Regionalne novice > Goriška
nedelja, 24. marec
Vsakodnevna pot do pošte, ki jo imam zaradi službe, me je te dni res ogrela v srcu. Gledal sem, domnevam tako, da sta si, prijateljici ob slovesu njune poti, podarili objem. Lahko, da se nista videli že dlje časa, lahko, da je to njuna vsakodnevna rutina, ampak prav razmišljal sem, kolikokrat si MI, podarimo objem. […]
Zgodba o pasijonu – Jezusovem odrepilnemu trpljenju, se pravzaprav začne v kraju Betanija, kar lahko iz hebrejščine pomeni tudi "hiša revežev", saj "Beth" označuje hišo, "anawin" pa so bili zatirani, obubožani, ki so v svoje življenje v stiski živeli z zaupanjem v Boga in njegovo previdnost. Evangeliji govorijo o dveh podobnih dogodkih, ki sta se zgodila v istem kraju. Jezus je prikazan pri mizi »v hiši gobavca Simona« (Mr 14,3a = Mt 26,8). Ta lik je nov v evangelijski zgodbi! O njem ne vemo ničesar drugega, razen tega, da je povabil Jezusa v svojo hišo k jedi, kljub temu, da je bil gobavec, torej nekdo, ki je bil zaradi te strašne deformacijske bolezni izključen iz družbenega življenja in mu je bilo tudi prepovedano obiskovati sinagogo in tempelj. Žena, ki ji ne vemo imena, predstavnica vseh "brezimnih" na svetu, katere dostojanstvo je pogosto zreducirano na "število" in ji je mogoče pripisati številne slabšalne lastnosti, “Ko je bil v Betaniji, v hiši Simona Gobavca, in je sedèl pri mizi, je prišla žena z alabastrno posodico dragocenega dišavnega olja iz pristne narde. Strla je posodico in ga izlila na njegovo glavo.” (Mr 14,3b). V različici evangelista Janeza, spet v Betaniji, je Marija, Lazarjeva sestra, ki jo je Jezus obudil v življenje, ko ga je izpustil iz groba. »Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. « (Jn 12,3). Čudovit prizor teh dveh žensk je v nasprotju z odločitvijo velikih duhovnikov in pismoukov, da ujamejo Jezusa in ga obsodijo na smrt (Mr 14,1 = Jn 11,45-57). Vonj narde, ki sta ga dve ženski posuli z “odvečnim darilom” po mnenju Juda, na poseben način počasti Jezusovo glavo in noge. Maziljenje Jezusove glave nas navaja, da v njem premišljujemo trpečega služabnika, ki bo postal »sam« v mesu ubogih sveta. Maziljenje Jezusove glave z dišečim oljem počasti njegov obraz kot Sina, ki je pokoren Očetu. Jezus je zvesti učenec, ki prevzame vse poteze obraza trpečega služabnika, o katerem je razmišljal prerok Izaija. Odišavljenega Jezusovega obličja, ohranjamo v srcu in mislih globoke besede prvega berila, gledamo njegova usta in njegov »jezik učenca, da […] zna spregovoriti besedo malodušnemu« ( Je 50,4). Jezus je trpeči služabnik, ki je solidaren z vsemi ubogimi sveta, ker je človek molitvenega poslušanja Očetovih besed. Kontemplacija ust je povezana s kontemplacijo »preluknjanega« ušesa, ki je pozoren na poslušanje Očetove volje, ohranjene v Svetem pismu: «Vsako jutro naj bo moje uho pozorno, da bom poslušal kakor učenci. Gospod Bog mi je odprl uho in nisem se upiral in se nisem umaknil« (Iz 50,4b–5). Beseda, ki jo Jezus, trpeči služabnik, naslavlja na obupane, ni tolažilni in spravljivi govor o pomenu neznosnega trpljenja in krivic, ki so pretrpljene v tkanju odnosov. Iz poslušanja kot ljubljeni učenec postane tiho "bitje" v vsakem obstoju, ki ga je razočaralo in zatiralo zlo bolezni ali raztrganine odnosa. Tisti, ki se nezaupljivi do življenja počutijo razumljene, ker je Jezus izkusil vso dramo hudobnih, ki so načrtovali in želeli njegovo trpljenje in smrt na križu. Celotna danes slišana zgodba o pasijonu nam predstavlja Jezusa kot trpečega služabnika, ki se v tišini sooča s tem, da ga je Juda izročil oblastem, od oblasti Pilatu, od Pilata množici, od množice do kalvarijskega križa. Na sojenju v Sanhedriju je veliki duhovnik »spraševal Jezusa in rekel: »Ničesar ne odgovarjaš? Kaj ti pričajo proti tebi?