Regionalne novice > Goriška
Težko najdeš širšo in močnejšo senco na tem svetu, kot je – bratova. In ti ljubi bratec Andrej si se v Petrovi prezebel do kosti. Pa čeprav si ti prvi srečal Kristusa. Pa čeprav si ga pravzaprav ti zvlekel k njemu. Če gre seveda verjeti Janezovemu zapisu v evangeliju. Kajti tudi Janez je imel brata. Le da se je v tem primeru brat Jakob hladil v Janezovi senci. Drugi evangelisti so vas dali vštric. Je pa to tako ali tako nesmiselna debata, saj je Jezus kasneje v svojih prilikah pomembnost tega kdo je prej in kdo kasneje popolnoma zrelativiziral, ko je rekel »da bodo poslednji prvi in prvi poslednji«! Oprosti, ker tako po slovensko delam špetir med vama s Petrom, a je čutiti neko rivalstvo med vama. Kako naj si sicer drugače razložim tvoj izpad iz bratovske četverice? Kar nekajkrat je v evangelijih zapisano, da je Jezus posebej vzel Petra, Jakoba in Janeza, le enkrat samkrat piše, da si bil tudi tu zraven. Kje si bil? Verjetno se nisi branil Jezusove družbe in si se tako izogibal bratove? In to vajino rivalstvo se je nadaljevalo še po vajini smrti. Na zahodu se je s tvojim bratom kot »prvo postavljenim apostolom« bahal Rim, na vzhodu pa se je Carigrad oklical za »drugi Rim«, kajti v njem naj bi Cerkev ustanovil ti, ljubi sveti Andrej, kot »prvo poklicani apostol«! Morda pa so to vse skupaj le zlobna natolcevanja in je med vama vladala pristna bratovska ljubezen. Taka kot mora biti. Vsaj jaz iz prve roke vem, kako prijetno je imeti brata, ki ga še zdaj, ko sva oba že srečala Abrahama, še vedno pokličem, ko potrebujem nasvet ali pomoč. Kar pa se senc tiče … sem bil v otroštvu bolj jaz njegova senca, in sem mu sledil na vsa potepanja in se me ni in ni mogel znebiti, pa čeprav se je zelo trudil. In to moje bratovsko razmišljanje ima vendarle pomembno težo, saj v Cerkvi neprestano govorimo o »bratovski« ljubezni. In če ne zmoremo ljubiti brata po mesu in krvi, kak bomo zmogli ljubiti brate po duhu? Da o sestrah sploh ne izgubljam besed? Mimogrede: a sta vidva s Petrom imela kakšno sestro? Ljubi moj sveti Andrej! Ko rečemo, da smo naredili križ čez kakšno stvar ali celo človeka imamo pa vedno v mislih tvoj križ, Andrejev križ, iksasti … ki nas opozarja tudi na železniško progo in vlake. In si vsaj tu premagal brata Petra, ki je vse skupaj postavil na glavo. Sveti Andrej Ne zameri mi tega čvekanja, ljubi moj sveti Andrej. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Andrej! objavljena na Vipavska.eu .
Včeraj
Občina Bovec širšo javnost že zdaj obvešča o letošnjem silvestrovanju na osrednjem bovškem trgu. Kot že vrsto let doslej bo poskrbljeno za vse generacije, saj bo v popoldanskem času od 17. ure naprej za otroke program z Ribičem Pepetom, ob 22. uri pa se bo silvestrovanje prevesilo v sklepni del poslavljanja od starega in […]
Kadar se kdo čudno vede, mu njegovi bližnjiki znamo zabrusiti, da je »za luno«. Tudi kadar je kaka situacija čudna in nenavadna radi rečemo, »da je tole pa za na luno.« Vsaj jaz tako rečem. Ne vem pa, kaj naj rečem ob pogledu na današnji zapis na svetniškem koledarju?! Čeprav je situacija brez dvoma »za na luno«, bi bilo mogoče primerneje in pravilneje reči, da je »za Saturn«? Kajti na današnji dan se Cerkev spominja dveh svetnikov – kar samo po sebi ni nič nenavadnega in posebnega, saj se na sleherni dan na koledarju gnete precejšnje število zlato obsijanih glav. A Cerkev se na današnji dan spominja dveh svetnikov, ki se nista poznala in ki ju – razen vere v Boga in svetniške drže – nič ne povezuje – kar zopet ni nikakršna posebnost, saj sem tudi na take svetniške pare oziroma dvojice že naletel. Kar je posebno, nenavadno in za na luno je to, da se Cerkev danes spominja dveh svetnikov, ki imata identično ime! To pa je vsaj malce nenavadno in ker vama je ime Saturnin, ni le za na luno, ampak kar za na Saturn. Res sem v zadregi, saj ne vem ali naj se pogovarjam zgolj z enim od vaju ali z obema, kajti na koledarju je zapisan en sam – in res ne vem kateremu od vaju je pripadla ta čast. Ali pa se morda izmenjujeta: vsako leto eden? Ampak kateri je potem letos na vrsti, da ne bom zagrešil kake neumnosti? Čeprav večje neumnosti, kot je tole moje klobasanje, si že skorajda ni mogoče izmisliti. Res govorim in se obnašam »za na luno.« Eden od vaju je bil rimski duhovnik, doma iz Kartagine, zaradi svoje vere obsojen na prisilno delo, med katerim je še vendarle ohranjal toliko moči, da je sotrpine spreobračal h krščanski veri, kar ga je na koncu stalo glave, drugi pa je bil približno ob istem času – to je konec 3. stoletja – iz Rima poslan misijonarit v Galijo in je postal prvi škof v francoskem Toulusu, v času Valerijanovega preganjanja kristjanov pa so ga naščuvani meščani privezali podivjanemu biku na rep in ga vleki po mestnih ulicah. Berem še, da je sveti Saturnin – zgolj eden ali oba, to mi ni jasno – priprošnjik proti glavobolu in omotici, proti nadležnim mravljam in smrtnemu strahu. Kakorkoli … Ljuba moja sveta Saturnina! Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas, da bomo čim manj za na luno, in čim bolj za v nebesa! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Saturnin! objavljena na Vipavska.eu .
torek, 28. november
Občina Tolmin ter Zavod za kulturo, šport in mladino Občine Tolmin (ZKŠM Tolmin) sta letos pod skupnim imenom Tminsko decembrsko rajanje 2023 poleg svojih zbrala še nekatere druge praznične dogodke na območju občine Tolmin. Letake s programom bodo konec novembra brezplačno prejela vsa gospodinjstva v občini, saj je 18 dogodkov letošnjega Tminskega decembrskega rajanja enakomerno razporejenih skozi cel mesec. Med […]
Ne zameri, toda popolnoma razumem tvojega samostanskega spovednika, da ti ni kar takoj verjel, da se ti je prikazala Božja Mati Marija. Ne le zato, ker sem, kljub veri, ki jo izpovedujem, vedno malo skeptičen do raznoraznih sporočil in prikazovanj, ki so se, vsaj tako se mi zdi, v zadnjem času zelo namnožila, ampak predvsem zato, ker je tvoja življenjska zgodba, ki je bila gotovo poznana tudi spovedniku, pravzaprav kliše za točno tako namišljeno prikazovanje. In še enkrat: oprosti. Stara si bila devet let, ko ti je umrla mama, in tedaj si menda potisnila stol do stene kjer je stal Marijin kip, splezala na stol, objela Mariji noge in dejala: »Od zdaj si ti moja mamica!« In potem si svojo pot naravnala - jasno, kam drugam kot – v samostan. Kamor pa ti oče dolgo ni pustil. Šele štiriindvajsetletna si dosegla svoje in tam v samostanu neprestano molila, da bi videla Mater Božjo, svojo mamico. Vse to si verjetno zaupala svojemu spovedniku … ki si je pobožno mislil svoje. In ko si mu nekoč povedala, da se je to res zgodilo, da te je obiskala Brezmadežna Devica, in še več, da te prosi, da daš kovati svetinjico z Njeno podobo po kateri bo delila milosti in čudeže, ali si ni upravičeno mislil, da ti jo je zagodla tvoja pobožno pregreta glava. Oprosti, ljuba sveta Katarina, da izkazujem toliko sočutja do spovednika, ki je kar dve leti zadrževal tvoje in Marijine načrte, ampak res ga razumem. Pobožnost gor ali dol, človek pač ne pričakuje, da se bodo Nebesa odpirala prav vsakemu, ki si bo tega zaželel in košček svetega apostola Tomaža se skriva v vsakem od nas. »Vsi, ki jo bodo z vero in zaupanjem nosili, bodo deležni velikih milosti.« je rekla Marija, ko ti je naročila svetinjico. Jaz, priznam, je ne nosim okoli vratu – zaradi narave mojega poklica, ki zahteva neprestano preoblačenje, ne nosim nobenega nakita. Celo poročni prstan je več kot petnajst let počival v predalu in sem si ga nadel šele potem, ko sem pustil službo. Morda je torej prišel čas, da si tudi svetinjico obesim okoli vratu? Kakorkoli … jo pa imam stalno pri sebi. Stiska se med drobižem v moji denarnici in ničkolikokrat že so mi jo blagajničarke v trgovini vračale, večinoma nevedoč, kaj to sploh je, rekoč da to pač ni veljavno plačilno sredstvo. Kaj po vem?! Upam, da ko pridem »gor« ne bom »gor plačal« zaradi svojih dvomov in nevere. Pa te že sedaj prosim, ljuba sveta Katarina, da pri Mamici prosiš zame, negodnika. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga – po svetinjici in brez nje - vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Katarina Labouré! objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 27. november
V sredo, 22. novembra 2023, sta v Športnem parku Šempeter pri Gorici mag. Milan Turk, župan Občine Šempeter-Vrtojba in mag. Dejan Židan, državni sekretar, pristojen za notranji trg, šport in lesarstvo v družbi s predsednikom društva DEŠ Fleš Rokom Winklerjem v uporabo predala prenovljeni kolopark. Novo pridobitev pa so kot prvi preizkusili člani društva DEŠ […]
Lahko si upravičeno užaljen, da ti Slovenci, kljub temu, da smo ti podelili doneč naslov »apostol Karantanije«, nismo zgradili in posvetili nobene cerkve. Pa kako boš užaljen ti, blagi in svetniški mož, ki si v svoji še bolj blagi in še bolj sveti ljubezni, Slovence oziroma v tvojih časih še Slovene, označil za »dobre, plemenite, gostoljubne in pogumne«? Te štiri pridevnike človek res težko poveže z našim narodnim značajem in seveda se prikrade misel, da si se blag in svet, kot si bil, ljubi sveti Virgil, zmotil in si besede namenil kakemu drugemu narodu. A si v isti sapi dodal, da smo »vdani petju in igri«. To pa smo in potemtakem si s svojim opisom ciljal prav na nas. Ali smo taki včasih res bili ali si nas take zgolj ti videl? Kdo bi vedel. A dejstvo je, kot poudarjajo po vrsti vsi zgodovinarji, da si bil v svojem misijonskem poslanstvu zares blag in mil, in nikakor nisi hotel, da bi se nauk ljubezni širil »z ognjem in mečem«, kot so to imeli navado germanski misijonarji. Ni čudno, da si se kmalu z njimi zapletel v spor. Bolj čudno je, da stasi v tem sporu nasproti stala s tvojim svetniškim kolegom svetim Bonifacijem, ki se kiti z nazivom »apostol Nemčije«! Seveda pri sporu z Bonifacijem ni šlo zgolj za teologijo, temveč predvsem za geografijo, in ne čudim se, da je sveti Bonifacij najpogosteje upodobljen s sekiro v roki, sem pa vseeno, firbčen kot sem, pobrskal, o čem točno sta se sprla in spor zvlekla pred samega papeža. Bonifacij je trdil, da so krsti, ki jih je opravil nek v latinščini slabo podkovan duhovnik, neveljavni, ker so bile besede pri obredu napačno izgovorjene, ti pa si nasprotno trdil, da je krst veljaven, ker je bil podeljen s pravim namenom. »Švabska birokratska natančnost,« če smem pripomniti in tedanji papež Zaharija se je strinjal z menoj in teboj. In seveda bi bilo vse skupaj zgolj zabavna anekdota, ko se »švabski« princip razumevanja urejanja odnosov med človekom in Bogom na krilih janzenizma ne bi obdržal vse do danes. In ne le obdržal. Ti, ki razmišljajo po nemško in govorijo po latinsko so vse glasnejši in ne bi bilo slabo, ko bi se Nebesa odločila in nam poslal kakega novega Virgila, kajti Bonifacijev kar mrgoli! Ljubi moj sveti Virgil. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo vsaj malo spet dobri in plemeniti in pogumni in gostoljubni. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Virgil! objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 26. november
Vse poti vodijo na morje in Samo morje je vedelo Grad Kromberk, 28. november 2023 ob 19. uri V novi znanstveni monografiji, sestavljeni iz dveh knjig, so zbrani prispevki dr. Miroslava Pahorja, enega od utemeljiteljev slovenske pomorske zgodovine. Deli bosta predstavila urednika dr. Nadja Terčon in prof. dr. Aleksander Panjek. Gosta bosta osvetlila življenje […]
Ko je Pij XI . ustanovil praznik Kristusa Kralja v svetem letu 1925, ni storil drugega, kot da je priznal »skupno čustvo«, ki je bilo v Cerkvi, zlasti med cerkvenimi oblastmi prisotno že od časa Leona XIII. oziroma od konca prejšnjega stoletja.Ta skupni občutek je zaznal napredek neke vrste »katoliškega sekularizma« (kot je Pij XI. zaznal sekularizem, značilen za evropske države tiste dobe: sekularizem, ki je težil k izključitvi Boga in vere iz družbe, razumljene kot družbenopolitične in gospodarske strukture. Sekularni katoličani zagotovo niso izključili Boga iz svoje verske prakse, vendar so se nagibali k temu, da so "božje stvari" in evangelijske nauke izrinili iz vsega, kar je predstavljalo aparat družbenega, političnega in gospodarskega življenja: v praksi je bilo eno življenje vere in verske prakse ter družbenopolitičnega in gospodarskega življenja, kar je bilo treba izvajati v popolni avtonomiji od evangeljskih načel. Idealne razmere bi bile namreč ustvarjene, ko Cerkev – razumljena predvsem kot institucija in hierarhija – ne le da ne bi nasprotovala liberalni politiki, ampak bi jo celo odobravala in blagoslavljala ter tako branila nove politične moči, ki so se takrat vzpostavljali: oblasti, ki bi – ob neodvisnem delovanju – zagotavljale Cerkvi ohranitev njenih privilegijev. Posledice teh idej bi lahko bile (in so dejansko bile) škodljive: ta prevladujoči sekularizem, ki mu mnogi katoličani ne le niso nasprotovali, ampak so mu celo privolili, je dejansko privedel do vzpostavitve totalitarnih režimov (s kakršno koli barvno ali politično konotacijo), zaradi česar sta Evropa in ves svet padla v brezno obeh svetovnih vojn. Zato je bilo razumljivo, da je papež Pij XI. liturgično leto pod varstvom Kristusa Kralja vesoljstva pomenilo spomniti vernike, da ni druge moči na svetu, na vseh področjih družbe, razen Kristusove moči, ki je edini Suveren, ki mu kristjani lahko podredimo svoja življenja. Kakšen pomen lahko še naprej dajemo temu praznovanju danes, več kot stoletje po ustanovitvi? Vsekakor pa sekularistični kontekst sploh ni izginil, nasprotno, v nekaterih pogledih se je celo razbohotil: kajti »katoliški sekularizem« tiste dobe se je prelevil v »sekularizem« in to je to, ali še huje, nekateri bi to navlako prenesli celo v strankarsko obnebje, ko se kitijo s krščanstvom, pa so daleč od tega. Torej v popolni apatiji, nenaklonjenosti in brezbrižnosti do »božjih stvari«, »stvari vere«, evangelijskega sporočila, ki je jasno in apolitično in je stvar človekove konkretne vere. Seveda je to govor, ki ga ne bi smel imeti pred verniki, ki so kot vsako nedeljo povabljeni k obhajanju bogoslužja, kajti tisti, ki pridejo v cerkev, upam, da imajo še najmanj sekularnega občutja. Vendar smo tudi mi, ki bolj ali manj marljivo sodelujemo pri nedeljski liturgiji, otroci našega časa, ki ga prežema sekularizem in seveda tudi postmodernizem, ki Boga, Jezusa Kristusa in evangelij izključuje iz svojih podstati; in ni tako nenavadno, da se sami pogosto znajdemo pri odločitvah in vedenjih, ki Jezusa ne postavljajo v središče našega življenja, ki ga ne delajo za Kralja in Gospoda naših dni in naših del. To vidimo zlasti v prelomu – včasih prav hudem – med našo versko prakso, ki je prizadevna, stalna in tudi zelo resnična in iskrena, ter našim vsakdanjim življenjem, kjer se naše krščansko čustvo ne zmore postaviti v službo Kristusa. Kajti postaviti se njemu v službo pomeni – pravi današnji evangelij – dati se v službo drugim: ne pa »drugim« v splošnem pomenu, niti tistim, ki sodijo v generično kategorijo »bližnjega«. »Drugi«, ki jim moramo služiti (kajti služiti jim pomeni služiti Kristusu Kralju), so pravočasno in prejasno našteti v odlomku iz Matejevega evangelija, ki ga s tem branjem pozdravljamo v njegovi družbi: drugi so tisti, ki so lačni, žejni, tujci, ne oblečeni, bolni in ujetniki. Lahko bi dodali še marsikaj drugega, res je: toda današnji evangelij nam govori, da bo o teh vprašanjih izvršena končna sodba pred našim Kraljem in Gospodom, ki bo ocenil, če smo kristjani, saj se sam Jezus sprašuje, ali bo še našel vero na zemlji, ko pride in pride zagotovo. Objava Nedeljska misel: Bližnji – priložnost za konkretno ljubezen objavljena na Vipavska.eu .
»Nomen est omen!«, pravijo. Pri naši hiši se po domače reče »pri mežnarju« in jasno je, da naša hiša stoji tik ob cerkvi. Tako me glasno zvonjenje, vsak petek ob treh popoldan spomni, da je Jezus umrl. Da je umrl zame. Priznam pa, da me zvonjenje kdaj pa kdaj tudi spravi ob živce – ko sem ravno sredi kakšnega pomembnega ali vsaj zanimivega telefonskega razgovora, pa zvonjenja odpihne slišnost in razumljivost ter preglasi besede in včasih celo misel. In v svoji nervozi seveda pozabim, da je Jezus umrl zame. In - glej, no, glej - nisem vedel, da si za to glasno navado odgovoren in zaslužen ti, sveti Leonard, ki pa nisi od nekdaj nosil tega imena. Pa če pustim pri miru tvoje krstno ime – Paolo, Pavel – ki pomeni »majhen« … tvoj priimek je bil Casanuova. Opala … O Casanovi pa smo slišali marsikaj. A če je tvoj neprimerno bolj znan sopriimenjak osvajal srca in telesa deklic, gospodičen in dam … si ti – kot pravi božji Casanova – osvajal duše ljudi … za Jezusa! Ki je dal svoje srce in telo zame. Zato si priporočal in širil pobožnost križevega pota. Menda si pridigal – tako piše - s tako vnemo in tako prepričljivo, da so bili ljudje pretreseni, da so navzoči poslušalci jokali in da so se še tako zakrknjeni grešniki spreobrnili! O, Leonard, takih potrebujemo. Danes pri pridigah ljudje jokajo predvsem zaradi dolžine, spreobrnjenja potekajo v nasprotno smer, pretrese pa nas tako ali tako nič več! Verjamem, da so podobe križevega pota v tvojih časih ljudi ganile … danes pa že pri popoldanskih poročilih na televiziji lahko vidiš takšne grozote … tolikšne rane, kri in krivice … a smo se nanje – malo zaradi naše brezčutnosti, malo pa zaradi količine filmov v katerih se godijo grozodejstva in teče kri … seveda ne za res - tako navadili, da nas filmi ganijo bolj kot pravo življenje, predvsem pa slike križevega pota ob slikovitosti pravega življenja in groznih filmih izpadejo kot petkov popoldanski sprehod! Pa vendar: verjeli ali ne, verovali ali ne … vsakdo od nas nosi svoj križ. Tisti, ki so močni … tisti, ki verjamejo in verujejo, pa si iz ljubezni do bližnjega naložijo tudi križ bližnjega … ali pa ga vsaj – kot Simon iz Cirene – pomagajo nositi, ali pa - kot Veronika – blažijo bolečine … Jaz, mežnar, ki ga zvonjenje včasih vrže iz tira, priznam, da se mi moj zdi včasih prevelik in pretežak. Dragi moj sveti Leonard, obilo žegna ob tvojem godu! Pa nam ga vrni in razlij na nas! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi sveti Leonard! objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 25. november
V zadnjih 24 urah je bilo na interventni številki policije 113 zabeleženih 1.666 klicev. Med 679 interventnimi dogodki so policisti med drugim obravnavali 170 prometnih nesreč, 61 kršitev javnega reda in miru ter 99 kaznivih dejanj.
V 153 p...
Nisi edina svetnica v nebesih s tem imenom in naše Katarine, Katre, Katice in Katke imajo kar pester izbor. A ko prebiram legendo o tvojem mučeništvu, se mi zdi, da si »šimel« po katerem Bog ustvarja »gajstne babe« … ali kot jim tako pogovorno rečemo: Katre. Kar pobrskajte po slovenskem slovstvu: kar je pridnih in pobožnih so Marije, kar je mičnih in predrznih so Urške, kar pa je možačastih in klepetavih so pa Katre! Legenda, ki so jo v naše kraje prinesli križarji, pripoveduje, da si bila kraljevega rodu. Da si se uprla poganskemu cesarju, ki je ukazal darovati malikom. Ker ti sam ni bil kos, je poklical filozofe in govornike, da bi te prepričali in spreobrnili. A z jezikom, ki ga – če ne od rajskega vrta, pa vsaj od tebe dalje – znajo vrteti tebi podobne »Katre«, si učenjake dala v koš in ti njih prepričala in spreobrnila! Cesar ni odnehal. Vrgel te je v ječo, brez jedače in pijače … A kaj je to, za eno tako »Katro«?! Če kaj, znate za zaprtimi vrati kuhati mulo in jesti kot ptiček. In mimogrede: tebi je skozi rešetke hrano nosil ptiček – golobček! Nato te je cesar obsodil na smrt s kolesi. Piše sicer, da so bili na kolesih nekakšni ostri noži, ki naj bi te razrezali … a ostanimo pri kolesarjenju. Vidim kar dosti zakonskih mož, ki skušajo svoje »Katre« utišati in ukrotiti tako, da jih posadijo na bicikl. Verjetno si mislijo, da če bodo ženo spravili ob sapo, da bodo prišli do besede. Pa še nisem videl zmagovalca. Možaki potem v upanju na uspeh presedlajo na plezanje, na tek, pa tek na smučeh, pink-ponk, tenis … in kar je še teh »dualnih« športov … a vse kar dosežejo je zdravje in kondicija … ki seveda omogočata daljše življenje. In tudi ti, moja ljuba sveta Katarina, si preživela. »Če ne gre zlepa, gre pa zgrda!« si je verjetno mislil cesar, ko ti je nato dal odsekati glavo. A namesto krvi je iz presekanega vratu brizgnilo mleko. Prileteli so angeli in tvoje truplo (legenda ne pove ali z glavo ali brez) odnesli na Sinaj, kjer še danes stoji znamenit samostan, iz tvojega groba pa naj bi kar nekaj časa tekla mleko in olje. In se potemtakem ne gre čuditi, da so te neobičajne »Katre« običajno izvrstne kuharice … in zato z njimi radi potrpimo. Vsaj kar nas je ješčih in sladkosnednih! Kaj pa je par kozjih molitvic v primerjavi s telečjo obaro ali potico?! Ljuba moja sveta Katarina Aleksandrijska! Redno si omenjena v naših družinskih litanijah, saj si zavetnica učencev in študentov. Pa tudi deklet, zakonskih žena in učiteljev, ter vseh poklicev, ki imajo opraviti s kolesi in noži. Si priprošnjica proti bolečinam v jeziku in za srečno zadnjo uro … in če zaradi drugega ne, se ti zaradi slednjih dveh »patronatov« iskreno priporočam! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Katarina Aleksandrijska! objavljena na Vipavska.eu .
petek, 24. november
Občina Ajdovščina je z mongolskim mestom Darkhan sklenila memorandum o vzpostavitvi prijateljskih odnosom. Z Mongolci se že dve leti v okviru evropskega projekta Frendship spletajo trdne prijateljske vezi in izmenjujejo dobre prakse zlasti s področja pametnih mest ter kmetijstva in okolja. Občina Ajdovščina in njene politike podpore gospodarskemu in kmetijskemu razvoju predstavljajo primer dobre prakse, […]
Drevi je napovedano omizje o medijih, na katerem bodo o tem govorili trije vipavski novinarji: novinar in režiser na TVS dr. Jože Možina, urednik ajdovskega portala Lokalne Ajdovščina Matjaž Jazbar in novinar in urednik tednika Domovina Tino Mamić. Vsi trije so odraščali na Vipavskem, kjer imajo še vedno tudi stalno bivališče, čeprav Možina živi največ v Ljubljani, Mamić pa v Kopru. Slednji je tudi ustanovitelj in odgovorni urednik portala Vipavska.eu, zato na tem mestu podajamo na kratko nekaj informacij o njem. ABC: Tino Mamić Rojen v Šempetru (1972), odraščal v Šturjah, sin Hrvata, gradbenika in nekdanjega poslanca Ivana Mamića (NSi), diplomiral iz zgodovine in novinarstva. S soprogo Mojco, ekonomistko, s katero vodita družinsko podjetje za izdelovanje družinskih dreves (www.tinomamic.eu), imata pet otrok. Bil je urednik na reviji Ognjišče in Radiju Ognjišče (1997), nato je delal na Uradnem listu EU v Luksemburgu (2002) in kot politični novinar na Primorskih novicah (2005). Pol leta je bil odgovorni urednik Primorskih novic in kot edini urednik doslej dnevniku dvignil naklado (2006). Ustanovil je portal in brezplačnik Vipavska (2014), nato pa ustanovil tednik Domovina, ki ga ureja (2021). Za svoje delo je dobil Meškovo priznanje (2012), drugič pa ga je prevzel še kot odgovorni urednik tednika Domovina (2022). Objava Novinarji o medijih (nocojšnje omizje v Ajdovščini) objavljena na Vipavska.eu .
Priznam, da me je zamikalo, da bi zapisal »sveti Andrej Dung-Lac & Co«, pa sem se prestrašil, da bom koga po nepotrebnem vznemiril. Čeprav je res, da »& Co« pravzaprav pomeni čisto isto kot » in tovariši«. Kompanija je tovarišija … če seveda oboje razumeš v žlahtnem oziroma prvotnem pomenu besede, tako kot se ju je dalo razumeti preden so raznorazne gospodarske kompanije in predvsem politične tovarišije umazale besede, svet in duše. Pa se, ljubi moj sveti Andrej, najprej pomeniva kakšne vrste kompanija so tile tvoji tovariši. Gre za množico vietnamskih mučencev 17., 18. in 19. stoletja, in ko vas je leta 1988 Janez Pavel II. razglasil za svetnike, so vas našteli 117: 11 španskih dominikancev, 10 francoskih misijonarjev in 96 domačinov, Vietnamcev. Ali še drugače: 8 škofov, 50 duhovnikov in 59 laikov vseh stanov in starosti. Ti, ljubi moj sveti Andrej Dung-Lac, ki so te na prošnjo vietnamskih škofov postavili na čelo te svete skupine in tvoje ime dali zapisati na koledar, spadaš v dve rubriki: si domačin in duhovnik. Lahko bi zdaj zapisal še tisto nekaj malega, kar je znano o tvojem življenju in smrti, pa se mi, oprosti, ne zdi potrebno. Pogumno si pričeval za Kristusa in ker ga nisi zatajil pred ljudmi, te tudi on ni zatajil pred Očetom. Mučeniška palma v tvoji roki in svetniški sij, ki ti zlati obraz, sta krvavo zaslužena. Dobesedno. Razmišljam pa o množici mučencev na naših tleh. Res je, da so umirali dobro stoletje kasneje kot vi, res je, da je njihovi smrti v prvi vrsti botrovala vojna in od vojne zasvojeni, zaslepljeni in pozverinjeni ljudje, res pa je tudi, da so se strani v tej vojni – vsaj na naših tleh – izvečine izbirale po ključu »za Kristusa« ali pa »proti Njemu«. In v množici brez sodbe pobitih je bilo mnogo, premnogo popolnoma nedolžnih, ki strani v vojni sploh niso izbirali, ampak so jim jo, po ključu »za Kristusa«, enostavno določili. In jih poslali v prav tako mučeniško smrt, kot je bila, ljubi moji vietnamski tovariši, vaša. In kar je hudo in žalostno in hudo žalostno, je dejstvo, da so se tisti, ki so vse te, ki niso pripadali pravi strani, imenovali – tovariši. Sveti Andrej Dung-Lac Ljubi moj sveti Andrej Dung-Lac in sveta kompanija. Obilo žegna ob vašem godu. Pa nam ga vrnite in razlijte na nas … da se ne bo nikdar več ponovilo, kar se je dogodilo vam in nam. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Andrej Dung-Lac in tovariši! objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 23. november
V zadnjih 24 urah je bilo na interventni številki policije 113 zabeleženih 1.452 klicev. Med 588 interventnimi dogodki so policisti med drugim obravnavali 127 prometnih nesreč, 33 kršitev javnega reda in miru ter 73 kaznivih dejanj. V 118 prometnih nesrečah je nastala le premoženjska škoda, v 9 nesrečah pa so bili udeleženci lažje poškodovani. Zaradi […]
Čeprav ne v ožjem ne širšem sorodstvu naša družina v času mojega otroštva ni premogla nobenega Klemena (zdaj enega imamo), je bilo to ime mnogokrat izgovorjeno in slišano v naši hiši. Če sem natančen, ni šlo za katerokoli, ampak prav za tvoje ime. Moj oče se je namreč na vso moč trudil, da bi dokazal tezo, da cerkvice posvečene tebi, ki so posejane po naših krajih, označujejo pot, po kateri sta v devetem stoletju sveta brata Ciril in Metod potovala v Rim in s seboj nosila tvoje relikvije. Bi kar verjel. Ne le zaradi začrtane poti, ampak tudi zaradi imen in priimkov, ki so izpeljani iz tvojega imena in so med Slovenci posejani še bolj na gosto, kot tvoje cerkve. A »Rimski« nisi zato, ker je po dolgi poti iz Vzhoda na Zahod tvoje telo našlo zadnji počitek v Rimu, temveč ker si bil kot Klemen Prvi, tretji naslednik apostola Petra na sedežu rimskega škofa. Četrt papež, torej. Pa bo kdo vprašal, kako si se potem znašel tako daleč na Vzhodu. A táko in takó naivno vprašanje lahko postavi samo kdo, ki se spreneveda in tudi danes trdi, da kristjani nismo preganjani. Res je, da nam, na tem koščku sveta, ni tako hudo, da bi se bali in trepetali za življenja, kot se to na žalost dogaja našim sestram in bratom po svetu, se pa zato zakoni, ki se dotikajo »verske svobode«, zelo svobodno tolmačijo. Pa da ne bom zašel v dnevno in vsakdanjo politiko: bil si preganjan in izgnan v mesto Herson, na današnjem polotoku Krim. Tam si delal v kamnolomu in skupaj s sotrpini trpel strahotno žejo. V molitvi si prosil Boga za pomoč, in On ti je – kot nekdaj Mojzesu v puščavi – dal vodo iz skale. Potoček je odžejal in spreobrnil mnoge, razjezil pa pogane, ki so te držali v ujetništvu. Kot pripoveduje legenda, so ti okrog vratu privezali sidro in te vrgli v morje. Bog ni – kot v Mojzesovi časih – razdelil morja, ampak je tvojo dušo takoj sprejel v Obljubljeno Večno deželo, tvoje telo pa je, kot rečeno, potovalo nazaj v Rim. Sveti Klemen Rimski Ljubi moj sveti Klemen Rimski. Pomagaj nam, da bomo znali krotko in milo sprejemati vsa mala vsakodnevna preganjanja. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in milostno, kot vodo iz skale, izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Klemen Rimski! objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 22. november
Nadzorni svet družbe Hit je na današnji seji za nova člana uprave družbe Hit imenoval Damjano Luin in Danjela Mlečnika. Novoimenovani predsednik uprave družbe Hit, mag. Sandi Brataševec, ki bo mandat nastopil s 1. januarjem 2024, je na današnji seji nadzornega sveta družbe Hit predstavil dva kandidata za člana uprave družbe: Damjano Luin in […]
Pravijo, da smo Slovenci - zaradi številnih cerkva postavljenih Bogorodici v čast - Marijin narod, spet drugi nas - zaradi Cankarja in njegove pikre besede - označujejo za Šentflorjance, glede na količino vina, ki ga iztočimo in popijemo, bi se lahko imeli tudi za »Martinčke«, a meni se zdi, da smo še najbolj tvoji, ljuba moja sveta Cecilija, kajti pregovor pravi: »En Slovenec – en Slovenec, dva Slovenca – dva Slovenca, trije Slovenci – pevski zbor!« In ker petje, ne le cerkveno, spada pod tvoj patronat, in ker se sleherna fara v naši deželici ponaša z vsaj enim pevskim zborom, in ker se še naše najvišje politično predstavniško in zakonodajno telo imenuje Državni zbor, po službeni dolžnosti bdiš nad nami, pa čeprav naše petje dostikrat ni posebej ubrano, včasih zaradi »martinovanja«, včasih pa zaradi popolne odsotnosti posluha! In to slednje leti predvsem na Državni zbor. Ki bi moral pravzaprav po defoultu in po ustavi zveneti v večglasju, pa se vedno znova hočejo vrniti na enoglasne in enoumno viže, predvsem pa se državnozborci, naši slavni parlamentarci, namesto petja odločajo za nerazumljivo, včasih pa celo nerazumno mrmranje v slogu Zbora Donskih kozakov. A ker jim še vedno zadostno število ljudi ploska, je kakor je! A priznam: malo sem zašel. Kot pač lahko zaide človek, ki blodi brez luči po mračnih in temačnih hodnikih podzemnih katakomb. V enih takih – v tako imenovanih Kalistovih katakombah – so l. 1854 poleg kripte papežev našli tudi tvoj grob. Pa se niso vznemirjali, kako to, da počiva mlada devica med škofi, spoznavalci in mučenci, temveč so bili veseli, ker so tako dobili dokaz za tvoj zgodovinski obstoj, ki so ga prej imeli bolj za legendo temelječo na starodavnem pasijonu. Je pa treba priznati, da zgodba tega pasijona res zveni bolj kot legenda: kako si svojemu poganskemu ženinu Valerijanu na poročno noč razodela, da angel bdi nad tvojo deviško čistostjo, in da se je Valerijan dal krstiti, da bi mogel videti tega angela, in ko ga je krščen uzrl je videl, da te angel venča z lilijami in vrtnicami. Da je Valerijan umrl kot mučenec, mučeniška smrt pa je čakala tudi tebe. Zažgali so te, pa si iz peči prišla nepoškodovana, rabelj te je skušal obglaviti, a si živela še tri dni in v tem času svoje imetje razdelila revežem. In kje je v tej legendi in poeziji petje? Menda si med poročno slovesnostjo v srcu prepevala Bogu in tako so te postavili čez petje in glasbo. Se pa bežno spominjam, ko sem v svojih pubertetniških letih poromal v Rim in smo med drugim obiskali tudi tvoj grob, da nam je takrat vodič razlagal, da je šlo za napako pisca, ki je opisoval tvoje življenje: za zamenjavo glagola peti in goreti ali nekaj podobnega. Pa ne vem … Nikoli kasneje nisem zasledil vsaj podobnega podatka, tako da gre lahko za izmišljijo dotičnega vodiča ali pa za disharmonijo v mojem spominu. Ljuba moja sveta Cecilija. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo čim manj fušali … na vseh področjih našega življenja, ne le pri petju. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Cecilija! objavljena na Vipavska.eu .
torek, 21. november
Menda si bil v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov kar trikrat ujet, zaprt in strašno mučen, in trikrat so se tvoji mučitelji – kaj? – naveličali? Odnehali z mučenjem morda začudeni ali celo prestrašeni nad tvojim pogumom ali zgolj visokim pragom bolečine? Nad tvojo vero? Ali pa je bilo to, da so te trikrat spustili na svobodo, prav tako del mučenja? So vedeli, da te lahko kadarkoli spet ujamejo? So čakali, da boš pobegnil? So morda upali, da boš pobegnil? In je seveda na mestu vprašanje, ljubi moj sveti Agapij, zakaj nisi pobegnil? Še Jezus je v dejal, tako je zapisal evangelist Matej: »Kadar vas bodo preganjali v enem mestu, bežite v drugo.« Ti pa nisi bežal ne v drugo, ne v tretje, pa so te zato prijeli še četrtič! In te zaprli skupaj z medvedom. Ne vem, zakaj je bil zaprt medved? Verjetno ne zato, ker bi bil kristjan. Kaznovan pa je bil, medved, in ga niso hranili. Niso mu dajali obrokov, so mu pa v celico dali tebe. Da bi mu bil obrok. V mnogih opisih mučenj zgodnjih kristjanov je zapisano, da so jih vrgli divjim zverem, a se jih te niso dotaknile. No, tale tvoj medved ni bil tako zadržan in se te je, sestradan kot je bil, lotil. A tudi on ti, ljubi moj sveti Agapij, ni prišel do živega. Ali bi morda moral reči, da ti ni prišel do mrtvega, kajti naslednji dan, si bil na presenečenje tvojih mučiteljev še vedno živ. Komajda, a vendarle. Pa so ti privezali na noge težke kamne in te vrgli v morje, da si postal hrana ribam. Verjetno se kdo čudi blago norčavemu tonu mojega besedičenja, tebi ljubi moj sveti Agapij, pa je v blaženi svetniški vednosti že vse jasno. Tvoje ime, Agapij, brez dvoma izhaja iz besede agape, ki seveda pomeni čisto, brezpogojno, nesebično in razdajajočo ljubezen, Sinovsko ljubezen do Očeta in ljubezen do Boga in bližnjega, a hkrati pomeni tudi pogostitev . Še vedno pa mi ni jasno, zakaj nisi bežal? Jaz rad in hitro ubežim bolečinam in že ob najmanjši slutnji napovedajočega se glavobola preventivno vzamem kak tablet. Kaj šele, ko bi se mi napovedovala kakšna hujša bolečina, povezana recimo z natezalnico, vročim železom ali kleščami … kot si morda nekoliko filmsko predstavljam mučenje. Ti si ostal in nastavil še drugo lice. In si ga nastavil še tretjič in četrtič, in sem prepričan, da bi ga nastavil tudi petič, ko bi imel priložnost. Sveti Agapij Ljubi moj sveti Agapij. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. In upam, da so ti svetniški sošolci ob godu pripravili vsaj majcen agape. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Agapij! objavljena na Vipavska.eu .