Regionalne novice > Goriška
torek, 24. oktober
Zadnjič sem slišal zanimiv stavek. Namreč - da je statistika kot bikini: precej razkrije, ne pa vsega. A kaj ima pobožen in svetniški škof iz devetnajstega stoletja opraviti z bikinkami? Z bikinkami prav nič, pač pa s statistiko. No, roko na srce, vem, da te, ljubi moj sveti Anton Marija, tudi statistika prav nič ne zanima, saj tega, zaradi česar si pristal v statistiki in ne nazadnje občestvu svetnikov, nisi počel zaradi številk, pa če so še tako impresivne, temveč iz ljubezni do Boga in bližnjega. Zaradi prve in največje zapovedi, torej, in druge, ki ji je enaka. Zdaj pa k številkam. Ko si leta 1851 iz rodne Španije prišel na Kubo in zasedel že štirinajst let izpraznjen in zaprašen nadškofovski prestol v Santiagu, stanje seveda ni bilo zavidljivo. Da je bila več kot polovica krščenih otrok nazakonskih, je podatek, ki pove tako rekoč vse. Najprej si poskrbel za duhovne vaje za – recimo – rahlo razpuščene duhovnike. Nato pa si se »s Kristusom, v Kristusu in po Kristusu« lotil dela. V dobrih dveh letih ti je uspelo poročiti 12 000 koruznikov in podeliti 100 000 birm. In se bom pri tem podatku kar zaustavil in te prosil, ljubi moj sveti Anton Marija, da nam pri ljubem Bogu izprosiš kakega takega nadškofa. Pa niti ni treba da je »nad«, lahko je čisto navaden. Bo pa res nenavadno in čudežno, če mu bo v kakem našem Šentjakobu uspelo opraviti le procent tega, kar je tebi uspelo v Santiagu. Ko te je za osebnega spovednika in duhovnega voditelja izbrala sama španska kraljica, ki so jo mučili podobni problemi, kot njene podanike na Kubi, nisi odstopil niti za ped in si tudi njej jasno dal vedeti kaj mora storiti. In je spokorjena zapustila prešuštno zvezo in se vrnila k zakonitemu možu. S tem svojim zapisom te spravljam v nevarnost, da bi nekdo, ki te ne pozna, lahko mislil, da si vse življenje posvetil preganjanju koruznikov. Vendar so te neverjetne številke, le majhen delček tvojega duhovno bogatega življenja, ki si ga prebil med oznanjevanjem, v spovednici in na prižnici. In ne nazadnje na plovbah med Španijo in Kubo. Sveti Anton Marija Claret Predvsem pa grešnikov nisi preganjal, ampak si jih spreobračal, osvajal z besedo in ljubeznijo, osvajal njihove duše za Boga in večnost. Ljubi moj sveti Anton Marija Claret! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da nam naše nravno življenje ne bo španska vas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Moj ljubi sveti Anton Marija Claret! objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 23. oktober
Si, kot berem, zavetnik vojaških kaplanov, sodnikov, odvetnikov in Beograda. In, oprosti, to je zanimiva kombinacija. Berem tudi, da si bil Italijan, frančiškan, goreč pridigar in se seveda kar samo od sebe postavi vprašanje, kako si zašel med vojake in pravnike in zakaj te je odneslo na Balkan. Berem dalje in odgovori prihajajo po tekočem traku: Rodil si se v Capestranu (od tod tvoj priimek ali bolje vzdevek), kjer je tvoj oče – baron opravljal vojaško službo. Kot nadarjenega mladeniča so te poslali študirat pravo v Perugio, mesto le streljaj daleč Assisija. Cvetoča odvetniška kariera je hitro ovenela in po raznih peripetijah in spletkah si se znašel v zaporu, kjer se ti je v sanje pritihotapil asiški ubožec in te povabil v svoj red. Zdi se mi pomembno povedati še to, da si bil sicer že poročen, a si dosegel razveljavitev zakona, da si lahko postal redovnik in kasneje še duhovnik. Poudarjam to zato, ker smo v naših časih običajno priče obratni poti. Ampak pustimo to. Kot nekdanjemu odvetniku ti je jezik tekel kot namazan, zato ni čudno, da si po spreobrnjenju in posvečenju postal goreč in znan pridigar. Nekaj časa si misijonaril skupaj s starejšim svetniškim kolegom in sobratom svetim Bernardinom, kasneje pa te je papež verjetno zaradi tvojih govornih sposobnosti, predvsem pa zaradi pravniške izobrazbe, postavil za sodnika – inkvizitorja. Zveni sicer grozno – zaradi vseh upravičenih in neupravičenih nalepk, ki smo jih Inkviziciji skozi čas nalepili – a berem, da si svoje poslanstvo opravljal »brez nasilja, z besedo ljubezni in zgledom spokornosti«. In berem še, da si »štirideset let pridigal vsak dan, da so te prihajali poslušat ljudje od blizu in daleč, da so bile največje cerkve premajhne, da si nisi privoščil počitka« in bom tudi te besede posebej poudaril, ker danes vsaj ni več tako, če ni celo – kot sem zapisal prej – raje obratno. Prepotoval si domala vso Evropo, miril sprte vladarje in vojskujoča se mesta, ko pa so Turki grozili z napadom, si pozval k orožju in skupaj z zbrano vojsko odšel branit napadeni Beograd. In da bom zvest »obratom« v tej zgodbi, naj ti povem, ljubi moj sveti Janez Kapistran, da sem tudi jaz služil vojsko v Beogradu, kjer so me klicali za »Janeza« in to tik preden je Beograd napadel nas. Obilo žegna ob tvojem godu.pa nam ga vrni in izlij na nas, da se bomo, če le mogoče izogibali spopadom, v neizogibnih bitkah pa se zanašali na Božjo pomoč in zmago. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Moj preljubi sveti Janez Kapistran! objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 22. oktober
Medtem ko sem sedeč za pisalno mizo pripravljal razmišljanje za to nedeljo, ki mi je še posebej ljuba, saj je svetovni misijonski dan, sem opazoval svoje knjige, lepo razporejene na policah knjižnice, in razmišljal, koliko časa mi je vzelo da jih pospravim, od dneva, ko sem se pred preselil sem v Tomaj med vinograde terana. Med lockdownom sem jih dokončal reorganizirati, pa ne zato, ker jih ni toliko kot jih je imel moj prednik msgr. Kjuder, ampak deloma zato, ker jih imam skoraj vse na enem mestu, deloma pa tudi zato, ker se nisem mogel odločiti, v kakšnem vrstnem redu in shemi naj jih postavim na svoje mesto, da bi jih lažje pregledoval. Vsekakor sem jih razdelil po višini, kot to rad počnem, predvsem pa po kategorijah oziroma temah: in tam razbral, v katero kategorijo ali temo lahko sodi knjiga (še posebej, če govorimo o vidikih teologije), gotovo ni enostavno. Številne teme se prepletajo, mnoge teme so prisotne v različnih vidikih in v različnih teoloških vejah: skratka, katalogizacija knjig - še posebej tovrstnih knjig - je naporen podvig, a še kako izvedljiv, in ko je opravljen, je človek zadovoljen in upamo, da bom imeli vsaj pregled nad tem, kaj predstavlja prtljago našega študija in našega usposabljanja. Ob ponovnem prebiranju današnjega evangeljskega odlomka – zelo znanega in ki je postal že skoraj pregovoren izraz – se sprašujem, zakaj nas, ki smo sposobni katalogizirati na stotine in stotine knjig v knjižnici in ki smo se tako razvili, da lahko preurejamo približno 3-4000 knjig v elektronskem bralniku - velikosti dlani - še vedno nam ni uspelo postaviti Boga na njegovo mesto ... Skozi stoletja smo prenaročili milijone izvodov knjig v največjih knjigarnah v sveta, a Boga še nismo uspeli postaviti na pravo mesto na polici našega življenja, zamenjujemo ga s tisočimi stvarmi, postavljamo na najrazličnejše načine ali pa ga – nasprotno – izločamo. Od vsega, kar počnemo in da razmišljamo, kot da ga ni ali kot da bi ga morali uporabiti le v primeru nuje: pa še takrat ne vemo več, kakšen prostor mu dati v svojem življenju. To je nekaj, kar prihaja od daleč, če pomislimo, da je bil celo Jezus v svojem času prisiljen spomniti verske avtoritete (torej tiste, ki so imeli določeno »seznanjenost« z Bogom), da mora Bog dobiti svoj pravi prostor v življenju in da jim tega prostora ne ustvarimo med številnimi smetmi naše duše ali tam, kjer nam ostane majhen prostor v knjižnici našega življenja. Bog mora imeti svoj zelo specifičen prostor v našem življenju in on je tisti, ki ga vzpostavlja: ni treba posebej poudarjati, da to ni katerikoli prostor, niti ni podvržen našim kategorijam. Njegov prostor je zelo specifičen in je središče naše duše in našega življenja. Ko pa smo mi tisti, ki trdimo, da katalogiziramo Boga po naših shemah, pride do izraza to, kar so storili farizeji in herodovci v epizodi, ki jo danes pripoveduje Matej: uporaba Boga in Božjih stvari za opravičevanje, obsojanje ali blagoslavljanje stvari sveta, naš posel, naš interes. Namen teh dveh skupin (farizejev in herodovcev, ki se v takratni družbeni panorami Palestine seveda niso mogli prenašati, ko pa pride do uporabe božjih stvari za lastne interese, vsi nenavadno postanejo med seboj prijatelji...) je bil skupen interes ujeti Jezusa pri vprašanju davka cesarju. To je bil davek za državljane, znak pokornosti moči Rima: odobriti ga, je pomenilo priznati, da se je treba pokoriti cesarju, saj je bil večji od Boga in njegove moči; zavrnitev je pomenila - v imenu Boga - podrtje družbenega in političnega reda, ustvarjanje podlage za revolucijo. V vsakem primeru sta bila Bog in njegova avtoriteta postavljena pod vprašaj, da bi vedeli, ali je večja ali manjša od cesarja Avgusta. Toda Jezus dobro ve, da se Boga ne sme zamenjati, kot se vsaka knjiga zameša med množico zvezkov v knjižnici: kako smo torej dolžni dati državi tisto, kar pripada državi, ker ji pripada in da lahko s tem upravlja za dobro vseh, zato moramo Bogu dati mesto, ki mu pripada v našem življenju. Kraj, ki ni v konfliktu s politično oblastjo ali celo »vključen« v njo: je nekaj drugega in tako ga je treba obravnavati. A danes Boga nismo več sposobni postaviti na mesto, ki mu pripada: najprej postavimo sebe in stvari, ki nas zanimajo, nato pa pride Bog na vrsto (tako za vsak slučaj), kvečjemu kot mašilo za tiste proste trenutke našega življenja, ki jih ne vemo kako zapolniti, kako zasesti, tako za velike slovesnosti npr. prvo obhajilo ali birmo, ko pride v župnijo pravi šef in mu je treba izkazati čast, za cerkvene poroke pa itak ni časa; v najslabšem primeru kot nekaj, kar služi za opravičevanje naših interesov in izbir. In to vidimo v vsakdanjem življenju, ko ljudje, poklicani za upravljanje javnih stvari, uporabljajo Boga in vero za krepitev lastnega političnega položaja, ali – po drugi strani – ko člani Cerkve poskušajo iti z roko v roki z močjo, da opravljajo lasten posel, ki ga prikrivajo kot dobrodelno delo ali celo za nekakšno širjenje vere. Na ta dan, ko smo poklicani na vesoljni pogled na življenje Cerkve in na širjenje Jezusovega sporočila do skrajnih meja sveta, se mi zdi samo po sebi umevno pomisliti na delo mnogih resnično razkropljenih misijonarjev v vsakem kotičku sveta, poslanih laikih in duhovnikih našega časa, da bi jih spomnila na mesto Boga v njihovih življenjih. In to pogosto storijo tako, da osebno plačajo za svoje prepričanje s svojim življenjem, ko naletijo na pokvarjene miselnosti, ki bi želele z vero in delom Cerkve okrepiti lastno oblast nad ozemljem in nad najrevnejšimi prebivalci, ali ko se morajo s tem ukvarjati bolj posvetno, da tudi znotraj Cerkve – še posebej tistih Cerkva s starejšo tradicijo – ki uporablja vpliv in podporo močnih in pomembnih za lastne interese, pri čemer jih pogosto le prekriva s patino krščanske identitete na to, kar nima več nič skupnega s krščanstvom. Tako dobri smo v katalogiziranju in preurejanju stvari v našem življenju: najprej nas mora skrbeti, da bi Boga postavili nazaj na njegovo pravo mesto v našem obstoju, če je res - ko pravimo - da verujemo vanj. Koliko še? Objava Nedeljska misel: Postavimo Boga na njegovo mesto objavljena na Vipavska.eu .
Bil si mi simpatičen že takoj, ko sem zvedel, da si bil igralec! A si postal duhovnik. In škof. In kardinal. In papež. Gledano zgolj s posvetnimi človeškimi očmi, ti je uspelo: naredil si kariero. Pristal si v Vatikanu! Se da kaj več? Mislim, znotraj duhovniškega ceha? Če bi ostal zvest igralskemu cehu, bi morda pristal v Hollywoodu? Bog ve, če ne. Vsekakor si bil zvezda! Velikega formata. Človek za glavne vloge! Le da nisi igral! Predvsem pa nisi šmiral – kot rečemo, kadar kdo igra slabo in za vsako ceno všečno publiki! Bil si, kot so pisali novinarji že za časa tvojega življenja, sploh pa kasneje, karizmatičen voditelj, vendar za mnoge tudi konzervativen in protisloven. Konzervativen? Ne, Ti nisi bil konzervativec, temveč konzervator! Resnico, ki so jo ljudje potisnili v zadnji in najtemnejši kot kleti in podstrešij – češ: »Uporabna ni, stran je pa tudi ne bomo metali!« - da jo je tam začel prekrivati prah časa in obžirati črv liberalnega dvoma … to resnico, ki je v umazaniji in gnilobi izgubljala vrednost (da o časti sploh ne govorim) … to resnico si spet privlekel na plano in jo po vseh pravilih svoje stroke popravil in očistil … jo restavriral … da je zasijala Resnica v vsej lepoti in svetlobi in se je znova pokazala Pot, ki pelje k Življenju. In to si storil vedoč, da mnogi Resnice ne bodo sprejeli … da jo bodo zavračali in se od nje odvrnili. A Resnica ni vremenska napoved: danes taka, jutri spet drugačna, odvisno iz katere smeri zapiha veter. Resnica je ena sama (čeprav ima morda včasih dve plati), kot je ena sama tudi Pot. In je eno samo Življenje. Sveti Janez Pavel II. Da si bil protisloven? Morda. Vendar le toliko, kot so protislovne božje zapovedi. Še posebej tista, prva in največja: Ljubi Boga in bližnjega kakor samega sebe. Če bi šel v Hollywood, bi brez dvoma dobil svojo zvezdo na bulevarju slavnih. A ti si vedno znal pravilno izbrati, in tvoja pot te je res ponesla med zvezde: v večno slavo. Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj Karel, sveti Janez Pavel II.! objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 21. oktober
Mnogi zmotno mislijo, da si ustanoviteljica uršulink, ker te je resnična in prava ustanoviteljica, prav tako sveta Angela Merici, izbrala za zaščitnico reda … katerega namen je bil in je vzgoja deklet. In te je po vsej verjetnosti izbrala z razlogom. Sicer je tvoja življenjska zgodba zavita v tančico skrivnosti in poznanih je nekaj verzij … prav v vseh pa nastopaš še s skupino deviških somišljenic. Najverjetneje vas je bilo zgolj enajst. Zaradi nepravilno brane okrajšave (XI M V = enajst Martyres Virgines – enajst mučenk devic), ki so jo brali kot enajst milla – to je tisoč – devic, pa se je številka tvojih družic potisočerila. Ljudje pa, ki radi pretiravajo, so številko hitro pograbili, verjetno še hitreje kot so pohotni poganski morilci hoteli pograbiti vas in tisti V v zapisu, ki pomeni »virgines - device« spremeniti v kaj drugega … bolj običajnega … Enajst tisoč devic je morda res pretirana številka, sploh v današnjih časih, ko sleherno deviško bitje obtožijo pretiravanja, nazadnjaštva in psihoznega obolenja in težko najdeš na kupu dve, kaj šele enajst devic … o tisočih pa sploh ne bi! Sam sem tvojo zgodbo uporabil v svoji predstavi, ki sem jo odigral več kot šeststokrat. Kar je bliže tisoč, kot enajst. Je pa res, da je enajst bliže, kot enajst tisoč, a to ni pomembno. In na vsaki predstavi sem za to zgodbo na oder poklical žensko bitje iz publike (razen dvakrat, ko sem predstavo igral pred izključno moško publiko) … in le redko sem na oder priklical deviško bitje. Še, ko sem igral v lemenatu, se mi to ni posrečilo. Sveta Uršula Precej smeha je bilo, priznam. A človeka smeh mine, ko ima lastne otroke in mu zrasejo. Brez pretiravanja lahko rečem, da si želim, da bodo moji potomci, kar se devištva in spoštljivega odnosa do svojega in tujih teles tiče, zdravo pretiravali. S poudarkom na – zdravo. In pobožno. Saj tudi Bog rad pretirava in ne pozna mere. Ljuba moja sveta Uršula. Obilo žegna za tvoj god … proslavi ga skupaj s svojimi enajstimi ali enajst tisočimi prijateljicami. In malo deviškega žegna pošlji še nam in našim otrokom. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Uršula! objavljena na Vipavska.eu .
petek, 20. oktober
V zadnjih 24 urah je bilo na interventni številki policije 113 zabeleženih 1.409 klicev. Med 547 interventnimi dogodki so policisti med drugim obravnavali 155 prometnih nesreč, 42 kršitev javnega reda in miru, ter 76 kaznivih dejanj. V 133 prometnih nesrečah je nastala le premoženjska škoda, v 17 nesrečah so bili udeleženci lažje, v 5 nesrečah […]
Ko zaslišim tvoje ime, se v mojem srcu vedno prebudi pesem. Priznati pa seveda moram, da ne gre za kakšne angelske melodije in nebeške akorde, ki bi bili v neposredni povezavi s teboj, ki sedaj, če tako šaljivo predvidevam, s harfo v roki sediš na kakšnem nebeškem oblačku in prepevaš večno Glorio, ampak gre za pesem, ki je bila od mojih ranih otroških let neizogiben del repertoarja na vseh zabavah, šolskih izletih, žurih in veselicah. Pa ne zato, ker bi bila ne vem kakšna glasbena umetnina, prej obratno oziroma narobe: enostavna melodija in trije akordi, ki jih po pol ure držanja kitare v roki za silo obvlada vsak in na ta način – ter seveda zaradi odsotnosti bolj talentiranih glasbenikov - postane zvezda zabave, izleta, žura ali veselice. Irena, lahko noč! Takole, po refrenu, ki v taktu valčka Ireni želi miren spanec, bi lahko sklepali, da gre za nedolžno uspavanko, a kitica poje tudi, da bi včasih najraje skočil v reko in se utopil, kar pa že ni več hec! In spomnim se, da so se kdaj pa kdaj kakšni