Helena Blagne: Evrovizija ni le glasbeno tekmovanje, temveč družbeni fenomenSuperlativi so se vrstili skozi desetletja, od veličine njenega glasu do neomajne karizme, od njene neprekosljive discipline do prefinjene interpretacije. Toda vse, kar ona je, izhaja iz nečesa mnogo globljega – iz njene neizprosne iskrenosti. Iskrenosti do same sebe. Glasba, ki jo poje, ni zgolj zvok, ni zgolj pesem – je zgodba, ki jo razgalja s popolno predanostjo. Ob štiridesetletnici kariere se ne sprašujemo več, kaj jo je naredilo veliko. Odgovor je preprost in obenem globoko filozofski: veličina ni v moči glasu, temveč v moči resnice, ki jo ta glas nosi. https://www.youtube.com/watch?v=zFzfFnivf9k Helena, štirideset let je veličasten dosežek. Ko zdaj gledate nazaj, kaj vas najbolj gane, ko pomislite na vse te trenutke, ki ste jih doživeli na odru in zunaj njega? Ko pogledam nazaj, se mi zdi fascinantno, kako glasba presega čas in prostor ter vzpostavlja vez med generacijami. To, da lahko skozi umetnost soustvarjam kolektivni spomin, je nekaj izjemnega. Moj glas ni zgolj zvok – je zgodba, ki se skozi interpretacijo neprestano razvija. Najbolj me gane dejstvo, da pesmi, ki sem jih pela pred desetletji, še vedno najdejo svoj odmev v ljudeh danes. To pomeni, da je umetnost – če je iskrena – brezčasna. V maju boste nastopili v Križankah na nekoliko drugačnem koncertu. To prizorišče ima prav posebno energijo, intimnost in prestiž. Kako se počutite, ko se pripravljate na ta dogodek? Kako ga doživljate kot umetnica, ki že toliko let stoji na najpomembnejših slovenskih in tujih odrih? Križanke niso zgolj koncertni prostor, temveč kulturni hram, kjer odmeva zgodovina umetnosti. Ta oder nosi težo tradicije, a hkrati ponuja svobodo interpretacije. Vsakič, ko stopim nanj, čutim odgovornost – ne zgolj do občinstva, temveč tudi do glasbe same. Priprava na tak dogodek je večplastna: gre za sintezo discipline, poglobljenega razmisleka o repertoarju in iskanja pravega ravnovesja med intimnostjo in spektaklom. https://www.youtube.com/watch?v=kM_KHqssf7E Kar trikrat ste se potegovali za nastop na odru Evrovizije, tako v času Jugoslavije kot tudi v samostojni Sloveniji. Ta festival ima svojo moč, zgodovino in čustveno težo. Kakšni so vaši spomini na tiste trenutke? Kako ste takrat doživljali to tekmovalno napetost in hkrati umetniški izraz? Evrovizija ni le glasbeno tekmovanje, temveč družbeni fenomen, ki odraža duh časa. Vsako sodelovanje je bilo zame priložnost za umetniško raziskovanje in izziv, kako združiti avtentičnost s pričakovanji množic. Tekmovalni vidik prinaša določeno napetost, a bistvo ostaja – glasba kot univerzalni jezik, ki presega meje. Ne glede na izid je bilo vsako sodelovanje dragocena izkušnja, ki je oblikovala moj pogled na glasbeno industrijo in umetniško integriteto. Mnogi vaši besedilopisci so med največjimi v naši glasbeni zgodovini: Drago Mislej, Elza Budau, Miša Čermak … Kako je, ko vam nekdo z besedami prinese vaše misli, čustva, sanje? Kako je sodelovati z ljudmi, ki razumejo vašo umetniško dušo? Pisati pesem je umetnost, a razumeti umetnika, za katerega jo pišeš, je veščina. Sodelovati z izjemnimi avtorji je privilegij, saj mi omogočajo, da skozi njihove besede oživim svoje najglobje občutke. Pesem postane most med notranjim svetom in občinstvom – ko besede zadenejo pravo noto, se zgodi tisto čudežno ujemanje, ko glasba postane več kot le zvok. https://www.youtube.com/watch?v=Oz3miIr8Ys0 