Kot vsako leto sva se z ženo tudi letos klatila po poznopoletni Istri. To je čas brez turistične gneče, ko plavaš v morju v še vedno topli vodi ali se spoznavaš z domačini v notranjosti, strmiš ob napredujočem kmetijstvu v sosednji državi in se soočaš z živo naravo tega polotoka. Seveda pa dan vedno začnem in končam v nekem imenitnem okolju, ki bi marsikoga prej kot ne odvrnilo. To je na blatu majhnega morskega zaliva v Karigadorju, ne posebej daleč od slovenske meje. Že več kot štiri desetletja zahajam tja. Z blatom smo se obmetavali in mazali s svojimi otroki in do nedavna tudi z vnuki in potem zaplavali v čisto morje, ki se nadaljuje v prikupen zaliv. Lovili smo rakovice in rakce samotarce, nabirali lupine školjk in praznih polžjih hišk, medtem ko so nad nami jadrali galebi in se mijavkajoče oglašali. Morska bitja, ki smo se jim otroško čudili, smo potem seveda spustili tja, kjer smo jih našli.
Na blatu, ki je zaradi izrazitega vpliva bibavice del dneva morsko dno, drugi del pa kop...