Ko se ob razpravi o življenju in smrti razklenejo odnosi
Referendum o pomoči pri končanju življenja me je pretresel globlje, kot sem pričakovala. Ne le zaradi vprašanja, o katerem smo odločali, temveč zaradi razpok, ki so se v teh tednih pokazale med nami – med prijatelji, sorodniki, celo med tistimi, ki smo si sicer blizu.
Ko sem nekaterim poskušala mirno pojasniti, zakaj sama tega zakona ne morem podpreti, sem začela pri veri in pri zapovedi Ne ubijaj. Pri prepričanju, da človek ne sme poseči tja, kjer ni gospodar, in pri boleči izkušnji zavedanja, kako težke so lahko poti, ki se jih v javnosti opisuje kot lahke, mehke ali celo »dostojanstvene«. Toda spoznala sem, da včasih niti najtišje in najbolj iskrene besede ne dosežejo srca, ki se je že zaprlo. Prijateljica je ostala v tišini. Sorodnik se je razburil. Pogovori so se lomili na pol stavka.
Zabolelo me je tudi lahkotno omalovaževanje Cerkve, kot da verniki nimamo ne razuma ne pravice do svojega glasu. Pa vendar vsak izmed nas ž...