Pesem Ker ljubim ga ima zame, pa verjamem, da tudi za mnoge druge, prav posebno čustveno globino. Gre za eno vaših bolj intimnih skladb, ki nosi čisto resnico ljubezni. Kako ste vi doživljali to pesem takrat, ko ste jo prvič zapeli, in kako jo doživljate danes? Pesem ni nikoli statična – raste z umetnikom in z občinstvom. Ko sem jo prvič zapela, sem jo doživljala kot intimen izliv čustev, danes pa v njej slišim tudi odmeve tistih, ki so jo skozi leta vzeli za svojo. Glasba ima to moč, da vsakdo v njej najde lasten pomen, in to je tisto, kar daje skladbi brezčasnost. V življenju in karieri ste verjetno velikokrat čutili breme in pričakovanja družbe, predvsem ker ste ženska. Kako gledate na to danes? Se vam zdi, da so ženske v industriji, pa tudi sicer v življenju, tretirane drugače kot moški? Kako se borite s temi stereotipi? Družbena pričakovanja so pogosto okvirji, ki jih moramo umetniki nenehno presegati. Ženska v glasbeni industriji ni zgolj izvajalka – pogosto je tudi objekt interpretacij, ocen in sodb. A umetnost, ki jo ustvarjam, je moj odgovor na te stereotipe. Glasba ne pozna spola, pozna le iskrenost in moč izraza. https://www.youtube.com/watch?v=3iiGevE0WaA Sprejemanje drugačnosti je v današnjem svetu še vedno aktualno, tako v kontekstu homofobije kot ksenofobije. Ste oseba z izjemno empatijo in srcem. Kako vi doživljate obsojanje drugačnih, tistih, ki ne sodijo v okvirje družbenih norm? Umetnost je naravno zatočišče drugačnosti. Prav v glasbi, literaturi in umetnosti nasploh najdemo prostor za tiste, ki ne želijo ali ne morejo slediti ustaljenim potem. Obsojanje izhaja iz nerazumevanja, a verjamem, da se svet spreminja – korak za korakom. Pomembno je, da vsak izmed nas prispeva k temu, da bi empatija premagala predsodke. Čustvena inteligenca je pojem, o katerem se danes veliko govori. Kaj za vas pomeni ta sposobnost? Ali menite, da bi z več čustvenega kvocienta kot družba lahko lažje premagovali predsodke in ustvarjali lepši svet? Čustvena inteligenca ni zgolj sposobnost prepoznavanja lastnih občutkov, temveč tudi razumevanje sveta skozi oči drugega. Glasba je izraz tega principa – vsaka pesem je zgodba, ki odpira prostor za empatijo. Če bi znali prisluhniti drug drugemu z enako občutljivostjo, kot prisluhnemo melodiji, bi bil svet mnogo bolj harmoničen. https://www.youtube.com/watch?v=r2otArJhE5I Umetniki so pogosto tisti, ki najbolje razumejo svet skozi občutke. Vam je kdaj težko, ko svet zunaj ne zna začutiti tako globoko, kot čutite vi? Kako najdete ravnovesje med tem, da izrazite svojo umetniško dušo in da se zaščitite pred prevelikim čustvenim bremenom? Biti umetnik pomeni čutiti bolj intenzivno – lepoto in bolečino, radost in melanholijo. Najti ravnovesje je izziv, saj umetnost terja popolno predanost, a hkrati zahteva tudi notranjo trdnost. Naučila sem se, da mora umetnik kdaj odstopiti korak nazaj, da bi lahko stopil naprej z novo močjo. Kaj je po vašem mnenju največja modrost, ki jo lahko prinese umetnost, bodisi skozi glasbo bodisi skozi življenje samo? Umetnost nas uči poslušati – druge in sebe. V glasbi ni absolutnih resnic, temveč le iskrenost trenutka, ki ga delimo. Če bi se ta princip naučili prenesti v vsakdanje življenje, bi bilo v svetu več dialoga in manj nesporazumov. Glasba ne deli, temveč povezuje – in to je njena največja modrost. The post Helena Blagne: Evrovizija ni le glasbeno tekmovanje, temveč družbeni fenomen appeared first on Evrovizija.com .