Regionalne novice > Goriška
sreda, 15. maj
V Vipavsko dolino ta konec tedna prihaja 10. mednarodni festival moškega petja, na katerega vabi Moški pevski zbor Srečko Kosovel, letošnji prejemnik Petomajskega priznanja občine Ajdovščina. Moški pevski Zbor Srečko Kosovel iz Ajdovščine vabi na koncerta v sklopu 10. mednarodnega festivala moškega petja. Prvi koncert bo v soboto 18. 5., v grajskem dvorišču v Vipavskem […]
Takoj po zmagi Demosa na volitvah se je začel pospešeno razvijati obrambni resor, ki ga je vodil novi sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša. Pečat in prihodnjo usmeritev je dala akcija JLA, ki je prav med oblikovanjem novega izvršnega sveta izdala ukaz o shranitvi vsega orožja slovenske in hrvaške TO v skladišča JLA. JLA je med 15. in 19. majem 1990 razoroževala slovensko Teritorialno obrambo. Tako je praktično odvzemala orožje Teritorialni obrambi. Temu so se uprli poveljniki nekaterih območij. Nekateri menijo, da pomeni zato 15. maj 1990 in ne 27. junij 1991 začetek vojne za Slovenijo. Številni občinski štabi TO so v skladu z ukazom orožje tudi v resnici prepeljali v skladišča JLA. Janši je z javnim opozorilom na dogajanje in s tem pritiskom na predsednika predsedstva republike uspelo, da so nekatere občine ustavile akcijo oddajanja orožja. Nekateri sodelavci sekretariatov za ljudsko obrambo in notranje zadeve so začeli ustvarjati sprva neformalno mrežo, ki jo je vlada na predlog sekretarjev za notranje zadeve in ljudsko obrambo legalizirala kot Manevrsko strukturo narodne zaščite. Naslovnica: Wikipedija Objava Na današnji dan: Začetek vojne za Slovenijo objavljena na Vipavska.eu .
Stavek Nekoč je živela mati, ki je imela tri hčere ima sicer nekoliko pravljičnega pridiha, predvsem seveda zaradi besede nekoč, s katero se običajno začnejo pravljice in pripovedke, sicer pa je to povsem spodoben stavek, ki pa opiše – in zdaj bom nekoliko politično nekorekten – nespodobno situacijo, ko ostane mama sama z otroki, oče oziroma mož pa, prestrašen zaradi napovedanega očetovstva ali pa že v krizi srednjih let bežeč od odgovornosti, izgine neznano kam. No, pri tebi, ljuba moja sveta Zofija, ni bilo čisto tako: čeprav življenjepisi ne omenjajo moža, vseeno lahko preberem, da si bila vdova, in je tako znan razlog soprogove odsotnosti, pa tudi njegova lokacija. Tudi če rečem Nekoč je živela mati, ki ji je bilo ime Sofija in je imela tri hčere po imenu Fides, Spes in Caritas, bo v latinščini nepoučenemu človeku to zvenelo povsem sprejemljivo, prej zgodovinsko-birokratski zaznamek, kot pravljica. Da pa ima Modrost tri hčere, po imenu: Vera, Upanje in Ljubezen, je pa tudi za verne in pobožne ljudi prevelik zalogaj. Sicer ne bomo govorili o pravljicah, bomo pa uporabili izraze, kot so: legenda, alegorija, simbolika … in kar je še takih, ko skušamo opravičiti in upravičiti svojo nejevero. Kaj pa če je vse res? Da se vdova, odločna kristjanka, s svojimi tremi hčerami v zgodnji dobi krščanstva in v času preganjanj po moževi smrti iz Milana preseli v Rim, da bi za krščansko vero umrla mučeniške smrti, zveni čisto verjetno. Razen seveda, da – pomehkuženi, kot smo – težko verjamemo in še težje sprejmemo, da bi kdo prostovoljno iskal mučeništva. Če pa tem pogumnim ženskam damo imena Modrost, Vera, Upanje, Ljubezen, pa kar na lepem govorimo, če ne o pravljici, pa vsaj o legendi, pa čeprav je vsaj Modrost – Sofija, Sofja, Zofka … zadnje čase spet zelo priljubljeno ime. In če do besede spustim še nagajivega vernika v meni: Kje drugje pa naj modrost, vera, upanje in ljubezen iščejo svojega doma, če ne v Rimu pri samem papežu? In kje naj se modrost, vera, upanje in ljubezen bolj nadejajo mučeništva, kot od rimske kurije, zbirokratizirane Cerkve? Kljub dvomom v tvoj resnični obstoj, si, ljuba moja sveta Zofija, nadvse poznana svetnica. Nekoliko v senci ledenih mož: Bonifacija, Servacija in Pankracija, si v naših vremenskih pratikah poznana kot »mokra Zofka«. Čeprav ti moram priznati, da te sam osebno še nikoli nisem imenoval tako, ampak ti pridam drug, prav nič blago dišeč, a ravno tako moker pridevnik, ki ga zavoljo spodobnosti tu ne bom ponovil na glas, niti ga ne bom zapisal. Pa brez zamere! Ljuba moja sveta Zofija! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. To obvladaš! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Zofija! objavljena na Vipavska.eu .
Zvezda se spustila je z obzorja? To bila ni zvezda betlehemska, ampak ponaredek, reč tuzemska, barve rdečega bila je morja. Panoramo zvezda naj zastrla bi v celoti, čudež s tem storila, nova naj obzorja bi rodila, kar primerno ni za svet, zatrla. Panorama je bila moteča, vse preveč se videlo je, rdeče da prihajajo nad svet nesreče, in nevarnost vélika grozeča. Je pogled na takšno panoramo, z zvezdami ki ni bila v sozvočju, kot pretres na celem bil območju, kjer svobodo, rekli so, imamo. Je očistiti velika nuja panoramo to bila, ki kaže na propadanje in ki ne laže, ki strašansko nelagodje vzbuja. Ne očistiti, le odstranitev bo prišla v poštev, se je sklenilo v morju rdečem in dan določilo, panorame kdaj bo ukinitev. Ni je, so potem si oddahnili, ko tako so odločili zanjo in zastrli vse poglede nanjo, ko jih skratka niso dovolili. A rdeče morje, kot poznamo zgodbo tisto še starozavezno, biti zna hudičevo dvorezno, kup izkušenj takih z njim imamo. Ko razmakne se to morje sámo, in to se zgodilo bo nenadno, zvezdo bo odneslo kvazivladno, jasno videti bo panoramo. Objava Marta Zvezdanič: Zvezda pod panoramo (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 14. maj
Predsedstvo Slovenije je 14. maja 1990 predlagalo skupščini izvolitev Lojzeta Peterleta za predsednika vlade oziroma Izvršnega sveta. Lojze Peterle je kasneje obelodanil prvi predhodni zaplet z novoizvoljenim predsednikom Predsedstva Milanom Kučanom. Kot formalni predlagatelj je, kot v časih komunističnega vodenja, najprej zahteval seznam kandidatov za člane Izvršnega sveta. Peterle mu spiska ni hotel dati, ker za to ni videl zakonite podlage, ampak je vztrajal pri tem, da najprej dobi mandat. Kot se je pozneje izkazalo v skupščinskih razpravah, sta predstavljala ≫vročo žerjavico≪ kandidata Janez Janša in Igor Bavčar, ki sta bila za opozicijo nesprejemljiva. SDP-jev delegat v DPZ dr. Lev Kreft je na primer Peterleta na skupščinskem zasedanju pred izvolitvijo celotne ekipe povprašal, ali je predlog za angažiranje Janeza Janše pomenil, da mandatar sprejema konfliktne situacije z JLA in novinarji kot del programa Izvršnega sveta. Ob kandidaturi Igorja Bavčarja, ki je bil predlagan za sekretarja za notranje zadeve, je vprašal, če ga je povabil k sodelovanju zaradi strokovne usposobljenosti in dotedanjega sodelovanja pri tej službi ali zaradi izpričanega občutka za pretehtano spoštovanje zakonitosti ali obojega. Fotografija: Tino Mamić Objava Na današnji dan: Zaplet s Kučanom objavljena na Vipavska.eu .
Bonifacijev vas je v nebesih kar nekaj. Ne ravno toliko kot Janezov, Frančiškov ali Marjet, a ravno zadosti, da vlada zmeda. In da pride do pomot, ko ti kdo potisne v roko škofovsko palico in na glavo povezne mitro in se človeku zazdi, da se ga je Miklavž malo napil in zamenjal zimo za pomlad. Upam, da mi z Miklavžem ne bosta zamerila, a vsaj ti, ljubi moj sveti Bonifacij, si znal pregloboko pogledati v kupico in zvrniti kakšno preveč. Tako piše. In piše tudi, da nisi prav nič zgledno živel. Da si krščen sicer bil, a se za krst nisi dosti brigal, ne za druge zakramente, in da si si dolgo časa postiljal na koruzi. Potem pa je tvojo priležnico in gospodarico, katere premoženje si upravljal, (Mejdun: pa sem v enem stavku zaobjel sodobne partnerske odnose in zveze!), zapekla vest in te je poslala v lov na relikvije, da bi si s češčenjem svetniških mučencev izprosila milost odpuščanja. Niti misliti pa si ni mogla, da se boš ti vrnil k njej kot mučenec in da bo tvoje truplo častila kot relikvijo in nad tvojim grobom sezidala cerkev. Ali pa se ji je morda čisto malo sanjalo, saj si se ob slovesu šalil prav na ta račun, rekoč: »Če bi ti prinesli moje telo kot telo mučenca, bi ga sprejela?« No, na svoji poti si prišel do Tarza, ki je znan kot rojstni kraj apostola Pavla oziroma rojstni kraj preganjalca kristjanov Savla. In prav tedaj so kristjane v tem mestu spet divje preganjali. Ni bil kriv Savel, ki je bil že kakih tristo let pri Bogu, pač pa cesarski namestnik Simplicij. Ko si, ljubi Bonifacij, zagledal kruto preganjane in mučene sobrate, ti je zavrela kri – kar je malo nenavadno, saj skupaj s Pankracijem in Servacijem veljate za »ledene može« - in si skočil med preganjalce in preganjane, slednje bodril, prve pa junaško izzval. In si dobil, kar si prosil. Zgrabili so še tebe in te vrgli v vrelo olje. Ki pa ni imelo učinka, kajti kri ti je očitno zavrela na višji temperaturi. Da bi si ohladili jezo, so ti odsekali vročo glavo, tvoja duša pa je – brez dvoma še topla – prišla v nebesa. Tvoje ime, ljubi sveti Bonifacij, izhaja iz latinščine: bonum facere – delati dobro. Torej bi se v vseh nas, posebej v tistih, ki smo krščeni in se imenujemo kristjani, moral skrivati en Bonifacij. Nekdo, ki dobro dela … Ki dela dobro. Verjamem, da se dobro skriva v vsakem človeku. Le da pri nekaterih pozeba opravi svoje, pa dobro malo zamrzne, pa malo pozabijo na krst in ostale zakramente … na Boga. Ljubi moj sveti Bonifacij. Obilo žegna za tvoj god. Pa nas varuj tovrstne pozebe in nas ogrej z božjim žegnom, da nam bo zavrela kri za prave reči. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Bonifacij! objavljena na Vipavska.eu .
So poznali ga z imenom Cigo, klobuk v karu, ketna, zlata ura, bil resnična je karikatura, bi v žargonu rekli mu Amigo. Ne kot Zorro, saj ni maske nosil, raje kazal lice je bradato, da bil videti bi bolj možato, tudi ni v maniri svojih prosil. Ni beračil, rad bi bil umetnik, ob harmonikašu je poziral, sprehajalca prav glasno nadiral, skakal, češ, poglejte, sem baletnik. Samozaposlen so zanj dejali, in kot tak resnično zlata vreden, ni mu para, Cigo je izreden, so licenco mu artista dali. Pa je, glej ga zlomka, jo zapravil, samozaposlitev ni veljala zanj zdaj več, umetnost je obstala, na katero toliko je stavil. Šla mu vsa umetnost je po vodi, brez licence, samozaposlitve druge zdaj opravljal je storitve, ko se gibal tip je na svobodi. Zanj bila svoboda je priložnost da še enkrat Cigo se izkaže, zlatá vrednost svojo da dokaže in poklicno neizmerno prožnost. Mu v svobodi dana je potuha, ker se dobro znajde v mimikriji, takšen bo koristen policiji, zaposlijo ga kot ovaduha. Zgolj visoke Cigo bo ovajal, od ministrov pa navzgor seveda, za uspeh bilo bi kaj izgleda, ko le ne bi špiclja smrad izdajal. Objava Čoro Zlatorep: Svobodni zlatorep (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
V Kopru so v galeriji frančiškanskega samostana sv. Ane odprli razstavo Jama pod Macesnovo gorico ali slovenski Katin. Od aprila do septembra 2022 so arheologi v breznu pod Macesnovo gorico izkopali posmrtne ostanke 3450 moških, umorjenih od 2.do 10. junija 1945. Jamo so delno minirali že med pobijanjem leta 1945, veliko miniranje pa je bilo šele čez okoli deset let. Takrat razstrelili celoten strop jame. Da so lahko odkrili posmrtne ostanke umorjenih, so morali izkopati okoli tri tisoč kubičnih metrov razstreljene kamnine. Zaradi razdrobljenosti kosti povsem natančno štetje žrtev ni bilo možno. Bilo jih je vsaj 3450 in verjetno ne več kot 3500. Okoli polovica, več kot 1750, jih je bilo starih nad 24 let, več kot 800 jih je bilo starih med 20 in 23 let, več kot 800 pa manj kot dvajset let. Nobeden pa ni bil mlajši od 14 let. Vsi so bili moški. Med izkopom posmrtnih ostankov je bilo najdenih več kot 10.000 predmetov. Večina predmetov je pripadala žrtvam, več kot 1600 pa storilcem. Pričevanje pobeglih iz Jame pod Macesnovo gorico, raziskave od 1990 do 2017, predvsem pa 2019 in 2022 so potrdile, da je bila Jama pod Macesnovo gorico morišče in grobišče slovenskih vojnih ujetnikov. Prizorišče bratomora in z vsemi sredstvi varovani tabu titoizma. Ob 19. uri bo maša zadušnica v cerkvi sv. Ane. Uro kasneje ob 20h bo v dvorani frančiškanskega samostana predvajanje dokumentarnega filma 3450 – bratomor v Jami pod Macesnovo gorico. Po predvajanju filma bomo spregovorili o filmu in predstavili 6. poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč v pogovoru Erike Jazbar z avtorjem filma in urednikom 6. poročila dr. Jožetom Dežmanom. Objava Razstava o 3450 umorjenih objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 13. maj
V Poljčah pri Begunjah se je 13. maja 1991 sestalo razširjeno predsedstvo republike s predstavniki sekretariatov za notranje in obrambne zadeve. Republiški sekretar za obrambo Janez Janša jim je predstavil več scenarijev reševanja krize v Jugoslaviji. Dokument, ki ga je že v drugi polovici aprila pripravil Janez Janša, zajema šest možnih variant osamosvajanja, ki so razdeljene na tri različne sklope. Od prvega, ki zajema dogovorno razdruževanje z Jugoslavijo, prek drugega, tj. poskusa preprečitve razdruževanja s silo, ki ima dve varianti, enostavno in grobo, do tretjega sklopa, ki predvideva pretežno enostransko razdruževanje in ima štiri variante: operativno pripravljenost, delno mobilizacijo in pasivno asistenco, polno mobilizacijo in aktivno asistenco in kombinirano varianto. Pri realizaciji prve, druge in tretje variante je predvideval, da federacija odgovori s silo. Na temelju možnih variant razdružitve je Janšev namestnik Miran Bogataj takoj pripravil osnutek smernic, ki jih je predsedstvo čez dva dni že sprejelo. V njih so izdelani postopki posameznih organov. Fotografija: Wikipedija Objava Na današnji dan: Janševi obrambni načrti objavljena na Vipavska.eu .
Pripadam generaciji, ki se je na naših tleh, prva srečevala s pizzo. In ko so se odprle prve pizzerije, v njih sploh ni bilo menijev-jedilnih listov, saj smo poznali le eno pizzo: namreč to, kar se danes v večini pizzerij imenuje – klasika! In še kasneje, ko se je repertoar malo razširili, je na vseh pizzah kraljevala debela plast stopljenega sira, po videzu in žal tudi po okusu bolj spominjajoč na čigumi, kot na karkoli drugega. Potem pa sem nekoč naletel na pizzo z mozzarello - in to je to! To je ta okus! To je tisto drugačno … nekaj več … boljše … pa če še tako tulijo: sir je pač sir! Oprosti, Ljuba in sveta Marija Dominika, saj je logično, in vsak, ki me pozna, ve, da bom zavil tja, kjer diši. In tvoje ime – no, priimek, če sem natančen – zadiši: po mozzarelli! In kot je kepa mozzarelle pravzaprav ena dolgočasna, celo nekoliko neokusna reč, se – dodana jedem – morda celo podvržena ognju, da se razleze, izgubi, stopi … spremeni v nadvse okusen dodatek, da mnogi rečejo, da je to začimba in ne le sir! Tako si se tudi ti razdala, izgubila in stopila v ognju božje ljubezni, dala vse od sebe in začinila vse, kar si delala z okusom podarjene ljubezni. In se je okus ohranil do današnjih dni! Oprosti, da tvoje delo in življenje primerjam s hrano, pa vendar: Pizza je bila od nekdaj hrana revnih in še danes je to jed, ki je v glavnem sestavljena iz preprostih in poceni sestavin, da si jo lahko privošči vsak. In je v duhovnem smislu dokaz, da lahko - ko združimo svojo revščino: svoje morda na videz male, revne, preproste talente – dosežemo neverjetne reči: gurmanske duhovne okuse! Ti si to storila! Svoje preproste talente si dala na razpolago Gospodu … in po tvojem receptu še danes Hčere Marije Pomočnice, skupnost, ki si jo pod okriljem prav tako svetega Janeza Bosca ustanovila, vzgaja in pomaga. Gradi in poučuje. Vodi k Bogu! »Ne zadostuje začeti, treba je nadaljevati, boriti se vedno, vsak dan!«, si rekla. In če to spet obrnem na hrano: ne skuhano in surovo – ni užitno! Treba je skuhati in speči do konca. Držati se preverjenih receptov in hkrati uporabljati domišljijo, se prilagajati, iskati nove sestavine in okuse! In nazaj na duhovno: Vzgojitelj, voditelj … mora biti kuhar z domišljijo! Pripravljen na izzive časa in nove okuse. Pizza je pravzaprav kruh z dodatki. Božji kruh ne potrebuje dodatkov. A če pogledam svoje otroke: ko spečem kruh, se ne zmenijo kaj dosti; ko pripravim pizzo, jim zadiši v drugo nadstropje in pritečejo k mizi! Sveta Marija Dominika Mazzarello Ljuba moja sveta Marija Dominika Mazzarello! Ne vem, s čim ti bodo ob godu postregli v nebesih, vsekakor naj ti tekne! In izprosi nam duha domišljije in usmiljenja, da bomo znali lačnim, predvsem mladim, ponuditi več kot le kruh! Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Marija Dominika Mazzarello objavljena na Vipavska.eu .
Za mirovnika se spet razglaša, okrog hodi v majhni dimenziji in v ustrezno večji mimikriji, da sam sebe komajda prenaša. Mir na Bližnjem Vzhodu propagira, z vojno ko svetovno ga primerja, zdi se, kot da boje sam usmerja in za mir da ga prav malo briga. Hodi na bojevniške proslave, pa mirovnik bil naj bi, razumi, kdor lahko, le kakšni to so umi, bojne ki veličajo zastave? Mit o sebi širi, da poslana je osebnost za miru dejanja, hkrati pa poveličuje klanja, bi imel se rad za velikana. Velikan miru, kot tak predstavlja sam se, a pri tleh je evidentno in vse manj v dejanjih transparentno, kar počenja, s čimer se postavlja. Se ob tam zastavi ti vprašanje, kdaj bo že nastopil mir resnični? Jasno, ko prešel bo ta, dotični, od mirovništva na mirovanje. Objava Koloman Ačkun: Mirovnik (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 12. maj
Leta 1989 so nastale nove slovenske opozicijske politične stranke. Najpomembnejše so nastale spomladi 1989. Po svoji idejni usmeritvi so predstavljale vse tri tradicionalne slovenske politične in svetovnonazorske tabore. Skupne so jim bile številne programske točke, predvsem zelo kritičen odnos do političnega in gospodarskega sistema ter do vladajočih političnih organizacij, zlasti do Zveze komunistov in SZDL. Prva je nastala Slovenska kmečka zveza, vendar ne predvsem kot izraz političnega organiziranja, temveč bolj kot stanovsko gibanje slovenskih kmetov in delavcev v kmetijstvu. Ustanovni zbor, ki je bil 12. maja 1988 v dvorani kina Union v Ljubljani, je organiziral Ivan Oman, kmet iz Zminca pri Škofji Loki, ki ni bil, kot večina drugih opozicijskih politikov, ≫nikoli dejanski ali namišljeni disident, ampak aktivni član družbe, ki je ostajal zvest svojim prepričanjem in idejam in skušal v okviru možnega izboljševati svoje in siceršnje kmečke in kmetijske razmere≪. Bil je ≫eden novih politikov z izdelanimi gospodarskimi, socialnimi in političnimi koncepti≪. Kasneje je bil tudi ≫boter≪ nekaterih drugih na novo nastalih političnih zvez. Slovenska kmečka zveza je delovala še v okviru SZDL kot frontne politične organizacije. Konec leta 1990 je prevzela ime Slovenska kmečka zveza – Ljudska stranka. Na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je stranka dobila 135.808 ali 12,6 odstotka glasov in postala vladna stranka v koaliciji Demos. Od julija 1992 se je imenovala Slovenska ljudska stranka (SLS), njen predsednik pa je bil Marjan Podobnik. Na volitvah leta 1992 je dobila 103.300 ali 8,7 odstotka glasov in deset poslanskih mest v opoziciji. Na volitvah 10. novembra 1996 je z 19,4 odstotka glasov in 19 poslanci postala druga najmočnejša stranka. Čeprav je imela sklenjeno koalicijsko pogodbo s ≫pomladnima strankama≪ (Socialdemokratsko stranko SDSS in Slovensko krščanskodemokratsko stranko SKD) in imela skupaj z njima polovico glasov v Državnem zboru, se dogovora o skupnem nastopanju ni držala, ampak se je povezala z LDS in s stranko upokojencev osnovala vlado. 15. aprila 2000 so se združili s SKD (Slovenskimi krščanskimi demokrati) pod imenom SLS+SKD Slovenska ljudska stranka, 31. januarja 2002 pa so se spet preimenovali v staro ime Slovenska ljudska stranka. Fotografija: Wikipedija Objava Na današnji dan: Slovenska kmečka zveza objavljena na Vipavska.eu .
Občina Tolmin je uspešno kandidirala na razpisu Javnega zavoda Triglavski narodni park in v brezplačno uporabo prejela električni kombi znamke Toyota, tip Toyota Proace Verso EV Shutle kombi z osmimi sedeži za dobo petih let. Odločili so se, da se bo z e-kombijem najprej pričelo izvajati prevoze osnovnošolskih otrok na popoldanske interesne dejavnosti.Na podlagi med […]
Le redko naletim na svetnika, ki je do svetosti prišel v času mojega življenja. No, hočem reči: vem, da si, ljubi Leopold, svojo zemeljsko pot zaključil, ko je bil moj oče še otrok, a za svetnika so te razglasili, ko sem bil otrok jaz. Poleg tega je redko, da mi je kak svetnik tako blizu, kot si mi ti. Mislim, prav fizično blizu. Saj drobcen košček tvoje redovne kapucinske obleke nosim v svoji denarnici in bi tako lahko rekel, da mi, kar se spovedi tiče, dihaš za vrat. Vendar pa moram, glede na to, v katerem žepu običajno sprehajam svojo denarnico, resnicoljubno priznati, da mi, kar se spovedi tiče, stojiš za … ja, no, … bom kar rekel – za ritjo. Saj menda ni greh, če tako poimenujem del svojega telesa, čeprav Slovar označi tak izraz za vulgarnega. Se opravičujem, ampak meni zadnjica zveni dosti bolj vulgarno od … no, ja – tega, kar sem rekel prej! Morda bi kdo pomislil, da zapravljam čas in ga kradem še svetniku, ko s teboj, ljubi moj sveti Leopold, razpravljam o … khmm! … jeziku, pa vendar mislim, da bi se z menoj strinjal marsikateri jezikoslovec, predvsem pa vsak, ki preprosto in odkrito ljubi materinščino, da to, kar Slovenci počnemo s svojim jezikom, ni le narobe, ampak v nebo vpijoč greh, in je potemtakem čisto prav, da se o tem menim z nekom, ki je več kot pol svojega življenja prebil v spovednici. Kot spovednik, seveda, da ne bo pomote. Na pravi strani torej. Čeprav … v spovednici nobena stran ni napačna. Nikakor. Kar pa se jezika tiče, si tudi pravi naslov, saj delček trpljenja užil tudi zato, ker se nisi hotel odreči materinščini in rodni deželi. In je seveda prav tudi, da povem, kako sem prišel do relikvije, ki je nosim spravljeno nekje med osebno, zdravstveno in bančno kartico. Kako leto ali dve po tem, ko si bil, ljubi sveti Leopold, uradno razglašen za svetnika, smo se romarji že na povratku proti domu ustavili še v Padovi. Najprej pri tvojem frančiškanskem kolegu Antonu, potem pa še pri tebi. In duhovnik, pri katerem sem bil med romanjem pri spovedi in sem mu med drugim potožil, da le nerad pristopa k temu zakramentu, mi je tam kupil malo relikvijco, ki me tako že več kot petintrideset let spremlja in me, ko pri zdravniku ali na občini ali v trgovini na blagajni vlečem na plano svoje dokumente, opomni, da je čas za spoved. Ljubi moj sveti Leopold Mandić. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in iz svoje nebeške spovednice izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Leopold Mandić objavljena na Vipavska.eu .
Kraj neznan, enako tudi čas in način in vse, kar sodi zraven, pa je vendar to dogodek slaven, ki slavita mesto ga in vas. Tam naj nekaj bi ustanovili, v poznih je bilo aprilskih dneh, spomnil se čez čas je eden teh, drugi, glej, na vse so pozabili. Osvežil se kmalu je spomin, kar čez leto so o tem spisali, za resnično hitro vsem prodali, brez vrzeli in brez odprtin. Šlo mendá za novo je stvarjénje, kajpak ne za proti-imperialno, ampak za naravnost kolosalno narodov sveta osvobojenje. Bojevalo da se je frontalno, so pozneje tisti vsi spoznali, ki prispevek naj bi k temu dali, da bilo je videti fatalno. Kdo bili naj vse tedaj bi zraven, so z zamikom šele določili, enega med njimi izločili, ker premalo bójda bil je slaven. Ni pomembno njihovo število, niti, kaj zares so govorili, pač pa, da naknadno so sklenili, kaj se bo, kako in kdaj slavilo. »Če pa bi kak dvom se kdaj pojavil, ni problema, saj ni nič zapisov, treba torej sploh ne bo izbrisov,« glavni je protagonist izjavil. »Bolj ko bo ostalo misteriozno, laže o dogodku mit se splete, zraven kup dodatkov še nagnete, drugo razglasi za odiozno. Laže ustno bo posredovanje, kaj naj bo edino zveličavno, in dejanje sámo tem bolj slavno, če ne bo motilo ga pisanje. Laže bo tako posredovati, kar nikoli ni se dogodilo, s tem razkritju se bo izognilo, če bi šli kaj ponarejevati. Laže je brez pisnih ponaredkov, dosti bolj spominu se zaupa, pa naj reče tisti, ki si upa, da nikjer še zvočnih ni posnetkov. Laže bo, ko zemlja vse prekrije, z nami v grob odidejo spomini, naj potomstvo blodi po temini, nosi sámo težo mimikrije.« To dejali so pozneje oni, ki domnevno le bili so zraven, datum pa naj bi postal ustaven, ker da niso zanj dovolj zakoni. Rekli so, ki so pokojni davno, da lahko bo in celo še laže, se slepili tisti iste baže, nič da tu bilo ni protipravno. A je vendar kup zadreg ostal, datum najprej, zlasti pa vsebina, dvignila je roke zgodovina. Kdo bo zgodbe epilog podal? Še najlaže zdaj bo odstraniti vse zadrege administrativno, določiti datum brezprizivno, prvi dan aprila razglasiti. Le ta datum točen se izkaže, je edini namreč v celem letu, ko tako pri nas kot v širnem svetu govori resnico ta, ki laže. Objava Jože Vidmajer: Prva fronta (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
Apostolska dela, ki jih je napisal sveti Luka, se začnejo tam, kjer se konča njegov evangelij. Avtor sam to navede virtualnemu prejemniku obeh besedil, nekemu Teofilu, izmišljenemu imenu, ki pomeni »kdor ljubi Boga«. Predstavlja edini primer, ko sveti pisec predstavi (svojo) knjigo s tovrstno opombo, da bi zagotovil ne le verodostojnost dokumenta, ampak tudi resničnost dejstev, ki so v njem pripovedana. In pojdimo k dejstvom: prvo je ravno vnebohod Vstalega: tradicionalni opis - Jezus, ki fizično gre po tangenti in gre gor, kot izstrelek ... - nas želi naučiti, da je Kristus vstal s telesom in ne samo z duhom; torej s telesom, ne le z duhom, se je vrnil k Očetu. To se ne zdi odvečno pojasnilo: ne morete si predstavljati, koliko vernikov je prepričanih, da se Jezusovo vstajenje razlikuje od Lazarjevega – in o tem ni nobenega dvoma! - za to, da je Lazar oživel s telesom, Jezus pa (samo) z duhom... Zmotnost tega verovanja je najprej v tem, da duha, kateregakoli duha ni mogoče obuditi, saj je nesmrten in zato nikoli ne umre. Medtem pa ti pobožni ljudje še naprej z zgledno predanostjo molijo drugo veličastno skrivnost rožnega venca, brez najmanjšega razmišljanja o svojih prepričanjih, o pravem pomenu dejstva in o posledicah v življenju vsakega posebej. Sveti Pavel večkrat ponavlja, da je Kristus prvina vseh vstalih, in dokazuje, da bomo tudi mi vstali. Usoda našega ljudstva je torej neposredno odvisna od resnice Kristusovih skrivnosti! To je pravilen način za obravnavanje evangelija in spisov Nove zaveze: to niso resničnosti, ki bi se nanašale izključno na zgodbo o Božjem Sinu – in že bi bilo dobro, če bi jim verjeli in jih oznanjali kot skrivnosti sveta. Jezusovo življenje! Gre za našo prihodnost! Bomo spet vstali? ali ne bomo vstali? in kako bomo spet vstali?... Res je, ne vemo veliko – recimo (da ne vemo) nič – o tem, kako bomo vstali; ...da pa bomo vstali z vso svojo osebo, lahko verjamemo, če in samo če verujemo, da je Kristus vstal z vso svojo osebo. Skratka, obe vstajenji – njegovo in naše – sta tesno povezani med vzrokom in učinkom. V tem času je treba nekaj početi, tukaj in zdaj! Pravzaprav se tako konča prvo berilo današnjega slovesa in evangelij: »Možje Galilejci, zakaj gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebesa, se bo vrnil tako, kot ste ga videli odhajati v nebesa.” S temi besedami oba v belo oblečena glasnika nagovorita Enajsterico. Prepričan sem, da ima skušnjava, da bi ostali očarani ob pogledu na nebo, nekaj podobnega enako neustavljivi skušnjavi mnogih kristjanov, da svoje dneve preživljajo ob 'kontempliranju' preteklega življenja svojih pokojnih ljubljenih, listanju starih albumov s fotografijami, vsakodnevnem obisku na pokopališče ... Če bi pokojni lahko govorili, verjamem, da bi izrazili nezadovoljstvo in razočaranje nad tem. Rajni potrebujejo predvsem naše molitve, čeprav tudi urejen grob nekaj pomeni, a le simbolno. Obstaja čas, ki bi ga lahko opredelili kot fiziološki, v katerem smemo žalovati za mrtvimi; vendar se naše življenje ne konča z njihovo smrtjo. Prav to nameravata angela povedati apostolom. Čas Cerkve se je začel in oznanjevanje evangelija ne more čakati. Gospodar je v nebesih, vendar mora telo opraviti poslanstvo, ki ga je prejel od Gospodarja! Navzočnost njegovega Duha, Svetega Duha, med nami, po obljubi Vstalega pred vnebohodom v nebesa (glej Mt. 28,20), je zagotovljena z zakramenti, ki jih je postavil Gospod, če jih vredno prejemamo in v njihovi moči tudi delujemo. Cerkev je močna in peklenska vrata je ne bodo premagala, pa najsi se zdi v času šibka, posebej ko jadikujemo, kako malo nas je v cerkvah pri sv.mašah; oznanja ga sam Gospod, potem ko je Simonu Petru zaupal ključe nebeškega kraljestva (glej Mt 16,18). Kontemplacija in delovanje sta temeljni koordinati krščanskega življenja. Za vernika je nujno premišljevanje Kristusove skrivnosti. Toda čista kontemplacija ne obstaja: niti najbolj radikalna samostanska izbira – mislim na poklicanost kartuzijanov npr. – se ne more v celoti uresničiti samo v čisti kontemplaciji. Potrebno je delovanje v službi Cerkve in sveta. Vsaka pristno krščanska poklicanost ima vedno misijonarsko razsežnost, glede na konkretne oblike človekovega življenjskega stanja. Oznanjevanje in pričevanje: Kristusov evangelij se oznanja s pričevanjem s svojo skladnostjo življenja, da je evangelij vstopil v nas, teče po naših žilah, navdihuje naše misli, premika naša dejanja, oblikuje stališča, predlaga prave besede za govorjenje o Bogu, vere vanj, upanja, ki ne umre, ljubezni, ki ne obupa,... To je dediščina, ki so nam jo zapustili apostoli, pričevanje, ki so nam jo predali tisti ubogi ribiči, skupaj 11, da bi jo lahko nosili in predajali naslednji generaciji. Tukaj je najbolj občutljiv in zapleten vidik vere: “traditio”, prenašanje vere na naše otroke – prav tu so naše sodobne družine izgubile elan... O tem smo razmišljali že večkrat. Ponovno se nam predstavi skrivnost vnebohoda: preden so subjektivne, so težave objektivne, zaradi zgodovinskega trenutka, ki ga preživljamo, že iz let pred koncilom. Tragedija holokavsta in pred tem nekateri filozofski tokovi, kot so idealizem, materializem, marksizem, so prispevali k temu, da se je v vest vsadil črv suma o obstoju Boga. Širjenje kapitalizma in potrošništva pa sta naredila še ostalo. Uresničujejo se besede svetega Janeza: "Svet nas ne prepozna, ker ni spoznal Boga." Kako to storiti? ... kje začeti? Menim, da je izhodišče pričevanje življenja, skladno z verovanjem, ki ga izpovedujemo. Ponavljam: nikogar ne bo pritegnil evangelij, če v nas ne najde pričevalcev, ki so prepričani in zvesti v dejanjih, besedam, ki jih slišimo v Cerkvi in jih ponavljamo doma, v šoli, na delovnem mestu,.. . Doslednost, doslednost, doslednost, doslednost ... je skrivnost naše verodostojnosti, ki ji je Kristus pogumno zaupal prihodnost Cerkve za zveličanje sveta. Objava Nedeljska misel: Po sv. duhu Jezus ostaja med nami objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 11. maj
Občina Ajdovščina tudi letos namenja mladim možnost nabiranja prvih delovnih izkušenj v občinskih javnih zavodih. Na voljo je 44 raznolikih delovnih mest na 15 javnih zavodih z urno postavko 6,90 neto, kar je več kot leto poprej. Mladi, vabljeni k prijavi! Počitniško delo Občina Ajdovščina omogoča že osmo leto zapored. Odličen odziv in dobra organiziranost vsako […]
Priznam, da sem v zadregi ali naj ti vljudno sežem v roko, kot to pač storita dva, ki so ju ravnokar predstavili in se še ne poznata, ali naj ti le pokimam z glavo za »živjo, stari, kako gre«, kot je v na vadi med starimi znanci in prijatelji. Poznava se – in se ne. In pustiva pri strani dejstvo, da bi te kot pobožen in izobražen obiskovalec nedeljskih bogoslužij, da ne rečem – vernik, pravzaprav moral poznati … saj se po tvoji zaslugi v dneh pred Gospodovim vnebohodom obhajajo tako imenovani »prošnji dnevi«, ko verno ljudstvo prosi za blagoslov rastočih pridelkov in odvrnitev hudih ur in božje kazni. Svoje čase, ko so imeli več pridelkov, so tudi na blagoslove več dali, in ker še ni bilo ne meteoroloških napovedi, raket proti toči in zavarovalnic, so se proti hudim uram borili predvsem z molitvijo, in pred božjo kaznijo so trepetali, medtem ko se danes smejemo … Zato so imeli celo prošnje procesije. Da se je Gospodar žetve, bliska in groma ter Pravični Sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, sprehodil čez polja, travnike, brege in vasi. Dane sto opravimo na »fast food« in »drive in« način. Čeprav je sodba (in z njo kazen) večna. No, kot rečeno: kar se tiče prošnjih procesij in dni, bi se s teboj moral rokovati. Kar pa se tiče tvojega imena in tvojega z njim povezanega patronata, pa ti lahko pomežiknem in te sunem pod rebra. Si namreč zavetnik dojilj. In v naši hiši smo se precej dojili: šest otrok, ki jih je njihova mati in moja žena v isti osebi vse dojila po dve leti. Kar pomeni, da je dojila dvanajst let, in to trenutno znese dobro petino njenega življenja. In če upoštevam še podatek, da človek tretjino svojega življenja prespi, lahko pridem do matematičnega zaključka, da je žena predojila pol svojega budnega življenja. A ker je dojil tudi ponoči in ji je to kratilo spanec, se račun ne izide popolnoma. Tvoje ime, moj ljubi sveti Mamert, izhaja iz latinske besede mamilla, ki pomeni prsi! In prsi so svojevrstno mamilo , ne le za dojenčke … pa bom tu postavil piko, da se ne bo kdo zgražal. Ti bom pa vseeno pomežiknil, tako po moško, in te sunil pod rebra … saj me razumeš. Ljubi moj sveti Mamert. Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga v prošnjih dnevih, prošnjih procesijah ali kar tako povrni in obilno razlij na nas, na naša polja, na naše dojilje in dojenčke. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Mamert objavljena na Vipavska.eu .
V znani firmi, ki je homogena, enovita v vseh pogledih družba, vsakomur pač ni dostopna služba, previsoka to bila bi cena. V znani firmi namreč vse deluje kakor stroj namazan in eksakten, ves režim zatorej je kompakten, nič ne moti ga, ne razgrajuje. A zgodi se še v najboljši hiši, vskoči da v sistem ji kak vsiljivec, ta seveda je dežurni krivec, ga podijo kakor mačke miši. Nekaj da v sistemu se dogaja, ugotovil eden je nadzornih, krivda je za to pri nepozornih, iz sistema stvar grdo uhaja. V znani firmi samostojen eden je preveč, sam pravi si podjetnik, je preveč izkušen, ni začetnik, spričo njega ves sistem je zmeden. Kamere nadzorne ponorele ob njegovi znova so pojavi, kup sodelavcev ga brž prijavi, da je zaviralec firme cele. V firmi je kakor v areni rimski, »Ta ni naš, preveč je samostojen!« sliši bevsk se, ves sistem je zblojen, a zaman renčijo psi režimski. Objava Jak Klemenc: Sistemska napaka (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 10. maj
Da Dunaja ni reševal pred Turki samo Levstikov Martin Krpan v knjigi, dokazuje življenje slovenskega plemiča deželnega glavarja Kranjske in poveljnika krajiške vojske v Hrvaški in Slavoniji Ivana Kacijanarja, rojenega na gradu Katzenstein v Begunjah. Poveljeval je kranjski vojski v bojih s Turki, vodil kranjske plemiče proti upornim štajerskim kmetom, poveljeval cesarski vojski v bojih za madžarsko krono, izredno pa se je izkazal tudi leta 1529 pri obrambi Dunaja pred Turki. 10. maja 1529 se je turški sultan Sulejman II. s 150.000 vojaki in 300 topovi odpravil iz Carigrada čez Ogrsko proti Dunaju, katerega je nameraval zasesti. Mesto je oblegal skoraj en mesec, septembra in oktobra, vendar so branilci zdržali. Med njimi se je posebno odlikovala lahka konjenica s poveljnikom kranjskim plemičem Ivanom Kacijanarjem. Ko so se Turki vračali, se je glavnina valila skozi Ogrsko, stranske čete pa so pustošile po Štajerskem v okolici Maribora, Slovenske Bistrice, Slovenskih Konjic in Celja. Takrat je bilo požgano tudi letovišče in kopališče v Rimskih Toplicah, na Kranjskem pa samostan Stična. Pa so nam tako dolgo dopovedovali, da smo bili Slovenci vedno samo hlapci, delavci in kmetje, da nismo imeli plemičev, da smo bili vedno slabi vojaki. Zgodovina pripoveduje drugače ... Fotografija: Wikipedija Objava Na današnji dan: Prednik Martina Krpana objavljena na Vipavska.eu .