Regionalne novice > Goriška
sreda, 10. april
Zrli judje deklico so stati tam ob zidu za objokovanje, kaj pahnilo jo je v takšno stanje, zlepa da ne neha se jokati? Judinja ni, précej prepoznajo, dosti bolj jo k muslimanom vleče, kaj je krivo tolikšne nesreče, kaj naj ji v tolažbo vendar dajo? Zid objokovanja ji opora je edina, da se nanj naslanja in obenem ves čas take zganja, kot da muči težka jo pokora. To da Palestina ni priznana, razlog pač ne bo za težke solze, kremži se, kot da jo kakšen molze, kot da v sužnost bi bila prodana. Kaj je, se usmili jud pravični in obzirno vso zakrito vpraša, kaj je krivo, da tako obnaša ves čas se, mar kriv je svet krivični? Dvigne glavo deklica solzava in pove, kar pravkar izgubila, stara judovska bila je vila, jo zato boli na vso moč glava. Ne le vila, vsa ji je lastnina, ki bila ni njena, izpolzela, je pred zidom golim izvisela, sama je postala zgodovina. Zrli judje deklico jokati so z usmiljenjem, potem dejali, če so tvoji te na hladno dali, Alah ti ne more pomagati. Objava Fata Ibn Al Fayon: Zid objokovanja (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 9. april
Mednarodna, dobrodelna, netekmovalna in družabna prireditev Tečem, da pomagam letos praznuje jubilejno – 10. obletnico. Pripravljajo jo podpisane ustanove. Srečamo se v soboto, 18. maja 2024, med 9. in 11. uro v Športnem parku v Novi Gorici. Prireditev, ki vključuje rekreativni tek in hojo po atletski stezi ob nogometnem igrišču, je primerna za ljudi vseh […]
Bil je ptič, je vsepovprek obljubljal, mene le držite se za krila, ta vas bodo vsakokrat rešila, plešasti vas je samo oskubljal. Bil je ptič in temu so verjeli, ker imel je skodrane peruti, mislili so si, ta zna še pluti, če valovi kdaj bi nas ujeli. Bom zajadral, čivkal je, v višave, vsi za mano, res bo nekaj stalo, a nazadnje vsem se bo splačalo, stran vsi dvomi pa skrbi, skušnjave. Bil je ptič, v njem videli galeba so še tisti, ki razum jim pravi, da golob navaden je, postavi on na čelo se, kakor je treba. Kaj če zmoči voda nas, vprašali so ga vendar malce nejeverni, nehajte, ne bódite čemerni, bomo pa na vodici plesali. In prišli naposled so valovi, stavkale so nadnaravne sile, niso ga ubogale, vodile v drugo smer so in ne po njegovi. Je bilo prepozno prepoznati, kakšna je razlika med galebom in golobom, še pod vedrim nebom ki ne zmore s krili zaveslati. Ne pripada ptičji vrsti plovni, je postalo jasno, ko zmočilo vse je in že pol je potonilo, ko odnašal ga je val stavkovni. Objava Bob Galeb: Bom zajadral (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 8. april
Kot so pristojni sklenili na zadnjem usklajevalnem sestanku, se zahtevna sanacija podora, ki je zasul lokalno cesto iz Zatolmina proti planini Polog, lahko začne v sredo, 10. aprila. Pogodbeni rok za izvedbo del je 8. junij. Dela bodo potekala tako, da bo izvajalec večje skalne gmote sprva drobil in odlagal na začasno deponijo na območju […]
Nas in Rusov je čez sto milijonov, svojčas so se Črnogorci drli, Turke bomo skupaj zlahka strli, bil je to še čas brez telefonov. Niso Rusi dosti na to dali, v tistem še breztelefonskem času, le nasmihali so kdaj se v špasu, malim bratcem se posmehovali. Mi in Rusi, derejo Slovani neki drugi se, majhni podobno, da je slišati prav nespodobno, vsak pa misli si, saj so pijani. Tole slišati je, ko so sami in klic telefonski se ujame njihov na pomoč, da iz osame reši jih kak Rus, tak, ki »je z nami«. »Smo za mir, ne pravimo za Ruse, mir naj se vzpostavi v Ukrajini, to zdaj širimo po domovini, razne s tem izvajamo poskuse. Ja, poskuse, da bi kdo nasedel naši bratsko-bratski propagandi, pa četudi opice v Ugandi, kdo smo, da bi končno kdo izvedel. Nas in Rusov skupaj da ogromno je na svetu, to da se dojame, da nas končno kakšen resno vzame, vsaj povoha da nas kak Rus skromno.« Objava Evtanazij Milanovič Ljubljankin: Nas in Rusov (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 7. april
Namišljeni a tudi resnični dialogi med katerim koli duhovnikom in katerim koli kristjanom, v kateri koli župniji na kateremkoli delu sveta (namenoma rečem "kateri koli" in ne "kateri koli", da ne bi bil obtožen "kakršnega koli"), v kateri koli dobi, po možnosti sodobni: "G.župnik ... Izgubil sem vero ali pa jo vsaj izgubljam." "Oh ja? Oprostite ... in zakaj? Se je kaj zgodilo?”. "Ne. Ali pa morda ja. No, nič več ne razumem. Rečem ne v smislu, da ni nič posebnega, zaradi česar sem to izgubil, in pravim da, ker se vsak dan zgodi veliko malenkosti, zaradi katerih rečem, da nas je morda Bog zapustil, da je Bog pozabil na nas. Potem pa se zavem, da govorim nekaj, kar spominja na bogokletje, in potem sklenem, da sem jaz tisti, ki je izgubil vero … če sem jo sploh kdaj imel.« "In kaj je teh 'mnogih malenkosti', ki se zgodijo, da izgubiš vero v Boga?" »No, vsega po malo ... marsikaj, kar se dogaja v svetu in v vsakdanjem življenju. Vzemite samo ta strah pred vojno, ki je na našem pragu, za katero se zdi, da je kar že tukaj pred našimi vrati, kar nas duhovno izčrpava, iz česar se ne moremo več rešiti in ki ubija bolj iz obupa kot zaradi resne nevarnosti. Toda poleg te situacije še marsikaj drugega: ljudje, ki zbolijo in umrejo, ne da bi sploh bili bolni, morda pustijo družinske člane ali celo majhne otroke same; ljudje, ki trdo delajo za preživetje ali ki poskušajo spoštovati pravila in se znajdejo preobremenjeni in se iz njih norčujejo običajni pametnjakoviči; katastrofe, ki se dogajajo v svetu in ki po naključju vedno prizadenejo najrevnejša in najbolj prizadeta območja planeta ... lahko bi našteval v nedogled. Preveč, preveč stvari, zaradi katerih se sprašujem, ali res obstaja Bog nad vsemi nami, ki mu je mar za vse to. Trudim se tudi, da še naprej prihajam k maši, da poskušam prisluhniti besedi upanja: vse je dobro, dokler si v cerkvi, potem pa, ko greš ven in se znajdeš v ostri realnosti vsakdanjega življenja ... tvoje roke padejo na tla!" "Ja, dogovorjeno: ampak poglej, nekatera vprašanja so normalna, človeška, vsi si jih zastavljamo!". »Ne, ni res. So ljudje, ki o teh stvareh niti ne dvomijo; ali bolje rečeno, morda se tudi sami sprašujejo, vsekakor pa je jasno, da imajo neomajno vero, saj se v vsaki situaciji in v vseh okoliščinah še vedno zaupajo Bogu, češ da moramo veliko moliti, kljub utrujenosti, da svetu ne gre slabo zaradi Boga, ampak zaradi ljudi, ki ne molijo k njemu, da če bi vsi več molili in več hodili v cerkev, bi bil svet boljši... No, tem ljudem zavidam. Zavidam jim, ker se zdi, da je tak človek prepričan, neomajen v svoji veri. Res, ne vem, kako jim to uspe: rad bi bil kot oni, pa res ne vem, kako bi imel vsaj en gram, eno zrno njihove vere!« »Ti lahko nekaj povem, čisto iskreno? Spoštujem in cenim njihovo neomajno vero in se prepogosto počutim krivega v primerjavi z njimi: vendar imam raje vašo vero, vaša vprašanja, vaše dvome in vaše negotovosti." »Daj no, župnik ... ne pretiravaj! Kako lahko rečeš kaj takega?”. »No, povem ti, da so ljudje z neomajno vero v meni vedno zbujali mešanico občudovanja in strahu. Občudovanja, kot sem vam že povedal, zaradi njihove notranje moči in strahu, morda zaradi te iste moči. Tudi zgodovinsko gledano so skozi stoletja tisti, ki so trdili, da imajo neomajno vero, ne glede na to, o katerem bogu ali božanstvu že govorimo, gotovo podpirali usodo države ali skupnosti ljudi z vidika verniške identitete; pogosto pa je tudi ustvarilo temelje za nekaj zelo nevarnega, kar je imelo in ima zelo malo opraviti z vero. Križarji v Sveti deželi, osvajalci novih dežel v čezmorskem Novem svetu, diktatorji na vseh zemljepisnih širinah, fundamentalisti vseh ver, ki so v imenu svojega boga napadali življenja drugih, so bili tudi varuhi neomajne vere. ... In ne da bi prišli do teh, morda skrajnih, a vseeno resničnih primerov, smo vsak dan priča prizorom velike in male nestrpnosti, ponosa, vzvišenosti (prikrite ali očitne) s strani ljudi, ki v imenu svoje vere, se bolje počutijo do drugih, dovolijo si, da jih obsojajo, se imajo za srečneže vsaj v primerjavi s tistimi, ki po njihovem zavržejo svojo dušo, ne da bi jih skrbelo za lastno odrešitev. In to morda samo zato, ker se ti »drugi«, ti »neverujoči«, tisti, ki zelo malo hodijo v cerkev in le takrat, ko se to zgodi, sprašujejo o pomenu verovanja in o resnični prisotnosti Boga v našem življenju. Povem vam zato, da ne zapadete v isto zmoto kot pravilno misleči ljudje, ki obsojajo druge, in zato ne obsojajte ali zaničujte njihove domnevne dobre vere, ker je v mnogih primerih resnično iskrena in pristna vera; ampak prav tako vam pravim, da nikoli ne nehajte spraševati, dvomiti, dvomiti v to, v kar verjamete, ker te stvari kažejo vašo voljo, da napredujete, da vedno čutite iskanje, da se nikoli ne počutite zadovoljni v svojih pogledih, ki zadevajo Boga. Vedite, da imate v tem mrzličnem in dvomljivem iskanju Boga vzornika in skoraj bi lahko rekel pokrovitelja: tistega Tomaža, imenovanega Didimus, ki nam že iz njegovega vzdevka daje razumeti njegovo »dvojnost«, njegov dvojni odnos do Boga, ki ga sicer ljubi in spoštuje, do katerega pa izraža nekaj dvomov in celo kaj več o njegovem vstajenju in vrnitvi v življenje po tako krvavi smrti. Kar so mu drugi povedali o Jezusu, mu ni bilo dovolj; ni se ustrašil obračuna z Judi in tisti večer ni želel ostati v tisti sobi za zaprtimi vrati; hotel je videti Učitelja na lastne oči; želel je odgovore na svoja vprašanja, saj takšno verovanje, iz čiste vere, ni bilo zanj. Seveda je Učitelj izziv sprejel, seveda: ni se bal Tomaževih dvomov. Pokazal mu je, da je poleg njegovih legitimnih vprašanj on tam: in najboljši način, da ga sreča, je, da položi roke v znake njegovih ran, to je, da se potopi v edino stvar, ki je pomembna glede Boga ali znamenja njegove ljubezni do nas. Ljubi in dovoli, da te Bog ljubi, in spoznal ga boš takšnega, kot je, tvoj Gospod in tvoj Bog." »Torej, čeprav pogosto dvomim in Bogu postavljam nekoliko bogokletna vprašanja, ali hočete reči, da lahko še vedno prejmem obhajilo, če grem k maši?« »Ti lahko povem še zadnjo stvar? Morda je ravno takrat, ko imaš preveč gotovosti in nikoli ne dvomiš o svojem odnosu z Bogom, dobro, da se za trenutek ustaviš, preiščeš svojo vest in nato natančno oceniš, ali se počutiš v občestvu z Bogom ali ne, predvsem pa s svojimi brati. In spomni se, da je Tomaž, 'sveti' Tomaž, s svojimi dvomi in negotovostmi na koncu dal svoje življenje za svojega Gospoda in svojega Boga.« "Torej, ali se lahko imenujem kristjan kljub svojim dvomom?" “Tukaj pa zares velja kot pribito, da ti rečem: “Brez sence dvoma!”. Objava Bela nedelja: “Brez dvoma!” objavljena na Vipavska.eu .
Direkcija RS za vode poziva lastnike k vzdrževanju zemljišč na priobalnem območju ob vodotokih 2. reda. Lastniki zemljišč morajo sami zagotavljati odstranjevanje odvečne zarasti na bregovih, odstranjevati plavje (odpadno listje in druge plavajoče predmete), odpadke in druge opuščene in odvržene predmete ter snovi z vodnih in priobalnih zemljišč. Na področju Občine Miren-Kostanjevica spada reka Vipava v […]
Šla je tista, saj se ve, katera, šla po cesti, a le virtualno, zmogla peš ni, ker preveč brutalno zanjo bi bilo, prav vse ovira. Šla je virtualno, se jezila, da zaplinjanja nikjer ne čuti, da premalo so redarji kruti, uporabljena nobena sila. Šla je mimo, jezik je stegnila, le zakaj nihče me ne ozmerja, komaj čakam, dajte no, hudirja, saj sem toliko vam zla storila. Šla je virtualno dalje tista, ni bilo ji prav, smeti nobene, pa zažgane lutke pretepene, cesta po dogodku skrajno čista. Le kaj mislijo si, kaj za vraga, kakšen je protest to, maltretira da nihče nikogar, brez prepira teče vse, sta tu le red in snaga. Tja, kjer trg je poln, šla bi besno, pa tja ne prebije se s pedali, tudi če bi vsi ji prostor dali, umaknili v levo se in desno. Šla bi sama tja in kaj storila, bi bila pozornosti deležna, zdaj pa tukaj sama, vsa betežna tarnam, si je reva govorila. Šla bi, pa bi ne prišla do mesta, kjer je gneča in protest dostojen, ni prehod bil revici usojen, zanjo je bila preozka cesta. Objava Kika Kolač: Ozka cesta, poln trg (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 6. april
Nič ni sporno, kar je socialno in pa demokratično, dejali prodajalci so, ki kupovali prej so na veliko, kolosalno. Tole bajtico vam odprodamo, ki smo pred propadom jo rešili, so lastniki se menda utopili ali kaj, detajlov ne poznamo. Za pet tisočakov po kvadratu, kaj oklevate, od nas kupite, boljšega gotovo ne dobite v tem in tudi v drugem ne mandatu. Hiša ta je namreč zgodovinska, fronta sicer ni osvobodilna domovala tukaj, a nosilna bajta je, na zunaj že starinska. Z nje odpada, tudi to ji daje patino potrebno, pohitite, saj za tako ceno ne dobite boljšega, podvizajte se raje. Takemu smo priča barantanju, sklepajo ko posli se prevzemni kot na kakšni moskovski podzemni, ki v podobnem je rušljivem stanju. Z Moskvo nekaj hišo povezuje, če nič drugega lastnik nekdanji, ki zamolčal bi ga rad sedanji, ta, ki socialno prekupčuje. Socialno in pa demokratsko, kar kot demokratično razlaga, da zakrila bi se vsa nesnaga s proceduro kvazibirokratsko. Hkrati se ponuja za prodajo ena še razlaga, barantači ker so Palestincev pomagači, vila jim smrdi, iz rok jo dajo. Kar drži se Judov, kot je znano, je sumljivo, kaj še, je nevarno, so zato pustili vso nemarno hišo, kakor sami razcapano. Objava S.D.: Barantanje (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 5. april
Glinastega dobro smo spoznali, saj je vendar neke vrste športa, zraven še obilo je eskorta, ki so mu za spremstvo ga dodali. Glinasti golobi šport vrhunski so bili določen čas in v modi, toda danes komaj kak še blodi, kot da je sesut sistem imunski. Prej glinen ves, gladek, samopašen, zdaj nikjer ni gline, komaj perje se oskubljeno drži ga, štirje ga držijo, ker je ves prestrašen. Ni bilo pred tarčo ga, pojasnil, da bi kaj o genih, o strukturi bistva svojega, prišel ob uri ni, se raje skril je, se ugasnil. Prej če bil za tarčo je postavljen, ni okleval, na ves glas je krilil, saj je vedel, da bo strelec škilil, stran bo ciljal že vnaprej pripravljen. Ko pa so stvari se obrnile, jasno mu je, da ta športna sreča, goljufija kajpak, opoteča je močno, ugašajo ji sile. Kaj se z glinastim godi, hudiča? Ni nikjer ga, tarča pa sameva, eden večja je kot drugi reva, kaj od sivega ostaja ptiča? Medijsko se šport slabo pokriva tale z glinastimi, druga klima je prišla, z njo medijska je zima, ki zanimanje vse bolj odriva. Ni več z glinastim kot na strelišču, saj ni šport to, s čimer se ukvarja, rezultat nam jasno ponazarja, da golob vse bliže je smetišču. Objava Dagobert Logob: Glinasta mantra (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 4. april
SVET ŽALUJE: Znano je, da je 2-letna deklica Danka Ilić umrla
Srbsko ministrstvo za notranje zadeve je potrdilo, da so zaradi suma, da sta ubila dveletno deklico Danko Ilić iz Banjskega polja blizu srbskega mesta Bor, pridržali dva 50-letnika iz Bora.
Po navedbah ministrstva sta osumljenca prizn...
MUZEJSKI TORKOV VEČER Grad Kromberk, 9. april 2024 ob 19. uri Ohranjanje naravnega bogastva Vipavske doline in Krasa Aprilski muzejski večer bomo preživeli v naravi, kjer se odvija projekt LIFE-IP NATURA.SI, zato bomo z Marjetko Šemrl dos Reis z Ministrstva za naravne vire in prostor, Direktorata za naravo, in dr. Jano Laganis z Zavoda RS […]
Transparentna naša policija vedno je bila in še ostaja, kot v Butalah redno se dogaja in bo naša še naprej vizija. Zbirali so se pri nas z napisi, so prišli od vsepovsod na plano, zbali smo se, množico ker zbrano spremljali so kar najslabši vtisi. Zbirali so se kot na kongresu, trg bil poln je, da nas skrbelo je, še preden se je sploh začelo, s strahom vsi sledili smo procesu. So nevarni zlasti, ker so mirni, smo zato poslali policaja, da preveri, ali ne obstaja kdo moteč, saj vsi so neprimerni. Transparentno naš se je postavil policaj pred tistega z napisom, ki posmehoval se našim frisom je gotovo in resnico pravil. Nas Butalce s transparentom smešil, saj ni važno, če ga razumeli niti nismo, a kot grožnjo vzeli stvar smo, policaj pa nas je rešil. Je prepisal s table si vsebino, transparentno na očeh navzočih, naj se ve, da varuh je plešočih nas Butalcev vedno in edino. Je popisal fanta transparentno, ker lahko da je na hrbtni strani table kaj, kar nas več ne obrani pred polomom nujnim konsekventno. Objava Radko Redaršek: Transparentno (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 3. april
Pigeon Island, otok sredi morja, kjer rdeči le žive golobi, endemit v vsej svoji je podobi in za vsa svetovna s tem obzorja. Je pa huda grožnja otoplitev zanj globalna, zlasti še spomladi, jasno to ni le otoški vladi, splošna dana je že potrditev. Pigeon Island se nevarno ziblje, vodo raste vsak dan čez bregove, sam podira še pri tem zidove, zemlja pleše, se v globino giblje. Na otoku tem ko strah zavlada, je na prvem mestu solidarnost, ni tedaj jim mar za lastno varnost, druga jih skrbi država mlada. Ta še ni priznana, Filisteja, tej je nujno treba pomagati, jo na daleč še ta hip priznati, določiti, kje je njena meja. Kaj nam mar naš otok je domači, ki potaplja se, nam za rešitev Filisteje gre, za utrditev njenih mej, se po zobeh zdaj vlači. Filisteja, tudi Palestrina, kot se tista reč tam imenuje, pa od vsega najmanj pričakuje, da pomoč ji da Golobovina. Kdor se namreč sam tako potaplja kot se Pigeon Island, ta v globino druge še potegne, Palestrino, je potrebna le čez rob mu kaplja. Da kapljá otoški vladavini, tone da dežela marginalna in z njo njena vlada kolonialna, zdaj vedo celo že v Palestrini. Objava Yasser Robertat: Pigeon island in Filisteja (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 2. april
Obsežna prenova, ki so jo na novogoriški mestni občini realizirali s pomočjo evropskih sredstev za prenovo degradiranih urbanih območij z mehanizmom celostnih teritorialnih naložb v okviru projekta »Revitalizacija Rafutskega parka z ureditvijo dostopa« predstavlja prvi korak k oživitvi parkovnega kompleksa. S prenovo, v katero je bilo vloženih 2,772 milijona evrov sredstev, od tega 1,384 milijona […]
Firma nova komunikacijska uredi vam v hipu vse zadeve, tudi tiste najbolj bedne, leve, njena je metoda policijska. Takšna kratka firme predstavitev se glasi, ponoči in podnevi, pod večer se slišijo odmevi, vsaka v njih poudarjena trditev. Novi stari je komunikator, a se mu drugače zdaj svetuje, da samo še bolj naj pametuje, saj je vendar znan manipulator. Dolgo ni nikjer se tam pojavljal, kjer lahko zašel bi še v zadrego, ampak tam le, kjer se za natego je celoten štab za njim postavljal. Zdaj se le pojavil je v odmevih, kot Münchhausen na leteči krogli, rekel, pacienti obnemogli da sanirani so v dveh, treh dnevih. Formulo je čudežno izumil, fizikalno novo količino za čakalno vrsto – čakarino, o njej komunikacíjsko glumil. Vrsta daljša ni, le povečuje bolnih čakajočih se število, kar pa čisto drugo je merilo, na način drugačen se pojmuje. Se znebil rešitve je strokovne, ki zdrži vse teste, vse prestaja, štrajk naj po njegovem kar še traja, le aktivnosti nič več stavkovne. Tudi to se zlahka uresniči, čolni reševalni s Titanika ladjo dvignejo z dna brez dotika, v zrak da gre, kot poletijo ptiči. In pokazal trik je čarodejni, kakó škatlo votlo se zavija, upal, ne opazi da žirija, tepec kdo je, tvorec tu idejni. Da je gol, četudi zatrjuje, nova da zdaj nosi oblačila, treba prav res ni mu potrdila, dvorni norček skratka cesaruje. Objava Gabber & partner: Nova komunikacija (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 1. april
Za Novo Gorico zdaj zares lahko rečemo, da je postala prijazna za slepe in slabovidne pešce. Člani Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica se bodo v sredo, 3. aprila 2024, seznanili z novimi prilagoditvami, ki jim lajšajo hojo po mestu. Ob 10.00 se bodo zbrali pred novogoriško Občinsko stavbo (Trg Edvarda Kardelja 1) in se […]
So grozljivka Hitchcockovi Ptiči, kaj lahko vse v svetu se premakne, kakšno se bolezen ptičjo stakne, kaj pri tem se vse lahko uniči! Ptiče je seveda insceniral režiser svetovnega slovesa, plod bili njegovega peresa so samo in mož jih je zrežiral. To sovražniki bili zunanji so na platnu, od drugod se vzeli, prileteli pa spet odleteli, a še hujši so od vseh notránji. Nótranji sovražnik opazuje, vpijejo po svetu diktature, mu grozijo, štejejo mu ure, s prstom kažejo, da ta in tu je. Je namišljen kajpada v resnici, kakor film, Hitchcockovi Ptiči, se izumi vsakič ga pri ptiči, na pomoč ko slišijo se klici. Ena vrsta ptic pa doživela zgodbo vendarle je čisto pristno, ko je kraljevala nekoristno, ko nad druge vse se je povzpela. Se v deželici, kjer je pritlehno in zatohlo, dvignili golobi so nad druge, v svojem besu, zlobi, v homatijo zdrsnili nenehno. Znašli se s sovražniki obdani, ki ušli so jim izpod režije, iz scenarija, avtokracije, ki zavladala je tam predlani. Nauk je zgodbe, kdor si izmišljuje, kdor grozljivke nore inscenira, temu scena sama se podira, notranji sovražnik sam in tu je. Objava Ornitus Columbinus: Svarilu ptičjemu svetu (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 31. marec
V sredo, 3. aprila ob 17.00, se dobimo na Vilharjevi v Garaži. Na kreativno druženje vas Občina Ajdovščina vabi vse, ki želite izdelati praktičen izdelek za svoj dom ali okolico – na primer balkonski vrtiček, korito za rože, količke za gredico, ptičjo hiško, paletno vrtno pohištvo, ali pa zgolj popraviti majav stol oziroma kakšen drug […]
»Niso še razumeli Svetega pisma, da mora vstati od mrtvih.« Ko razmišljamo o Jezusovem vstajenju, smo neizogibno pogojeni s kulturno dediščino, ki izhaja iz dvatisočletnega krščanstva; zato je skoraj spontano, da razmišljamo o vstajenju kot o nečem veličastnem, uničujočem v javnosti, nečem, pred čimer se je nemogoče upreti ali upravičiti dvome, ker je vse preveč očitno. Tudi ikonografija nas napeljuje k temu razmišljanju, saj so slikovne upodobitve Jezusovega vstajenja vedno prikazovale veličastno dvignjenega na prevrnjenem kamnu, s križem in praporom zmage v roki ter s ponosnim in tako samozavestnim pogledom samega sebe do te mere, da je celo stražar, ki ga je Pilat postavil za varovanje groba, osupel padel na tla. Nemogoče je, da mu ne bi verjeli, nemogoče - lahko bi rekli - da ne bi mogli pričati, kako se je natanko zgodilo. Vendar nihče ne ve, kaj se je pravzaprav zgodilo. Nihče ni bil prisoten ob Jezusovem vstajenju, nihče ni videl Vstalega. Če nekdo trdi, da ga je videl, je le zato, ker se je vse doogajalo v zgodbah o prikazovanjih v evangelijih, ki sledijo istemu pripovednemu vzorcu: iskanje Jezusovega telesa s strani učencev, prikaz Vstalega - z nezmožnostjo oči učencev, da ga prepoznajo – osebna izkušnja z njim (z besedo ali gesto), prepoznavanje in pogosto novo izginotje. Tako je bilo z Marijio Magdaleno, tako je bilo obema učencema iz Emavsa, tako je bilo učencem, ki so lovili ribe na Galilejskem jezeru in zagledali Jezusa, kako pripravlja ribe na ražnju. Nič torej ni bolj resnično kot izjava, s katero se konča evangelij današnje velike noči: »Niso še razumeli, da mora vstati od mrtvih«. Navsezadnje je vstajenje dejstvo, ni pa vidno dejanje; to je dejstvo, potrjeno z nekaterimi pričevanji in nekaterimi znamenji, ki so ga pripovedovali nekateri, ki so verjeli in ga izkusili, vendar ne gre za specifično dejanje, ki se je zgodilo v določenem trenutku, ki bi ga bilo mogoče opisati - tudi če je izmišljeno, kot v mnogih epskih spisih - ko se je to zgodilo. Vera v Jezusovo vstajenje navsezadnje ne pomeni poročanja o novicah, ampak je le dejanje vere. In kot vsako dejanje vere vključuje svobodno odločitev, ki jo je treba razumeti in predvsem živeti. Nikoli prej nismo imeli priložnosti, da bi praznovanje velike noči doživeli kot praznovanje dejanja vere v vstajenje; ne samo in ne toliko v Kristusovem vstajenju, ki se je zgodilo na začetku naše krščanske dobe, ampak tudi in predvsem v tistem vstajenju, ki smo ga vsi poklicani doživeti v tem specifičnem zgodovinskem času. Seveda je še vedno veliko znakov poraza, bolečine in smrti, ki obdaja naše vsakdanje življenje: a če imamo pogum, da naredimo dejanje vere v vstajenje, si ne moremo kaj, da ne bi jasno videli znamenja ponovnega rojstva, ponovnega zagona, okrevanja, svetlobe. Seveda ne gre za očitno, jasno, senzacionalno, veličastno vstajenje, tako kot ni bilo Kristusovo vstajenje; ne gre za vstajenje pred vsemi očmi, tako kot niso vsi mogli biti priča Jezusovi vrnitvi v življenje; to ni vstajenje, za katerega bi lahko rekli »smo razumeli, da vstajamo«, kajti znamenj, da »nismo razumeli vsega« in da »ni vsak razumel«, je še preveč. Kajti da bi razumeli, da spet vstajamo, moramo razumeti, da smo trpeli in da smo bili zdrobljeni: vendar tega nismo razumeli vsi. Da bi razumeli, da ponovno vstajamo, moramo razumeti, da nas nihče ne more rešiti brez dejanja vere v življenju oziroma brez našega prostovoljnega, koherentnega, svobodnega pristopa: vendar tega nismo razumeli vsi. Da bi razumeli, da vstajamo, moramo razumeti, da ni ponovnega rojstva brez žrtev, ni življenja, ustvarjenega brez bolečega rojstva, ni cvetenja, ki se ne bi soočil z zimo, ni prihodnosti, ki ne pozna spomina na preteklost. da bi bili boljši od tega, kar smo bili prej: vendar vsi tega nismo razumeli, ali pa tega nismo popolnoma razumeli. Da bi se to zgodilo in da bi bila letošnja velika noč pravi preporod, se moramo res prepustiti roki izkušnje prvih Jezusovih učencev, ki so dojeli, da je vstal šele, ko so osebno izkusili ko so slišali svoje ime, ko so videli Gospoda, kako jim je lomil kruh kot pri zadnji večerji, ko so videli svoje prazne mreže, napolnjene z ribami, kot tisto jutro, na obali Galilejskega jezera. Vstalega odkrijemo in razumemo, če imamo izkušnjo razpela; in križ razumemo, če to postane osebna izkušnja, če se nas je ta zgodovinski dogodek osebno dotaknil ali če smo – če smo imeli to srečo, da se nas osebno ni dotaknil – izkusili tako, da smo se iz prve roke dotaknili bolečin naših bratov v Ukrajini ali pa Bližnjem Vzhodu, tiste, ki so nam blizu ali pa daleč, našo družbo in človeštvo kot celoto, ki jih je nekaj premočno prizadelo, kar pa naj bo še tako nasilno in uničujoče, tudi to veliko zlo nima zadnje besede. In Kristusovo vstajenje je dokaz in obljuba tega. Toda v tej zgodbi, da bi razumeli, moramo imeti potrpljenje in vztrajnost, da ostanemo notri. Tudi če nas to kaj stane. Konec koncev, ste že kdaj videli veliko dragocenost, dragocen dragulj morda, ki ne stane veliko? In doslej tudi jaz osebno nisem našel nič bolj vrednega kot življenje, ki premaga smrt. Objava Nedeljska misel: Niso še razumeli objavljena na Vipavska.eu .