starejši poslušalci zgražali in pridušali, kadar so kaj takega slišali zapeto iz otroških grl. Meni so se takrat hecni, predvsem pa preobčutljivi zdeli oni, zdaj pa, ko sem sam postal »starejši«, jim dam popolnoma prav. A kot otroci smo peli še kaj hujšega. Recimo, da je bolje biti pijan, kot star in pa, da so vse prave ljubezni žalostne! In me te žalostne ljubezni pripeljejo spet do tebe, ljuba moja sveta Irena, saj si zavetnica nesrečnih zaradi ljubezni! Menim pa, da bi – glede na svojo življenjsko zgodbo - morala biti zavetnica nesrečno zaljubljenih! Lahko rečeš, da sem pikolovski, a naj te opozorim, ljuba moja sveta Irena, da je bistvena razlika: nesrečno zaljubljen je tisti, čigar ljubezen je neuslišana, nesrečen zaradi ljubezni pa je ta, ki je bil v ljubezni uslišan, pa je kljub temu ali pa prav zato – nesrečen. No, ti nisi bila ne nesrečna v ljubezni ne nesrečno zaljubljena. Bila si le sila pobožna in si se odločila ostati devica in stopiti v samostan, ko boš primernih let. Vate pa sta se nesrečno zaljubila nek plemič in pa tvoj učitelj, ki je bil povrhu vsega menda celo redovnik. Oba si seveda zavrnila. Užaljeni redovnik te je javno oblatil, da si noseča, užaljeni plemič pa ti je zato dal odsekati glavo. In nima smisla peti, da so vse prave ljubezni žalostne, kajti če te ljubezen spravi v žalost, to sploh ni ljubezen. Kvečjemu zaljubljenost ali pa še kakšno hujše patološko stanje. Sveta Irena A ljudje smo čudni, sploh dokler smo mladi in nedorasli ter hrepenimo po »nesreči v ljubezni«, samo zato, da lahko potem pišemo verze, jim dodajamo akorde in jih nato do nezavesti prepevamo na zabavah, izletih, žurih in veselicah … Ljuba moja sveta in prav nič nesrečna Irena! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo kaj pametnejšega peli in bolj po pameti živeli, predvsem pa ljubili … Najprej Boga. Saj se potem vse srečno postavi na pravo mesto, pa čeprav smo na videz in z očmi tega sveta nesrečni. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Irena! objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 19. oktober
Goriški muzej vas vabi na muzejski večer, posvečen Edvardu Ravnikarju. Njihovo vabilo objavljamo v celoti: Spoštovani, v Ravnikarjevem letu 2023 organiziramo pogovor z goriškimi diplomanti profesorja Ravnikarja. Potekal bo v torek, 24. oktobra 2023, ob 19. uri na Gradu Kromberk. Večer je del uradnega programa Mestne občine Nova Gorica v letu posvečenem Edvardu […]
V zadnjih 24 urah je bilo na interventni številki policije 113 zabeleženih 1.335 klicev. Med 547 interventnimi dogodki so policisti med drugim obravnavali 108 prometnih nesreč, 46 kršitev javnega reda in miru ter 86 kaznivih dejanj. V 95 prometnih nesrečah je nastala premoženjska škoda, v 13 nesrečah so bili udeleženci lahko telesno poškodovani. Zaradi storitve […]
Nas mojem koledarju sicer piše, da danes goduje Janez Brebeuf in drugi kanadski mučenci, in lahko si le mislim, da nekdo pač ni bil čisto prepričan – tako kot tudi jaz nisem – kako se pravilno izgovori priimek Brebeuf, in je iz skupinice »drugih kanadskih mučencev« kot žogico iz loterijskega bobna potegnil drugega svetnika. Ampak, kot pravi slovenski rek: »Z dežja pod kap!«, ker sem prepričan, da ni imel pojma – tako kot ga nimam jaz - kako se pravilno izgovori priimek Jogues. Ampak, kot je rekel Jezus, da se »tisti, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, ne bodo ne ženili in ne možile«, tako sem prepričan, da se – kljub temu, da se bomo srečali z vsemi svojimi sorodniki in bomo prišli družinskemu drevesu do korenin – tudi s priimki ne bomo ubadali. Ne nazadnje, nas ta, ki nas je poklical, kliče »po imenu«, ne po priimku. In tudi ti, moj ljubi sveti Izak, si se odzval klicu, in si se v 17. stoletju odpravil v misijone Severne Amerike, med Indijance, ki so bili, ko berem tvoj življenjepis, divji še bolj, kot so jih stoletja kasneje prikazovali američani v filmih, da bi za nazaj opravičili svoja še bolj divja dejanja. In bom tu zaključil misel o upravičenosti misijonskega početja, pa ne zato, ker zadnje čase padajo spomeniki in bi se bal, da kakšen ne pade še name, ampak zato, ker vprašanje ni ali je prav, da se je poganom oznanil evangelij, temveč kako se je ta evangelij oznanjal. In kakšen evangelij se je s tem oznanil. Ne dvomim, da je tebe vodil Sveti Duh in da si prav ravnal. Ne dvomim pa zato, ker si bil od Indijancev strašno mučen, da si ostal tako rekoč brez vseh prstov na rokah, tako da še maševati nisi mogel več, da so te tvoji rešitelji pravzaprav prisilili v pobeg, a si po povratku domov samo čakal in prosil, kdaj se boš spet lahko vrnil med »svoje divjake« kot si jih imenoval … ne zato, da bi se jim maščeval, ampak da bi nadaljeval svoje delo oznanjevanja. A ko si se vrnil, so tudi tvoji divjaki svoje nedokončano delo opravili do konca. In si ostal ne le brez prstov na rokah, ampak še brez glave … srce pa si imel že zdavnaj pri Bogu. Ljubi moj sveti Izak Jogues! Pomagaj nam, da se bomo tudi mi znali, brez maščevanja odzivati na divjanja, ki smo jih deležni. Da bomo znali ljubiti kot ti. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Izak Jogues! objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 18. oktober
10.10.2023 smo obveščali o prometni nesreči, ki se je zgodila 09.10.2023 ob 11.14 uri. Na Cesti IV. prekomorske brigade v Ajdovščini je občan z motokultivatorjem trčil v zid in nezavesten obležal na tleh. Gasilci GRC Ajdovščina so nudili pomoč reševalcem NMP, ti pa so poškodovanca prepeljali v SB Šempeter pri Gorici. Novogoriško policijsko upravo […]
V zadnjih 24 urah je bilo na interventni številki policije 113 zabeleženih 1.351 klicev. Med 591 interventnimi dogodki so policisti med drugim obravnavali 121 prometnih nesreč, 42 kršitev javnega reda in miru ter 82 kaznivih dejanj. V 103 prometnih nesrečah je nastala le premoženjska škoda, v 17 nesrečah so bili udeleženci lažje poškodovani. V nobeni […]
O marsičem lahko ljudje dandanašnji pojamramo, potožimo in se pritožujemo, le o tem pa res ne, da imamo premalo podatkov in novic. Te robe je ne le kar je hočeš, ampak na žalost tudi kar hočeš. Hočem reči: zasuti smo z informacijami, podatkov imamo do grla in čez, utapljamo se v novicah in poročilih, a vsemu temu s čimer nas zasipajo in v kar nas potapljajo ne gre kar tako in slepo verjeti. Ogromno - če ne kar večina – tega, kar preberemo in slišimo so rumene in lažne novice, natolcevanje in senzacionalistično napihovanje. Ljudje pa smo ne le lahkoverni, ampak še hitreje in raje lahkomiselni in lahkoživi. Morda se res ne predamo poplavi novic, a lažje je počehljanih ušes in zaslepljenih oči sedeti na bregu in ležerno namakati noge v vodi, kot pa zaplavati proti toku, k čistemu in neskaljenemu izviru. Namesto »prave in edine« izberemo »svojo« resnico, saj pri tako široki in pestri ponudbi prav vsak lahko najde tisto, ki mu ustreza in mu je prav. Da pa ni prava, pa sploh ni pomembno. Resnica, pravijo, boli, in zakaj bi žulilo in tiščalo, če ni treba?! Ti, ljubi moj sveti Luka – evangelist, brez dvoma veš, o čem govorim. »Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Te ó fil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen.« S tem zapisom začneš svoje poročilo o Jezusovem življenju, s temi besedami nas uvedeš v svoj evangelij in utemeljiš svoje početje. Morda se komu zdi to čisto navaden stavek, formalna fraza na začetku zapisa, jaz pa se vendarle vprašam: zakaj si se polotil pisanja, če so to, kot sam navajaš, storili oziroma poskušali storiti že mnogi? Podatkov in informacij je bilo – očitno – že več kot zadosti, le preveč jih je bilo – očitno – rumenih, lažnih in senzacionalistično napihnjenih, in to kljub temu, da gre v evangelijih pravzaprav za največjo do sedaj znano senzacijo: vstajenje od mrtvih. In si odgovarjam, da si evangelist si postal ne ker bi ne imel bolj pametnega dela in ne ker »če so vsi drugi, bom pa še jaz«, ampak da bi povedal resnico, ki je bila – kot nam pričajo premnogi apokrifni evangeliji – že takrat na udaru. In si šel proti toku. Do izvira. Do intervjuja s samo Bogorodico. In ker si med drugim tudi zavetnik umetnikov, mi je ta tvoj raziskovalni čut, pogojen z zavezo resnici, kljub očitni domišljiji – saj v tvojem evangeliju kar mrgoli podrobnosti, zgodb in dogodkov, ki jih ni v preostalih treh kanoničnih evangelijih – nadvse zgovoren in ljub. Obilo žegna za tvoj god, ljubi moj sveti Luka. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Luka! objavljena na Vipavska.eu .
torek, 17. oktober
Zaradi izjemno slabe vremenske napovedi za ta konec tedna z obilnim dežjem, ki bo zajel zlasti zahodno polovico države, je dogodek Rimski dnevi v Ajdovščini, načrtovan ta vikend, odpovedan. Žal jo je vreme organizatorjem dogodka Rimski dnevi v Ajdovščina zopet zagodlo. Uprizoritev življenja v antični Kastri in bitke pri Mrzli reki tudi tokrat ne bo […]
Včasih premišljujem o rečeh, ki so povezane z Evangeliji, pa čeprav Evangeliji o tem ne povedo kaj dosti, če sploh kaj. Ena takih reči, ki mi buri domišljijo in me povrh vsega še zabava je starost apostolov. Koliko so bili stari, ko so se srečali z Jezusom? So bili starejši ali mlajši kot On? Ta tema je seveda iz leta v leto bolj zanimiva, saj se, starejši kot sem, srečujem z vse več »učitelji«, ki so mlajši od mene, in priznam, da se včasih težko pripravim do spoštovanja, ki ga je učenec dolžan svojemu učitelju, ne glede na leta. Če pomislim, kako sem na primer dojemal domačega župnika, ko sem bil otrok in on gospod, in kako zdaj, ko sem postal plešast gospod jaz, iz škofije pa so nam poslali - ne rečem, da ravno otroka, ampak obnaša se pa prav otročje. No, kakorkoli … v času tvojega škofovanja v Antiohiji, kjer si nasledil Evodiusa, ki je nasledil menda samega apostola Petra, so bili Jezusovi dvanajsteri učenci, pa najsi so bili od Jezusa starejši ali mlajši, že združeni s svojim Učiteljem. Izročilo pravi, da si bojda poznal nekaj apostolov, da si bil menda celo Petrov učenec, neko drugo izročilo pa še bolj drzno in s kancem več domišljije trdi, da si ti tisti otrok, ki ga je Jezus vzel v naročje, ko je apostolom dajal lekcijo iz prave ponižnosti. »Če ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« (glej Mt 18, 1-5) Če je to slednje res, spadaš tudi ti, ljubi moj Ignacij Antiohijski, med očividce in tako zate, kot že za apostole, velja le osem blagrov, vsi ostali pa smo deležni še devetega, ki ga je Jezus podelil v vstajenjski osmini, ko je rekel: »Blagor tistim, ki niso vedeli, pa so začeli verovati!« (glej Jn 20,29) Čeprav, če smo natančni in malo dlakocepski, kar pač rad sem, je deveti blagor že tisti dodatni na gori: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in« … tako dalje, ki si ga ti, kot vsi apostoli razen Janeza, skusil na lastni koži in do krvi, saj si kot mučenec svoje zemeljsko življenje zaključil med divjimi zvermi v Rimskem Koloseju. Ljubi moj sveti Ignacij Antiohijski. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo zmogli biti mirni, potrpežljivi in veseli med zvermi, kot si bil ti, saj se je Kolosej razširil tako rekoč na ves svet. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Ignacij Antiohijski! objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 16. oktober
Dober dan Slovenija. Živimo v časih, kjer se pleše, kjer se cedita mleko in med. Kjer se viša davke. Kjer se uvaja solidarnostne sobote, hkrati pa se namenjajo milijonski zneski nevladnim organizacijam, ki proučujejo spole. Ja, prav ste prebrali, proučevanje spolov!!!! Medtem, ko so bili gasilci noč in dan na terenu ob ujmah, ki je […]
V zadnjih 24 urah je bilo na interventni številki policije 113 zabeležen 901 klic. Med 368 interventnimi dogodki so policisti med drugim obravnavali 85 prometnih nesreč, 34 kršitev javnega reda in miru ter 57 kaznivih dejanj. V 73 prometnih nesrečah je nastala le premoženjska škoda, v 10 nesrečah so bili udeleženci lažje in v 1 […]
Ne morem si kaj, da te ne bi v začetku tegale pisma pozdravil z verzi, ki jih je v žametno gruleča usta Radeta Šerbeđije, ki je recitiral znamenito »Ne daj se, Ines«, položil hrvaški bard Arsen Dedić: »Dugo je pripremano naše poznanstvo,« ali kot bi to, namenoma nerodno prevedeno, morda zvenelo v slovenščini: »Najino srečanje je bilo skrbno načrtovano.« Kot birmanskega animatorja me je moj tedanji župnik, skupaj še z nekaterimi pridnimi mladimi osebki in ker ga je tudi sicer vleklo k Prenovi v Duhu, odpeljal v Paray le Monial. Nič nismo vedeli ne o kraju ne o njegovi zgodovini, še manj o tebi, ljuba sveta Marjeta Marija, a zvenelo je in še vedno zveni nadvse lepo, ko človek izgovori »Paray le Monial« in bilo je romanje v Francijo – v Francijo! - v času, ko delj kot do Beljaka v tujini še nisem bil. Vse je bilo novo, vse je bilo v francoščini, vse je bilo navdušujoče lepo, in po vseh pretečenih letih lahko mirno rečem, da je bilo tudi požegnano: Starodavna romanska bazilika, čudovito petje, izvrstna predavanja, spanje pod šotori, Najsvetejše – ves dan izpostavljeno pod šotorom na travniku in vso noč v »kapeli prikazovanj« … in tudi ti, ljuba sveta Marjeta Marija, nekoliko v ozadju, a ves čas prisotna in stisnjena ob Jezusovo srce. Tu, v Parayu, sem žel salve smeha, ko sem na ogovarjanja domačinov odgovarjal v perfektni srednješolski francoščini: J'ne parle pas francais. – Ne znam francosko. Tu, v Parayu, sem prvič pokusil melono. Tu, v Parayu, sem se naučil moliti, in spet – po vseh pretečenih letih - lahko mirno rečem, da sem se tu, v Parayu , naučil ljubiti. Skromno. Kolikor zmorem, pač. Pa vendarle. Dve hudi, težki, pa hkrati čudovito lepi življenjski preizkušnji oziroma odločitvi sem premolil tu, v Parayu, in tu sem se tako navadil, da tudi vse preostale ne tako težke in morda tudi ne tako lepe preizkušnje in odločitve, nesem pred Najsvetejše. Zaradi tebe, ljuba sveta Marjeta Marija, imam še danes in še vedno, ko pokleknem pred monštranco, občutek, da se stiskam k Jezusovemu srcu in zaradi tebe, ljuba sveta Marjeta Marija, je bila toliko lažja odločitev, da svojim otrokom dam po dve imeni. Ko gledam nazaj, vidim, da je dobri Bog v svoji neizmerni ljubezni, dolgo načrtoval najino srečanje in sem mu resnično in iz srca hvaležen za najino poznanstvo. Ljuba sveta Marjeta Marija Alacoque. Obilo žegna za tvoj god.pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo vedno in povsod hvaležno častili Jezusovo Presveto Srce. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Moja ljuba sveta Marjeta Marija Alacoque! objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 15. oktober
30. september 2023 je bil za krajevno skupnost Male Žablje zelo poseben in pomemben dan, saj smo slovesno otvorili športni park, kjer se bomo krajani lahko družili, rekreirali in zabavali. Končno so se uresničile želje, ki smo jih Maložabeljci imeli že kot otroci – želeli smo si namreč, da bi tudi v naši vasi imeli […]
Da nekoga razglasijo za »velikega«, mora seveda kaj velikega tudi narediti. Ti sama pa si rekla, da »Bog ne gleda toliko na velikost del, ki smo jih opravili, temveč bolj na ljubezen, s katero smo jih storili.« In ti si, če gre verjeti izročilu - in zakaj mu ne bi … saj z leti vse bolj spoznavam , da je v izročilu ali v pobožnih legendah, če hočete, več resnice kot pa v zgodovinskih čitankah! Kot pravi pregovor: Slep človek je revež, zaslepljenec pa bedak! – no, torej: ti si veliko delala … in ker si dela opravljala z ljubeznijo, si tudi veliko ljubila. In prav o ljubezni bi se rad pomenil s teboj. V času svojega življenja si bila deležna mističnih videnj, zamaknjenj v katerih so doživljala trpljenje in ljubezen. Nekateri tvoji sodobniki so ti verjeli, drugi spet ne, te celo preganjali in se norčevali iz tebe. A najbolj znano tvoje zamaknjenje se je zgodilo šele skoraj sto let po tvoji smrti. In resnici na ljubo, ti sama nisi prav nič kriva, da se – mirno lahko rečem – zaslepljeni ljudje - še dandanes zgražajo nad Berninijevim kipom, ki te kaže v pozi in izrazu, ki je za nuno morda res nekoliko neroden in nenavaden, pobožnemu in seveda poročenemu človeku pa ni tuj. In se ne zgraža, se ne posmiha, ne poveša oči, niti z njimi ne zavija … ampak se še sam zamakne. Ker ve, da je ljubezen ena sama in da so si sorodne njene pojavne oblike, pa če gre za ljubezen med možem in ženo, med nevesto in ženinom… ali pa za ljubezen med Bogom in tistim, ki Boga neskončno ljubi! Zakaj bi nekdo hotel ločiti duhovno in telesno ljubezen?! Ene brez druge ni. Naj se še tako predajam duhovni ljubezni, lahko ljubim le v telesu! Če ločim duha in telo, dobim pornografijo in ateizem. Ki je duhovna pornografija. Kot je pornografija ljubezenski ateizem … celo antiteitzem! Sveta Terzija Ljuba sveta Terezija, združena s svojim nebeškim Ženinom uživaš polnost ljubezni, ki jo tu na zemlji lovimo le po koščkih. Ti že »iz oči v oči«, mi pa »v ogledalu in v uganki«! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba sveta Terezija Velika! objavljena na Vipavska.eu .