Regionalne novice > Goriška
Včeraj
Komisija za volitve, imenovanja in administrativne zadeve je 25. maja 1991 posredovala televizijski novinarki Rosviti Pesek seznam poslancev skupščine Republike Slovenije. Novinarka ga je primerjala s stanjem leta 1992, to je dve leti po volitvah. Delegati so prehajali iz ene stranke v drugo. Izid je naslednji: devet delegatov je spremenilo strankarsko oziroma klubsko pripadnost (Milan Balažic, Stanko Buser, Franci Feltrin, Franc Lovšin, Janez Lukač, Andrej Magajna, Emil Milan Pintar, Hubert Požarnik in Bogo Rogina); 21 delegatov je prešlo zaradi razdružitve SDZ v dve novi skupini (Janez Črnej, Janez Gale, Cveto Gradišar, Spomenka Hribar, Alojz Jamnik, Dušan Keber, Franc Kovač, Tone Kramarič, Marjan Mlaker, Tomaž Pavšič, Tone Peršak, Rajko Pirnat, Vlado Puc, Niko Rainer, Primož Rode, Franček Rudolf, Janez Stariha, Rudi Šeligo, Andrej Šter, Anton Tomažič in Anton Žunter), dva iz SDZ – Marcel Štefančič in Janez Janša – pa se nista pridružila nobeni od naslednic SDZ, Narodnim demokratom ali Demokratom, pač pa je prvi postal samostojen, drugi pa je vstopil v SDSS. Objava Na današnji dan: Prestopi po volitvah objavljena na Vipavska.eu .
Na turnejo spet se je odpravil, bil kompleten je ansambel v živo, da dogajanje bo zanimivo, sam vnaprej pompozno je najavil. Gostoval na drugi bo celini, je razglašal, res prestopil mejo nekajkrat med célo je turnejo, šel na vzhod je, a ostal v bližini. Točke so bile programa jasne, kaj, kako in komu se kazati, da predstave bi se razprodati dalo, skupaj nič manj kot tri krasne. Glavna točka je bila, da gazi po peščenih tleh navzgor kamela, ki ne ve prav, kaj naj bi počela, ko na prizorišče se priplazi. Pokalo v ozadju kot za stavo ves čas je, da bi bilo efektov več kot točk propadlih, kot defektov, kot da gre za vojskovanje pravo. Je v areni polmesec rdeče svetil, da se videlo igralko glavno bi, tudi povezovalko, z mikrofonom ki naprej se meče. Zaigrala naj bi prvo damo, a izvila stvar se je namenu, opica ko, Rafa po imenu, ji skakala z rame je na ramo. Kaj ansambel tale vendar sanja, spraševali so gledalci v živo, gledali nadvse ga posmehljivo, ko nastopil spet je Cirkus Tanya. Objava Sanja Zahodnik Bregar: Na turneji (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 24. maj
V nesreči v restavraciji v Palma de Mallorci so življenje izgubili najmanj štirje ljudje, še vsaj 16 pa je bilo prepeljanih v bolnišnico, pri čemer je več oseb v kritičnem stanju. Po poročanju tamkajšnjih gasilcev so med prizadetimi pretežno tuji državljani srednjih let. Nesreča na priljubljenem balearskem otoku Majorka se je zgodila tik ob plaži, […]
Nekdanji smučar in zdaj uspešen podjetnik, Bojan Križaj, je s svojimi poslovnimi partnerji na Občini Bovec predstavil ambiciozno idejo o obnovi smučišča Kanin. Bovški župan Valter Mlekuž je povedal, da še vedno čakajo na konkretno ponudbo, kot tudi na sestanek s predstavniki državnih oblasti glede drugega predloga javno-zasebnega partnerstva. Časnik Delo je nedavno poročal, da […]
