Referendumu ob rob
»Čudeži se dogajajo« je bila moja prva misel, ko sem izvedel za rezultate referenduma. Po treh dneh prisotnosti na stojnici, kjer smo mimoidoče skušali prepričevati, naj na referendumu glasujejo proti pomoči pri samomoru, sem o slovenskih volivcih dobil tako klavrno sliko, da sem bil prepričan o neuspehu svojega prizadevanja. Ali – kot je dejal Winston Churchill – najboljša antireklama za demokracijo je pet minut razgovora z volivcem. Pa ne mislim le na žalitve in celo grožnje, ki smo jih bili deležni. Mislim predvsem na neverjetno površnost v razmišljanju, na neverjetno lahkotnost, s katero so ljudje pripravljeni svojo vest zamenjati za vladni zakon in pri njem dobiti odvezo. Od redkih resnih razgovorov pa sem si enega vendarle zapomnil. Z mladeničem, ki je sicer zakon podpiral, sva prišla do razprave o celostni resničnosti, ki jo živimo in doživljamo. O resničnosti, ki ni reducirana na zgolj fizikalnost, kot jo od razsvetljenstva naprej razume naš čas. Trdil sem,...