Balladero: Zadnje čase predvsem pazim, koga in kaj spustim v svoje življenjeV slikoviti kulisi Goričkega, kjer se prepletajo meje, kulture in zgodbe, se rojevajo neštetokrat nevidne vezi med prostorom, identiteto in ustvarjalnostjo. Iz teh korenin čuti navdih tudi sogovornik, ki z glasbo premošča meje tako očitne kot tiste neoprijemljive. Njegova pot je prepojena s preprostostjo in z iskrenostjo, a hkrati odpira vrata globokim razmišljanjem o umetnosti, življenju in človeški pristnosti. Njegov pogled sega čez meje očakovih krajev in odmeva v prihodnost, kjer glasba, čista v svoji esenci, ostaja človekova sopotnica. https://www.youtube.com/watch?v=AQ1bSKfTAtY Prekmurje, vaša rojstna pokrajina, je polno tradicij, a hkrati nekakšen svet zase. Kako vam kot ustvarjalcu regionalna identiteta prepleta življenje in glasbo? Ne le Prekmurje, ampak predvsem Goričko. Ker Prekmurje niso zgolj ravnice, cimprane iže in reka Mura, ampak so tudi hribčki, ki ga obdajajo, in cel raznovrsten, razgiban svet, ki je vpet v zanimivo krpanko sosednjih dežel in narodov. Od Avstrije do Madžarske in Hrvaške. Sam prihajam s Cankove, ki leži manj kot kilometer stran od meje z Avstrijo. Že kot otroci smo često in z velikimi očmi prehajali mejo s staršema, saj je bil sosednji Bad Radkersburg prava oaza razvoja in velikega sveta tam zunaj. A zanimivo, le lučaj naprej je Gornja Radgona spet naša in spet drugačna. Tako da bi rekel, da sem odraščal na prepihu kultur in vtisov. Nikoli nisem sicer čutil obveze do tega, da bi preveč poudarjal svojo regionalno identiteto. Je pa res, da šele zdaj spoznavam, kaj vse in kako mi je Prekmurje dalo. Bolj sem stran, bolj ga pogrešam. A da bi zares cenil kraje, iz katerih prihajaš, je treba tudi po svetu, predvsem pa biti odprt za druge vplive. Jaz bi rekel, da so moje korenine na Goričkem, z vejami pa rad segam čez meje pričakovanega. Marelice imajo poseben vonj, ki v nas pogosto zbudi spomine na poletje, mladost in spokojnost. Kaj ste želeli z njimi povedati v komadu Marelice? Kako gledate danes na tisti nastop na Popevki 2021? Marelice so nastale v času koronskega globalnega zaprtja. Hotel sem, tudi sebe, spomniti na lepoto življenja, ki je najlepše takrat, ko uvidimo, da so najboljše stvari tiste, ki so tudi najbolj preproste. In da je treba preprosto živeti v trenutku in se prepustiti. Če bi imel še enkrat priložnost ponoviti tisti nastop, bi se usedel za klavir, kjer se počutim najboljše. In skladbo bi pustil v prvotnem aranžmaju, ki je vseeno tisti, ki skladbi in njenemu sporočilu najbolj pristoji. Na Melodijah morja in sonca ste letos prejeli posebno nagrado za pesem Kantina. Kaj vam pomeni ta nagrada in kako jo vidite kot korak naprej v ustvarjalnem svetu? Res je, prejel sem nagrado MMS bodočnost za dosežke in preboj v preteklem letu. Sicer nerad počivam na lovorikah, tudi vem, da navsezadnje glasbeniku največ šteje njegovo občinstvo. So pa nagrade in tovrstni festivali super priložnost, da opozoriš nase ter se predstaviš širšemu številu poslušalcev. Nasploh mi je bila izkušnja triinštiridesetih Melodij morja in sonca izvrstna in mi bo ostala v nepozabnem spominu. Res je bil festival odlično voden, umetniški vodja Andrea Flego pa je z odlično festivalsko ekipo Avditorija Portorož in RTV Slovenija poskrbel za to, da smo se imeli res fajn. [caption id="attachment_41697" align="alignnone" width="1000"][media-credit name="Foto: Alesh Maatko" align="none" width="1000"] [/media-credit] Balladero na odru MMS.[/caption] Sodelovanja Sodelovali ste z Jadranko Juras, Žanom Serčičem, tudi s svojim bratom Aljošo Bagolo. Kakšen vpliv ima to na vaš ustvarjalni proces? Je v teh sodelovanjih prisoten poseben tok energije? Res je, veliko sem sodeloval in še zmeraj rad sodelujem. Sicer bi od res številnih sodelovanj najbolj izpostavil tri bolj stalna producentska sodelovanja: z nemškim mojstrom in kitaristom skupine Reamonn Uwejem Bossertom ter z ameriškim bobnarjem in producentom Bobbyjem MacIntyrejem ter z italijanskim virtuozom na kitari Lorenzom Cortijem. Sicer pa vsako sodelovanje prinese nove izkušnje, vedno se kaj novega naučiš. Poanta pa je, da skladbe dobijo tisto, kar potrebujejo. Včasih so te energije res prave, včasih mogoče tudi ne, vedno pa se mi zdi, da s sodelovanji pride svež veter, tudi navdih. Trenutno sem res vesel, da lahko predvsem na odru sodelujem s super glasbeniki. Osveženo spremljevalno zasedbo, ki sem jo poimenoval Specialisti, namreč sestavljajo izvrstni glasbeniki: Peter Dekleva na kitari, ki občasno prevzema tudi producentsko vlogo, harmonikar Amadej Herzog, basist Goran Sarjaš ter Pavel Čebašek na bobnih. Z njimi smo posneli tudi omenjeno Kantino, letos pa obredli kar nekaj odrov in opravili tudi dva zelo prijetna radijska koncerta na Radiu Koper in na Radiu Maribor. Imamo res dobro energijo in kemijo in veselim se novih odrov in skupnih skladb, ki prihajajo. Vaša skladba V tvojih očeh ima aranžma, ki poslušalca potegne v globoko občutenje. Kakšen odnos imate sami do te skladbe? Hvala, me veseli, da je tako. Tudi jaz jo zelo rad izvajam in mi je ena ljubših. Tako besedilo kot aranžma. Mogoče tudi zato, ker sem skladbo ob pomoči Enosa Kuglerja, ki je poskrbel za snemanje, produciral sam, pa jo čutim še bližje kot tiste, kjer v zvok po navadi poseže producentska roka. Je skladba, v katero se tudi kot izvajalec moraš potopiti in se prepustiti njenemu toku, da te ponese. Napisal sem jo sicer tudi z mislijo na Amadejevo virtuozno izvajanje, zato ima v skladbi precej prostora za sicer v pop glasbi netipičen harmonikarski solo. Ampak v bistvu gre za filmsko skladbo, ki jo tako tudi doživljam. Kot kratki film. Nekako tako se počutim vedno, ko izvajam svoje skladbe. Poskušam se vživeti v zgodbo, se ji povsem predati in potem to dati tudi občinstvu. Skladba V tvojih očeh je na nek način predhodnica Kantine. Ima morski pridih in misterioznost poletnih avantur, taka prava podlaga za filmski zaplet. Lepo nam je uspela tudi na minulem koncertu s Specialisti na Radiu Koper v studiu Hendrix. Če izhajam iz znanih raziskav o tem, kako glasba vpliva na čustva in vedenje ljudi – ali tudi vi sami zavestno izbirate tone in besede, da se dotaknete duš ljudi na določen način? Kako zavestno ustvarjate? Sicer sem precej bral o vplivih zvoka in glasbe na čustva in vedenje. Glasba oziroma zvok se vedno dogajata na mnogih nivojih. Od psihološkega do fizičnega, kognitivnega in vedenjskega. Obenem je zvok dražljaj, na katerega se ljudje odzovemo najhitreje, kar je tako evolucijski preživitveni mehanizem kot tudi tisto, kar glasbi daje posebno moč. Le sluh ima namreč direktno povezavo s centrom za čustvovanje v amigdali. Zato ni slučajno, da je glasba za mnogo ljudi osrednji del življenja. Vseeno pa se mi zdi pomembno, da kot ustvarjalci s tem ne manipuliramo, ampak da zavestno ustvarjamo iz sebe. To sicer pri meni pomeni, da poskušam uloviti in uglasbiti tiste stvari, ki so del mene, občutja, hrepenenja in hotenja, ki jih želim izraziti. Avtorska skladba je en tak svet v malem, v katerega se odtisneta avtorjeva – tudi izvajalčeva – duša in srce. Zato se mi zdi najpomembneje tako tudi ustvarjati. Z dušo in s srcem. Le tako se lahko drugih duš in src tudi dotakneš. In nekaj daš svetu. Ko se to zgodi, je to najlepši občutek. Znano je, da trenutne razmere v slovenski glasbeni industriji niso enostavne. Kako kot glasbenik občutite zadnje spremembe proračuna in položaj umetnikov v Sloveniji? Je to stvar, ki jo skušate s svojo glasbo tudi nagovoriti? Eno najpogostejših vprašanj, ki ga glasbeniki v Sloveniji dobimo, je, ali lahko živimo od glasbe. Umetnost v Sloveniji ni najbolj cenjena. Glasbo pa se dojema kot hobi. Sicer je to zaradi globalnih sprememb na področju distribucije in konzumacije glasbe širši fenomen, za finančno dostojno življenje se zaradi precej oderuških razmerij delitve dobičkov oziroma prihodkov včasih borijo tudi relativno uspešna glasbena imena. Ker sem doma iz gostilne, sicer nisem nikoli preveč gledal na to, kako je in kako bi naj bilo. Doma so me naučili, da moraš zase najprej poskrbeti sam. Tako da ne, mislim, da glasba ni zato, da se v njej razpravlja o ekonomskih položajih glasbenikov. A če si želimo gojiti dolgoročno zdravo in prebojno glasbeno-umetniško ponudbo, pa moramo poskrbeti za dobre pogoje za ustvarjanje. Vsekakor je majhnost slovenskega trga težava, a sinergičnih učinkov vrhunske umetnosti in glasbe za turizem in ekonomijo je dovolj, da je potrebno glasbo in glasbenike resno jemati tudi z vidika njihove ekonomske in družbene vloge. Imamo pa za to sindikate in pogajalce. Največ, kar lahko naredi glasbenik ali umetnik sam, pa je, da od sebe da vse, kar lahko da. Da slovenske glasbenice in glasbeniki najbrž dajejo več kot številni kolegi in kolegice drugje, pa za to dobijo precej manj, pa je stvar širše razprave. Jaz bi predvsem rekel, da imamo glede na dokaj zahtevne pogoje izvrstno glasbeno sceno. Ampak to še ne pomeni, da je to tudi samoumevno. Slišal sem o zanimivem eksperimentu, kako poslušanje znane pesmi lahko spremeni človekov krvni tlak. Ali ste kdaj razmišljali o tem, kako bi lahko vaše pesmi – morda že podzavestno – vplivale na fiziologijo vaših poslušalcev? Da, merili so število utripov srca in tudi mikroizbruhe znoja na dlaneh ob poslušanju glasbe. Dokazano je tudi, da določena glasbena dela, denimo violinski arpeggio in ostinato aranžmaji v počasnejših tempih po navadi izzovejo občutke žalosti, pri drugih oblikah glasbe se ljudem dokazano naježi koža. Vse to se nanaša na tisto moč glasbe, o kateri sva govorila prej. Že pri sebi vidim, kaj se zgodi, ko odigramo res dober koncert. Čeprav sem utrujen, se počutim obenem kot prerojen, prečiščen in kot nov. Upam, da se to zgodi tudi občinstvu. Velikokrat je sicer že prišla kakšna takšna zahvala in odziv. Koncerte po navadi zaključimo s skladbo Če bi, ki je posvečena mojemu dedku. Še posebej po tej skladbi, ki se začne v prekmurskem narečju, se vedno počutim, kot da bi se vibracijsko očistil. Mogoče zato, ker jo zapojem v svoji najvišji legi ter se do konca izpojem in zaigram na tako rekoč vseh oseminosemdeset tipk klavirja. (smeh) Zanimivo bi mi bilo videti, koliko energije pokurim sam na takem koncertu in kaj se medtem dogaja v možganih. Tako mojih kot tudi od benda in občinstva. Po drugi strani pa je včasih dobro pustiti nekatere stvari, da ostanejo zavite v tančico skrivnosti. Mislim, da nikoli ne bomo povsem doumeli, kako, kaj in zakaj se dogaja glasba, in mogoče je bolje, da tako tudi ostane. Kot je rekel pokojni mojster Quincy Jones, melodije prihajajo od Boga, tvoja glasba pa je lahko le toliko, kot si sam kot človek – povzeto po nasvetu njegove profesorice Nadie Boulangier. Zato se je treba predvsem truditi, da smo najprej boljši ljudje. Prihodnost glasbe je vedno negotova, a glasbeniki, kot ste vi, krojite njen tok. Kakšna misel ali ideja vas spremlja v ustvarjalnem procesu? Kaj želite, da poslušalci občutijo, ko slišijo vaš glas? Hvala za kompliment. Sam glasbo dojemam kot izrazito ciklično in izvenčasovno kategorijo. Čeprav glasba vedno zveni skladno s časom, v katerem se dogaja, in iz njega jemlje navdih ter vplive, je vedno tudi onstran časa oziroma nad njim in izven njega. Je tudi najbližje temu, kar bi lahko poimenovali časovni stroj. Zato bi rekel, da je prihodnost glasbe jasna in neomajno trdna. Dokler bodo ljudje, bo tudi glasba. Kot je rekel Nietzsche, bi bilo življenje brez glasbe napaka. Je pa manj gotova usoda glasbene industrije in glasbe kot poklica. Moje ustvarjanje je sicer zdaj že ustaljen proces, ki ga včasih opravljam skoraj rutinirano. Po prvotni idejni fazi, ko nastanejo melodija, tekst in struktura skladbe, se lotim demo posnetka, nato pa poskušam v doglednem času začutiti, ali je to, kar sem ustvaril, vredno tega, da gre na platno ali da ostane v obliki skice. In zanimivo, včasih se zgodi, da imajo preproste skice več naboja kot velika platna. Zato si vedno želim, da bi do poslušalk in poslušalcev prišla tista prava energija in ustvarjalni naboj in tudi moj resnični izraz. Ne nekaj fabriciranega, preproduciranega in plastičnega. Čeprav zaradi vse večje izpeglanosti sveta, kjer je vse instant in polikano do točke perfekcije, ljudje vse težje cenimo pristno človeško plat ustvarjanja, je prav to tisto, kar iščem v glasbi in ustvarjanju sam. Vse ostalo zna danes že tudi umetna inteligenca. https://www.youtube.com/watch?v=LLYm1RwZyjQ Vsi se na določeni točki znajdemo pred izbiro: kam naprej, s kom, za koga? Kako v vašem življenju in delu odločate, katero pot ubrati – še posebej, če to pomeni premikati meje ali se izpostaviti kritikam? Vedno se je treba spomniti, da je dobro, da ostanemo zvesti sebi. A tudi ne povsem trmasto, v smislu, da si ne dovolimo kritike ali osebne rasti, napredka. Lepo je, da se lahko pogledaš v ogledalo in si rečeš: v redu je, v redu sem, sem človek iz krvi in mesa, z dušo in s srcem, s svojimi vrednotami in željami. Človeško se je motiti, ne vedeti vsega, upati in vedno iti naprej. Zato si moramo znati tudi stati ob strani. Zadnje čase predvsem pazim, koga in kaj spustim v svoje življenje. Ker niso vsi ljudje dobri, pa tudi ne želijo vsi ljudje vsakemu dobro. To pomeni, da ne poslušam več neutemeljenih nasvetov, predvsem ne od ljudi, ki niso tam, kjer bi želel biti tudi sam, oziroma takih, ki so zraven samo, kadar jim to koristi. Kar se tiče kritik, štejejo samo konstruktivne in dobronamerne. Tiste, ki so iz piedestalov ali od ljudi, ki v življenju sami niso naredili ničesar, jemljem zgolj kot nepotreben hrup. Še posebej bi izpostavil zaupanje. Treba si je upati in zaupati. In takrat, ko sprejmemo odločitev, res poskrbeti, da je bila prava. Le tako se lahko premaknemo čez meje in lastna omejujoča prepričanja. Po tem receptu skušam živeti in ustvarjati. In upam, da bo tudi v prihodnje prinesel dobre rezultate. Vsekakor se veselim vsega, kar prihaja. Predvsem pa naslednjih skladb, albumov in odrov. The post Balladero: Zadnje čase predvsem pazim, koga in kaj spustim v svoje življenje appeared first on Evrovizija.com .