Vse pogosteje slišim besede: »Vse se zgodi z namenom.« Dobro, hudo, tisto, kar nas je doletelo, ne da bi vedeli, čemu, to, kar smo si zakuhali sami, pa nam ne bi bilo treba … V intervjuju to pove znana igralka, na kavi prijateljica. »Z namenom« deluje pomirjujoče – pomaga sprejeti zahtevno situacijo in daje upanje v neki smisel, čeprav ga v tem trenutku ne vidimo.
Morda pa je to le sodobnejša različica usode, pomislim, to besedo je slišati le še redko. Previdna ostajam, ko se pod ta dežnik strpajo stvari, ki sodijo k osebni odgovornosti. Če poročen moški skoči čez plot z živahno sodelavko, se pač nista srečala »z namenom«, gre za osebno izbiro. Ko se človek napije in povzroči prometno nesrečo, tudi ni »namena«, ki bi bil skrit nekje zadaj, ampak je to malomarnost, če naštejem le dva šolska primera, stvari so mnogo bolj kompleksne.
Brskam po spominu. Samska teta, ki se nikoli ni poročila, ker ni srečala pravega – tako je bilo namenjeno. Dva, ki sta se ljubila – pa jima ni bilo usojeno...