« On pa je molčal in ni nič odgovoril« (Mr 14,60-61a). Edine besede, izrečene v tem kontekstu, pogumno oznanjajo pravo identiteto Jezusa: Ko je veliki duhovnik vprašal: »Ali si ti Kristus, blagoslovljeni Božji Sin?« Jezus je odgovoril: "Sem!" In videli boste Sina človekovega sedeti na desnici Moči in prihajati z nebeškimi oblaki« (Mr 14,61b-62). S citiranjem Danielove knjige 7,13 in psalma 110,1 Jezus ni le oznanil svoje božanske pripadnosti, ampak je skrivnostno rekel, da je zaradi tega, ker je »Božji Sin«, solidaren z vsemi »svetniki Najvišjega« (Dn 7,18.22.27). ), to je z vsemi možmi in ženami, ubogimi, trpečimi, z zaupanjem izročenimi Bogu v njihovih situacijah stiske in preganjanja. Jezus, pred Pilatom, poleg odgovora "Ti praviš" na vprašanje "Si ti judovski kralj?" (Mr 15,2) je ob obtožbah velikih duhovnikov in novem Pilatovem zasliševanju molčal: »Ali ne boš nič odgovoril? Poglejte, koliko stvari ti očitajo!« Jezus pa ni nič več odgovoril, tako da se je Pilat čudil« (Mr 15,4-5). Jezusov molk v vsej zgodbi njegove smrtne obsodbe, bičanja, poti na Kalvarijo s križem na ramenih, križanja je prekinil le vzklik: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34). To ni bil krik obupa, ampak je bila molitev 22. psalma, ki smo jo danes molili, v kateri se je Jezus z okrvavljenim srcem soočil s trpljenjem, a hkrati zmožen samozavestno priklicati »očetovo bitje« tudi v tako zlobne situacije : »Ti pa, Gospod, se ne odmikaj, moja moč si, hitro mi pridi pomagat« (prim. Ps 22,20). Jezus sam je, tako kot vsi trpeči na svetu, živel s tem upanjem, da bo dal zveličavni pomen tudi tej izkušnji navideznega neuspeha življenjskega ideala: »Ti si mi odgovoril. Tvoje ime bom oznanil svojim bratom, hvalil te bom sredi zbora« (Ps 22,22b-23). Maziljenje Jezusove glave nas torej spominja na Jezusov molk, solidaren z vsemi revnimi na zemlji, sposoben dostojanstveno soočiti z vsemi bolečimi fazami trpljenja, kot trpeči služabnik, ki zna narediti »svoje obraz trd kot kamen, vedoč, da se ne bo osramotil« (Iz 50,7). Na misel pridejo besede predstavitve služabnika Jahveja iz iste knjige Izaijeve tolažbe: »Ne bo kričal in ne povzdignil svojega glasu, ne bo dal slišati svojega glasu na trgu, ne bo zlomil strtega trsta, ne bo ugasnil stenja z dolgočasnim plamenom; oznanjal bo pravico z resnico« (prim. Iz 42,2-3). Pravica, ki jo bo vstali Jezus oznanil vsemu človeštvu, je dostojanstvo »ljubljenega Očetovega sina« vsakega človeka, začenši od najrevnejših in najbolj zatiranih. Z vstalim Kristusom, ki je navzoč v telesu ubogih, ko trpeči odkrije to pravo dostojanstvo, se začne proces spreobrnjenja in osvoboditve. Nič ni izgubljeno. Celo izkušnjo zla zelo boleče izgube, kot je Jezusov križ, lahko spremeni "obstoj" Očeta s svojim "Duhom" v dogodek odrešenja za vse in človek postane "luč sveta". Vesela in upanja polna navzočnost za tiste, ki so še vedno potopljeni v temo nesmiselnosti življenja. Maziljenje Jezusovih nog po Mariji, Lazarjevi sestri, nam da v njem premišljevati trpečega služabnika, ki nam kaže edino pravo pot življenja: pot ponižnosti. Jezusove noge postanejo simbol njegove sestopne poti, njegove poti izpraznitve, samoizpraznitve, prepustitve Očetovi volji, ki je zaznamovala celotno njegovo zemeljsko poslanstvo, do vrhunca njegove smrti, smrti na križ. Pot Jezusove ponižnosti je globoko izražena v besedah kristološke hvalnice Pisma Filipljanom, ki smo jo slišali kot branje apostola Pavla: »Kristus Jezus, čeprav je bil v Božjem stanju, se ni menil za ta privilegij biti podoben Bogu, vendar se je izpraznil s tem, da je prevzel stanje služabnika in postal podoben ljudem. Ker je bil na videz prepoznan kot človek, se je ponižal tako, da je postal pokoren do smrti, in to smrti na križu« (prim. Flp 2,6-8). Preden je Marija umila noge svojim učencem, je Jezusu »umila« noge s pretirano količino nardovega olja. Ko na veliki četrtek vsaj v duhu začutimo, da nam Jezus umiva noge, se tudi mi čutimo povabljeni, da s svojo svobodo izberemo pot ponižnosti kakor Jezus; izbira, ki se prevede v življenjski slog diakonije, to je tkanja vseh naših odnosov z izzivom brezplačnosti: »Če sem vam torej jaz, Gospod in Učitelj, umil noge, morate tudi vi umiti noge drug drugemu. Kajti zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,14-15). Na ulicah sveta bomo živeli v skladu z izpovedjo vere rimskega stotnika: za nas je Jezus »resnični Božji Sin« (Mr 15,39) in z besedami, skladnimi z našimi dejanji, bomo lahko oznanjali, da je "Jezus Kristus Gospod!" v slavo Boga Očeta« (prim. Flp 2,11). Objava Nedeljska misel – Cvetna nedelja: Maziljenje glave in maziljenje Jezusovih nog objavljena na Vipavska.eu .
Krožijo, kot vemo, rade ptice in leteči krožniki v vesolju, v majhnem in zatohlem pa okolju krožijo najraje govorice. Ena takih je prišla do mene, ko so čivkali že vsi jo vrabci, drugi širili jo ptičji trapci, krog tako kar nekajkrat se sklene. Govori se, krožijo da ptice, ena pa iz kroga da odhaja, ker vrtenje ji več ne ugaja, ker boji se revica resnice. Ta je ptica iz primorskih krajev, ni selivka, a si zaželela je neskončno, da bi odletela, ker tu vidi le obličja zmajev. Za golobčka gre, ta ptiček kroži, a navidezno zgolj, to vrtenje v glavi je samo, mu kot zvonenje meša jo, da ves čas le še toži. Bi odskočil, odletel v daljavo, preden bom od tu dobil pospešek, sunjen kakor piškav bom orešek, zdaj gre, bratci, res za mojo glavo. Se domislil je, da več denarja bi bilo tam, kjer so komisije, v take bi golob se dal žirije, vidi se že v vlogi komisarja. Na celinski ravni, še svetovni, če bo treba, le da v domovini ne ostane, kroženje ptič hlini govoric na ravni nestrokovni. Kroži hkrati druga še vizija, trdnejša je od vrtenja v glavi, da pod drobnogled ga vzela, pravi, neusmiljena bo komisija. Komisija karseda natančna, zdravstvena, pa etična, moralna, bo krožila, stanja abnormalna preiskala, zraven še finančna. Tak pregled bo sicer stal veliko, za nazaj se bo plačalo grehe, a vsaj nekaj dal nam bo utehe, ker bo konec s patološko kliko. Objava Roberto Vrtoglavec: Kroženje (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 23. marec
MUZEJSKI TORKOV VEČER Grad Kromberk, 26. marec 2024 ob 19. uri Z novim vodnikom »Slovenski obraz Gorice« po sledeh tisočletne prisotnosti Zadnji torek v marcu nas bo Aldo Rupel usmerjal med točkami, ki pričajo o zakoreninjenosti slovenske prisotnosti v Gorici. V sodelovanju z Zvezo slovenskih kulturnih društev bomo predstavili priložnostni vodnik “Slovenski obraz Gorice: […]
Deska za odskok je žal pretesna in preozka, je tudi prekratka, spolzka je, zato nevarno gladka, situacija je, fantje, resna. To je čivknil, potem glavo vtaknil v pesek bi najraje, a ni tega, toliko je večja s tem zadrega, še kup peska se mu je izmaknil. Čivknil je, ki bil za kapitana je dve leti na prekoceanki, vsaj tako je mislil, a po znamki to le barčica je iz pristana. Za odskok prijavljenih preveč je, ki čim dlje bi radi izskočili, da bi z barko vred ne potonili, gneče je že zdaj za nadpovprečje. Odskočila pravkar je krmarka, najtesnejša čivkova družica, odletela kakor mokra ptica, preden se pogrezne stara barka. Eden le po eden, je zasikal kapitanček, siva ki peresa so ostala zgolj mu od telesa, kljunček v sivo grivo rad bi vtikal. Kje je pesek zdaj, to spraševal je, da vsaj glavo vanj potisnem, skrijem, preden v trupu zadnji čep odvijem, ko šla pamet k vragu je, z njo zdravje. Na odskoku je velika gneča, dva po dva, po pet, po šest jih skoči, ladja ta, Svoboda, preden poči, preden zanjo sreča je nesreča. Objava Peter Škof: Na odskoku (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 22. marec
Podjetje INSMEDIA d.o.o. išče plakaterja (ali več njih), ki bi 1x tedensko pomagali pri lepljenju manjše količine jumpo plakatov na območjih Sežane, Ilirske Bistrice, Kozine in Nove Gorice. Želijo si daljšega sodelovanja. Več info lahko dobita na info@insmedia.eu Spletno uredništvo, Vir: INSMEDIA d.o.o.
Bi Krilóv jo spisal svoje čase, pa je vedel, da molči naj raje, bi idej mu naprtili kraje, je pomislil basnopisec nase. Basen ni bila za rusko družbo, bi sicer mu kaj se dogodilo, saj napisal bi jo kot svarilo za nevarnost hudo pred okužbo. V neki družbi, rusko ki posnema ne le po naglasu, še po stilu, čez stoletja takemu svarilu se lahko prisluhne, ga povzema. Ptič krilat se ugnezdil je v palači, tja so sivoglavca posadili, mu vojaščakov sprva dodelili štiristo krat tisoč in dve dači. Se počutil je krilatec carja, češ poglejte nisem Ivan Grozni, vse lahko počnem sedaj v pompozni svoji vlogi, vedno poln denarja. Razmetaval je, delil krilatec, kar pobral je tisočem brez truda, situacija bila je huda, da so rekli mu: »Dovolj bo, bratec«. Rekli tisti, ki so namestili v zlato ga palačo, da posnemal Groznega bi, a preveč razvnemal ptiček se je, da se kar zasmili. Je palača polna gnoja, blata, sčasoma postala zanj že ječa, vsepovsod nevarnost le grozeča, v basni rekli bi ji kletka zlata. Skril Krilóv je zadnji del resnice, ki ni basenski več, je realen, zadnji spev golobčkov teatralen, ko odpeljejo ga ven lisice. Objava Pajdašij Galubovič Krilov: Basen o krilatcu in o onih (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 21. marec
Pet električnih kombi vozil, ki jih je nabavil Javni zavod Triglavski narodni park (JZ TNP), bo po današnji uradni predaji, ki je potekala v Tolminu, služilo za javne prevoze prebivalcev v parkovnih občinah Tolmin, Kobarid, Bovec, Kranjska Gora in Bohinj. To bo pripomoglo k umirjanju prometa in posledično blaženju podnebnih sprememb, prebivalcem pa bo zagotavljalo […]
