Včasih kak filmski kritik potoži, da je v Hollywoodu preveč nadaljevanj. Ena zgodba rodi drugo: četrti del, peti del, nova epizoda. Ljudje hočemo vedeti odgovor na vprašanje: »Kaj se je zgodilo potem?« Ko se zgodba konča, želimo videti nadaljevanje. Za Lazarjevo zgodbo bi si želel, da bi imela nadaljevanje. Jezus stoji pred grobom, zajoka in zakliče: »Lazar, pridi ven!« Mrtvi pride v svetlobo. A v meni ostane radovednost: kaj potem? Kako je Lazar živel naprej?
Evangelij o tem molči. Ne obstaja »Lazar 2«. Tega ne jemljimo kot nekaj slabega, ker nas evangelist noče ustaviti pri Lazarju, temveč nas želi pripeljati do tega, da svoj pogled ustavimo pri Jezusu. Lazarjevo obujenje ni vstajenje v slavi, ampak vrnitev v staro življenje, ki se bo nekoč spet končalo. Jezusovo vstajenje pa bo drugačno: ne vrnitev v staro življenje, temveč preobrazba; ne nadaljevanje starega, temveč začetek novega stvarjenja. Znamenje ni dano, da bi nas očaralo, temveč da bi razodelo, kdo je On.
Živeti kot obujen...