Življenje potrebuje smisel, smer, upanje. Upanje deluje kot globoka sila, s pomočjo katere nadaljujemo pot v težavah, se ne predamo v utrujenosti potovanja, smo prepričani, da nas življenjsko romanje vodi domov. Brez upanja življenje utegne postati oklepaj med dvema večnima nočema, kratek premor med tem, kar je bilo pred našim bivanjem na svetu, in kar bo po njem. Upati v življenje pomeni vnaprej okušati cilj, imeti za gotovo to, česar še ne vidimo in česar se še ne dotikamo, zaupati in se izročati ljubezni Očeta, ki nas je ustvaril, ker nas je hotel z ljubeznijo in hoče, da smo srečni. V svetu vlada razširjena bolezen: pomanjkanje zaupanja v življenje. Kot da bi se vdali v slabo usodo, v odpoved. (…) Zato je pogum, da živimo in porojevamo življenje, da pričujemo, da je Bog v najvišji stopnji ljubitelj življenja, kot trdi knjiga Modrosti (11,26), še toliko bolj nujen.
papež Leon XIV. med splošno avdienco 26. novembra