Na plesišču res je vse mogoče, tam boš našel še največje štore, ki se pomagati jim ne more, vsak tam poletava, kakor hoče. Je bilo tako tudi z mesnato, ki so rekli prav zato ji Mesna, noga zatajila ji je desna, z levo le skakala je robato. Pleše da z volkovi, indijansko, padla hitro je o njej ocena, da celo vsa rdečekožna scena se je sramovala je neznansko. Mesna bi kot cessna poletela, pa bilo premajhno je plesišče, jo zaneslo v kot je, kjer stranišče v temi je, da tam bi obsedela. Tja so dali jo, da bi se skrila, da bila bi plesu manj v sramoto, a težko zakriti je raboto, ki prav Mesna jo je zagrešila. Novega iznašli so plesalca, ta prej letanje je kontroliral, le na kratke roke galopiral, bo namesto Mesne za igralca. O njej glas gre takšen, da s sekreta kakor kakšna sekretarka z metlo bo nadzorovala ples, na svetlo pa ji ni več vstopa, na tla sveta. Toliko trenutno na plesišču se dogaja, kjer jim primanjkuje zdaj že štorov in kar je najhuje, tancajo na lastnem pogorišču. Objava Cessna Luković: S plesišča (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 20. marec
Sektor kriminalistične policije Policijske uprave Koper je na podlagi prijave stečajnega upravitelja gospodarske družbe z Obale, podane na pristojno državno tožilstvo, opravil kriminalistično preiskavo suma storitve kaznivega dejanja, storjenega na škodo te družbe. S preiskavo je bilo ugotovljeno, da je podan utemeljen sum, da je italijanski državljan, kot odgovorna osebe družbe z Obale, izvršil kaznivo […]
Nekaj okrog tičnika premika zdaj kar stalno se, ne zgolj ob petkih, kakor v svojih klavrnih začetkih, le za čim to tam okoli stika? Snoopy ni, simpatičnosti manjka temu, ki nenehno se pojavlja in za ptičji zarod se postavlja, zlepa ne beleži izostanka. Ta je tu zato, da obvaruje pridobitve, gre okrog novica, tisto, na kar pazi, zlata ptica naj bila bi, on pa jo varuje. Redno se pojavlja in še zlasti, ko se kdo od zdravstva ji približa, veterinarjev da se odkriža, da ne pridejo do ptice v pasti. Če ne veste, kdo je tista ptica v pasti, ki čuvaja potrebuje, važno ni, da jo le on varuje, dosegljiva da ni golobica. Past hudičeva je stvar, nevarno in še težje zanj bo, za čuvaja, ki z nezadovoljnimi pogaja se namesto ptiča malomarno. Bevska, se zaganja vsakič, tuli, saj ve, pade ko po golobnjaku, prvi on se znašel bo v vodnjaku, vanj od lastnih bo odvržen Nooly. Objava Nula Jašar: Čuvajček (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 19. marec
Festival soške postrvi (FeSP) je pomenljivo za mesec dni ujet med svetovnim dnevom vodá in svetovnim dnevom Zemlje, 22. marcem in 22. aprilom. Tudi letos so pri organizaciji festivalskega dogajanja moči združili Občina Tolmin, Ribiška družina Tolmin in Javni zavod za turizem Dolina Soče. Napolnjen urnik družabnega dogajanja, vzgojno-izobraževalnih delavnic, strokovnih posvetov in razprav, razstav, vodenih ogledov in […]
Praskal se Boštjan je spet po glavi, kot smo vajeni že dolgo časa, praska se tedaj, ko ni več špasa, kot da bi iskal odgovor pravi. Praskal se je, vse ga je srbelo, ko povedali so mu, da šla je sila delovna na tuje raje, ker ga zanjo ni prav nič skrbelo. Spraznjena dodobra bo blagajna, po butalsko, spričo glave prazne, rdeče cifre kažejo porazne se že zdaj, zdaj vsak o njih že lajna. Je Boštjan blagajnik, se popraskal je zato pošteno za ušesi, z roko ne, z golobjimi peresi, zraven brezizrazno v en glas mlaskal. Firma pred stečajem, on debelo le po zraku za njo pogleduje, praska se okrog ušes, na tuje ko so delavci odšli veselo. Praska se in upa, da mu zrasla v glavi bo ideja odrešilna, v glavi, ki je prazna, nestorilna, a zato na njej golida masla. Objava Boštjan Klemenc: Kdo se praska (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .