Iskanje: Poezija
sobota, 4. maj
Založba Kud Logos je izdala knjigo Jožefa Muhoviča Skice za avtoportret ter prevoda poezije češkega pesnika Bohuslava Reyneka Ribje luskine in Odhod lastovk ter bosanskega književnika Maka Dizdara Kamniti spalec.
sreda, 1. maj
Prvi maj je prav poseben dan, prazničen. Na ta dan se je pred petnajstimi leti, ravno toliko kot je stara spletna revija Ventilator besed, rodila najmlajša ustvarjalka Ventilatorja besed, Irena Ida Katarina Zupan. Bralke in bralci Ventilatorja besed jo poznamo po njenih izvirnih fotografijah, poeziji in prozi. Želimo ji veliko ustvarjalnosti, navdiha, dobrih idej, srečno, […]
torek, 30. april
Obremenjene oblike: o poeziji Katje Gornik
Pesmi odsevajo razsežnosti mladosti in poosebljajo duha mladega človeka, o poeziji Katje Gornik zapiše kritičarka Ajda Klepej.
Tudi pesem moraš znati prizemljiti in razbremeniti
Vselej sem imela občutek, da mi tega nihče ne more vzeti, o pisanju poezije pravi pesnica Katja Gornik, ki se tokrat predstavlja v rubriki Mlado pero.
Prevetriti poezijo z novim duhom odprtosti
Prva antologija slovenske slamovske poezije Tri minute prinaša širok nabor del in izčrpen pregled razvoja tega področja.
Kaj svoboda zbiranja pomeni, treba ni razlagati široko, je vrednota, meri se visoko, demokratičnost po njej se ceni. Zgledno je v svobodi urejena, od ustave, zákona, uredbe, pa do zadnje praktične izvedbe, kot pravica zlepa ni nobena. Da v svobodi gibanje je možno, ko prihaja se na zbirališče, eno še dodali izhodišče so pravici, da bo vse bolj prožno. To uredba je, zapoveduje, kolikšen sme hrup v svobodi biti, in kdaj prizorišče zapustiti nujno je, svobodno ukazuje. Na gasilski če boš veselici kak ropot s prepevanjem povzročal, samodejno bo sistem poročal, aktivirali se bodo klici. In če oder pevski boš podiral, kdaj odbila bo deseta, pazi, kajti če po tem te kdo opazi, kazen boš svobodno pokasiral. Zbiranje kršiteljev podatkov bo pri tem največja pridobitev in najhujša izmed vseh kršitev, če uredbo vržeš v koš odpadkov. Da kdo ne bi zbiranja svobode kje in kdaj z dejanji prekoračil, nov režim vnaprej bo predrugačil vse, da obdrži svobode vzvode. Se z uredbo ni šele začelo, praksa sama že dlje časa traja, jasno ker o zbiranju postaja, da bo to svobodo preživelo. Objava Vlado Golop: Svoboda zbiranja (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
#Intervju Marija Stepanova, pesnica, pisateljica in teoretičarka: Ko se zapre pretok idej, se sliši le še en glas
Ruska pesnica, pisateljica in esejistka Marija Stepanova je leta 2005 je prejela prestižno nagrado Andreja Belega za poezijo, ustanovila je dva literarna časopisa, Openspace.ru in Colta.ru, ki pa sta oba ugasnila zaradi vse večjega pomanjkanja...
nedelja, 28. april
Povabljeni k sodelovanju na 28. literarnem večeru “Šentjakobsko je poezija.”, ki se ima zgoditi v nedeljo, 26. maja, tokrat s pričetkom ob 18.30 seveda na Mali sceni Šentjakobskega gledališča. Drage pesniške duše naprošam, naj svoje pesmi pošljejo najpozneje do 15. maja in prav tako naj potrdijo svoj prihod … Tema ni določena, ne bo pa nič narobe, če bo iz pesmi […]
Aleksander kralj zveni pompozno, prebudi se kup asociacij, novih se pojavi več kreacij, imitirajo ki kralja grozno. Eden takih si nadel ime je to kraljevsko, kakor Zedinitelj Karađorđević, Osvoboditelj sebi pravi brez vsakršne meje. Dana temu kralju je svoboda, da svoj jezik prav vulgarno giblje, v gibanju svobodnem tip se ziblje, videti popolna je nezgoda. Kralj ta Aleksander dovoljuje čisto vse si, kar mu v glavo pade, nepodpornike ko kvazivlade s sodrgo naslavlja, imenuje. Kdo je domišljavcu zgled? Nemara Aleksander Véliki antični ali Karađorđević dotični, ki zanj v Srbiji živ krst ne mara? Ne, obnaša se preveč prostaško, kvečjemu imel bi za idola, Aleksandra, vrgli ki s prestola Srbi so v zaroti ga divjaško. Let stodvajset je odtlej minilo in še malo čez, kar so preklali ga na dvoje, k vragu ga poslali, to objestnežu se je zgodilo. Kralj ta naš, ki kralja imitira, najbrž zanj ne ve, a ga prekaša po vulgarnosti, saj se obnaša kot nekdo, ki nič ga ne ovira. On že ve, zakaj vse to počenja, le pozornost nase priteguje, kdor pa sliši ga, se posmehuje: Tip kraljevskega je pokolenja? Objava Ali Prosen: Kralj Aleksander(Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 27. april
Pri sosedovih je zadnje čase vroče, kot da ves čas bi kurili, so se že pošteno oznojili, ker presneto vsak je v strahu zase. Prej se vedelo je v glavnem, v štali konj je eden, ta je za jahača, eden le po sedlu se prevrača, ta, ki vajeti smo mu predali. Jahala ga zadnje čase Anja je tako brez milosti, voziček komaj da potegne še konjiček, najdlje gre mu tja do štale praga. Praga štale če več ne prestopi, konec z nami bo, so potožili, Anjo nesposobnosti dolžili, jo pozvali, naj le brž sestopi. Treba novega da je jahača, dali vedeti so punci pozno, njeno lice je bilo porozno, ko ostala je brez korobača. In potem so trije se pognali najprej naglo, da bi prigrabili vajeti si, jih več ne spustili, v sedlu da pokonci bi obstali. Še četrti kmalu se pojavil kandidat je, da povzpne se v sedlo, kar ostale tri še bolj je zmedlo, saj jim celo štalo je napravil. Gneča s tem v izpraznjeni je štali, oni štirje, kljuse eno samo, firmo količkaj če le poznamo, vemo, rdeči bo težko živali. Objava Jole Sedejc: En konj in štirje jahači (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 26. april
Prihrumela voda je z višine, da so brž se razbežali ptiči, ni bilo nobenega pri priči, vsi prestrašili so se globine. Je poplavilo vsevprek domove, ptiči kajpak perje so odnesli, saj so na peruti se zanesli, preleteli z njimi vse zidove. Voda niti tem ni prizanesla, je podirala jih kot za stavo, blato je navzdol grmelo rjavo, so rešila te lahko le vesla. In potem so gledat prileteli ptiči, kaj vse je odnesla voda, kakšna je ljudi bila usoda, ali so kateri preživeli. Čivknil glavni ptič je po poplavi: »Tole ne bo trajalo več leta, nekaj mesecev se le obeta, da se vse kot prej nazaj postavi. Mi bomo za vse to poskrbeli, da poprejšnje spet zavlada stanje, v nekaj mesecih se v stanovanje preselite srečni in veseli.« So se že tedaj hahljale srake, ko so tega slišale bahača, mesece in leta ki prevrača, koga bi imel rad za bedake? »Tole ne bo trajalo več leta,« modra sova je samo dodala, »mesecev le nekaj še, ko šala bo odnesla sivega zmeneta. Bil je prerok ta golob bahavi, kar zadeva trajanje, brez dvoma, saj do gnezda lastnega poloma ni več daleč, že vsak vrabec pravi. Objava Bobi Vodnik: Ne bo trajalo (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 25. april
Han je orientalsko zavetišče, kjer lahko se okrepča popotnik, daje vtis, kot da bi bil dobrotnik, pa to le plačljivo je gostišče. V Maži-hanu, kot se imenuje mali han, ki dobro ga poznajo tudi nepopotniki, pa dajo več vam, kot lahko se pričakuje. V Maži-hanu vse je socialno, tukaj nam demokracija vlada, tudi če na videz kaj razpada, gazda pravi, tu je specialno. Gazda Maži-hana razkazuje han svoj kot štacuno kak trgovec, hvali s plenom se kot kakšen lovec, vso pohvalo gazda pričakuje. Pravijo, da šel med kandidate rad bi za nekakšnega veljaka, na trenutek da ugoden čaka, ko prehítel bi vse svoje brate. Pravijo, da gazda zavlačuje, prav počasi ko svoj han odpira, bojda s tem si lažjo pot utira, ceno Maži-hana da dviguje. Vemo, vse se plača v hanu mastno, cena za oskrbo ko poskoči, stroški za naprej, nazaj, tekoči, han skrbi pač za korist zgolj lastno. Objava Hanka Matjažič: Iz Maži-Hana (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 24. april
Kozmos kot stališče
Ob poeziji Miklavža Komelja je vselej težko in hkrati lahko. Izjava se zdi nesmiselna, v resnici je tavtološka, oponaša naslov pesnikove najnovejše zbirke, ki izpostavlja podobno (navidezno) ambivalenco. Zakaj težko? Ker se skuša prebiti tja, kamor...
Glej ga vraga, skoraj se spotaknil bil je mož ob bitje čudno neko, pa opazil zadnji čas zapreko je na cesti in se ji umaknil. Tisto bitje silno spotakljivo dolgo še v slušalko je jezljalo, da je manjkalo samo še malo, pa bilo lahko bi razburljivo. Bi spotaknilo ga, a prepozno je bilo, je jezno zarenčalo, ni se več spotakniti ga dalo, oh, kako se zdaj počutim grozno. Ni verjel si mož, da dobro sliši, in še manj, da vidi, s kom bi skoraj trčil čelno, ko ga je od zgoraj gledal, da gre proti javni hiši. Tisto bitje da podpredseduje, se je spomnil, ko ga prepoznal je, a le po frizuri, ki kot vzglavje služi, z njo se vselej razkazuje. Giba se po ulici svobodno, kot da njemu, bitju, zgolj pripada, kot da ono samo svetu vlada, da še možu je bilo nerodno. Bitja ne zgrešiš, čeprav opravka z njim imel nikjer nisi nikoli, saj veš po frizuri, ki okoli nosi jo, da je opranoglavka. Objava Rasa Bižrat: Spotakljivka (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 23. april
VIDEO: Igralci Drame SNG Maribor prebirali verze poezije
Alma Mater Europaea – ECM in Drama SNG Maribor sta ob svetovnem dnevu knjige danes, 23. aprila, ob 11. uri pripravila navdihujoč pesniški dopoldan Minuta za poezijo. Igralke in igralci mariborske Drame so tako ob svetovnem dnevu knjige, ki sovpada s 460. obletnico rojstva gledališkega maga in poeta Williama Shakespeara, na pesniškem dopoldnevu predstavili izbor […]
Sejem ni bil živ in ni prodala tam ničesar skoraj ne kupila, tja zato se je le napotila, da bi se na kratko pokazala. Ker se mora, ker so to storile vse sejmarke že, vse stare stranke, čisto vse poslovne njene znanke, mnoge dobre posle tam sklenile. Šla je na svoj sejem ona tudi, češ da to je tradicionalno, tudi če v resnici je nestalno, a se vtis dajati silno trudi. Pozno je prišla, nikakor kmalu, gibala med praznimi se štanti, med odsluženimi komedjanti, právila, da je na festivalu. Svoj seznam prioritet imela je s seboj, a liste ni razkrila, kaj bi smešila se, jo vtaknila raje v žep je, čisto nič vesela. Stopala potem okrog plesišča negotovo je, na moč nerodna, kakor da bila bi nesvobodna, bi najraje kar odšla s sejmišča. Sejem ni bil živ, bilo prodati ni ljudem mogoče niti peska, da metali bi v oči ga, leska prav nobenega nikjer zaznati. Ko se šlo bo, jo prešine misel. s takšno robo ven, na sejme tuje, bo samo ničkolikokrat huje, ni obraz vesel, ne, ksiht je kisel. Objava Slobodanka Gibanjšek: Na realnih tleh (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 22. april
Domen Pehani, dijak 4. letnika Gimnazije Vič, v prostem času piše pesmi. Pravi, da do petnajstega leta poezije ni zares razumel in se mu je zdela nesmiselna. Sedaj razmišlja drugače.
"KAR JE DŽUBOKS ZA GLASBO, JE PESMOMAT ZA POEZIJO": Unikaten avtomat na Prešernovem trgu v Kopru
V okviru prireditve Dnevi knjige v Kopru bo od četrtka, 25. aprila, do petka, 26. aprila, na Prešernovem trgu predstavljen Pesmomat, unikaten avtomat za poezijo. Ta novost, ki omogoča nakup in predvajanje poezije na samem mestu za en evro,...
Znašla sta pandurja se v središču, pač pozornosti, če razumljivo ni morda, hodila bojazljivo kot ponoči po pokopališču. Ni bilo tako načrtovano, mislila sta, da bo vse drugače, saj pandurja sta, nosita hlače, njima je povsod prav vse postlano. Juš in Bošta, dva pandurja znana, sta v obhod odšla vse do obrobja, ker doma premalo je udobja, ker pretesna zanju je Ljubljana. Na obrobju nama bo udobno, na izlet odpraviva se družno, sta sklenila, nista pa šla južno, ampak v vzhodno občino obrobno. Tam zagodla bova jo občanom, ki čez nas pandurje godrnjajo, ko postaviva jim dom z ograjo, s takim sta odpravila se planom. Marginalna stvar bo to za naju in obenem dnevnica v žep kane, saj prišla sva vendar iz Ljubljane, da red narediva v tistem kraju. Res prišla sta, a sta pot zgrešila, znašla sta v središču se nenadno, kjer postavili so ju na hladno, komaj kožo celo sta rešila. Kot rečeno, ni izšla se zgodba, kot sta Juš in Bošta si želela, naglo spet domov sta odbrzela, mačja ju pospremila je godba. Objava Juš Pocukar: V središču pozornosti (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 21. april
Na ekranu da je klokotanje, rekel mož je ženi, naj pritisne že na gumb, klokot da več ne pisne, ker neznosno je postalo stanje. Klokočarjenje? ga je vprašala, pa seveda žena ni naglušna, ji delujejo čutila slušna še kako, se zraven je smejala. Klokotanje vendar, saj ti pravim, kje daljinec je, kam si ga dala? Stvar nevdržna zdavnaj je postala, kot da sebe sam s klokotom davim. Kaj jeziš se, kaj le klokočariš? Saj si sam izbiral med programi, hotel si prav to, zdaj pa kot v drami afne guncaš, se jeziš, tožariš. Šumi so samo, se mu smejala žena je, ki bodo spet minili, mar ne vidiš, revica se sili, da kaj pametnega bi zjecljala. Niso šumi, huje je, drugotne so težave, ni le klokotanje, tole je že patološko stanje, to kar vidimo, so hude motnje. Treba torej bo po serviserja? Ne, to je še najmanj, sam opravim, a ne vem, kam motnje naj prijavim, veš morda za kakšnega dreserja? Objava Marcela Zupančič: Šumi in motnje (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .