Iskanje: beli
sobota, 13. december
Slovenci radi verjamemo, da je Zlatorog skrivnostna gorska žival, ki se pojavlja le izbranim in varuje bele gore nad Bohinjem. A zgodba, ki jo danes poznamo kot “resnično legendo”, je v resnici veliko bolj zapletena – in precej bolj človeška. Zlatorog ni žival v naravoslovnem smislu, niti ni lik, ki bi se prenašal izključno iz […] Objava Največja pravljična zmota v Sloveniji: Zlatorog? Ni žival, ampak nekaj veliko več se je pojavila na Vse za moj dan .
Recept za najboljšo OREHOVO POTICO
Orehova potica je najpogosteje na mizi ob raznih praznikih, vsekakor pa ne sme manjkati za velikonočne in božične praznike. Obstaja veliko receptov, vsaka slovenska vas se lahko izkaže s svojim posebnim receptom. Tukaj bom predstavila osnovni recept za testo iz bele moke in osnovni recept za orehov nadev.
Takšno Melanio vidimo le redko: presenetila v zapeljivi prosojni čipki in pokazala svojo drzno plat
Na Kongresu v Beli hiši sta zbrane kongresnike nagovorila predsednik ZDA Donald Trump in Melania, ki je presenetila s svojo izbiro obleke.
Se odpravljate v tujino? Nikar ne delajte teh napak
Naj si bo aktiven oddih na belih strminah, uživanje na peščenih plažah ali raziskovanje zanimivih krajev – na pot se vedno odpravite dobro pripravljeni.
petek, 12. december
Partizanu veliki derbi v Beogradu, Dubaj brez Prepeliča do zmage
V 15. krogu košarkarske evrolige je Baskonia, pri kateri v kadru ni bilo mladih Slovencev Stefana Joksimovića in Vita Hrabarja, izgubila v Madridu pri Realu (87:94). Dubaj je v petek brez Klemna Prepeliča v zadnji sekundi z 89:88 premagal Bayern, na sporedu pa je bil tudi veliki beograjski derbi med Partizanom in Crveno zvezdo, ki so ga z 79:76 dobili črno-beli. Vodilni Hapoel je z 79:74 zmagal v Bologni.
Razkritje iz Epsteinove zapuščine: Objavljamo fotografije, ki jih Bela hiša noče videti
Imamo vse fotografije, ki so bile razkrite. Poglejte jih v galeriji.
Velika planina tudi letos v decembru vabi v posebno praznično doživetje. Letošnja zima je nekoliko bolj zadržana – tople temperature in sončni dnevi so poskrbeli, da bela odeja počasi kopni –, a kljub temu se čudovita gorska narava prepleta s prazničnim vzdušjem in toplino planinskih koč. December bo zaznamovan s tradicijo, čarobnimi dogodki in prijetnimi […] The post Velika planina vabi v praznično zimsko pravljico appeared first on modre novice .
Manu Hvala: Nisem več med modrim in rdečim, sem bela svetloba
Manu Hvala je umetnica, ki ne nosi zgolj glasu, temveč zavest. V njeni prisotnosti se zdi, kot da se glasba spomni svojega izvora – tišine, resnice in svetlobe. Njene besede, tako kot njene pesmi, ne nagovarjajo ušes, ampak srce: spominjajo nas, da nismo ločeni, da ustvarjanje ni tekmovanje, ampak prostor povezanosti, in da je ljubezen tisto, iz česar izviramo. V tem pogovoru Manu nežno odpre vrata svoje poti – poti, kjer postane umetnost most, dih in spomin na to, kdo v resnici smo. https://www.youtube.com/watch?v=ulI3F1T82is&list=RDulI3F1T82is&start_radio=1 Ime Manu pomeni več kot le ime Ime Manu nosi globino in zven povezanosti. Kaj zate pomeni to ime danes – v duhovnem in umetniškem smislu? Ime Manu zame danes pomeni več kot le ime. Je vibracija, ki nosi spomin na izvorno zavest. V spiritualnem smislu je Manu arhetip tistega, ki prinaša red v kaos, ki ohranja svetlobo skozi cikle uničenja in ponovnega rojstva. Je spomin na tistega, ki je bil priča začetku in je zdaj povabljen, da soustvarja novo. V umetniškem smislu je Manu moj notranji glas, ki me vodi, da ustvarjam iz resnice, ne iz ega. Je klic, da vsaka nota, vsaka beseda, vsaka poteza nosi frekvenco ljubezni in prebujenja. Manu ni le ime, je poslanstvo, ki ga zdaj živim. Na Evroviziji s pesmijo Blue and Red si svet spomnila, da sta nasprotji pravzaprav eno. Kako danes gledaš na sporočilo te pesmi – si še vedno med modrim in rdečim ali si že našla svojo barvo miru? Pesem Blue and Red je bila zame takrat klic k združitvi nasprotij; modrega uma in rdečega srca, moškega in ženske, logike in čustev. Danes pa vem, da ta nasprotja niso le za združitev, so za transcendenco. Nisem več ujeta med modrim in rdečim. Priznala sem si svojo barvo, barvo miru in to je bela svetloba, ki vsebuje vse barve. To je barva duše, ki ne izbira strani, ampak objema celoto. Pesem je bila most. Zdaj ko sem prešla skozi, nežno vabim tudi druge. In naj vam povem, da prihaja moja prava izvorna glasba v tej novi eri – glasba, ki ne le zveni, ampak spominja, zdravi in povezuje. Moj glas je zdaj postal tisto, kar sem vedno čutila, da je, a skrivala, saj še ni bil čas; ne zvok, ampak spomin. https://www.youtube.com/watch?v=xoPeRCnzYAQ&list=RDxoPeRCnzYAQ&start_radio=1 Sodelovanje z Ericom Bazilianom je povezalo dva svetova – evropskega in ameriškega. Kaj si se skozi to izkušnjo naučila o univerzalnem jeziku srca v glasbi? Sodelovanje z Ericom Bazilianom je bilo zame kot alkimija, združitev dveh svetov, dveh kultur, dveh glasbenih jezikov, ki pa prihajajo iz iste sinergije. Ericovo skladanje sem začutila že kot majhna punčka, ko sem po radiu slišala njegovo pesem One of Us, ki jo je odpela Joan Osborne. Danes vem, da sem že takrat prepoznala domače frekvence. To je bil dokaz, ki se je uresničil, ko sva se približno osemnajst let kasneje spoznala v Stockholmu, v mestu, ki me je klicalo, da se tja preselim. Vse ostalo je Sunrise. (nasmeh) Skozi to izkušnjo sem spoznala, da je univerzalni jezik srca v glasbi resničen. Ni pomembno, od kod prihajaš ali v katerem jeziku poješ, ko glasba prihaja iz srca, jo vsi razumemo. Eric me je spomnil, da je iskrenost v izrazu močnejša od popolnosti. Da je ranljivost most, ki povezuje ljudi ne glede na meje. In da je glasba resnično sveti jezik, ki presega vse razlike. To sodelovanje mi je pokazalo, da ko srca ustvarjajo skupaj, ni več meja, le še resonanca. Tvoj album Sunrise izžareva svetlobo in prebujenje. Kaj zate osebno pomeni sončni vzhod – v življenju, umetnosti in zavesti? Album Sunrise zame ni le zbirka pesmi; je ritual prebujenja. Sončni vzhod zame pomeni trenutek, ko se tema neha boriti in svetloba nežno prevzame prostor. V življenju je to trenutek, ko se odločim, da ne živim iz preteklosti, ampak iz sedanjosti. V umetnosti je to trenutek, ko ustvarjam iz resnice, ne iz pričakovanj. V zavesti je to trenutek, ko se spomnim, kdo sem - brez strahu, brez dvoma. Sunrise je bil simbol novega cikla, novega diha, nove mene. In ta album je moj način, da povabim druge, da kot sončni vzhod vstanejo v svojo lastno svetlobo in začnejo znova. https://www.youtube.com/watch?v=ZegH-41LMKg&list=RDZegH-41LMKg&start_radio=1 V pesmi Jaz sem Ti govoriš o globoki povezanosti. Kako razumeš to enost med ljudmi in naravo – in kako se ta zavest odraža v tvojem ustvarjanju in odnosih? Pesem Jaz sem Ti je zame srčna mantra – spomin, da ni ločenosti med mano in tabo ter naravo. Ta enost ni le filozofija, je stanje, ki ga doživim, ko sem v miru; ko poslušam veter, čutim morje, ko gledam v oči drugega človeka. Razumem to enost kot mrežo življenja, kjer vsak dih vpliva na celoto. V mojem ustvarjanju se ta zavest odraža tako, da ne ustvarjam več iz uma, ampak iz povezanosti. Vsak ton, vsak gib, vsaka pesem je posvečena temu, da se spomnimo, da smo eno. V odnosih to pomeni, da poslušam z odprtim srcem, da ne sodim, ampak objamem. Da vidim druge kot zrcala mene same. In da vem, da ko ljubim druge, ljubim tudi sebe in našo mati Zemljo. https://www.youtube.com/watch?v=9RGtzMZW3Cg&list=RD9RGtzMZW3Cg&start_radio=1 Zaključek leta s koncertom hvaležnosti je nekaj izjemno lepega. Kaj zate pomeni hvaležnost v umetnosti in v življenju? Kako si jo znaš gojiti tudi v zahtevnejših obdobjih? Zaključek leta s koncertom hvaležnosti je zame kot posvetitev, trenutek, ko se ustavim, vdihnem in priznam vse, kar je bilo. Hvaležnost v umetnosti pomeni, da se zavedam, da navdih ni le moj, ampak je darilo. Da vsaka pesem, ki pride skozi mene, ni rezultat le mojega truda, ampak tistega, kar v svojem bistvu sem, ne samo v fizičnem smislu. V življenju pa hvaležnost pomeni, da vidim svetlobo tudi v temi. Da se spomnim, da so tudi težki trenutki del moje poti. Gojim hvaležnost tako, da naravno v vsakem dnevu najdem razloge, za katere sem hvaležna, tudi če je to le dih. In ko začutim težo, se spomnim, da je hvaležnost most, ki me vodi nazaj k sebi. Hvaležnost je zame oblika ljubezni – do sebe, do drugih, do življenja. Ni naključje, da sem prevzela priimek moža, ki je Hvala. (hvaležen nasmeh) Letos je referendum ponovno odprl razpravo o vrednotenju umetniškega dela in dostojanstvu ustvarjalcev. Kot samozaposlena v kulturi verjetno to dobro občutiš. Kako gledaš na pomen tega referenduma – in širše, na spoštovanje umetniškega dela v naši družbi? Kako vidiš duhovno vrednost ustvarjalnosti, ki presega materialne okvire in ostaja hrana za zavest skupnosti? Letos je referendum odprl pomembno razpravo o vrednosti umetniškega dela in dostojanstvu ustvarjalcev. Kot samozaposlena v kulturi to občutim vsak dan, ne le kot finančni izziv, ampak kot vprašanje vrednosti in spoštovanja. Umetnost ni luksuz. Je temeljna hrana za dušo družbe. Ta referendum ni le politično vprašanje, je vprašanje, ali kot družba priznavamo, da ustvarjalnost ni le produkt, ampak proces, ki neguje zavest skupnosti. Duhovna vrednost ustvarjalnosti presega materialne okvire. Umetnost, ki prihaja iz srca, je jezik, ki zdravi popačenja, povezuje, prebuja. Je način, kako se spomnimo, kdo smo, ko besede niso dovolj. Spoštovanje umetniškega dela pomeni spoštovanje življenja samega, ker je umetnost življenje, izraženo skozi srce. Upam, da ta referendum ne bo le sprememba zakonodaje, ampak sprememba kolektivne zavesti, da začnemo ceniti umetnike ne le kot izvajalce, ampak kot nosilce svetlobe. https://www.youtube.com/watch?v=zN8PwAbAdws&list=RDzN8PwAbAdws&start_radio=1 V času, ko se umetnost pogosto ujame med komercialnost in pristnost, se zdi Intervizija kot priložnost za nekaj drugačnega. Kako ti vidiš pomen takšnih mednarodnih srečanj? Bi lahko postala prostor za duhovni dialog – morda celo protiutež bleščavi tekmovalnosti, ki pogosto zasenči bistvo ustvarjanja? Intervizija je priložnost, da umetnost ponovno postane sveti prostor, ne le oder za tekmovanje. V času, ko se umetnost pogosto ujame med komercialnost in pristnost, je takšno srečanje kot dih svežega zraka. Verjamem, da lahko Intervizija postane protiutež bleščavi tekmovalnosti, ki pogosto zasenči bistvo ustvarjanja. To je priložnost, da se umetniki srečamo kot duše, ne kot blagovne znamke. Da delimo zgodbe, ne le pesmi. Da ustvarjamo mostove, ne le trenutke. Če Intervizija postane prostor, kjer se umetnost in zavest srečata, potem to ne bo le dogodek, postala bo gibanje, ki nas spomni, da je umetnost jezik srca in da je njeno bistvo v povezovanju, ne v primerjanju. V kolikor pa je mišljena kot politična protiutež Evroviziji, pa se je zrcalo le obrnilo nazaj. Tvoja glasba pogosto diha z ljubeznijo – brezpogojno, romantično, čisto. Kako se je tvoje razumevanje ljubezni skozi leta spreminjalo? Kaj danes zate pomeni ljubiti – sebe, druge, življenje? Prava ljubezen je najprej notranja, znotraj nas. Zame ljubiti pomeni ljubiti sebe, ne kot ego, ampak kot dušo, ki je vredna svoje svetlobe. Ljubiti druge, ne da jih popravljam, ampak da jih vidim v njihovi resnici. Ljubiti življenje, tudi v kaosu, tudi v tišini, tudi v neznanem. Ljubezen ni potreba. Je stanje. Je dih, ki me povezuje z vsem. Je svetloba, ki me vodi, tudi ko je tema. In je moč, ki me spominja, da sem tukaj, da ljubim brez pogojev, brez meja, brez strahu. https://www.youtube.com/watch?v=rtP6mX5cAS4&list=RDrtP6mX5cAS4&start_radio=1 Ko pogledaš naprej – v osebni, umetniški in duhovni prihodnosti – kaj vidiš? Kako si predstavljaš svet, ki vibrira v harmoniji? Ko pogledam naprej, v osebni, umetniški in duhovni prihodnosti vidim eno celoto. Vidim svet, ki vibrira v harmoniji. Vidim sebe kot bitje, ki živi iz resnice, ne iz strahu. Kot umetnico, ki ustvarja in se izraža ne za aplavz, ampak za prebujenje – za ljubezen. Kot dušo, ki hodi po Zemlji z lahkotnostjo, ker ve, kdo je. Predstavljam si svet, kjer ljudje poslušajo drug drugega, ne da bi sodili. Umetnost ni produkt, ampak proces zdravljenja, popolna lepota. Narava ni vir, ampak naš partner. Tehnologija ni naš gospodar, ampak orodje zavesti. In ljubezen ni čustvo, ampak frekvenca, ki prežema vse in iz katere izviramo. Ta svet ni utopija. Je možnost za vse, ki ga izberemo. In vem, da se začne z vsakim od nas. Ko izberemo biti v koherenci s seboj, z drugimi in z Zemljo, je to edina prihodnost, ki jo vidim. In to je prihodnost, ki jo soustvarjam z Ljubeznijo; z vsakim dihom, z vsako pesmijo, z vsakim utripom srca. The post Manu Hvala: Nisem več med modrim in rdečim, sem bela svetloba appeared first on Evrovizija.com .
Nore vikend akcije na Mimovrste!
Iščete darilo ali pravi trenutek za nakup bele tehnike? Do nedelje, 14. 12., je na Mimovrste 70+ uspešnic po znižanih cenah in brezplačna dostava bele tehnike.
Barve v operacijskih sobah niso naključne. Danes je samoumevno, da kirurgi in medicinsko osebje nosijo zelene ali modre uniforme, belo barvo pa srečamo le še na hodnikih bolnišnic. A nekoč je bilo ravno obratno: vse bolnišnične uniforme so bile bele, saj je barva simbolizirala sterilnost in urejenost. Šele kasneje se je izkazalo, da bela v […] Objava Zakaj kirurgi nosijo zelene ali modre obleke – in nikoli belih? se je pojavila na Vse za moj dan .
Kje vas čaka najslajše doživetje v decembru?
V srcu praznično okrašene Ljubljane stoji Čokoladni muzej Chocolarium Ljubljana – edinstven prostor, kjer se zgodovina, umetnost in okus čokolade prepletajo v nepozabno doživetje. Muzej vas popelje skozi čokoladno potovanje od zrna kakava do tablice, obogateno z interaktivnimi vsebinami, okušanjem kakavovih zrn in presenečenji, ki navdušijo otroke in odrasle. Še posebej navduši soba s fontanami, kjer lahko okusite mlečno, belo, temno in ruby čokolado kar iz fontane.
To je barva leta 2026: kako jo nositi?
Prihodnje leto prinaša nove trende in nekateri izmed njih že glasno odmevajo. Med njimi tudi barva, ki jo bomo videvali povsod, tudi v modi. Uradno je poimenovana Cloud Dancer, pod edinstveno kodo PANTONE 11-4201 je bela niansa, ki jo je barvni inštitut Pantone razglasil za barvo leta 2026. Gre za nežno, mehko belo, ki ni popolnoma čista, ampak ima kanček toplega tona, zaradi česar je izjemno vsestranska in elegantna. Ta barva bo prevladovala tako pri oblačilih kot pri dodatkih in obutvi, saj odraža občutek svežine, čistosti in prefinjenosti.
Zdrobova zeljna juha
Na maščobi popražimo čebulo, nato v lonec dodamo še narezano zelje in naribano korenje. Pražimo oz. dušimo 5 minut. Zalijemo z vodo ali jušno osnovo, solimo, popramo, začinimo z lovorjem, zavremo. Ogenj nato zmanjšamo in pokrito kuhamo dalje nad šibkim ognjem 20 minut.
Zdaj v juho vmešamo zdrob in kuhamo še 5 minut. Tako jo lepo zgostimo in obogatimo.
Različica: Vmešamo razžvrkljan jajček, ki v vroči juhi takoj zakrkne v proge ali v trakove, kakor pri prežganki.
Skutne rezine z zdrobom
Vse sestavine pomešamo skupaj in pustimo v skledi vsaj pol ure, da zdrob nabrekne. Iz zmesi nato oblikujemo 2 štruci, vsako ovijemo v krpo ali v papir za peko in nato v krpo, ki jo lepo učvrstimo, nato štruci kuhamo v slanem kropu okoli 25 minut. Kuhano vzamemo iz vode, počakamo 5 minut, nato odvijemo in narežemo na rezine. Po želji zabelimo z maslenimi drobtinami, ponudimo kot prilogo golažu ali kot glavno jed ob veliki skledi solate.
V enem od zadnjih lepih in zlato obarvanih oktobrskih dni smo se zbrali pri maši in blagoslovu obnovljene kapelice v Idrijski Beli. Kapelico, ki je bila po ustnem izročilu sezidana v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ob izgradnji ceste proti Krekovšam, sta obnovila Klemen in Tatjana Majnik. Ob prenovljeni kapelici je župnik Marko Rijavec daroval mašo in nam podelil blagoslov. Prav izpod kapelice teče izvir vode, ob kateri se domačini radi ustavimo in se odžejamo. Naj nas obnovljena kapelica večkrat opomni, da se bomo zatekali tudi k izviru žive vode in k priprošnji naši Materi Mariji. Jožica Lazar, foto: Tatjana Majnik
četrtek, 11. december
Trumpovo preverjanje turistov in drugih obiskovalcev ZDA
Republikanska Bela hiša na vse načine omejuje migracije, pod drobnogledom so tudi krajši obiski.
Med golimi vejami starih sadovnjakov je bila vedno ena rastlina, ki je pozimi ostala živa, zelena in skrivnostna. Bela omela, tisti okrogli grm z bleščečimi jagodami, je bila za naše babice veliko več kot parazit na jablanah. Bila je del vsakdana, del zdravilstva, del vraž in tihi spremljevalec zimskih mesecev. In čeprav danes gledamo nanjo […] Objava Bela omela in naše babice: zgodbe, verovanja in skrita simbolika zelenih vejic se je pojavila na Vse za moj dan .
Zakaj ljudje decembra obešajo belo omelo nad vrata? Tradicija skriva globlji pomen – od zaščite doma do simbolike upanja in povezanosti.
V slovenskem jeziku se skrivajo drobni obrisi pokrajin, načinov življenja in notranjega ritma ljudi, ki tam živijo. Izraz na muhte je eden tistih, ki nikoli ne deluje povsem nedolžno. Za nekoga iz osrednje Slovenije lahko pomeni nekaj narejenega na pol. Za Belokranjce pa opisuje dejanje, opravljeno lahkotno. Prav ta razlika odpira vrata v svet jezikovnih […] Objava Na muhte”: izraz, ki v Beli krajini pomeni nekaj povsem drugega se je pojavila na Vse za moj dan .
Poglej pod prevleko: Če vidiš tole, moraš vzglavnik oprati takoj – trik iz Ritz-Carltona, ki reši zimo
Med preoblačenjem posteljnine slečeš prevleko in zagledaš... zemljevid. Tvoj nekoč snežno bel vzglavnik je zdaj posejan z rumenimi madeži, ki tam zagotovo niso bili, ko si ga kupila. Medtem ko zunaj pritiska mraz in se tvoja spalnica spreminja v zimsko zatočišče, tvoj vzglavnik tiho trpi. Preden ga v paniki vržeš v smeti, preizkusi ta viralni trik, ki ga za vzdrževanje tistega nebeškega občutka svežine uporabljajo v verigah, kot sta Ritz-Carlton in Hilton. The post Poglej pod prevleko: Če vidiš tole, moraš vzglavnik oprati takoj – trik iz Ritz-Carltona, ki reši zimo appeared first on City Magazine .
V torek zvečer smo prijadrali do otoka Nendo na Salomonovih otokih. V temi si nisem upal iskati poti skozi ozke prelive med otoki in koralnimi grebeni, saj navtične karte tukaj niso zelo natančne. Zaspan sem bil, zato sem se odločil, da bomo do jutra počakali kar na morju v zavetrju otoka, ne da bi sidrali. Zavil sem k otoku in pospravil jadra. Med pospravljanjem jader pa sem se dovolj zbudil, da sem si premislil glede nočnega postanka. Zagnal sem motor in naredili smo še dvourni krog okoli otoka Malo, da smo prišli na sever Nenda, od koder je veliko bolj preprost vstop v zaliv pri Lati. Lata je glavno mestece vzhodnih Salomonovih otokov in eno od petih pomorskih vstopnih točk za vstop v državo z jadrnico. Ponoči smo sidro spustili na vzhodni strani zaliva v mirnem zalivčku nasproti Late. Dopoldne smo v skladu z dogovorom dobili obisk prijaznih uradnikov carine in imigracije. V eni uri smo opravili vstopne formalnosti, le carinskih dokumentov še nisem dobil in mi je carinik obljubil, da mi jih bo poslal po elektronski pošti. Popoldne nas je ravnateljica Hilda povabila na ogled svoje srednje tehniške šole in dijaškega naselja, ki je postavljeno nad zalivčkom, kjer smo sidrali. Preostanek dneva smo namenili sprehodu in teku po z bujnim gozdom poraščeni okolici. Na ta konec zaliva je še pred nekaj leti vodila cesta, potem pa je narasla reka pred leti podrla most, po cesti so se nehali voziti avti in cesto si je spet prisvojila džungla. Po nekdanji cesti zdaj med grmovjem in drevesi vodi le še ozka stezica, po kateri otroci iz okoliških vasi hodijo v šolo. Zvečer smo na barki pogostili ravnateljičino družino, ki je s kanujem prišla na obisk in so nam zaželeli dobrodošlico ter s seboj prinesli cvetje in zelenjavo. V četrtek smo šli z našim gumenjakom na izlet čez zaliv do glavnega naselja Lata in se po peščeni cesti polni velikih luž sprehodili po mestecu s skromnimi hiškami. Spet lahko napišem, da imajo skoraj vse, kar imajo veliki, le da so banka, pošta, trgovine, bolnišnica, policija … v skromnih, majhnih hiškah ali kontejnerjih. Le nogometno igrišče imajo v velikosti, kot smo ga navajeni pri nas. Imajo tudi letališče, smučarske skakalnice pa na otoku nismo videli. Popoldne smo se želeli vrniti čez zaliv proti Skokici, pa nas je v pristanišču pričakal okrepljen veter, ki je dvignil metrske bele valove, čez katere bi postala plovba z malim gumenjakom in štirimi ljudmi na krovu kar huda pustolovščina. Robert, Nina in Zlata so se zato na obali raje dogovorili z enim od domačinov, da jih je 3 milje čez zaliv odpeljal z ribiškim čolnom. Z našim gumenjakom je bila plovba čez valove z le eno osebo na čolnu še vedno živahna, a veliko hitrejša in bolj suha, kot bi bila s kompletno posadko. V zalivčku so se nam na katamaranu pridružili izraelski jadralci, s katerimi smo se srečali na Vanuatuju in si potem preko mailov izmenjevali informacije o formalnostih in sidriščih na poti. Z Zlato sva se odzvala povabilu na pijačo. Pogovarjali smo se sicer večinoma o jadranju, a se nisem mogel premagati in sem jih povprašal po njihovem mnenju o vojnah, ki jih ima Izrael s Palestinci in drugimi državami v okolici. Njihov pogled na problematiko je popolnoma drugačen kot naš in Izraelci zdaj samo osvobajajo ozemlja, ki naj bi bila nekoč že njihova in so jih v preteklih stoletjih zasedli muslimani. Še posebej ostra ali divja je bila žena enega od jadralcev, ki bi pobila kar vse v bližnji in daljni okolici Izraela. Mož jo je miril, a brez uspeha. Jezna je bila, ker so bila zaradi izmenjave raket med Izraelom in Iranom zaprta letališča v Izraelu in je morala zato podaljšati obisk na jadrnici in v nedogled prestaviti vrnitev z letalom domov. Izraelci so s katamaranom na poti okoli sveta, na zadnjem delu pa jih pot med otoki vodi skozi pretežno muslimanske države, zato se na poti proti Izraelu verjetno ne bodo veliko ustavljali. V petek smo skupaj z Izraelci navsezgodaj odjadrali proti zahodu, proti 210 milj oddaljenemu otoku Santa Ana. Vzhodnika smo imeli med 15 in 25 vozli in lepo smo metuljčkali z vetrom in se guncali po dvometrskih valovih. Pričakoval sem, da bodo Izraelci na katamaranu s krmnim vetrom vsaj toliko hitri kot mi, a so jadrali počasneje in smo jih popoldne izgubili za obzorjem. Ponoči smo prijadrali do neviht, ki so vseskozi razsvetljevale nebo okoli nas, a so bile dovolj daleč od nas, da nas niso motile pri jadranju. Le veter so preusmerjale vsaka malo po svoje od severovzhoda do jugovzhoda in temu sem prilagajal tudi našo smer jadranja. Proti jutru pa je vreme začelo divjati in je krepko skočilo iz okvirov, ki so jih obetale vremenske napovedi. Divje plohe in nevihte so se spravile nad nas in okrepile veter nad 30 vozlov. Avtopilot se je vse pogosteje izklapljal. Zamujal sem s krajšanjem jader, a mi je na koncu vendarle nekako uspelo pospraviti glavno jadro z jambora, ne da bi se strgalo na križih. Nastradal je le radarski odbojnik, ki ga je s seboj odnesel viharni veter. Dopoldne se je veter med nevihtami okrepil nad 40 vozlov in jadrali smo le še s petino genove. Vseskozi je hudo lilo z neba, valovi so se dvignili na 4–5 metrov in avtopilot temu ni bil kos. Vse več sem moral krmariti ročno, zunaj na dežju. Krepko je deževalo, da se je videlo le nekaj deset metrov okoli barke, grmelo, bliskalo … Zadnjih 20 milj pred Santa Ano so se nevihte, ki so vseskozi prihajale od zadaj, še okrepile in sunki vetra so presegali 50 vozlov, zato sem do konca zvil genovo in zagnal motor. Itak smo že samo na jambor dosegali več kot 6 vozlov hitrosti, a krmarjenje med valovi je bilo s pomočjo motornega pogona vseeno lažje. Strah me je bilo, da bo viharni veter odtrgal platneno streho biminija nad kokpitom, a je na srečo zdržala. Pred Santa Ano se je izpela še zadnja nevihta, zavil sem v desno in iz velikih valov smo se umaknili v čudovito mirno zavetje otoka in v zalivu med koralnimi grebeni sredi dneva spustili sidro. Zlata, Nina in Robert so bili preveč utrujeni od valovite poti in so popoldne ostali na barki, jaz pa sem se vendarle odpravil na krajši sprehod po otoku in v skladu z običaji pri Johnu, poglavarju vasi, izprosil dovoljenje za pristanek in za obisk otoka. Ponoči so v zaliv prijadrali tudi Izraelci, ki jim vreme v zadnjem delu poti prav tako ni prizanašalo in jim je veter vzel nekaj blazin in opreme iz kokpita. < Vanuatu Nadaljevanje 28.12.2025 Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, NAKUP Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. NAKUP Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. NAKUP Z jadrnico čez Arktiko Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre ... NAKUP Miran Tepeš Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell. Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj. Besedilo in fotografije: Miran Tepeš