»Ne, pri nas nimamo več prostih sob,« je izza težke rožnate zavese odkimala lastnica hostla, ki sva ga, skritega za visokim zidom, komaj našla. Obraz se nama je razpotegnil. Zmračilo se je že, razsvetljava v vasi je bila skromna. Bova že prvo noč prenočevala v avtu? »Čakajta,« je rekla lastnica in izginila nazaj za zaveso. Čez nekaj trenutkov se je zavesa spet premaknila. »Lahko prespita pri moji prijateljici,« je pokazala na žensko, ki naju je izza roba zavese gledala z rjavimi materinskimi očmi in toplim nasmehom.