Dolgo se o njej že nič ni čulo, slišalo, če rečem po slovensko, pa ne da pogrešali bi žensko, otovorjeno s pretežko culo. Slednjič se je znova oglasila, češ da nepotrebne so razprave, kadar teme niso za vse prave, tega ona ne bi dovolila. Se zavila je v ovoj besedni, ni po njenem dandanes cenzure, naj bo štir´indvajset ali kure ali hiša javna, vsi so zgledni. Tudi ni perila treba prati, kadar ga umažejo otroci, vsi enaki so po njenem froci, je pametovala kakor mati. V molk se vedno je takrat ovila, ko bi morala se oglasiti, mati ko ne smela bi pustiti, da bi otročad se pogubila. Zdaj še huje z materjo je, milo več ne pogleduje, več ne gleda, nasprotuje in se spreneveda, da najhujše ni se dogodilo. Govor ko o strašnem je poboju, le zabodeno okoli gleda, dela se, kot šlo bi za goveda, roza kravo v milkinem ovoju. Objava Tilka Gosak: V ovoju (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .