Regionalne novice > Goriška
sreda, 3. april
Pigeon Island, otok sredi morja, kjer rdeči le žive golobi, endemit v vsej svoji je podobi in za vsa svetovna s tem obzorja. Je pa huda grožnja otoplitev zanj globalna, zlasti še spomladi, jasno to ni le otoški vladi, splošna dana je že potrditev. Pigeon Island se nevarno ziblje, vodo raste vsak dan čez bregove, sam podira še pri tem zidove, zemlja pleše, se v globino giblje. Na otoku tem ko strah zavlada, je na prvem mestu solidarnost, ni tedaj jim mar za lastno varnost, druga jih skrbi država mlada. Ta še ni priznana, Filisteja, tej je nujno treba pomagati, jo na daleč še ta hip priznati, določiti, kje je njena meja. Kaj nam mar naš otok je domači, ki potaplja se, nam za rešitev Filisteje gre, za utrditev njenih mej, se po zobeh zdaj vlači. Filisteja, tudi Palestrina, kot se tista reč tam imenuje, pa od vsega najmanj pričakuje, da pomoč ji da Golobovina. Kdor se namreč sam tako potaplja kot se Pigeon Island, ta v globino druge še potegne, Palestrino, je potrebna le čez rob mu kaplja. Da kapljá otoški vladavini, tone da dežela marginalna in z njo njena vlada kolonialna, zdaj vedo celo že v Palestrini. Objava Yasser Robertat: Pigeon island in Filisteja (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 2. april
Obsežna prenova, ki so jo na novogoriški mestni občini realizirali s pomočjo evropskih sredstev za prenovo degradiranih urbanih območij z mehanizmom celostnih teritorialnih naložb v okviru projekta »Revitalizacija Rafutskega parka z ureditvijo dostopa« predstavlja prvi korak k oživitvi parkovnega kompleksa. S prenovo, v katero je bilo vloženih 2,772 milijona evrov sredstev, od tega 1,384 milijona […]
Firma nova komunikacijska uredi vam v hipu vse zadeve, tudi tiste najbolj bedne, leve, njena je metoda policijska. Takšna kratka firme predstavitev se glasi, ponoči in podnevi, pod večer se slišijo odmevi, vsaka v njih poudarjena trditev. Novi stari je komunikator, a se mu drugače zdaj svetuje, da samo še bolj naj pametuje, saj je vendar znan manipulator. Dolgo ni nikjer se tam pojavljal, kjer lahko zašel bi še v zadrego, ampak tam le, kjer se za natego je celoten štab za njim postavljal. Zdaj se le pojavil je v odmevih, kot Münchhausen na leteči krogli, rekel, pacienti obnemogli da sanirani so v dveh, treh dnevih. Formulo je čudežno izumil, fizikalno novo količino za čakalno vrsto – čakarino, o njej komunikacíjsko glumil. Vrsta daljša ni, le povečuje bolnih čakajočih se število, kar pa čisto drugo je merilo, na način drugačen se pojmuje. Se znebil rešitve je strokovne, ki zdrži vse teste, vse prestaja, štrajk naj po njegovem kar še traja, le aktivnosti nič več stavkovne. Tudi to se zlahka uresniči, čolni reševalni s Titanika ladjo dvignejo z dna brez dotika, v zrak da gre, kot poletijo ptiči. In pokazal trik je čarodejni, kakó škatlo votlo se zavija, upal, ne opazi da žirija, tepec kdo je, tvorec tu idejni. Da je gol, četudi zatrjuje, nova da zdaj nosi oblačila, treba prav res ni mu potrdila, dvorni norček skratka cesaruje. Objava Gabber & partner: Nova komunikacija (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 1. april
Za Novo Gorico zdaj zares lahko rečemo, da je postala prijazna za slepe in slabovidne pešce. Člani Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica se bodo v sredo, 3. aprila 2024, seznanili z novimi prilagoditvami, ki jim lajšajo hojo po mestu. Ob 10.00 se bodo zbrali pred novogoriško Občinsko stavbo (Trg Edvarda Kardelja 1) in se […]
So grozljivka Hitchcockovi Ptiči, kaj lahko vse v svetu se premakne, kakšno se bolezen ptičjo stakne, kaj pri tem se vse lahko uniči! Ptiče je seveda insceniral režiser svetovnega slovesa, plod bili njegovega peresa so samo in mož jih je zrežiral. To sovražniki bili zunanji so na platnu, od drugod se vzeli, prileteli pa spet odleteli, a še hujši so od vseh notránji. Nótranji sovražnik opazuje, vpijejo po svetu diktature, mu grozijo, štejejo mu ure, s prstom kažejo, da ta in tu je. Je namišljen kajpada v resnici, kakor film, Hitchcockovi Ptiči, se izumi vsakič ga pri ptiči, na pomoč ko slišijo se klici. Ena vrsta ptic pa doživela zgodbo vendarle je čisto pristno, ko je kraljevala nekoristno, ko nad druge vse se je povzpela. Se v deželici, kjer je pritlehno in zatohlo, dvignili golobi so nad druge, v svojem besu, zlobi, v homatijo zdrsnili nenehno. Znašli se s sovražniki obdani, ki ušli so jim izpod režije, iz scenarija, avtokracije, ki zavladala je tam predlani. Nauk je zgodbe, kdor si izmišljuje, kdor grozljivke nore inscenira, temu scena sama se podira, notranji sovražnik sam in tu je. Objava Ornitus Columbinus: Svarilu ptičjemu svetu (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 31. marec
V sredo, 3. aprila ob 17.00, se dobimo na Vilharjevi v Garaži. Na kreativno druženje vas Občina Ajdovščina vabi vse, ki želite izdelati praktičen izdelek za svoj dom ali okolico – na primer balkonski vrtiček, korito za rože, količke za gredico, ptičjo hiško, paletno vrtno pohištvo, ali pa zgolj popraviti majav stol oziroma kakšen drug […]
»Niso še razumeli Svetega pisma, da mora vstati od mrtvih.« Ko razmišljamo o Jezusovem vstajenju, smo neizogibno pogojeni s kulturno dediščino, ki izhaja iz dvatisočletnega krščanstva; zato je skoraj spontano, da razmišljamo o vstajenju kot o nečem veličastnem, uničujočem v javnosti, nečem, pred čimer se je nemogoče upreti ali upravičiti dvome, ker je vse preveč očitno. Tudi ikonografija nas napeljuje k temu razmišljanju, saj so slikovne upodobitve Jezusovega vstajenja vedno prikazovale veličastno dvignjenega na prevrnjenem kamnu, s križem in praporom zmage v roki ter s ponosnim in tako samozavestnim pogledom samega sebe do te mere, da je celo stražar, ki ga je Pilat postavil za varovanje groba, osupel padel na tla. Nemogoče je, da mu ne bi verjeli, nemogoče - lahko bi rekli - da ne bi mogli pričati, kako se je natanko zgodilo. Vendar nihče ne ve, kaj se je pravzaprav zgodilo. Nihče ni bil prisoten ob Jezusovem vstajenju, nihče ni videl Vstalega. Če nekdo trdi, da ga je videl, je le zato, ker se je vse doogajalo v zgodbah o prikazovanjih v evangelijih, ki sledijo istemu pripovednemu vzorcu: iskanje Jezusovega telesa s strani učencev, prikaz Vstalega - z nezmožnostjo oči učencev, da ga prepoznajo – osebna izkušnja z njim (z besedo ali gesto), prepoznavanje in pogosto novo izginotje. Tako je bilo z Marijio Magdaleno, tako je bilo obema učencema iz Emavsa, tako je bilo učencem, ki so lovili ribe na Galilejskem jezeru in zagledali Jezusa, kako pripravlja ribe na ražnju. Nič torej ni bolj resnično kot izjava, s katero se konča evangelij današnje velike noči: »Niso še razumeli, da mora vstati od mrtvih«. Navsezadnje je vstajenje dejstvo, ni pa vidno dejanje; to je dejstvo, potrjeno z nekaterimi pričevanji in nekaterimi znamenji, ki so ga pripovedovali nekateri, ki so verjeli in ga izkusili, vendar ne gre za specifično dejanje, ki se je zgodilo v določenem trenutku, ki bi ga bilo mogoče opisati - tudi če je izmišljeno, kot v mnogih epskih spisih - ko se je to zgodilo. Vera v Jezusovo vstajenje navsezadnje ne pomeni poročanja o novicah, ampak je le dejanje vere. In kot vsako dejanje vere vključuje svobodno odločitev, ki jo je treba razumeti in predvsem živeti. Nikoli prej nismo imeli priložnosti, da bi praznovanje velike noči doživeli kot praznovanje dejanja vere v vstajenje; ne samo in ne toliko v Kristusovem vstajenju, ki se je zgodilo na začetku naše krščanske dobe, ampak tudi in predvsem v tistem vstajenju, ki smo ga vsi poklicani doživeti v tem specifičnem zgodovinskem času. Seveda je še vedno veliko znakov poraza, bolečine in smrti, ki obdaja naše vsakdanje življenje: a če imamo pogum, da naredimo dejanje vere v vstajenje, si ne moremo kaj, da ne bi jasno videli znamenja ponovnega rojstva, ponovnega zagona, okrevanja, svetlobe. Seveda ne gre za očitno, jasno, senzacionalno, veličastno vstajenje, tako kot ni bilo Kristusovo vstajenje; ne gre za vstajenje pred vsemi očmi, tako kot niso vsi mogli biti priča Jezusovi vrnitvi v življenje; to ni vstajenje, za katerega bi lahko rekli »smo razumeli, da vstajamo«, kajti znamenj, da »nismo razumeli vsega« in da »ni vsak razumel«, je še preveč. Kajti da bi razumeli, da spet vstajamo, moramo razumeti, da smo trpeli in da smo bili zdrobljeni: vendar tega nismo razumeli vsi. Da bi razumeli, da ponovno vstajamo, moramo razumeti, da nas nihče ne more rešiti brez dejanja vere v življenju oziroma brez našega prostovoljnega, koherentnega, svobodnega pristopa: vendar tega nismo razumeli vsi. Da bi razumeli, da vstajamo, moramo razumeti, da ni ponovnega rojstva brez žrtev, ni življenja, ustvarjenega brez bolečega rojstva, ni cvetenja, ki se ne bi soočil z zimo, ni prihodnosti, ki ne pozna spomina na preteklost. da bi bili boljši od tega, kar smo bili prej: vendar vsi tega nismo razumeli, ali pa tega nismo popolnoma razumeli. Da bi se to zgodilo in da bi bila letošnja velika noč pravi preporod, se moramo res prepustiti roki izkušnje prvih Jezusovih učencev, ki so dojeli, da je vstal šele, ko so osebno izkusili ko so slišali svoje ime, ko so videli Gospoda, kako jim je lomil kruh kot pri zadnji večerji, ko so videli svoje prazne mreže, napolnjene z ribami, kot tisto jutro, na obali Galilejskega jezera. Vstalega odkrijemo in razumemo, če imamo izkušnjo razpela; in križ razumemo, če to postane osebna izkušnja, če se nas je ta zgodovinski dogodek osebno dotaknil ali če smo – če smo imeli to srečo, da se nas osebno ni dotaknil – izkusili tako, da smo se iz prve roke dotaknili bolečin naših bratov v Ukrajini ali pa Bližnjem Vzhodu, tiste, ki so nam blizu ali pa daleč, našo družbo in človeštvo kot celoto, ki jih je nekaj premočno prizadelo, kar pa naj bo še tako nasilno in uničujoče, tudi to veliko zlo nima zadnje besede. In Kristusovo vstajenje je dokaz in obljuba tega. Toda v tej zgodbi, da bi razumeli, moramo imeti potrpljenje in vztrajnost, da ostanemo notri. Tudi če nas to kaj stane. Konec koncev, ste že kdaj videli veliko dragocenost, dragocen dragulj morda, ki ne stane veliko? In doslej tudi jaz osebno nisem našel nič bolj vrednega kot življenje, ki premaga smrt. Objava Nedeljska misel: Niso še razumeli objavljena na Vipavska.eu .
