Regionalne novice > Goriška
torek, 4. junij
Danes se je začelo predčasno tridnevno glasovanje, na katerem lahko oddate svoj glas tako za evropskega poslanca kot za posvetovalne referendume. V Slovenski demokratski stranki so prepričani, da nadzor na voliščih v času predčasnega glasovanja ni dovolj temeljit. Glasovi se namreč ne štejejo sproti ob zaključku vsakega volilnega dneva, volilne skrinjice pa ostajajo čez noč […]
4. junija 1990 se je prvič sešel slovenski kulturni zbor. Razpravljavci so poudarjali, naj zbor od nove oblasti zahteva boljše razmere za kulturo. Kritizirali so zmanjševanje deleža proračunskega denarja za kulturo in izražali bojazen, da bi v novi gospodarski ureditvi to področje ocenjevali po tržni logiki, saj bi bilo to za slovensko kulturo katastrofalno. Ker se ministrstvo za kulturo ni odzvalo na zahteve zbora, se je ta 25. oktobra 1990 sešel drugič. Na podlagi izraženih stališč so novembra sprejeli Spomenico o kulturi. Po mnenju sestavljavcev resolucije bi morala biti naloga ministrstva za kulturo upravljati in ne voditi, ustanoviti bi morali nacionalni kulturni svet, ki bi ga sestavljali strokovnjaki in kulturni menedžerji, temeljna izhodišča prihodnje kulturne politike pa bi morala biti zapisana v novem nacionalnem kulturnem programu. Poglavitni kritik ministra Capudra je postal predsednik skupščinskega odbora za kulturo Rudi Šeligo. Šeligo je poudarjal, da kulturna politika in celoten katalog njenih instrumentov ne sme temeljiti na politično strankarskih interesih, njihovih ideologijah in vrednostnih sodbah. Kulturna politika je nadstrankarska. Fotografija: Rudi Šeligo/Wikipedija Objava Na današnji dan: Slovenski kulturni zbor objavljena na Vipavska.eu .
On zdravilec je bolezni ženskih, a se niso ženske zanj ogrele, da kaj več kot to bi z njim počele, da bil džek v deželi bi slovenski. Se ogrel je šef, da ga postavi tja gor, kjer imel bo mesto višje in miru dovolj, kjer bo zatišje z bajno plačo, kjer res džek bo pravi. Ga postavil je in ga predstavil, tale moja prva je izbira, pacientk veliko ga podpira, ga za favorita je najavil. Že iskal naslednika zdravilec je za svoje dosedanje mesto, kar izve, da vržen je na cesto, ni izbranec, ženskih src lomilec. Našle zanj so namreč zamenjavo, je vskočila druga, kjer on biti moral prvi bi, do cilja priti, z njim imele so samo zabavo. Ena pacientk je, ki spodila ga nazaj je, zopet v ambulanto, tja odvrgle so ga kakor kanto, resno ni jemal opozorila. Lekcija je to za takšne tipe, s komer družiš se in z njim se slikaš, pazi dobro res, kam svoj nos vtikaš, ker spodnesejo te zlahka cipe. Objava Aleks Andro Perlo: Zdravilec in one (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 3. junij
Zaradi velike revščine so Slovenci kmalu začeli iskati v tujini svoj boljši kos kruha. Zato so se v kar v precejšnjem številu odzvali tudi pozivu, ki ga je izdal avstrijski cesar Franc Jožef 3. junija 1864. Kot prostovoljci naj bi odšli v Mehiko v pomoč cesarjevemu bratu Maksimilijanu, ki ga je Napoleon imenoval za mehiškega kralja, a so se mu domačini uprli. Potrebovali so 6000 prostovoljcev za pehoto in 3000 za mornarico. Za sprejem je bilo nekaj pogojev. Morali so biti krščanske vere, neoženjeni ali vdovci brez otrok, stari največ 40 let in visoki najmanj 59 palcev, to je 150 cm. Prva skupina prostovoljcev je odplula iz Trsta oktobra 1964. Francoska ladja je prepeljala čez morje 24 častnikov in 986 vojakov. Uporniki so zmagovali, vendar Maksimilijan ni hotel bežati, tako da so ga Mehičani junija 1867 ujeli in ustrelili. Marca 1867 je moral odpoklicati iz Mehike svoje vojake tudi francoski cesar Napoleon. Od avstrijskih prostovoljcev, ki so jim na Slovenskem rekli ≫meksilajnarji≪, se jih je do aprila 1867 vrnilo domov samo 1151. V Mehiki so dobili zelo grenak kos kruha in Janez Bleiweis je ob njihovi vrnitvi v Novicah zapisal: ≫Al kakošni so ti reveži!≪ Objava Na današnji dan: Grenak kos kruha objavljena na Vipavska.eu .
Spomnimo se milijona mladih "inženirjev in doktorjev fizike", ki jih je nemška kanclerka Merklova povabila v Nemčijo. Eden od njih, 25-letni Afganistanec, je v petek (31.5.2024) z nožem ubil policista, ko je preprečeval teroristični napad. Pred desetimi leti so ti mladi pretežno muslimanski migranti moškega spola v Nemčijo šli po balkanski poti skozi Slovenijo. Od takrat so se 10 let integrirali v evropsko okolje. Mnogi poznavalci pravijo, da se to Nemčiji ni splačalo, saj je od milijona migrantov razmeroma malo začelo delati. Vsekakor pa česa podobnega od takrat nihče v Evropi ni ponovil. Verjetno z razlogom. V petek je skupinica islamskih skrajnežev napadla desničarske aktiviste na shodu v Manheimu. V spopad med islamisti in aktivisti je hitro posegla policija. Ko je 25-letni policist aretiral enega od aktivistov in ga podrl na tla, je policista s hrbta z nožem napadel Afganistanec in zabodel do smrti. Policist, ki je preprečil islamistični napad, je v bolnišnici v nedeljo umrl (2.6.2024). Šokantni dogodek, ki so ga posnele kamere, ima velik odmev v Nemčiji. Nedvomno bo vplival na nedeljske evropske volitve. Zaradi šokantnosti in dokumentiranosti umora s fotografijami, pa lahko ta tragedija postane velika politična prelomnica. Posnetek s telefončkom je objavilo tudi omrežje X: KLIK Objava Migrant po 10 letih integracije z nožem ubil policista. objavljena na Vipavska.eu .
V italijanski deželi Furlanija – Julijska krajina so našli trupli dveh deklet, ki ju je v petek pri Čedadu odnesla reka Nadiža. Iščejo še tretjega pogrešanega, moškega, ki je bil z njima. Dekleti in moški so se v petek popoldne nahajali ob reki Nadiži, ko jih je presenetila nenadna in ogromna količina vode. Po poročanju […]
Je kot pietá, ji empatija je od nekdaj kakor prirojena, je sočutna, kakor ni nobena, iz sočutja roke v pozo zvija. Tanka, skrajšano od Teheranka, v črno se nedavno je odela, kakor da je smrt moža ji vzela, videti kot prava je Iranka. V črnem kakor kakšna črna vdova, ki se vse bolj žrtvam približuje, Tanka Teheranka objokuje njega, kot da sestra je njegova. Sva bila si blizu po nazorih, v srcu misli si, kroti si usta, da je ne preplavijo spet čustva, sliši ko o množičnih pomorih. Bil je žrtev ta moj bratec mili, Tanka z gesto vsemu svetu kaže, priča s tem, da je njegove baže, bolj kot on se sama sebi smili. Sliši Tanka ko besedo klanje, vrgla bi najraje se pod noge kipu, saj navajena je vloge, ko v zamaknjeno jo meče stanje. Vselej v trans jo vodi empatija, ni težava žrtev ji igrati, tej se vlogi celostno predati, kakor narekuje ji režija. Tanka, pristna ženska teheranska trudi s celo se pojavo biti, a pred svetom ni sposobna skriti, kaj hipokrizija je ljubljanska. Objava Thania Ebrahimi: Empatija (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 2. junij
Na reki Soči se je v petek, 31. maja, zgodila tragična nesreča. 60-letni nemški državljan, ki je veslal s kajakom pod naseljem Trnovo ob Soči, se je prevrnil. Narasla in deroča reka Soča, ki je bila posledica obilnega deževja, ga je odnesla proti Kobaridu, je sporočila Gorska reševalna zveza Slovenije. Nesrečo so potrdili tudi na […]
Če Vlada ne bo posegla v trošarine, bodo cene pogonskih goriv od torka nižje
Cene pogonskih goriv se bodo v torek znova spremenile, kar predstavlja potencialno ugodno priložnost za voznike, ki bi radi prihranili pri stroških goriva. Napovedi kažejo, da se bosta tako dizel kot bencin pocenila, zato morda razmislite o tem...
Vojaški naborniki v učnih centrih na Igu in v Pekrah so 2. junija 1991 prvič slovesno prisegli. Prisega od slovenski zastavi se je glasila: ≫Slovesno prisegam, da bom branil samostojnost, neodvisnost, svobodo in ozemeljsko celovitost moje domovine Republike Slovenije ter vestno in odgovorno izvrševal svoje dolžnosti pri njeni obrambi.≪ Prve vojake slovenske vojske je nagovoril vrhovni poveljnik, predsednik predsedstva Milan Kučan: ≫Danes boste postali vojaki, pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Prvi na tak način z začetnim usposabljanjem v njenih vrstah.≪ Potem je poudaril, da je govorica orožja vselej poraz politike, saj se z orožjem še ni rešil noben problem človeštva. Republiški sekretar za obrambo Janez Janša je dejal, da bo vedno ≫v zgodovini naroda pripadalo posebno mesto prvi generaciji slovenskih vojakov, ki v teh dneh izjemnih preizkušenj naše volje preverjajo nove programe, podzakonske in zakonske rešitve in nenazadnje – sebe in nas.≪ Naslovnica: Wikipedija Objava Na današnji dan: Prisega prvih nabornikov objavljena na Vipavska.eu .
Kandidat je Jove, je igralec, ki so iz uvoza ga dobili, za vrhunskega ga naredili, da ob njem osupne vsak gledalec. Kandidat za oskarja brez dvoma, zlato palmo, leva in medveda, kar nagrad je filmskih, seveda, vsaka zlahka v roke mu priroma. Kandidat evropski za nagrade je že daljši čas igralec Jove, je pa zdaj deležen bil prenove, v upanju, še boljši da izpade. Kandidata pod okrilje vzela producentska hiša je svobodna, da pozicija zanj bolj ugodna bo in lista kandidatov cela. Toda Jove trčil na težave je takoj, ko z drugimi sooča se pred kamero, kjer klima vroča je preveč, razmere zanj nezdrave. Se zapleta kandidat, predstavlja ko na odru se igralec Jove, pravih ni besed, slabo odzove se na soigralce, zaustavlja. V drugi sceni, kjer bilo nevarno zanj preveč je, vskočil kaskader je, angažirali so vse maskerje, a je delovalo prav bizarno. Da je komik Jove, zanj trditi v producentski hiši so hiteli, a če še tako so si želeli, da je tragik, niso mogli skriti. Producentska hiša je spoznala, manj ko Jove viden je na sceni, bolje zanjo je, režija meni, da bi ga najraje kam poslala. Se umaknil Jove iz omrežij tudi je za vsak primer nedavno, bo igral sicer, a nič več javno, saj izgublja hiša z njim na teži. Kandidat nagrad evropskih Jove, publike izvoljenec svobodno sceno s tem zapušča, neugodno ker je to, da vzbuja zgolj strahove. Kandidat, ki smeh naj bi izvabljal na gledalcev licih, v jok jih spravlja, zadnjič je na filmu, se poslavlja, več ne bo bedaka upodabljal. Objava Ira J. Vevar: Igralec Jove (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
V treh tednih, po vnebohodu, nam je liturgija ponazorila delovanje Svetega Duha ter edinost in troedinost Boga; to naj bi nam zagotovilo stalno navzočnost Jezusa med nami do konca časov. Skrivnostna, tiha, a gotova in rodovitna navzočnost samega slavno Vstalega Kristusa, ki je vstal iz groba, ki je svojim učencem vseh časov obljubil: »Glej, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). V nadaljevanju s temami zadnjih tednov nas danes podpira nadaljnja modalnost navzočnosti Vstalega med nami, ki ji je naklonjena sama Trojica, milo rečeno, edinstvena, skrivnostna in v nekaterih pogledih tudi za nas, še bolj pa za tiste, ki ne verujejo malo verjetna. S posredovanjem Svetega Duha, poslanega od Očeta, postane Božji Sin Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek, navzoč v resnični in vsebinski obliki vsakič, ko duhovnik izreče posvetilne besede na na kruhu in na vinu na oltarju: »To je moje telo ... To je kelih moje krvi za novo in večno zavezo«. To so »Jezusove besede«, ki jih pod kaznijo neveljavnosti maše ni mogoče na noben način spremeniti ali nadomestiti. Vsakič, ko jih duhovnik izreče, potem ko je zaprosil Očeta, naj pošlje Svetega Duha na te prvine (epikleza), se neizogibno zgodi, da ta mala oblika kruha spremeni svojo snov v Kristusovo telo; te kapljice vina se v bistvu spremenijo v Gospodovo kri Jezus iz Nazareta ki je torej resnično navzoč v telesu, krvi, duši in božanstvu pri mizi vsakič, ko se obhaja evharistija. In ne le to: na oltarju je ponovno predstavljena ista daritev, ki se je enkrat za vselej zgodila na križu na kraju Golgota, imenovanem Lobanja ali Kalvarija. Papež Pavel VI. pojasnjuje: »Gospod se žrtvuje na nekrvav način v mašni daritvi, ki predstavlja daritev križa, z uporabo njegove zdravilne moči, v trenutku, ko z besedami posvetitve začne biti zakramentalno navzoč, kot duhovna hrana vernikov, pod obliko kruha in vina«. V evharistiji je Kristus navzoč v svojem pravem telesu in v oltarni daritvi ponazarja svoje žrtvovanje na križu. Kako je vse to mogoče razložiti? Ne zaradi znanstvenih argumentov ali intelektualnih razglabljanj o tem pojavu; ne induktivno ali deduktivno ali logično, ampak le na podlagi samega Jezusovega razodetja, ki je izrecno rekel: »Jaz sem živi kruh, ki je prišel v nebesa. Če kdo jé ta kruh, bo živel vekomaj in kruh, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta ... Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil tretji dan« ( Jn 6, 51 - 58). “Jesti Jezusa” pomeni prevzeti ga in ga sprejeti v življenju, se poistovetiti z njim in se osredotočiti na njegovo skrivnost in na njegovo osebo: tako kot se hranimo s kruhom v običajnih jedeh, tako ne moremo brez živega Jezusa v življenju v podobi kruha in vina. Vendar pa gre tudi za vprašanje resnične prehrane, za prehranjevanje v materialnem smislu. Sicer ne bi imele smisla prej omenjene Jezusove besede, izrečene med in po znameniti večerji, v katerih se (To je moje telo = To sem jaz) predstavi kot hrano, ki jo je treba uživatii; prav tako ne bi imeli smisla izrazi na »čaši zaveze«, ki nakazuje, kako vino postane njegova daritvena kri, tista, ki bo nato prelita na križu prav za spravo Boga in človeka (zaveza). Pavel bo ponovno vztrajal pri resnični in vsebinski navzočnosti Jezusa v evharističnem kruhu in prosil vsakogar, naj do njega dostopa na vreden način, pri čemer bo razlikoval med prostori, kjer se gostijo, od krajev, kjer se uživa Kristusovo telo (1 Kor 11, 20 - 29). Cerkev bo zvesta Gospodovemu naročilu, da ohranja ta zakrament skozi čas, da bo Jezus vedno živel med nami, kakor je živel kot Vstali 40 dni pred vnebohodom v nebesa. V evharistiji je Jezusova navzočnost dejansko živa in produktivna, prinaša dvig in rast za osebo in za skupnost. Vsekakor je Kristus v življenju Cerkve navzoč še na druge različne načine (npr. “Kjer sta dva ali trije združeni v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi”), vsekakor pa se razodeva kot resničen, pristen in zveličaven. Individualna in skupnostna molitev, občestvo med nami, ljubezen do bližnjega, zlasti do ubogih in revnih, bolnikov in tujcev, so nekatera mesta njegovega bivanja med nami in za nas. Tudi v drugih zakramentih v nevidni obliki deluje in prinaša duhovno preobrazbo subjekta, ki jih prejema; toda samo v evharistiji smo prepričani, da se znajdemo pred resnično, vsebinsko in trajno navzočnostjo, v kateri se materija popolnoma spremeni v njega, Jezusa Kristusa. In še bolj vznemirljivo je, da smo v tistem trenutku priča isti krvavi daritvi na križu, prelivanju njegove krvi, tako kot se je to zgodilo pred več kot dva tisoč leti, kar nam je ponovno prikazano v daritvi sv.maše. Sodelovanje pri evharistiji torej pomeni imeti koristi od odrešenja in duhovnega bogastva iz same daritve: Kristusova kri, ki je predstavljena na oltarju, ima enako vrednost odrešenja in odrešenja za tiste, ki sodelujejo pri maši, kot jo je imela za vse pri trenutek, ko je Kristus umrl na križu. Že sama navzočnost Jezusa v obliki kruha povečuje duhovno bogastvo subjekta, ki se z njim hrani, uresničuje občestvo le-teh z vso Trojico, saj po Sinu Jezusu Kristusu, ki je navzoč v hostiji, po delovanju Svetega Duha pridemo k Bogu Očetu in se stem razgrne isto občestvo z vso Cerkvijo. Pomembno je, da mora imeti v župnijskem življenju vsaka dejavnost svoje izhodišče in točko prihoda in konvergence v evharistiji in da vsaka pobuda na ravni animacije ali duhovnosti ali dobrodelnosti ali družbene zavzetosti, ne more manjkati obhajanje evharistije, ki je praznovanje v Sv.Duhu: Kristusovo telo je tisto, ki v moči delovanja Sv.Duha dela Cerkev in povzdiguje vsako delo, ki ga označuje kot krščanski prispevek tudi v korist družbe, daje mu tudi kakovostno vrednost, vztrajnost in doslednost. Evharistija je moč, motivacija in temelj vsake cerkvene stvarnosti. Enako navdušujoče je, da zakrament živega kruha, če se ga lotevamo s predanostjo in ne z odmaknjenostjo in brezbrižnostjo, človeku prinaša precejšnjo prenovo, ki ga lahko tolaži, krepi in vliva zaupanje in optimizem tudi v običajnih življenjskih težavah vseh dni, kar daje motivacijo in spodbudo, ko vsak subjekt spozna osebno seznanjenost z istim Bogom v evharističnem Kristusu. Z oblikovanjem posameznika, ki jo z vero sprejema, se evharistija vtisne v Cerkev in v družbo, da zasije sam živi in dejavni Kristus, ki je vedno navzoč med nami, v skrivnostni, a resnični obliki. Vera v evharistijo je torej vera v življenje in resničnost, saj sam Jezus živi v nas in za nas in vpliva na vse, kar počnemo, da bi bilo vse, kar počnemo, narejeno na najboljši možen način. Objava Nedeljska misel: PRAZNIK EVHARISTIJE – Vera v evharistijo je vera v življenje objavljena na Vipavska.eu .
Poziv Državnemu svetu Republike Slovenije za vložitev veta na Zakon o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji (ZUKPPNS), EPA 1198-IX Spoštovani gospod Marko Lotrič, predsednik Državnega sveta RS Spoštovane državne svetnice in spoštovani državni svetniki Spoštovani! Podpisani pozdravljamo, da Republika Slovenija nudi zelo visoko spoštovanje kulturne raznolikosti slovenske družbe in zagotavlja ohranjanje kulture, jezika in identitete vsem prebivalkam in prebivalcem. Pretekle raziskave kažejo, da je raven manjšinske zaščite italijanske in madžarske narodne skupnosti na zavidljivo visokem nivoju, da država vlaga veliko napora v socialno integracijo romske skupnosti, hkrati pa tudi da nadpovprečno dobro skrbi za ohranjanje identitete etničnih skupnosti, ki nimajo uradnega manjšinskega statusa. Žal pa Zakon o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji (ZUKPPNS), EPA 1198- IX, v svoji trenutni obliki po našem mnenju tega ne krepi, temveč prav nasprotno uveljavlja diskriminacijo med pripadniki različnih narodnostnih opredelitev. Takšen zakon ne more biti v korist državljank in državljanov Republike Slovenije in države kot take, zato vas pozivamo, da nanj vložite veto. Republika Slovenija je v Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti ter v Ustavi RS opredeljena kot država vseh svojih državljank in državljanov ter hkrati kot država slovenskega naroda. Poleg Slovencev, ki uživajo posebno varstvo svojega jezika, kulture, identitete itd., posebne kolektivne pravice pripadajo iz zgodovinskih razlogov še italijanski in madžarski narodni skupnosti ter romski skupnosti. Kot je v svojem mnenju z dne 1. februarja 2024 zapisala že Zakonodajnopravna služba Državnega zbora, Ustava RS na kolektivni ravni ne ureja in ne dopušča posebnega varstva in pravic drugih narodnih skupnosti razen italijanske, madžarske in romske. ZUKPPNS je zato ustavno problematičen, saj pripadnikom narodov z območja nekdanje SFRJ omogoča uživanje večjih pravic kot preostalemu prebivalstvu, ki se ne opredeljuje kot Slovenci, Italijani, Madžari ali Romi. To pomeni, da bi zakon povzročil ustavno nedopustno diskriminacijo pripadnikov vseh drugih narodnih skupnosti v državi, denimo, velike špansko govoreče skupnosti, Ukrajincev, Ircev ali Bolgarov itd. Problematično je tudi, da zakon kot pripadnice in pripadnike narodov nekdanje SFRJ opredeljuje vse pripadnice in pripadnike teh narodov, »ki so prebivalci Republike Slovenije« (2. člen). Gre za nenavadno določbo, saj so posebne kulturne pravice običajno pridržane državljanom posamezne države. V dotičnem primeru pa so do posebnih kulturnih pravic upravičene tudi osebe, ki imajo v RS zgolj stalno ali (celo samo) začasno bivališče. Dobesedno branje zakona ne izključuje niti nezakonitih prebivalcev, ki so pripadniki teh narodov. Zakon posebne kulturne pravice implicitno podeljuje tudi ljudem, ki se bodo v RS potencialno šele priselili. Tozadevno zakon odstopa od Deklaracije Republike Slovenije o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki jo je Državni zbor sprejel 1. februarja 2011. Deklaracija namreč govori o državljanih s stalnim prebivališčem, ki so za povrh v Sloveniji živeli že ob osamosvojitvi. Slovenija bi s tem postala svetovni unikum, saj so povsod drugje (in tako določa tudi mednarodno pravo) posebne (manjšinske) pravice vezane na državljane neke države. Predlagatelji zakona so se pri njegovem sprejemanju sklicevali, da gre za pripadnike narodov, s katerimi smo živeli v skupni državi, ob tem pa so spregledali vrsto pravno pomembnih dejstev. Prvič, Jugoslavija ni bila edina večnacionalna država, v kateri so živeli Slovenci. Sklicevali so se tudi na konstitutivnost, ob tem pa prezrli, da je bil vsak narod konstitutiven le znotraj svoje republike, vsi skupaj pa na nivoju federacije. Hkrati pa konstitutivnost ni argument za posebne pravice. Prav tako ne gre pozabiti, da niso bili konstitutivni narod Bošnjaki, ampak Muslimani, Albanci pa so imeli samo status narodnosti. Tudi argument notranjih selitev ne vzdrži pravne presoje, saj je osebni status posameznika vezan na njegovo prvo stalno bivališče, ne pa na spremembe državnih tvorb in meja. Enako neprepričljivi so tudi argumenti, da takšen poseben status izpolnjuje predplebiscitarne obljube, saj Izjava o dobrih namenih ter Sporazum političnih strank in poslanskih skupin Skupščine RS o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo govorita zgolj o individualnih statusih, ne pa tudi o kolektivnih pravicah. Z Ustavo RS utegne biti nezdružljivo tudi določilo v 6. členu zakona, ki med nalogami Sveta za vprašanja narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v RS določa, da ta organ med drugim »prepoznava načine za izboljšanje participacije pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ v RS«. To določilo, pripeljano do skrajnosti, bi lahko v slovenski pravni sistem namreč uvajalo nastavke za uveljavljanje kvot po narodnostnem ključu, kar je v očitnem nasprotju z Ustavo RS, ki v 14., 61., 62. in 63. členu vsakomur zagotavlja enake pravice ne glede na narodnost in prepoveduje sleherno diskriminacijo na tej osnovi. Narodnost potemtakem ne more biti razlog za posebne privilegije. Omenjeno določilo je torej diskriminatorno do pripadnikov vseh drugih narodov, ki prebivajo v RS. Predlagatelji sprejetega zakona so kot argument pogosto ponavljali zgrešeno trditev, da je položaj Slovencev po državah naslednicah nekdanje SFRJ boljši, kot je položaj pripadnikov narodov s tega območja v RS. Raziskave kažejo, da je situacija ravno obratna. Pričakovati bi bilo, da bi se RS ob sprejemanju zakona zavzela tudi za recipročne pravice Slovencev v drugih državah, nastalih na območju nekdanje SFRJ. Zakon v takšni obliki je popolnoma nepotreben, saj ne uvaja nobene nove pravice, ampak ohranja in še krepi že do sedaj neustavno stanje, ko predpisi razlikujejo med kulturnimi pravicami posameznikov glede na njihovo narodno pripadnost. Novosprejeti zakon zgolj normira pravice, ki že obstajajo, ob tem pa ni konsistenten pri uporabljeni terminologiji, kar utegne privesti do težjega uresničevanja že obstoječih pravic in posledično poslabšanja na tem področju. Ponovno opozarjamo na to, na kar je v svojem mnenju opozorila že Zakonodajnopravna služba DZ: da je zakon nekonsistenten, da uporablja napačna poimenovanja in opredelitve, da način uvajanja pravic ni jasen, poleg tega pa obstaja velika diskrepanca med določbami v zakonu in obrazložitvami, kaj naj bi določbe pomenile in prinašale. Opozarjamo tudi, da se v obrazložitvah konstantno uporablja terminologija manjšinske pravice, česar v zakonu ni. Ker so raziskave pokazale, da pripadniki narodov nekdanje SFRJ v RS navkljub formalno nepriznanemu manjšinskemu statusu uživajo stopnjo pravic, ki jo lahko označimo za nadpovprečno, ker je zakon v trenutni obliki ustavno problematičen (implementacija nekaterih njegovih določil bi namreč dejansko povzročila ustavno nedopustno diskriminacijo predstavnikov drugih narodov) in ker je v besedilu zakona, kot ugotavlja tudi Zakonodajnopravna služba DZ, veliko nomotehničnih napak in nedoslednosti, Vas pozivamo, da na zakon izglasujete veto. S spoštovanjem! Ljubljana, 29. maj 2024 dr. Vanja Kočevar dr. Dejan Valentinčič dr. Boris Golec akad. dr. Janez Höfler dr. Matjaž Klemenčič dr. Jernej Zupančič dr. Renato Podbersič dr. Stane Granda dr. Matija Ogrin mag. Jože Wakounig dr. Andrej Fink dr. Aleš Maver dr. Damjan Prelovšek ambasador dr. Janez Šumrada ddr. Igor Grdina dr. Janez Juhant Objava Poziv Državnemu svetu Republike Slovenije za vložitev veta objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 1. junij
Ultralahko letalo VL-3 je v petek nekaj po 14. uri na hrvaškem otoku Hvar zgrešilo pristajalno stezo na športnem letališču Stari Grad in zadelo tri mimoidoče osebe, dve peški in kolesarko. Kolesarka je huje poškodovana, medtem ko sta peški utrpeli lažje poškodbe. Lažje poškodovana je tudi kopilotka. Hrvaški mediji poročajo o nesreči ultralahkega letala na […]
Arhitekt Ivan Vurnik, ki se je rodil v Radovljici 1. junija 1884, je bil ob Fabianiju in Plečniku pionir in utemeljitelj moderne arhitekture na Slovenskem. Imel je osrednjo vlogo pri ustanavljanju arhitekturnega oddelka na ljubljanski univerzi. S svojim arhitekturnim in urbanističnim opusom je izoblikoval dve podobi modernizma: ekspresionistično, sprva pod ohlapno oznako ≫narodne romantike≪ ali ≫narodnega sloga≪, in funkcionalistično. Kljub nekaterim pogumnim načrtom in izvedbam v tej smeri je pripadal zmerni funkcionalistični smeri, ki mu je v oblikovanju umetnostno obrtnih nalog dopuščala posegati po dekorativnih, pozneje celo klasicističnih oblikah. K sodelovanju na fakulteti je povabil dva takrat najuglednejša slovenska arhitekta: Fabijanija in Plečnika. Plečnik je povabilo sprejel, vendar je zaradi različnih nazorov kmalu prišlo do razcepa. Na fakulteti za arhitekturo sta zato skoraj popolnoma ločeno delovali dve šoli, vendar je uživala Plečnikova večji ugled. Vurnik je ostal predstojnik do upokojitve leta 1957, potem pa se je z občutkom, da se mu dela krivica, umaknil v domačo Radovljico. Objava Na današnji dan: Ivan Vurnik, pionir slovenske arhitekture objavljena na Vipavska.eu .
V življenjepisu ob tvojem imenu, ki pomeni »pravičen in pošten«, in letnici smrti, ki je 165, stoji zapisano: svetnik, filozof in mučenec, in se – žleht, kot sem – sprašujem o vrstnem redu. Kaj od tega si bil prej, oziroma ali si postal mučenec, ker si bil filozof ali ker si bil svetnik? Pa žlehtnobo na stran. Najbrž ni nepomemben podatek, da si bil rojen v srcu Palestine, v mestu, ki je bilo zgrajeno na ruševinah nekdanjega Sihema, poznanega po Jakobovem studencu … kjer je Jezusa zažejalo in je Samarijanko prosil : »Daj mi piti!«, hkrati pa potešil njeno in našo žejo z Živo Vodo. Tudi tebe je že od mladih nog žejalo … po modrosti in resnici … po Bogu … le da nisi vedel, kako priti do Njega. Vse tedaj znane filozofske šole so te razočarale in pustile praznega, dokler te ni – med sprehajanjem ob morski obali – nagovoril nek starec in te usmeril k starozaveznim prerokom in h Kristusu. In tako si, filozof, postal zavzet razlagalec in oznanjevalec Evangelija, posledično mučenec in končno svetnik. Zdaj mi je tudi jasno, zakaj so mi tako pri srcu samotni sprehodi ob še bolj samotni morski obali: Ker se tam sprehaja Bog! Tebe, moj ljubi sveti Justin, je nagovoril starec, tvojega svetniškega in teološko filozofskega kolega Avguština pa otrok. Sta bila to angelska poslanca ali morda celo sam Oče in Sin? Vsekakor je bil Sveti Duh, ki vaju v razmišljanju vodil k obali in potem premišljeno vodil nazaj med ljudi. Vse skupaj pa je – vsaj zame – še en dokaz Božje duhovitosti in nedoumljivosti, saj se Vsemogočni in Edini enim razodeva kot razigran Otrok, drugim spet kot zrela Modrost. Le mi se v svoji omejenosti prepiramo, katera podoba je prava, in ob tem »filozofiramo«, da se kar kadi! Kot se je skozi zgodovino neprestano dogajalo in se žal še vedno godi, so modri misleci oblastnikom vsaj nesimpatični in neprijetni, če ne celo odveč, in se jih najraje znebijo. Tako ali drugače. Zlepa ali zgrda. Pripiši to moji žlehtnobi, ampak duhovito se mi zdi, da te je – filozofa – na smrt obsodil filozof, stoik in rimski prefekt Rustik. Rustik pomeni »star« in je res, da staro na kratki rok včasih premaga novo, da pa novo, če je pravično in pošteno, na dolgi rok vedno zmaga. Ljubi moj sveti filozof Justin! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Justin! objavljena na Vipavska.eu .
Je Nuli znan podpornik biciklizma, v prestavah in ovinkih preizkušen, nad majico fant mavrično navdušen, pripadnik je bicikel-aktivizma. Je Nuli marsikaj še poleg tega, med drugim novi tv-komentator, v tej vlogi viden je kot agitator, ko ob program ihtavo se obrega. Je Nuli te-ve zadnjič komentiral, zavzel se za prenosov ukinitev, na lastno je oprt ugotovitev neznosne eskapade kritiziral. Je Nuli namreč na te-veju gledal, da fantje v krilih so poskakovali, brez ritma v glasbi duška si dajali, o spolnosti strahotah vse povedal. Je Nuli se zavzel, naj se odpravi prenose takšne, kajti dopoldnevi nedeljski zdaj popolnoma so levi, brezzvezni skratka, kot se temu pravi. Je Nuli spomnil časov se minulih, ko risanke predvajali v nedeljo so na otrók, kot on je, srčno željo, program pa bil en sam je, tuli Nuli. Je Nuli, kot se je ugotovilo, zavoljo več programov zdaj ves zmeden, program bi biti moral kot prej eden, ga to v nedeljo strašno je zmotilo. Je Nuli se razburjal nad obredom, označil ga za ideologijo, v resnici pa je gledal polomijo, težave je imel s te-ve sporedom. Je Nuli, pravi zanj ugotovitev, imel kot običajno zopet motnje, težave sicer so bile drugotne, je gledal evrosonga ponovitev. Objava Saša Jezul: Nulijeve TV motnje (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 31. maj
Leto 2024 je za Triglavski narodni park, območje Julijskih Alp in slovensko naravovarstvo jubilejno. Skupaj obeležujemo 100-letnico podpisa zakupne pogodbe za ustanovitev Alpskega varstvenega parka, predhodnika Triglavskega narodnega parka – edinega narodnega parka v Sloveniji. V počastitev praznika se je na osrednji prireditvi s sloganom »Varstvo za obstoj« zbrala množica domačih in tujih gostov ter […]
Na Kongresnem trgu v Ljubljani so Demosove stranke 31. maja 1991 organizirale veliko zborovanje, s katerim so ljudje obsodili ravnanje JLA ob poskusu zavzetja učnega centra TO v Pekrah. Šlo je za protest prti delovanju JLA, ko je prišlo do prve smrtne žrtve, ko je transporter 25. maja povozil Josefa Šimčika. Po odmiku časa je zanimiv razvoj dogodkov pred tem. 28. maja se je Janez Janša pogovarjal z dr. Jožetom Pučnikom in Milanom Kučanom, ki sta idejo o zborovanju političnih strank na Kongresnem trgu v Ljubljani podprla. Janša je zapisal: ≫Tudi Kučan je sprejel moj argument, da je boljše organizirati nekaj mitingov in tako izraziti enotnost kot pa takšen vtis potem, ko bo prepozno, ustvarjati z orožjem.≪ Takratne opozicijske stranke Združena lista, LDS in Socialistična stranka pravih argumentov, zakaj je udeležbo odpovedala, ni predstavila. Dr. Ciril Ribičič je dejal: ≫Mi pač ocenjujemo, da nobeno zborovanje ne more biti nadomestilo za delovanje skupščine.≪ Jožef Školč je dejal, češ da si z zborovanjem Janša in Bavčar želita kupiti odpustke za napake, narejene s pekrskimi dogodki. Vse skupaj je prišlo tako daleč, da se je na stran tistih, ki so bili za zborovanje, postavil celo Milan Kučan. Školču je rekel, da naj se nekoliko 'ohladi' … Fotografija: Jožef Školč/Wikipedija Objava Na današnji dan: Tovariši so bili proti objavljena na Vipavska.eu .
Glede na to, da verujemo, da je Božji Sin, ki si ga rodila, Učlovečena Beseda, se mi zdi nadvse nenavadno, kako malo damo kristjani na besede. Na prave besede. Na uporabo pravih besed. Pravilnih besed. Pravih besed na pravih mestih. Dasiravno je to vóbče mukepolna zadača, pa bi se navzlic temu smeli pomujati! In tale moj zadnji stavek je dokaz temu. Marsikomu zna biti nejasen, celo nerazumljiv, saj sem uporabil same zastarele besede, ki mi jih je ponudil Fran v svoji zbirki Slovarjev. A ponudil mi jih je! Za besedo »obiskanje« boste namreč zaman brskali, in je treba poseči vse do Pleteršnika in celo Svetokriškega. Pa tudi, če uporabimo »obisk«, še vedno ni najbolj jasno ali je Marija šla na obisk ali je bila obiskana. Kot tudi ni najbolj jasno, kdo je bil spočet, ko decembra oznanjamo Brezmadežno spočetje! Marsikatera pobožna duša me bo zdaj seveda obtožila dlakocepstva in zamahnila z roko, rekoč: »Pa saj je ja jasno, o čem govorimo!« In ja, seveda dlakocepim: pri tako malem številu dlak, ki mi jih je dobri Stvarnik namenil, oziroma obdržal na moji glavi, bom zelo skrbno ravnal s prav vsako najmanjšo dlačico, in ja, seveda je jasno, o čem govorimo – nam, ki smo že od malih nog pili naš krščanski besednjak. In je do tu še vse lepo in prav, in se niti ne bi razburjal in te pravice niti ne bi imel. Me pa pogreje vsakič, ko slišim krščeno in birmansko zgražanje nad ljudmi, ki našega besednjaka ne razumejo in posmehovanje tistim, ki naše svete in praznične pojme narobe razumejo in uporabljajo. Kaj, ko bi jih namesto posmeha, raje prijazno opomnili in podučili?! Kaj, ko bi namesto zgražanja, raje premislili in morda celo očistili in posodobili svoj besednjak?! Da bi naši neverni in nepodučeni bratje in sestre spreumeli, da bi nas pravilno pojmili , in bi morda celo zapopadli?! Morda bi se celo preobrnili? In ne mislim, da bi delali prevale, temveč, da bi se spreobrnili. Oprosti, ljuba presveta Devica in Mati, da sem se ob spominu na tvoj obisk pri Elizabeti, materi Janeza Krstnika, ki je »spočela v visoki starosti«, namesto po Svetem pismu sprehajal po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ampak verni množici, ki posluša in prebira tale moja dopisovanja, je vse v zvezi z današnjim svetkom tako ali tako jasno, in bodo samo zamahnili z roko in morda organizirali nabirko, da mi bodo kupili tupé, da ne bom več dlakocepil. Če pa bo, kar je sicer malo verjetno, tole slišal ali prebral kdo od mojih nevernih in nepoučenih prijateljev in kolegov, mi bo morda celo malo hvaležen. Kakorkoli … upam, da služim svojemu namenu. Da služim Božjemu namenu. In imenu. Da sem, kot si ti Gospodova dekla, tudi jaz ponižen Gospodov služabnik. Da bom nekoč zaslišal: »Ne imenujem te več služabnik, ampak prijatelj!« (glej Jn 15, 15) Ljuba, od Boga obiskana Obiskovalka! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja presveta Devica in Mati! objavljena na Vipavska.eu .