Ko sva z možem postajala starša, sva iz okolice (in Instagrama) počasi zaznavala sporočila, kako zelo se medsebojni odnos po prihodu otrok spremeni. »Saj to sva pričakovala, a nisva?« in »Midva sva tako dobra ekipa, da bova tudi v najtežjih trenutkih zmogla!« so bile najine misli. Zdelo se nama je nemogoče, da bi najino skupno življenje, polno enakih pogledov, medsebojnega razumevanja, ljubezni in iskrenih pogovorov zamajalo nekaj tako naravnega, kot je starševstvo. In sprva je tako tudi kazalo. Dobila sva deklico, ki je veliko spala in je bila na splošno zelo enostaven dojenček, ki sva ga lahko vzela s seboj praktično kamorkoli. Po slabih dveh letih starševstva nama še vedno ni bilo jasno, o čem govorijo ljudje, ko starševstvu pripisujejo kronično utrujenost, pomanjkanje medsebojne intime in potrebo po odhodu na stranišče v miru in samoti.
Sedaj po več kot štirih letih, v katerih lahko na prste preštejeva prespane noči, po dveh živih otrocih in dveh izgubah, po prebolelih virozah, iz...