canterburyjski! objavljena na Vipavska.eu .
Moljev Aco naj bi bil podjetnik, vsaj tako v podjetjih je razvidu, Mini Star napis ima na zidu firma, ki je Aco njen začetnik. Mini Star, zveni povsem angleško, vse drugače kakor Moljev Aco, kot da orla bi primerjal z raco, je ime podjetja nadčloveško. Za visoke Moljev Aco gradnje je podjetnik, zlasti za domove, tem postavljal trdne bi zidove, vanje vtaknil bi naložbe zadnje. Za oskrbo namreč dolgotrajno, energetsko in predvsem zeleno naj bilo bi v stavbah poskrbljeno in življenje za zidovi bajno. Se pred kratkim v Hrastju je pokazal, kjer zasádil prvo je lopato, se ob njej postavljal prav možato, z apnom onemoglim oči mazal. Tu do konca da bodo živeli, bo zeleno, energetsko, varno, Aco jim razkladal je preudarno, pravljični tu boste dom imeli. Se lahko napihoval je strašno, hvalil Mini Starovo marljivost, se zanašal je na pozabljivost, ko je v Hrastju blejal samopašno. Dobro vedel Moljev Aco to je, dlje od temeljev da sploh ne pride, Mini Star je zvezda, ki zaide, se pogrezne spričo teže svoje. Objava Simona Mali Vec: Gradbenik Moljev Aco (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 26. maj
Varnostno obveščevalna služba OF je 26. maja 1942 v Ljubljani usmrtila voditelja akademskega kluba Straža v viharju, univerzitetnega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha in njegovega spremljevalca, študenta Viktorja Rojica ter na drugem kraju smrtno ranila Ivana Peršuha. Pri tem je padel član VOS OF Dušan Turk. Na pogrebu dr. Ehrlicha in Rojica je v odsotnosti ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana govoril stolni vikar dr. Ignacij Nadrag in dejal: ≫Glejte, polovica Ljubljane in še več – morda dve tretjini ... govorita, da je bila vajina smrt zaslužena kazen ... O, da, strašno je moralo biti vajino hudodelstvo, da vaju je skrivni odbor, ki se ponaša, da sodi pravično, obsodil na tako strašno smrt ... In če nekdaj lepo, slovensko belo Ljubljano vprašam, kakor nekdaj veliki duhovnik Kajba pismarje in farizeje ≫Kaj se vam zdi?≪, mi zdaj ne več bela, ampak vsa rdeča Ljubljana odgovarja ≫Smrti je vreden.≪ O, ti nesrečna Ljubljana, ki preganjaš in preklinjaš tiste, ki so k tebi poslani, da ti prinesejo mir! Imaš škofa, ki te ljubi, ki vedno moli zate, pa ga obrekuješ in preklinjaš.≪ Fotografija: Wikipedija Objava Na današnji dan: Umor dr. Lamberta Ehrilcha objavljena na Vipavska.eu .
Če bi kdo tvoje ime oziroma priimek takole skozi prste in s povprečnim znanjem italijanščine prevajal, bi lahko rekel, da si Črni Filip. In ne bi tako zelo usekal mimo, kajti ko prebiram tvoj življenjepis, vidim, da si bil črna ovca svojega časa in morda – kljub svetništvu – komu še danes. Saj drugače ne more biti, ko pa si zavetnik humoristov. In ga ni humorista in ga ni bilo, ki bi bil všeč čisto vsem. Ob vsaki šali se najde nekdo, ki je prizadet in užaljen. Še če se norčuješ samo iz samega sebe, bo rekel kdo, da se to ne spodobi, ker smo od Boga ustvarjeni in Bogupodobni, in je potemtakem Bog užaljen, ker se norčuješ pravzaprav iz Njega. Pa ne vem, če je Bog res tako hitro užaljen. Se bo našel kdo, ki bo rekel, kako je lahko nek duhovnik in povrhu vsega še svetnik humorist, saj gre vendar za resne in svete reči. A ti, ljubi moj Črni Filip, si do svojega patronata prišel zato, ker si ljudi vzpodbujal k veselju. »Bodite veseli!« si govoril. »Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v sveti kreposti napredujemo, je v tem, da vztrajamo v veselosti!« Kakšna fina misel za marsikaterega sodobnega črnogledega pridigarja! Za tiste čase si gojil še za naše čase nadvse sodobno pastoralo. Organiziral si romanja, prirejal predavanja in koncerte, ki so se odvijali – o, to je danes mnogim hud pregrešek, če ne kar greh - kar v cerkvi. Bil si dober govorec in sloveč spovednik, z darom preroštva in pogledom v duše. Nič čudnega, da si bil znan in popularen, da so te ljudje na cesti zaustavljali ali zijali vate. Zato si se začel obnašati norčavo, da si jih odgnal; in da si imel mir, si se pačil in govoril neumnosti. Ljudje so te – sicer čisto pravilno - imeli za svetnika, a so zato od tebe pričakovali svetniško vedenje, zamaknjenja in morda celo lebdenje, ti pa si se naokrog namesto v talarju sprehajal dolgi volneni rdeči jopi in obut v velike bele čevlje - kot klovn. Na ta način si se tudi obranil vseh časti in slave ter se varoval samoljubja. Pravi humor ni norčevanje, ampak ponižno, vedro priznanje lastnih slabosti in omejenosti A za dobre humoriste je značilno ravnotežje, da hodijo po robu, a ga ne prestopijo, da vedo, kje sta meja in mera. Mnogi svetniki so bežali od sveta in svetnosti, da bi dosegli svetost. Ti, ljubi moj sveti Filip Neri, si kazal kako svetost iskati in živeti v svetu, kako posvetiti svetnost. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Filip Neri! objavljena na Vipavska.eu .