Vstopiti v DS N°4 je kot odpreti vrata pariškega ateljeja ob prvih jutranjih žarkih. Najprej te objame tišina. Vonj po žlahtnem usnju prebudi čute. Prav vsak detajl šepeta o prefinjenosti. DS N°4 ni le prevozno sredstvo – je nežna igra zapeljevanja in šarma. In ne, ne gre za dodobra preoblečenega plebejskega Citroëna, ki bi želel – podobno kot svat na poroki leta – s svojo elegantno opravo prepričevati okolico, da je bolj zanimiv, kot je v resnici. Gre za premišljeno provokacijo, ki te draži, očara in dokazuje, da Francozi še niso pozabili, kako se streže eleganci.