24. maja 1885 je izšel zakon, ki je pooblaščal varnostna oblastva v Avstriji in s tem tudi na Slovenskem, da lahko pod določenimi pogoji dovolijo prostitucijo. V kazenskem zakoniku iz leta 1852 je sicer veljala prostitucija za ≫obrtniško nečistovanje≪ in bila razglašena za kaznivo dejanje. Po spremembi so konec 19. stoletja tudi po mestih na Slovenskem začele delovati javne hiše. Zdravstveni in policijski nadzor je zajel samo kasarnirane in posamično registrirane prostitutke, veliko težav pa je še vedno povzročala močno razširjena tajna, nenadzorovana prostitucija. Številne lahkoživke so bile tudi v 19. stoletju sestavni del podobe mest na Slovenskem. ≫Uradovale≪ so zlasti v krajih s številnim vojaštvom in kot poročajo dokumenti, je imela predvsem vojska s prostitucijo, pravzaprav z njenimi posledicami – s spolnimi boleznimi, hude probleme. Proti koncu 18. stoletja je postajala nevarnost okužbe s sifilisom vedno hujša. Skrb za zdravstvene posledice kupljive ljubezni je postopoma nadomestil prejšnji strah pred njenimi moralnimi konsekvencami. Vedno več razpravljavcev je nenadzorovano prostitucijo razglašalo za nevarno zaradi raznašanja spolnih bolezni in vse več je bilo zahtev po njeni legalizaciji in regulaciji. Objava Na današnji dan: Najstarejša obrt objavljena na Vipavska.eu .
Vem, da je naziv »Kraljica nebes« težko preseči, a zame si od otroških let dalje »Kraljica dnevne sobe«! Kajti ob vseh slikah, podobah in drugih rečeh, ki jih je moj pokojni oče obesil in navesil po stenah naše male dnevne sobe, je častno mesto pripadlo tvoji podobi: sliki Brezjanske Marije Pomagaj! Marsikaj je šlo gor, marsikaj dol, marsikaj se je umaknilo in premaknilo na stenah, a tvoja podoba, Marija, je ostala vedno na istem in častnem mestu. Menjali in premikali smo omare, menjali in premikali kavč, spreminjala se je pozicija televizije, a tvoja podoba, Marija, je ostala vedno na istem in častnem mestu. Marsikaj se je spremenilo v dnevni sobi, staro se je umaknilo novemu, prišli so vnuki in moj oče je umrl, a tvoja podoba, Marija, je še vedno na istem in častnem mestu. Enkrat samkrat si se umaknila in izginila, a ne po naši, še manj po svoji krivdi: ko so nas, še v prejšnji državi, prišli fotografirat za časopis, in smo pozirali v dnevni sobi, postrojeni pod tvojo podobo. Ko pa je fotografija izšla v časopisu, je za našimi hrbti na steni dnevne sobe visela uokvirjena bela lisa! Umaknila si se, uklonila politični volji urednikov in oblastnikov. Lahko so te spraskali s fotografije, niso pa te mogli sneti s stene naše dnevne sobe in niso te mogli iztrgati iz naših src, Marija Pomagaj. Kolikokrat sem se kot otrok sprehajal po ozkem hodniku za tvojim oltarjem na Brezjah in gledal z otroškim strahom in čudenjem votivne podobe, ki so prikazovale nesreče in čudežna posredovanja, prošnje in zahvale. Otroci smo odšli od hiše, v svojih novih hišah imamo dnevne sobe in v dnevnih sobah tvojo podobo, Marija Pomagaj. Marsikaj smo že doživeli: nesreče in čudežna posredovanja, prosimo in se ti zahvaljujemo. Morda kdaj pa kdaj malo zaspimo, a kadar suhe krave požrejo debele, jih vedno ženemo na pašo na Brezje. V litanijah ti je pobožno ljudstvo nadelo mnogo imen. »Pomoč kristjanov« so dodali šele v šestnajstem stoletju, po bitki pri Lepantu. A če smo čisto iskreni, bi moral biti – kronološko gledano – ta vzklik na samem začetku litanij … ali pa vsaj v »prvi deseterici«. Saj se vse od znamenite svatbe v Galilejski Kani zavzemaš pri Sinu za nas v vseh še tako drobnih in vsakdanjih težavah, da o tvojem boju z zmajem in kačo sploh ne izgubljam besed. Ljuba in sveta Pomočnica Marija, bodi Kraljica naših dnevnih sob, Kraljica naših družin. Saj si, čeprav Kraljica nebes, najprej ponižna Gospodova služabnica, dekla, pomočnica – Božja in naša. Obilo žegna ob še enem tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja Sveta in Brezmadežna Devica Marija, Pomočnica kristjanov! objavljena na Vipavska.eu .
Kjer je gabrovo drevo, kjer zbira jata letajočih se glodavcev in kjer zbirališče je plesalcev, nekaj poka, lomi se, podira. Veja je bila preobtežena, so povedali nam poznavalci, hkrati ogrozili zajedavci listje so, da zdaj je vsa rumena. Ko razvrščal je golob na liste svoje ptiče, v daljo odposlane, za poslance jih imel izbrane, je prišlo do polomije čiste. Listi niso mogli jih držati, prvi je odpadel počen grošelj, ptič posebne vrste, ki za tošelj najbolj ga skrbi, od kod jemati. Drugi, ki na listju je predzadnji bil in se mu porodničar pravi, prav tako se v drugo smer odpravi, odleti z drevesa v dan pomladni. Na zeleno vejo, ki ni rjava, je drugačna kot drevo golobje, odletijo odposlani pobje, tisto zanje je izbira prava. Tudi če poslednji na tej veji znajdejo na listju se zelenem, bolje kot na štoru bo rumenem, vdano vsi sledijo tej ideji. Saj golobje je drevo, kjer zbira le še škart vseh škartov se peresnih, za te ptiče zgolj postanek vmesni, zdaj pa brž stran, vrag drevo pobira. Objava N. Poslanšek: Na zeleno vejo (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 23. maj
Predstavniki Društva za razvoj pivske kulture Sommelier Slovenije so minuli petek, 17. maja, na slavnostni večerji v Gostilni pri Anzelnu v Bukovici pri Vodicah podelili diplome 2. stopnje 30 someljejem, ki so letos uspešno zaključili nadaljevalni tečaj. V društvu že napovedujejo nove tečaje in se veselijo dogodkov v okviru 30-letnice članstva društva v Svetovnem someljejskem […]
V Sloveniji je bilo do vrelišča segreto ozračje. 23. maja leta 1991 so oklepniki JLA obkolili učni center s prvo generacijo slovenske vojske v Pekrah v Mariboru. Prišlo je do prvega incidenta med JLA in Teritorialno obrambo Slovenije. Do zaostritve je prišlo, ko so teritorialci v bližini centra zajeli dva vojaška izvidnika in ju kmalu za tem izpustili. Armada je s tanki obkrožila učni center in zahtevala izročitev enote, ki je zajela izvidnika. Med pogovori na mariborski občini je vojska ugrabila načelnika štaba mariborske TO Vladimirja Miloševića in stotnika Milka Ozmeca. Zato so vsem vojaškim objektom, razen medicinskim ustanovam, izključili telefon in elektriko. Čez dva dni, 25. maja, je vojska oba ugrabljena teritorialca izpustila, vojašnice pa so zopet dobile elektriko. Prišlo pa je še do enega incidenta s smrtnim izidom. V Mariboru je vojaški transporter med demonstracijami pred vojašnico do smrti povozil Mariborčana Josefa Šimčika. Naslovnica: Wikipedija Objava Na današnji dan: V Pekrah obkoljena prva generacija slovenske vojske objavljena na Vipavska.eu .
V Kranju je v galeriji Layerjeve hiše in v galeriji Mahlerica na še danes in jutri na ogled razstava diplomskih nalog treh študentk modnega oblikovanja Teje Šter, Sare Šmid in Rebeke Mamić. Študirajo na Naravoslovni fakulteti za oblikovanje tekstilij in oblačil Univerze v Ljubljani. Dipolomske naloge so nastale ob odkrivanju obsežnega slikarskega in oblikovalskega opusa arhitekta Ivana Vurnika in njegove soproge, slikarke Helene Vurnik. Diplome so nastale v sklopu projekta Prepletanje, kar je navdihnilo kulturno izročilo, napredna arhitektura ter slikarski in oblikovalski opus, ki sta ga slovenskemu narodu predala Ivan in Helena Vurnik. Različni pogledi na njuno ustvarjanje so jih vodili k oblikovanju različnih tekstilnih izdelkov. Rebeka Mamić je napisala diplomsko nalogo z naslovom: Zate Marija, nagelj je in rožmarin, za ljubezen in spomin. Pri raziskovanju je namenila posebno pozornost do slovenstva in vključenosti v katoliško cerkev. Razvoj vzorcev spremljala simbolika iz življenja zakoncev. Nagelj in druge značilne barve, ki simbolizirajo slovenstvo in ornamenti, ki spominjajo na naravo. Saro Šmid, ki je napisala diplomo z naslovom Večdimenzionalnost tekstilnih vzorcev, je raziskovala zavzemanje zakoncev Vurnik za postavitev slovenskega nacionalnega sloga. Posebej se je zanimala za teselacije, ki so ponavljajoči vzorci sestavljeni iz teso prilegajočih se prepoznavnih oblik. Za vzor je imela umetnika M. C. Escherja. Ustvarila je vzorce, ki se navezujejo na slovenske ljudske pregovore ter na Vurnikovo ustvarjanje in jih z različnimi tehnikami prenesla na tekstil. Teja Šter je diplomirala z naslovom diplome: Sončna pesem v zankah. Po navdihu zadnjega Vurnikovega dela, ki je kapela sv. Frančiška Asiškega, je razvijala kolekcijo tapiserij in preprog. Motiv kapele se v njenih delih opazi skozi ilustracije in vzorce ter izbrano barvno paleto. Znotraj enega motiva je iskala različne rešitve v prikazu vzorca, ter tako ustvarila pozitive in negative vzorca v tekstilni tehniki tufting. Objava Tri študentke so iskale slovenski navdih pri zakoncih Vurnik objavljena na Vipavska.eu .
Primorsko avtocesto je danes zjutraj prizadela huda prometna nesreča, ki je zahtevala eno smrtno žrtev. Nesreča se je zgodila v predoru Dekani v smeri proti Ljubljani. Podrobnosti nesreče Policija je bila o nesreči obveščena ob 9.03. Po prvih informacijah sta bila v nesreči udeležena dve vozili, ena oseba pa je izgubila življenje. Policisti trenutno opravljajo […]
Odstopil sem z mesta odgovornega urednika tednika Domovina, ki sem ga ustanovil in urejal od prve do današnje številke (149 tednikov, dve Domovini Plus in dva brezplačnika v pol milijonski nakladi). Po treh letih sem se z ta korak odločil, ker imam drugačen pogled na vizijo tega medija kot ga ima direktor. Želim si namreč medij, kot sem ga urejal doslej: z jasno uredniško politiko, ki je naklonjena demokraciji in slovenstvu, neodvisna od političnih akterjev in kjer se upošteva novinarske standarde. Slednje pomeni jasno označevanje komentarjev od poročanja, kar je zelo pomembno, saj je večina slovenskih medijev mestoma ali povsem tabloidna. To je bil po mojem formula uspeha revije, ki ima danes po mojih podatkih prodanih izvodov več kot Reporter in Mladina skupaj. O tem sem pisal tudi v zadnjih številkah tednika. Zahvala Ob odstopu bi se rad zahvalil izjemni ekipi. Predani, ki je v projekt vložila ogromno svojega neplačanega dela. Vsi so se na tednik naročili in plačujejo polno naročnino, če omenim samo eno podrobnost. S takimi ljudmi je delo pravi užitek. Vesel sem in ponosen, da sem imel take sodelavce. Podobno velja za sodelavce na portalu, ki pa ni bil nikoli v moji pristojnosti: gre za ljudi, ki svoje delo opravljajo z izjemno predanostjo. Velika zahvala gre tudi moji družini, ki je od prvega trenutka živela s projektom novega tednika in pomagala pri tem. Zaradi obremenitev je bila marsikatera skupna družinska ura izgubljena. Dragi Mojca, Rebeka, Luka, Jona, Marko in Tomislav, iskrena hvala! Hvala tudi vsem prijateljem, sorodnikom in znancem, ki so verjeli v tednik in ga prostovoljno pomagali širiti. Mnogi so tudi molili. In kaj potem Kaj bom zdaj počel, ne vem. Mogoče se pokaže priložnost za nadaljevanje dela v novinarstvu, za polni delovni čas ali samo občasno honorarno. Sicer bom pripravil dve novi knjigi o priimkih (Gorenjska in Primorska), mogoče pa še kako tretjo (mimogrede, še vedno sta na voljo dve moji knjigi v spletni knjigarni ). Skupaj s soprogo pa bom raziskoval družinska drevesa po naročilu in pisal analize priimkov (Več o našem podjetju: www.tinomamic.eu ). Prijavil se bom tudi na razpise za učitelja zgodovine. Vsekakor pa sem bom zdaj najprej spočil, saj tako delovno intenzivnega obdobja nisem še imel. Čaka pa me tudi manjši operativni poseg, s katerim sem odlašal. Upam, da bo tednik Domovina z novim vodstvom o(b)stal. Slovenija ga namreč potrebuje. Objava Tino Mamić: Odstopam z mesta odgovornega urednika Domovine objavljena na Vipavska.eu .
Če tvoj priimek tako na hitro in na prvo uho prevedem, bi lahko rekel, da si »rdeči« Janez Krstnik, in mi ta misel, glede na tvojo življenjsko zgodbo, da dve zanimivi iztočnici. Kot duhovnik si se namreč posvetil najbolj ubogim: revnim, bolnim, brezdomcem … Z ljudmi torej, ki jih je družba odrinila na svoj rob. In te ljudje so že v tvojem času imenovali »proletariat«, z besedo torej, ki je postala širše znana, ko je na njej in seveda tudi na plečih samih proletarcev, Marx zgradil svojo revolucionarno filozofijo. Ti, ljubi moj Janez Krstnik de Rossi, nisi nič filozofiral, ampak si se povsem praktično lotil revolucije ljubezni in bi te zaradi tvojega dejavnega ukvarjanja s »proletarci« lahko imeli za enega prvih socialistov, »ta rdečih«, kot jim rečemo, s čimer se pokaže, da je moj prevod tvojega pordečenega priimka povsem na mestu. Seveda je treba povedati, da tudi marksisti žal niso ostali samo pri filozofiranju, in so prav tako od besed prešli k dejanjem. In marksistične revolucije, kjerkoli na svetu je že do njih prišlo, so se dosledno in vedno rdeče proslavile: najprej z zastavami, potem s krvjo. Je pa še en razlog, zakaj bi te lahko, ljubi moj Janez Krstnik, imeli za »ta rdečega«. Obiskoval si bolnike na domovih, v bolnišnicah in jetnike v zaporih, ter jih odvezoval grehov po zakramentu sprave. Ogromno časa si preždel tudi v spovednici, saj si rekel, da duhovnik pride po najkrajši poti v nebesa, če drugim pomaga preko spovednice priti do odrešitve. In v Svetem Pismu prerok Izaija piše: »Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg, če so rdeči kakor bagrenina, bodo beli kakor volna.« (Iz 1,18) Ti si torej izpiral vse kar je bilo »rdečega« v ljudeh, greh se te ni prijel, se je pa zato, če se malo pošalim, pordečil tvoj priimek. Pa še ena stvar je, ki me v zvezi s tvojo življenjsko zgodbo pretrese, namreč: da ti nič ni bilo prihranjeno. Čeprav si bil – in si kot svetnik nedvomno še – božji ljubljenec, si precej trpel na zdravju: zaradi božjastnih napadov vse od mladosti. Tudi umrl si prav po proletarsko: ubog. Še postelja na kateri si umrl, ni bila tvoja. Ljubi moj sveti Janez Krstnik de Rossi. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da spere rdečico greha z nas, da se bomo zasvetili in da bomo sveti. Kot ti. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Janez Krstnik de Rossi! objavljena na Vipavska.eu .
O dveh ptičicah gre tale rima, prva kuštrava je golobica, druga kakor vrana zdi se ptica, pa poglejmo, kaj godi se z njima. Dve ubogi ptičici brez gnezda, ali bolje z gnezdom brez vsebine dvignili sta naglo se v višine, kamor kaže betlehemska zvezda. Pa ne novo dete počastiti, ptici v drugi kraj sta pohiteli, radi med seboj bi prehiteli druga drugo, kar ne da se skriti. Cilj obeh obljubljena dežela Kanaan je, ki ga odrešiti hočeta, korist s tem pridobiti, so obema malo mar načela. Vrana, ta je s svojimi mladiči prva tja hotela se pognati, pred golobjo materjo postati prva, glavna s tem med vsemi ptiči. Jo po levi strani prehitela golobica je, da tamkaj sveti sama se brez vrane, saj si vzeti hoče levji delež z malo dela. V Kanaanu ta čas se podijo vse drugačne ptice, so jeklene, kakor ti dve sraki ni nobene, vse drugačne zvezde tam žarijo. Ko ti dve rešujeta deželo, Kanaan obljubljeni spet v prazno, gnezdo je domače prav porazno, ptic ubogih zveličavno delo. Objava Roberta Falkon: Dve ubogi ptici (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 22. maj
Pred 22 leti so imeli mladi v Sloveniji precej drugačne probleme, kot jih imajo danes. V časih, ko naj bi vse konflikte urejala SZDL po direktivah ZKS, so 22. maja 1984 na seji predsedstva SZDL Slovenije spregovorili o konfliktih med slovenskim političnim vodstvom in vodstvom ZSMS. Prvi konflikt na povsem uradni ravni je izbruhnil ob spremembah in dopolnitvah zakona o vojaški obveznosti decembra 1983 v zvezni skupščini. V Sloveniji je razpravo o tem zakonu sprožila le ZSMS. Ker slovenski politiki njene pripombe niso izpostavili v Beogradu, je republiška konferenca ZSMS zahtevala, naj se sproži vprašanje osebne odgovornosti. Janez Janša, ki je bil pri predsedstvu ZSMS pristojen za vojaško problematiko, je ob tem zapisal: ≫Republiška konferenca ZSMS ne zahteva odgovornosti zato, ker njena stališča niso bila sprejeta, temveč zato, ker so bila v fazi postopka sprejemanja zakona ignorirana, čeprav so bila edina, ki so imela podporo javne razprave.≪ Zahteve po odgovornosti, ki so bile tedaj velika novost, so nakazovale, da namerava ZSMS odslej stopati po svoji poti. Objava Na današnji dan: Glasnost mladih objavljena na Vipavska.eu .
ali, kot ti zaradi razpoznavnosti v množici svetih Marjet v svetniškem zboru, raje rečejo: sveta Rita! Si zavetnica bolniških negovalk, kar je povsem logično, saj si po vstopu v samostan tudi sama štiriinštirideset opravljala ta poklic in si si tako prislužila polno pokojnino in status svetnice. Si pa tudi priprošnjica v brezupnih zadevah. Kar je – se mi zdi – dostikrat eno in isto. Hočem reči, da se bolniške negovalke pogosto srečajo z brezupnimi primeri. S primeri, ko človeku ostane le še upanje na čim lepši sprejem na oni strani. Je pa treba povedati, da v tvojem primeru, patronata nista tako neposredno povezana, kajti v kar nekaj brezupnih situacijah si se znašla, ljuba moja sveta Rita, še preden si nastopila službo bolniške negovalke. Kot mlado dekle si se odločila za deviško življenje, pa si zaradi želje priletnih staršev privolila v poroko. Zakon pa ni bil srečen. Daleč od tega. Danes bi temu rekli družinsko nasilje in zloraba. Ti pa si vse to mirno in potrpežljivo prenašala. Zaradi nekaj stoletne oddaljenosti mi seveda primanjkuje natančnejših podatkov za kaj je pravzaprav šlo, kaj vse si v osemnajst let trajajočem zakonu morala prestati. Pa vendar mi dovoli čisto osebno pripombo, da ne vem, če si, kljub temu, da sta ponižnost in potrpežljivost cenjeni krščanski vrlini, s tem dala dober zgled ženam in ženskam današnjega časa. Nasilje in grobost, nespoštovanje in poniževanje nimajo kaj početi v medosebnih odnosih, še najmanj pa znotraj družine. Dokaz v upravičenost mojega dvoma sta tvoja sinova, ki sta kljub vsej potrpežljivosti, ponižnosti, materinski in krščanski ljubezni, vseeno prevzela očetov vzorec obnašanja. In ko je tvoj mož, njun oče, končal nasilne smrti – kar me ne čudi, daj kdor s palico pozdravlja, se mu s kolom odgovarja – sta se njegovim morilcem sklenila maščevati. Ti pa si, molila naj ju Bog raje vzame k sebi, kot da bi si še onadva umazala roke in duše v krvi, in Bog te je uslišal. In ko si tako ostala brez moža in otrok, si sklenila kreniti po poti otroške želje v samostan. Pa te niso hoteli sprejeti, ker si bila že vdova. Kar nekajkrat si poskušala, pa zaman. Brezupno. Ti, ljuba sveta Rita, pa nisi obupala in nisi nehala moliti. In tako so te menda tebi ljubi svetniški kolegi Janez Krstnik, Avguštin in Nikolaj Tolentinski, ponoči skozi zaklenjena vrata za samostanske zidove, tako da se začudene in prestrašene sestre niso več upale upirati tvoji goreči želji. Ljuba moja sveta Marjeta Kasijska, ljuba Rita. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da ne bomo prehitro in prekmalu obupali. Kajti pri Bogu ni nič nemogoče. Ti že veš. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Marjeta Kasijska objavljena na Vipavska.eu .
Srečal sem ga, rekel je, svoboden prvič šele zdaj da v tem je svetu, ker sledil obljubi je, obetu in trenutek zanj je bil ugoden. Sem dosežek, ki ga nisem slutil, sam o sebi je potem razkladal, z egom vidno se tedaj spopadal, kot sem iz besed njegovih čutil. V zvezek pišem čisto vse dosežke, se pohvalil je, to res obvladam, zvezek nosim s sabo, ga prekladam, redno vanj si zapisujem smeške. Je dodal, da bo legaliziral v kratkem svojo staro že dejavnost, travniško parcelo, kar naravnost je povedal, bo melioriziral. Travice, na njej ki bodo zrasle, vse bodo takoj šle v proizvodnjo, bo skrbel za zaposlitev zgodnjo populacije še neodrasle. Drug dosežek velik za vso družbo pa s storitvijo ima pogrebno, pospešena bo poslej, osebno se zavzema za tovrstno službo. Kdor preveč bo travic naveličan, bližnjico dosegel bo do raja, bo do tistega prebil se kraja, kjer bo z drugih pomočjo zveličan. Tretji je dosežek, transformiraš da lahko se, spol bo zdaj fluiden, ko si v družbi neke ženske viden, se še sam povsem feminiziraš. Sam uspešno to že zdaj počenja, to njegov dosežek je največji, mu starleta biti se posreči, kar ostal do konca bo življenja. Srečal sem ga, rekel je, svoboden da počuti se, dojel nazadnje sem razsežnosti omam, razgradnje, ko pogled ujel sem – ves zaboden. Objava Evtanazij Travar: Dosežek (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 21. maj
Med Splitom in Korčulo začel pluti trajekt Oliver
V Dalmaciji na Hrvaškem se je v ponedeljek na svojo prvo uradno plovbo podal trajekt Jadrolinije Oliver, ki je ime dobil po legendarnem hrvaškem glasbeniku Oliverju Dragojeviću. Trajekt bo plul med Splitom in otokom Korčula, na njem pa bodo med plovbo predvajali Dragojevićeve pesmi. Trajekt Oliver je po poročanju hrvaških medijev v ponedeljek odplul iz […]
General Konrad Kolšek je 21. maja 1991 zahteval od Peterleta, Pluta in Janše seznam nabornikov in zaprtje učnih centrov TO na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru. Medijsko je bil dogodek neopažen, v svoji knjigi pa ga podrobneje opisuje Danilo Slivnik in dodaja, da so slovenski sogovorniki imeli vtis, ≫da so bili generali dokaj spravljivi in da ni bilo videti, da bi si ravno posebej želeli zaostritev s slovenskimi oblastmi≪. Delegat oboroženih sil v slovenski skupščini Milan Aksentijević je v javnem pismu dan po srečanju delegacij ocenil obisk delegacije JLA pri slovenskem vodstvu kot zadnjo možnost za mirno rešitev spora … 23. maja 1991 je JLA s svojimi enotami in šestimi oklepnimi transporterji obkolila 710. učni center TO v Pekrah in zahtevala izročitev slovenskih nabornikov. Objava Na današnji dan: Pritiski jugoslovanske armade objavljena na Vipavska.eu .
Vsake toliko se človek vpraša - ali pa ga celo vprašajo – »Kaj je bilo prej: kura ali jajce?«. Prav tako sem se ob srečanju s teboj vprašal: So bili prej hospici, ali si bil prej ti … in si hospicem dal ime? Glede na to, da je hospic prvotno ime za hišo, v kateri dobijo prenočišče in oskrbo popotniki in romarji, kot me poduči Slovar, lahko seveda mirno in utemeljeni zaključim, da so hospici obstajali že davno pred tabo, saj so ljudje od davnine potovali in romali. A ti, ljubi moj sveti Hospicij, si rad govoril, da smo vsi ljudje na zemlji popotniki in romarji, ki se pripravljamo na nebeško gostijo. Priromal in pripotoval si kdove od kod, saj to ni znano, v bližino Nice in se naselil v stolpu, ki še danes po tebi in zaradi tebe nosi ime Saint-Sospice. Tam si svojemu imenu primerno, ki seveda pomeni »Gostoljubni«, sprejemal vse, ki so se zatekli k tebi, bodisi po nasvet ali zgolj prenočit. In ker vsi romamo proti nebesom – ali vsaj nekam v tisto smer - zadnje čase več govorimo o hospicih, ki poskrbijo za hudo bolne, za umirajoče, za njihove svojce … za mirno zadnje slovo. Čeprav me izraz »zadnje slovo« vedno nekoliko zaboli. Že res, da se poslavljamo, a je to le začasno slovo. Res je, da človek, ki umira, odhaja za zmeraj, a prav zato, ker smo ustvarjeni »za zmeraj«, verjamemo in upamo, da se bomo spet srečali in videli. Vsi. Tudi tisti, ki ne verjamejo v nebesa, ampak zgolj v »tisto smer«. Hospic je torej prostor – hiša ali zgolj stanje telesa in duha – kjer človek spoznava, da je bilo to življenje le obisk, potovanje in romanje. Prostor – ali zgolj stanje telesa in duha –, kjer se človek pripravlja na odhod domov. Ti, ljubi moj sveti Hospicij, si, kadar si se od svojih gostov umaknil k molitvi, rekel, da greš »v goste k Bogu«. Kar je lepa misel in si jo jemljem k srcu. Čeprav mislim, da je to življenj moj dom, sem tu le gost. In ker je moj pravi dom pri Bogu - ali še bolje, v Bogu – v trenutkih molitve dejansko obiščem svoj dom, gostujem pri Bogu. Verjetno se zato človek na stara leta ali ko se bliža smrti, vedno bolj odpira za molitev. Kura ali jajce, zemlja ali nebo, potovanje ali počitek … ni pomembno. Sleherni trenutek smo z Bogom, pri Bogu in v Bogu. Ljubi moj sveti Hospicij! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Hospicij! objavljena na Vipavska.eu .