Dva sta, iz vasi sta Dolnja Guza, kjer pretaka se umazanija, voda kjer je čista polomija, skorajda že plava v njej meduza. Prvi Janko je, ki starešino vaškega že leta izigrava, v Dolnji Guzi kaže se, postava, vas za svojo ta ima lastnino. Arso ali Arsa po domače hlapec je njegov, tam za okolje ki skrbi, da ne bilo bi bolje, tudi on po blatni vodi skače. Sta združila se in sta sklenila, da denar je važnejši kot voda, briga da ju Guzencev usoda, svoje bosta skratka naredila. Spodnji Guzenci vsi otopeli takima oblast so v roke dali, kaj bi sami sebe kamenjali, kaj bi zoper to sploh kaj počeli. Drugi morali so jih svariti, kakšna vendar jim grozi nevarnost, da to ni le majhna malomarnost, mar se hočejo res zastrupiti? Sta režala Arso se in Janko, češ, poglejte Guzence bedake, žejni ti so najine kloake, dobro bova zategnila zanko. Pa prišlo je kádijino pismo, da naj Arso z Jankom ne igra se, vzameta naj drekovod zdaj nase, zadaj piše: Žal bedaki nismo. Zaskrbljen je Arso, Janko besen, da se kar kadi po Dolnji Guzi, parček vse bolj tava, vse bolj bluzi, za rešitev je izhod pretesen. Objava Arsa Vičič: Ars in Janko (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 30. marec
Občina Tolmin objavlja Javni razpis za sofinanciranje izvajanja Letnega programa športa v občini Tolmin v letu 2024. Predmet razpisa so športni programi, športni objekti, razvojne dejavnosti v športu, organiziranost v športu ter športne prireditve in promocija športa. Izbrani programi morajo biti izvedeni in dodeljena sredstva porabljena v letu 2024. Prijave so možne do petka, 19. aprila 2024, na obrazcih iz […]
Šolski forumček je bil o zdravju, tudi poba tjakaj so poslali, v drugi klopi mu pred tem postlali, bil občutek je kakor na Navju. Le da to je Navje ortodoksno, pravoverno, da ne bo pomote, tam gostil je namreč pop falote, da bilo je še bolj paradoksno. Vse o zdravstvu, vse na eno vižo, kakor ortodoksne litanije, pobu dolgčas je, kam naj se skrije, zdi se mu že, da dobil je grižo. Kakor šolarček, kar je v resnici, ne kričač več in nič več prismoda, je trdo sedel kakor neroda, ki je v šolski klopi po krivici. Pop navijal v eno smer je, isto, hvalil pobove je vragolije, je povzdignil strašne grdobije, sliko hotel je podati čisto. Pa ni šlo, saj ni več moč lagati, da je zdravstvo v redu, pob pa priden, naj bil pop je še tako perfiden, ni bilo ljudi moč naplahtati. Da je pob v resnici nek predsednik, kaj vem česa, novega razreda, niso dala vtisa lica bleda, temveč, da je popovski prisklednik. Tak, ki liže se in popu slini, pop pa le, da naš je, pravoveren, dal mu je odvezo, neizmeren pač dvoličnež, ki normalnost hlini. Objava Zdravko Dohtarič: Pop in pob (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 29. marec
Imam veliko srečo, da imam pogled skozi okno. Ja, kdo ga pa nima, bi lahko marsikdo dejal. Toda, da lahko skozi okno opazuješ naravo, utrip svojega kraja, prebujanje narave, delo pridnih rok sokrajanov, ne, tega nima vsak. In to tako cenim. Sedaj, ko sem se končno umiril in dočakal sveto tridnevje, opazujem delo svoje žene […]
Nekateri so, ki ure jih pestijo, nosijo jih kajpada na levi, kot pravilo v taki je zadevi, dolge prste ure jim zlatijo. »Smo ljudje, za delavske pravice bi storili vse, naj ura plača dobro se, a najprej je jedača, avto prve klase, zlate žlice.« »Ura delavčeva bodi prednost«, radi vsakič mantro ponovijo, še s pestjo udarijo, storijo najprej vse za lastne ure vrednost. Kakšna ura, tista astronomska mišljena je ali druga kakšna? Ura pač, seveda vedno takšna da računica je ekonomska. »Naj se vidi, kakšni pogajalci mi za urno smo postavko vedno, pravimo, je vsako delo vredno, vpijemo zato: Dol z zajedalci!« V praksi je tako kot v teoriji, zmeraj eni, isti so vodilni in na uro najbolj ti storilni, ki za trakom niso, so v režiji. Se problem pri teh največji kaže, z roko ko zajemajo, k levici segajo, ne skrijejo v resnici, ura da se s kaviarjem maže. Objava Leo Levič: Urni problem (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 28. marec
Tudi letos bo kolesarska karavana v okviru letošnje jubilejne 30. kolesarske dirke Po Sloveniji prispela na Goriško. V petek, 14. junija 2024, bo ob 15. uri cilj letošnje 3. etape dirke v Novi Gorici. Poseben značaj etapi bo dodala čezmejna trasa, saj bodo kolesarji prečkali državno mejo in se nato vrnili v Slovenijo. V Novi […]
Prilika je to o dveh možakih, eden je starosta, je očanec, drugi je mladosten, varovanec bi lahko pri takih bil očakih. Prvi bel je, v belo se oblači, kot njegovim letom že pritiče, drugi ga kar za očeta kliče, etos ga njegov močno privlači. Drugi ni zelen, čeprav je mlajši, le v zelenkasto se rad odeva, barvo oblačil zgolj kar zadeva, sicer pa je v pisanem še rajši. Se obregnil je očanec beli obenj, kaj zaganja se v rdeče, v bike podivjane, češ nesreče le nakoplje v svoji si deželi. Raje kakor jaz se daj v belino, dvigni v znamenje zastavo belo, da rdeče pomiriš, imelo to dejanje pravo bo težino. Ni z rdečimi se ti šalíti, modroval očanec je nadalje, vse iz varnostne, se ve, razdalje, da se vsak bi hip kam mogel skriti. Mu zelenkasti potem zabrusi, naj le pride ven in se spopade, z bikom rdečim, še njegove mlade naj poboža, naj to kar poskusi. Beli se potem je venkaj vlekel, češ kako zelena mu ugaja, jezik le mu včasih ponagaja, ko ga stegnil je, se je opekel. Prilika bila vam je podana, je naključje vsakršna podobnost, bi bila resnično nespodobnost, videti v tem juda in kristjana. Objava Frančišek Volodja: Beli in zeleni (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 27. marec
V ponedeljek, 25. marca 2024, so se v Živalskem vrtu Ljubljana poslovili od ljubljenca osebja in obiskovalcev – petnajstletnega samca azijskega leva Maximusa. Azijska leva Maksa in Čajo so v Živalski vrt Ljubljana pripeljali konec januarja 2019 iz ZOO Lodz na Poljskem. Obiskovalci so ju lahko prvič pozdravili na otvoritvi nove ograde ob sedemdesetletnici živalskega […]
Da klienta v hipu prepoznate, je trditev, ki pa je vprašljiva, včasih je za koga izmuzljiva, smo različni, čisto prav imate. Je klient, kot vemo, odjemalec, kakor pri elektriki, recimo, pri vseh energentih celo zimo, če v izraz pogledamo čez palec. Enega posebej imam v mislih, je klient, predan klientelizmu, se koval je fant še v socializmu, danes znan je po grimasah kislih. Za klienta so ga naredili, sam po sebi ni bil tega zmožen, ob spoznanju tem vse bolj otožen kaže se, kot kak golobček v sili. Je klient, se ve, tudi zasebno, od družine skače v druge loge, kjer za takšne vrste se uboge spremstvo dá dobiti prav posebno. Je klient, ko cuza, kar mu dajo, kar za take je na razpolago, se ukvarja vedno bolj z nesnago, vrabci že o tem sedaj čebljajo. Namočili so ga, za klienta ko so ga postavili, zdaj reva, vse bolj v klientelo se zadeva, kakor sedativi v pacienta. Objava Umberto Salicano: Klient št. 1 (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 26. marec
Predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola je na dvodnevnem obisku v Sloveniji, ki ga je včeraj popoldne v Ljubljani pričela s srečanjem z mladimi in predstavniki civilne družbe. Na njem se je z mladimi pogovarjala o izzivih, ki so pred EU, o bližajočih se volitvah in o pomenu aktivnega državljanstva. Metsola na obisk prihaja v okviru […]
Ne, ne grem, zabrusil pionirček je sam sebi oni dan v zrcalo, to se bo presneto še zijalo, naj ve, kdo sem, zdaj vsak komandirček. Prej se namreč vse bolj je šušljalo, da bo Bobi, pionirček skratka, se premaknil, ker so tla pregladka, da se ga bo pač drugam poslalo. V drugo šolo, kar po komisarsko, kajpak z vodstva šole potrdilom, privolitvijo, zagotovilom, da se tam imel bo vendar carsko. Temu reče se sicer, prestavi da se prav na hitro pobalina, a na fin način, da bi večina mislila, da bo še večji v slavi. Se prešola ga, ker se učiti tukaj pionirček sploh več noče, ker počenja vse, kar butec hoče, pa ne dá se javno ga nabiti. Sem mandat podelil si sam sebi, pionirček Bobi si razlaga, a kaj tukaj mu lahko pomaga, če na šoli marali ga ne bi. Zdaj ko fuč je, take fant poudarja, misli si, da ni več pionirček, a potreben je en sam papirček, novega da vidi mandatarja. V ogledalu ne, ki vanj se gleda, tam je pioniček nedorasel, ki z napačnimi je krave pasel, nos mu dolg je, lica v strahu bleda. Objava Bert R. Konečnik: Pionirčkov ne (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 25. marec
S politologom, evropskim poslancem in vidnim članom Slovenske demokratske stranke dr. Milanom Zverom se je pred bližajočimi se evropskimi volitvami Metod Berlec pogovarjal o aktualnem dogajanju v Evropski uniji, Evropi in svetu. Dotaknili so se tudi slovenskega notranjepolitičnega dogajanja in agonije vladajoče koalicije. Intervju je bil objavljen v zadnji številii tednika Demokracija. Gospod Zver, ob […]
Rad bi bil baraba, pa ne morem, ne pustijo mi, da avansiram, se popolnoma realiziram, da pokažem drugim, kaj vse zmorem. Saj sem res baraba, a z napako, ne le eno, tisoč jih kazi me, sem v kopalkah viden sredi zime, v meni vidijo največkrat srako. Rad bi bil baraba, ne pustijo mi naprej, češ mafiji premalo dal sem, več se je pričakovalo, to mi zdaj nenehno govorijo. Saj so za barabo me vzgojili, ves čas že na to jim odgovarjam, se pri tem na fotra izgovarjam, pa so vsakič le še bolj vzrojili. Trudim se in res sem talentiran, kaj mi manjka, da bi bil baraba? Pa so rekli mi, da le ogaba biti smem, sem barabin faliran. Da bom boljša, jim dopovedujem, ja, baraba, kar so mi odrekli, so potem do nagega me slekli, rekli, naj še hujše pričakujem. Rad bi bil baraba, saj se trudim, a sfalirani so čisto geni, energije moje se ne ceni, ne dojemam tega, se le čudim. Rad bi bil baraba, naredijo nič, da bi razvil se kdaj v celoti, res barabe so, zares faloti, da me slečenega napodijo. Objava Adalberto Columbino: Rad bi bil baraba (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .